Življenjska zgodba

Izkoristila sva različne okoliščine za pričevanje daleč naokrog

PRIPOVEDUJE RICARDO MALICSI

Zaradi svoje krščanske nevtralnosti sem izgubil službo in z ženo sva Jehova prosila, naj nama pomaga načrtovati prihodnost. V molitvi sva izrazila najino željo, da bi mu še več služila. Kmalu zatem sva se odpravila na nomadsko popotovanje, ki naju je popeljalo v osem dežel na dveh celinah. Zaradi tega sva lahko oznanjevala v oddaljenih krajih.

RODIL sem se na Filipinih leta 1933 v družini, ki je bila povezana s Filipinsko neodvisno cerkvijo. Tej cerkvi je pripadalo vseh 14 članov naše družine. Ko sem bil star približno 12 let, sem Boga v molitvi prosil, naj me vodi do prave vere. Eden mojih učiteljev me je vpisal k verouku in postal sem predan katoličan. Nikoli nisem izpustil sobotne spovedi ali nedeljske maše. Toda postopoma so me začeli obhajati dvomi in postal sem nezadovoljen. Mučila so me vprašanja o peklenskem ognju, trojici ter o tem, kaj se zgodi z ljudmi, ko umrejo. Odgovori verskih voditeljev pa so bili prazni in nezadovoljujoči.

Dobil sem zadovoljujoče odgovore

Med študijem na kolidžu sem se pridružil študentskemu društvu, ki me je povleklo v pretepanje, igranje na srečo, kajenje in druga neprimerna početja. Nekega večera sem srečal mamo svojega sošolca. Bila je Jehovova  priča. Postavil sem ji ista vprašanja, ki sem jih že prej postavil svojim verskim učiteljem. Na vsa vprašanja je odgovorila iz Biblije in bil sem prepričan, da je bilo to, kar je govorila, resnica.

Kupil sem si Biblijo in jo s Pričami začel preučevati. Kmalu sem obiskoval vse njihove shode. Upošteval sem tudi modri biblijski nasvet, da »slaba družba pokvari dobre navade«, zato sem pretrgal stike s svojimi nemoralnimi prijatelji. (1. Korinčanom 15:33) Tako sem lahko napredoval pri biblijskem pouku in se nazadnje posvetil Jehovu. Po krstu leta 1951 sem bil nekaj časa polnočasni služabnik (pionir). Nato sem se decembra 1953 poročil z Aureo Mendoza Cruz, ki je postala moja življenjska tovarišica in zvesta sodelavka pri oznanjevanju.

Odgovor na najine molitve

Resnično sva si želela služiti kot pionirja. Toda najina želja, da bi še več služila Jehovu, se ni takoj uresničila. Kljub temu sva Jehova še naprej prosila, naj nama odpre priložnosti v njegovi službi. Življenje je bilo težko, vendar sva ohranjala v mislih duhovne cilje, in ko sem bil star 25 let, so me postavili za občinskega slugo oziroma predsedujočega nadzornika v občini Jehovovih prič.

Ko sem napredoval v biblijskem spoznanju in vedno bolje razumel Jehovova načela, sem ugotovil, da služba, ki sem jo imel, ni bila primerna za kristjana. (Izaija 2:2–4) Odločil sem se, da bom dal odpoved. To se je izkazalo za preizkus najine vere. Kako bom skrbel za potrebe družine? Spet sva se obrnila v molitvi na Boga Jehova. (Psalm 65:2) Povedala sva mu najine skrbi in strahove, toda hkrati sva izrazila željo, da bi služila tam, kjer se še bolj potrebujejo kraljestveni oznanjevalci. (Filipljanom 4:6, 7) Še sanjalo se nama ni, kakšne raznovrstne priložnosti se nama bodo odprle!

Odrineva na pot

Aprila 1965 sem sprejel delo nadzornika gasilske in reševalne službe na vientianskem mednarodnem letališču v Laosu, zato sva se tja tudi preselila. V mestu Vientiane je bilo 24 Prič in pridružila sva se misijonarjem in nekaj tamkajšnjim bratom in sestram pri oznanjevanju. Kasneje so me premestili na letališče v Udon Thaniju na Tajskem. V tem mestu ni bilo niti enega Pričevalca. Kot družina sva sama vodila vse tedenske shode. Oznanjevala sva po hišah, opravljala ponovne obiske in vzpostavljala biblijske pouke.

Spominjala sva se opomina, ki ga je Jezus dal svojim učencem, namreč naj ‚rojevajo veliko sadu‘. (Janez 15:8) Tako sva bila odločena, da posnemava njihov zgled in še naprej oznanjujeva dobro novico. Kmalu sva se veselila rezultatov. Neko mlado tajsko dekle je sprejelo resnico in postala je naša duhovna sestra. Resnico sta prav tako sprejela dva Severnoameričana in sčasoma postala krščanska starešina. Na severu Tajske sva dobro novico oznanjevala več kot deset let. Kako srečna sva, ko veva, da je v Udon Thaniju sedaj občina! Nekaj semen resnice, ki sva jih posejala, še zmeraj rojeva sadove.

Na žalost pa sva se morala spet preseliti. Molila sva, naj nama ‚Gospodar žetve‘ pomaga še naprej sodelovati pri oznanjevanju. (Matej 9:38) Premestili so naju v Teheran, iransko prestolnico. To je bilo med šahovim vladanjem.

Oznanjevanje na področjih, polnih izzivov

Po prihodu v Teheran sva takoj našla duhovne brate in sestre. Družila sva se z majhno skupino Prič, ki so prihajali iz 13 različnih narodov. Da bi v Iranu lahko oznanjevala, sva se morala nekoliko prilagoditi. Čeprav nisva nikoli doživela odkritega nasprotovanja, sva morala biti previdna.

 Z zainteresiranimi ljudmi sva morala kdaj pa kdaj zaradi njihovega delovnika voditi biblijske pouke ob polnoči ali še kasneje – in to do zgodnjih jutranjih ur. Toda kako srečna sva bila, ko sva videla sadove najinega trdega dela! Kar nekaj filipinskih in korejskih družin je sprejelo krščansko resnico in se posvetilo Jehovu.

Moja naslednja službena dodelitev je bila v Daki v Bangladešu. Tja sva prispela decembra 1977. To je bila še ena dežela, v kateri ni bilo enostavno oznanjevati. Toda zmeraj sva imela v mislih, da morava ostati dejavna. Pod vodstvom Jehovovega duha sva lahko našla veliko družin, ki so se izpovedovale za krščanske. Nekatere od teh so bile žejne osvežilne vode resnice iz Svetega pisma. (Izaija 55:1) Tako sva pričela voditi veliko biblijskih poukov.

V mislih sva imela Božjo voljo, da »bi se rešili vsakršni ljudje«. (1. Timoteju 2:4) Na srečo nama nihče ni skušal delati težav. Pri premagovanju predsodkov, ki so jih imeli drugi, sva vedno pazila, da sva nastopila prijateljsko. Podobno kot apostol Pavel sva se trudila, da bi ‚vsakršnim ljudem postala vse‘. (1. Korinčanom 9:22) Ko so naju vprašali, zakaj sva jih obiskala, sva jim to prijazno pojasnila, in večina ljudi se je prijateljsko odzvala.

V Daki sva našla neko Pričevalko in jo spodbudila, naj se nama pridruži na krščanskih shodih in kasneje tudi pri oznanjevanju. Potem je moja žena preučevala z neko družino in jo povabila na naše shode. Z Jehovovo srčno dobrotljivostjo so vsi prišli v resnico. Kasneje sta hčeri iz te družine pomagali prevajati biblijsko literaturo v bengalščino, poleg tega pa je Jehova spoznalo še veliko njihovih sorodnikov. Tudi mnogi drugi biblijski učenci so sprejeli resnico. Skoraj vsi od teh služijo kot starešine ali pionirji.

V Daki živi zelo veliko ljudi, zato sva nekatere svoje sorodnike povabila, naj nama pomagajo pri oznanjevanju. Nekaj se jih je odzvalo in se nama pridružilo v Bangladešu. Kako vesela sva in hvaležna Jehovu za priložnost, da sva lahko oznanjevala dobro novico v tej deželi! Iz neznatnega začetka, ko je bil tam samo en Pričevalec, sta v Bangladešu sedaj dve občini.

Julija 1982 sva morala oditi iz Bangladeša. Bratovščino sva zapustila s solzami v očeh. Kmalu zatem sem sprejel delo na entebbejskem mednarodnem letališču v Ugandi, in tam sva ostala štiri leta in sedem mesecev. Kako sva lahko Jehovovo veliko ime slavila v tej deželi?

Služiti Jehovu v vzhodni Afriki

Z ženo sva prispela na mednarodno letališče v Entebbah, nakar je prišel šofer, da bi naju odpeljal do najinega stanovanja. Ko smo zapuščali letališče, sem šoferju začel oznanjevati o Božjem kraljestvu. Vprašal me je: »Ali ste Jehovova priča?« Ko sem pritrdil, je dejal: »Eden od vaših bratov dela v kontrolnem stolpu.« Pri priči sem mu rekel, naj me zapelje tja. Brat se naju je zelo razveselil in dogovorili smo se za shode in terensko službo.

 Takrat je bilo v Ugandi le 228 kraljestvenih oznanjevalcev. Prvo leto smo v Entebbah še z dvema bratoma sejali semena resnice. Ker ljudje tam radi berejo, smo oddali veliko literature, tudi na stotine revij. Brate in sestre iz glavnega mesta Kampala smo vabili, naj se nam ob koncu tedna pridružijo pri oznanjevanju na entebbejskem področju. Na mojem prvem javnem predavanju je bilo skupaj z mano pet navzočih.

Naslednja tri leta sva doživela nekaj najsrečnejših trenutkov v najinem življenju. Videla sva, kako so se tisti, ki sva jih poučevala, odzvali in hitro napredovali. (3. Janezovo 4) Na nekem okrajnem zboru se je krstilo šest najinih biblijskih učencev. Veliko jih je dejalo, da jih je k polnočasnemu služenju spodbudil najin zgled, ker sva pionirala kljub zaposlitvi s polnim delovnim časom.

Ugotovila sva, da je tudi najino delovno mesto lahko rodovitno področje. Nekoč sem pristopil k višjemu gasilskemu častniku na letališču in mu govoril o biblijskem upanju na življenje na rajski zemlji. Iz njegove Biblije sem mu pokazal, da bo poslušno človeštvo živelo v miru in enotnosti ter da ne bo nič več trpelo zaradi revščine, pomanjkanja stanovanj, vojne, bolezni ali smrti. (Psalm 46:9; Izaija 33:24; 65:21, 22; Razodetje 21:3, 4) Ker sem mu bral iz njegove Biblije, se je še bolj zanimal. Takoj sva pričela preučevati Biblijo. Obiskoval je vse shode. Kmalu se je posvetil Jehovu in se krstil. Kasneje se nama je pridružil pri polnočasni službi.

Medtem ko sva bila v Ugandi, so dvakrat izbruhnili državljanski nemiri, vendar to ni zaustavilo naše krščanske dejavnosti. Družinski člani tistih, ki so delali za mednarodne agencije, so bili za šest mesecev premeščeni v Nairobi v Keniji. Tisti, ki smo ostali v Ugandi, smo še naprej imeli krščanske shode in oznanjevali, vendar smo morali biti preudarni in previdni.

Aprila 1988, ko sem svoje delo tam opravil, sva se spet selila. Entebbejsko občino sva zapustila z občutkom velikega zadovoljstva zaradi tamkajšnjega duhovnega razvoja. Julija 1997 sva imela priložnost ponovno obiskati Entebbe. Takrat so nekateri od najinih nekdanjih biblijskih učencev že služili kot starešine. Kako vzhičena sva bila, ko je bilo na javnem shodu navzočih 106 ljudi!

Selitev na nedotaknjeno področje

Ali bova lahko vstopila skozi vrata novih priložnosti? Da, moja naslednja službena naloga je bila na mogadiškem mednarodnem letališču v Somaliji. Odločena sva bila dobro izkoristiti to novo priložnost, da bi služila na tem nedotaknjenem področju.

Najino oznanjevanje je bilo omejeno predvsem na osebje veleposlaništva, filipinske delavce in druge tujce. Pogosto sva jih srečala na tržnici. Kot prijatelja sva jih obiskovala tudi na njihovem domu. Z mešanico domiselnosti, iznajdljivosti in preudarnosti ter popolnim zanašanjem na Jehova sva lahko z drugimi govorila o biblijskih resnicah  in to je med ljudmi iz različnih narodov obrodilo sadove. Po dveh letih sva zapustila Mogadiš – tik preden je tam izbruhnila vojna.

Mednarodna organizacija za civilno letalstvo me je potem dodelila v Yangon, Mjanmar. Spet so se nama odprle odlične priložnosti, da sva lahko odkritosrčnim ljudem pomagala spoznavati Božje namene. Po Mjanmaru sva bila dodeljena v Dar es Salaam v Tanzaniji. Oznanjevanje dobre novice po hišah je bilo v tem mestu veliko enostavnejše, saj je v njem živela angleško govoreča skupnost.

V vseh deželah, v katerih sva delala, sva imela pri oznanjevanju zelo malo težav, čeprav je bilo marsikje delo Jehovovih prič ovirano. Ker je bilo moje delo ponavadi povezano z vlado ali mednarodnimi agencijami, ljudje niso dvomili o najini dejavnosti.

Zaradi moje posvetne službe sva morala z ženo tri desetletja živeti kot nomada. Toda na mojo službo sva gledala le kot na pot za dosego najinega glavnega cilja, ki je bil zmeraj ta, da bi podpirala delo v prid Božjega kraljestva. Jehovu se zahvaljujeva, da nama je pomagal dobro izkoristiti različne okoliščine in da sva imela čudovito prednost širiti dobro novico daleč naokrog.

Nazaj na začetek

Pri svojih 58 letih sem se odločil, da se predčasno upokojim in vrnem na Filipine. Po vrnitvi sva Jehova prosila, naj vodi najine korake. Začela sva služiti v občini v Trece Martires v provinci Cavite. Ob najinem prihodu je bilo tam le 19 oznanjevalcev Božjega kraljestva. Organizirali smo vsakodnevno oznanjevanje in vzpostavili veliko biblijskih poukov. Občina je začela rasti. Nekoč je moja žena vodila kar 19 biblijskih poukov, jaz pa 14.

Kmalu je kraljestvena dvorana postala premajhna. O tem smo molili k Jehovu. Neki duhovni brat in njegova žena sta se odločila podariti kos svojega zemljišča, podružnični urad pa je odobril posojilo za gradnjo nove kraljestvene dvorane. Nova zgradba je močno vpliva na oznanjevanje, število navzočih pa je rastlo iz tedna v teden. Trenutno pa potujeva več kot uro v eno smer, da pomagava občini s 17 oznanjevalci.

Z ženo ceniva, da sva imela prednost služiti v toliko različnih deželah. Ko se ozreva na najino nomadsko življenje, sva nadvse zadovoljna, ker veva, da sva ga izkoristila kar najbolje – tako, da sva pomagala drugim spoznavati Jehova!

[Zemljevid na straneh 24, 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

TANZANIJA

UGANDA

SOMALIJA

IRAN

BANGLADEŠ

MJANMAR

LAOS

TAJSKA

FILIPINI

[Slika na strani 23]

Z ženo Aureo