Zakonska zveza v biblijskih časih

ZAKONSKA zveza je Božja ureditev, ki jo je v edenskem vrtu odobril in ustanovil Jehova. Z zakonsko zvezo nastane družinska skupnost oziroma družina. Njen temeljni namen je bil, da bi se množili člani človeške družine, torej da bi se rodilo še več ljudi. Stvarnik Jehova je ustvaril moškega in žensko ter zakonsko zvezo posvetil kot ustrezno ureditev za razmnoževanje človeške vrste. (1. Mojzesova 1:27, 28) Prvo poroko je opravil sam Jehova, kot je to opisano v Prvi Mojzesovi knjigi 2:22–24.

Zakonska zveza je bila ustanovljena zato, da bi z njo nastala trajna vez med moškim in žensko, tako da bi si lahko drug drugemu pomagala. Če skupaj živita v ljubezni in medsebojnem zaupanju, sta lahko zelo srečna. Jehova je žensko ustvaril za tovarišico moškemu. Pri njeni ustvaritvi je kot osnovo uporabil rebro moškega in jo s tem naredil za moževo najožjo krvno sorodnico na zemlji, za njegovo meso. (1. Mojzesova 2:21) Kot je poudaril Jezus, je bil Bog, in ne Adam, tisti, ki je rekel: »Zato zapusti mož očeta svojega in mater svojo in držal se bo žene svoje, in bodeta v eno meso.« Iz teh besed je razvidno, da je bil v očeh Boga Jehova prvotni vzorec za zakonsko zvezo monogamija. (Matej 19:4–6; 1. Mojzesova 2:24)

Za Hebrejce je bil normalen način življenja, da so sklenili zakonsko zvezo. Zato v Hebrejskih spisih ne najdemo nobenega izraza za neporočenega moškega. Glede na to, da je bil temeljni namen zakonske zveze rojevanje otrok, je povsem razumljiv blagoslov, ki ga je Rebeki izrekla njena družina: »Bodi mati tisočkrat desettisočem.« (1. Mojzesova 24:60) Razumljiva pa je tudi Rahelina prošnja Jakobu: »Daj mi otrók, če ne, umrem.« (1. Mojzesova 30:1)

Sklenitev zakonske zveze ni vplivala samo na družino, temveč tudi na celoten rod oziroma patriarhalno skupnost, saj je lahko vplivala na moč rodu in njegovo blaginjo. Potemtakem je bilo običajno in se je zdelo tudi potrebno, da so o izbiri žene in o urejanju vseh s tem povezanih pogodbenih in finančnih zadev odločali starši oziroma skrbniki, čeprav so včasih upoštevali, ali se strinjata tudi oba udeležena. (1. Mojzesova 24:8) Na sklenitev takšnih dogovorov pa je pogosto vplivalo tudi to, da sta si bila bodoča zakonca romantično naklonjena. (1. Mojzesova 29:20; 1. Samuelova 18:20, 27, 28) Prve korake oziroma snubitev so običajno naredili starši mladeniča, včasih pa tudi oče dekleta, še posebej če je obstajala razlika v družbenem položaju. (Jozue 15:16, 17; 1. Samuelova 18:20–27)

Zdi se, da je bila splošna navada, da si je moški poiskal ženo med svojimi sorodniki oziroma znotraj svojega rodu. To načelo se vidi iz Labanove izjave Jakobu: »Bolje bode, da jo [svojo hčer] dam tebi nego drugemu možu.« (1. Mojzesova 29:19) Tako so še posebej ravnali Jehovovi častilci. Zgled tega je Abraham, ki je za svojega sina Izaka raje poiskal ženo med sorodniki v svoji deželi, kakor pa da bi zanj vzel eno od hčera Kanaancev, med katerimi je prebival. (1. Mojzesova 24:3, 4) Na poroko s človekom, ki ni bil Jehovov častilec, so gledali z neodobravanjem in ji močno nasprotovali. Takšna poroka je bila oblika nezvestovdanosti. (1. Mojzesova  26:34, 35) Postava je prepovedovala sklepanje zakonske zveze z ljudmi iz sedmih kanaanskih narodov. (5. Mojzesova 7:1–4) Vendar pa se je vojak lahko poročil z ujeto devico iz drugega naroda, in sicer po njenem obdobju očiščevanja, med katerim je objokovala umrle starše in se znebila vseh vezi s svojo nekdanjo religijo. (5. Mojzesova 21:10–14)