Kako nam koristi, če se spravimo z drugimi

ED JE umiral, Bill pa ga je sovražil. Pred 20 leti je Ed sprejel odločitev, zaradi katere je bil Bill ob službo, in zaradi tega sta se nekoč tesna prijatelja odtujila. Sedaj se je Ed skušal opravičiti, da bi lahko v miru umrl, vendar mu Bill ni hotel prisluhniti.

Skoraj 30 let kasneje je Bill tik pred svojo smrtjo pojasnil, zakaj mu ni hotel odpustiti. »Edu ni bilo treba storiti tega, kar je storil svojemu najboljšemu prijatelju. Po 20 letih se enostavno nisem želel pobotati. [. . .] Morda se motim, toda tako sem pač čutil.« *

Osebna nesoglasja se ponavadi ne končajo tako tragično, vendar so ljudje ob njih pogosto prizadeti ali jezni. Premislite o nekom, ki se počuti podobno, kakor se je Ed. Ko takšen posameznik ugotovi, da je s svojo odločitvijo povzročil škodo, ga morda vse življenje spremlja slaba vest in silno velik občutek izgube. Toda ko pomisli, kako je užaljeni prijatelj njuno vez zavrgel kot navadno smet, ga to zelo rani.

Posameznik, ki se počuti, kakor se je Bill, pa gleda nase kot na nič hudega slutečo žrtev ter je morda izredno jezen in maščevalen. Meni, da je njegov nekdanji prijatelj vedel, kaj počne, in je škodo morebiti naredil  namenoma. Ko med dvema nastane spor, je pogosto vsak od njiju prepričan, da ima prav in da krivdo za vse nosi drug. Tako se dva nekdanja prijatelja znajdeta v nekakšni vojni.

Bojujeta se z neslišnim orožjem – prvi se obrne stran, kadar gre drugi mimo, in ko se srečata v skupini, se drug za drugega ne menita. Od daleč se na skrivaj pogledujeta ali pa zreta drug v drugega hladno in sovražno. Drug z drugim govorita odrezavo oziroma si zabrusita žaljivke, ki zbodejo kot nož.

Videti je, da sta si popolnoma različna, toda verjetno se glede nekaterih stvari strinjata. Morda priznavata, da imata resen problem in da je žalostno, če se tesna prijatelja razideta. Ta rana najbrž oba skeli in oba se zavedata, da bi morala nekaj storiti, da bi jo pozdravila. Toda kateri od njiju bo naredil prvi korak, da bi popravil poškodovane odnose in se spravil? Tega niti eden od njiju ni pripravljen storiti.

Pred 2000 leti so se apostoli Jezusa Kristusa kdaj pa kdaj zapletli v prepir. (Marko 10:35–41; Luka 9:46; 22:24) Po enem njihovih ostrih prerekanj jih je Jezus vprašal: »O čem ste razpravljali med potjo?« Zaradi sramu so obmolknili in niti eden mu ni odgovoril. (Marko 9:33, 34) Jezus jim je s poučevanjem pomagal, da so bili spet v prijateljskih odnosih. Nasveti Jezusa Kristusa in nekaterih njegovih učencev še danes pomagajo ljudem reševati nesoglasja in popraviti poškodovana prijateljstva. Poglejmo kako.

Trudite se spraviti z drugimi

»Z njo ne želim več govoriti. Nikoli več je ne želim videti.« Če ste kdaj izgovorili podobne besede, potem bi morali nekaj ukreniti, kot to kažejo naslednji biblijski odlomki.

Jezus je učil: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat nekaj proti tebi, pusti svoj dar tam, pred oltarjem, in odidi. Najprej se s svojim bratom spravi.« (Matej 5:23, 24) Poleg tega je rekel: »Če se tvoj brat pregreši, pojdi in mu njegovo napako razkrij le med seboj in njim.« (Matej 18:15) Ne glede na to, ali ste vi koga užalili, ali pa je kdo užalil vas, je Jezus poudaril, da bi se vi morali nemudoma pogovoriti s tem človekom. To bi morali storiti »v duhu blagosti«. (Galačanom 6:1) Cilj takšnega pogovora ne bi smel biti ta, da bi z raznimi izgovori skušali ohraniti svoj ugled oziroma nasprotnika prisiliti k opravičilu, temveč da bi se spravili. Ali je ta biblijski nasvet učinkovit?

Ernest je nadzornik v nekem velikem podjetju. * Zato mora že mnogo let urejati občutljive zadeve z vsakovrstnimi ljudmi in z njimi ohranjati prijateljske odnose. Opazil je, kako hitro lahko pride do medsebojnih nesoglasij. Takole pravi: »Kdaj pa kdaj pride med nami do nesoglasja. Toda ko se to zgodi, se s posameznikom usedem in pogovorim o težavi. Torej pojdite naravnost k človeku. Z njim se soočite s ciljem, da se spravite. To vedno učinkuje.«

Alicia, ki ima prijatelje iz veliko različnih kultur, pravi: »Včasih kaj rečem in potem opazim, da sem koga morda užalila. Takrat grem k njemu in se mu opravičim. Mogoče se opravičim večkrat, kot bi se sploh morala, vendar se zato počutim bolje, četudi drug ni bil užaljen.  Tako vem, da ni prišlo do nikakršnega nesporazuma.«

Premagajte ovire

Na poti do miru, ko gre za osebne spore, so pogosto postavljene ovire. Ali ste kdaj rekli: »Zakaj moram jaz biti prvi, ki si prizadeva, da bi se spravil? On je povzročil težavo.« Ali pa ste kdaj odšli k posamezniku, da bi razčistili neko težavo, on pa je samo rekel: »Ničesar ti nimam za povedati.« Nekateri se tako odzovejo zato, ker so čustveno prizadeti. V Pregovorih 18:19, SSP, piše: »Užaljen brat je hujši kot utrjeno mesto, prepiri so kakor grajski zapah.« Upoštevajte torej občutke drugega. Če vas zavrne, nekoliko počakajte in poskusite znova. Potem se bo »utrjeno mesto« morda odprlo in se bo odstranil »zapah« z vrat, kar bo odprlo pot k spravi.

Druga ovira do miru je lahko človekovo samospoštovanje. Za nekatere ljudi je to, da se nasprotniku opravičijo ali z njim spregovorijo, ponižujoče. Nič ni narobe s tem, če človek skrbi za to, da mu ne upade samospoštovanje. Toda ali mu to, da se ne želi spraviti, takšno spoštovanje zviša ali zniža? Mar ni ta skrb za ohranitev samospoštovanja v resnici ponos?

Biblijski pisec Jakob odkriva povezavo med prepirljivim duhom in ponosom. Potem ko razkrije »vojne« in ‚boje‘, v katere se spustijo nekateri kristjani med seboj, pravi: »Bog ošabnim nasprotuje, ponižnim pa izkazuje nezasluženo dobrotljivost.« (Jakob 4:1–3, 6) Kako ošabnost oziroma ponos zavira spravo?

Ljudje, ki so ponosni, živijo v zmoti, saj menijo, da so boljši od drugih. Ošabni ljudje mislijo, da imajo vso pravico razsojati, ali so drugi ljudje dobri ali slabi. Kako to počnejo? Ko nastopi nesoglasje, na svoje nasprotnike pogosto gledajo kot na izgubljene primere, za katere ni več upanja, da bi se poboljšali. Nekateri zaradi ponosa tiste, ki imajo drugačno mnenje, obsodijo, češ da si ne zaslužijo pozornosti, kaj šele iskrenega opravičila. Zato ljudje, ki jih žene ponos, pogosto dopustijo, da se spori nadaljujejo, namesto da bi jih ustrezno rešili.

Podobno kot zapora ustavlja promet na cesti, tudi ponos ustavlja korake na poti proti miru. Če torej sami pri sebi ugotovite, da se ne želite spraviti z nekom, potem se morda bojujete s ponosom. Kako lahko premagate ponos? Tako, da razvijate lastnost, ki mu je nasprotna – ponižnost.

Delajte ravno nasprotno

Biblija močno priporoča, naj bomo ponižni. »Nasledek ponižnosti je strah GOSPODOV, bogastvo, čast in življenje.« (Pregovori 22:4, SSP) V Psalmu 138:6, Ekumenska izdaja, beremo o tem, kako Bog gleda na ponižne in kako na ponosne ljudi: »Vzvišen je Gospod in se ozira na ponižnega, prevzetnega pa gleda od daleč.«

Mnogo ljudi ponižnost enači s poniževanjem. Zdi se, da tako menijo svetovni voditelji. Čeprav se celi narodi pokoravajo njihovi volji, pa je voditeljem težko ponižno priznati svoje napake. Kadar kak vladar izjavi »Žal mi je«, je to tako zanimivo, da je nemudoma objavljeno. Ko se je nekdanji državni uradnik pred kratkim opravičil za napako, storjeno pri neki usodni katastrofi, so njegove besede polnile naslovnice časopisov.

Bodite pozorni, kako je v nekem slovarju definirana ponižnost: »Lastnost človeka, ki je ponižen oziroma ima o sebi majhno mnenje [. . .] nasprotje ponosa oziroma ošabnosti.« Ponižnost torej opisuje mnenje, ki ga ima posameznik o sebi, ne pa, kaj si o njem mislijo drugi. Če človek ponižno prizna svoje napake in iskreno prosi za odpuščanje, ga to ne poniža, ampak mu kvečjemu zviša ugled. V Bibliji piše: »Človekovo srce se povzdiguje pred padcem, ponižnost stopa pred častjo.« (Pregovori 18:12, SSP)

 Neki komentator je o politikih, ki se ne opravičijo za svoje napake, rekel: »Na žalost verjetno menijo, da je takšno priznanje znak slabosti. Šibki in negotovi ljudje so tisti, ki le stežka rečejo ‚Oprosti‘. Ljudje pa, ki so širokosrčni in pogumni, se ne bojijo, da bodo manj pomembni, če bodo rekli ‚Naredil sem napako‘.« Enako velja tudi za tiste, ki niso politiki. Če se trudite zamenjati ponos s ponižnostjo, potem ste na dobri poti, da se ob sporu z drugimi spravite. Premislite, kako je to resnico odkrila neka družina.

Zaradi nekega nesporazuma so odnosi med Julie in njenim bratom Williamom postali napeti. William je postal tako jezen na sestro in njenega moža Josepha, da je z njima pretrgal vse stike. Vrnil jima je celo vsa darila, ki sta mu jih dala v preteklosti. V mesecih zatem je tesno vez, ki sta jo nekoč imela brat in sestra, zamenjalo sovraštvo.

Toda Joseph se je odločil, da bo udejanjal nasvet iz Matejevega evangelija 5:23, 24. V duhu krotkosti je skušal priti v stik s svojim svakom in mu pošiljal pisma, v katerih se je opravičil za to, da ga je užalil. Svojo ženo je spodbudil, naj bratu odpusti. Sčasoma je William sprevidel, da si sestra in svak iskreno želita skleniti mir, zato se je omehčal. William in njegova žena sta se sešla z Julie in Josephom; vsi so se opravičili, objeli in obnovili prijateljstvo.

Če hrepenite po tem, da bi rešili kak spor, ki ga imate s kom drugim, potem potrpežljivo udejanjajte biblijske nasvete in si prizadevajte, da se s tem človekom spravite. Jehova vam bo pomagal. To, kar je Bog rekel starodavnim Izraelcem, se bo izkazalo za resnično tudi v vašem primeru: »O da bi bil pazil na zapovedi moje! tedaj bi bil kakor reka mir tvoj.« (Izaija 48:18)

[Podčrtni opombi]

[Sliki na strani 7]

Mirne odnose pogosto lahko obnovimo tako, da se opravičimo