Ne živimo več zase
Ne živimo več zase
»[Kristus] je umrl za vse, da bi tisti, ki živijo, ne živeli več zase.« (2. KORINČANOM 5:15)
1., 2. Katera svetopisemska zapoved je Jezusove sledilce v prvem stoletju spodbudila, da so premagali sebičnost?
NASTOPIL je zadnji večer, ki ga je Jezus preživel na zemlji. Samo nekaj ur ga je še ločilo od trenutka, ko je dal svoje življenje v korist vseh tistih, ki bodo verovali vanj. In prav tega večera je Jezus svojim zvestim apostolom povedal marsikaj pomembnega. Med drugim je izrekel tudi zapoved, ki se je nanašala na lastnost, po kateri naj bi se prepoznalo njegove sledilce. »Dajem vam novo zapoved,« je dejal, »da ljubite drug drugega. Kakor sem jaz ljubil vas, tako tudi vi ljubite drug drugega. Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Janez 13:34, 35)
2 Pravi kristjani bi morali drug drugemu izkazovati požrtvovalno ljubezen in dajati dobro sovernikov pred svoje lastne koristi. Pripravljeni bi morali biti celo na to, da ‚dajo svojo dušo za svoje prijatelje‘. (Janez 15:13) In kako so se na novo zapoved odzvali zgodnji kristjani? Tertulijan, pisec iz drugega stoletja, je v svojem znanem delu Apologija citiral nekatere, ki so o kristjanih dejali: ‚Poglejte, kako se imajo med seboj radi in so pripravljeni celo umreti drug za drugega.‘
3., 4. a) Zakaj bi se morali postaviti po robu sebičnosti? b) Kaj bomo pregledali v tem članku?
3 Tudi mi moramo ‚drug drugemu pomagati prenašati nadloge in tako bomo izpolnili Kristusovo postavo‘. (Galačanom 6:2) Toda pri tem, ko se trudimo ubogati Kristusovo postavo in ‚ljubiti Jehova svojega Boga z vsem svojim srcem, dušo in umom ter ljubiti svoje bližnje kakor sebe‘, nas najbolj ovira sebičnost. (Matej 22:37–39) Ker smo nepopolni, se nagibamo k temu, da bi mislili samo nase. Takšne nagibe okrepijo še pritiski vsakodnevnega življenja, tekmovalni duh v šoli ali na delovnem mestu ter trud, da bi zaslužili za preživetje. Ta težnja k sebičnosti pa nič ne upada. Apostol Pavel je posvaril: ‚V poslednjih dneh bodo ljudje sebični.‘ (2. Timoteju 3:1, 2, Ekumenska izdaja)
4 Jezus je v zadnjem delu svoje zemeljske službe omenil učencem tri korake, ki bi jim lahko pomagali premagati sebičnost. Kateri so ti trije koraki in kako lahko Jezusovi napotki koristijo nam?
Učinkovit protistrup!
5. Kaj je Jezus med oznanjevanjem v severni Galileji razkril svojim učencem in zakaj jih je to presenetilo?
5 Jezus je oznanjeval blizu Cezareje Filipove v severni Galileji. To spokojno, slikovito področje bi se morda zdelo prikladnejše za lagodno življenje kakor pa za samozatajevanje. Toda ko je bil Jezus tam, je svojim učencem odkril, da »bo moral v Jeruzalem in mnogo pretrpeti od starešin, višjih duhovnikov in pismoukov, da bo umorjen in da bo tretji dan obujen«. (Matej 16:21) Učence je to razkritje gotovo zelo presenetilo, saj so do takrat pričakovali, da bo njihov Voditelj na zemlji ustanovil svoje Kraljestvo! (Luka 19:11; Apostolska dela 1:6)
6. Zakaj je Jezus Petra strogo pograjal?
6 Peter je Jezusa nemudoma »potegnil na stran in ga začel grajati: ‚Bodi dober s seboj, Gospod. To se ti gotovo ne bo zgodilo.‘« Kako se je Jezus odzval? »Obrnil [se je] in Petru rekel: ‚Poberi se od mene, Satan! Kamen spotike si mi, ker ne misliš po Božje, temveč po človeško.‘« Kako zelo različna pogleda! Jezus je voljno sprejel požrtvovalno življenje, ki mu ga je Bog namenil – takšno, ki naj bi se čez nekaj mesecev končalo s smrtjo na mučilnem kolu. Peter pa je priporočal lagodnejše življenje. »Bodi dober s seboj,« je dejal. S tem gotovo ni mislil nič slabega. Toda Jezus ga je pograjal, ker je ob tej priložnosti dovolil, da je nanj vplival Satan. Peter ‚ni mislil po Božje, temveč po človeško‘. (Matej 16:22, 23)
7. Kaj morajo glede na Jezusove besede, zapisane v Matejevem evangeliju 16:24, narediti Jezusovi sledilci?
7 Še danes je slišati odmev besed, ki jih je Peter izrekel Jezusu. Svet na splošno spodbuja človeka k temu, naj ‚bo dober s seboj‘ oziroma da naj ravna ‚po liniji najmanjšega odpora‘. Po drugi strani pa je Jezus spodbujal k povsem drugačnemu stališču. Svojim učencem je dejal: »Če kdo hoče iti za menoj, naj se odreče samemu sebi, vzame svoj mučilni kol in hodi za menoj.« (Matej 16:24) »Te besede niso povabilo tistim, ki še niso učenci, da to postanejo,« piše v The New Interpreter’s Bible, »ampak so povabilo tistim, ki so se že odzvali na Kristusov klic, naj razmislijo, kaj pomeni biti učenec.« Torej so verniki tisti, ki naj bi naredili tri korake, ki jih je Jezus poudaril in smo jih prebrali v svetopisemskem stavku. Pa preglejmo vsak korak posebej.
8. Pojasnite, kaj pomeni odreči se samemu sebi.
8 Prvi korak, ki ga moramo narediti, je ta, da se odrečemo samemu sebi. V grščini besedna zveza »odreči se samemu sebi« kaže na pripravljenost reči ne sebičnim željam ali lastnemu ugodju. To, da se odrečemo samemu sebi, ne pomeni, da se samo občasno odrečemo nekaterim užitkom. Prav tako pa to ne pomeni, da se vedemo asketsko ali samouničevalno. Nič več ne ‚pripadamo sebi‘, saj smo celotno svoje življenje z vsem, kar obsega, prostovoljno izročili Jehovu. (1. Korinčanom 6:19, 20) Nismo osredotočeni nase, ampak se naše življenje osredotoča na Boga. Odreči se samemu sebi prav tako pomeni, da smo odločeni izpolnjevati Božjo voljo, četudi se to morda bije z našimi nepopolnimi nagibi. To, da smo se Bogu povsem predali, pokažemo takrat, ko se mu posvetimo in se krstimo. Nato pa se do konca svojega življenja trudimo živeti v skladu s posvetitvijo.
9. a) Kaj je v Jezusovih dneh predstavljal mučilni kol? b) V katerem pogledu vzamemo svoj mučilni kol?
9 Drugi korak je ta, da moramo vzeti svoj mučilni kol. V prvem stoletju je mučilni kol predstavljal trpljenje, sramoto in smrt. Običajno so na mučilnem kolu usmrtili samo kriminalce ali pa so nanj obesili njihova trupla. Jezus je s tem izrazom pokazal, da mora biti kristjan pripravljen prenesti preganjanje, zaničevanje ali celo smrt, ker ni del sveta. (Janez 15:18–20) Ker nas krščanska merila ločujejo od drugih, svet morda ‚o nas žaljivo govori‘. (1. Petrovo 4:4) Do tega lahko pride v šoli, na delovnem mestu ali celo v družini. (Luka 9:23) Vseeno pa voljno prenašamo zasramovanje sveta, saj ne živimo več zase. Jezus je dejal: »Srečni vi, kadar vas zaradi mene sramotijo in preganjajo in o vas lažnivo govorijo vsakršne hude stvari. Veselite se in poskakujte od radosti, saj je vaša nagrada v nebesih velika.« (Matej 5:11, 12)To, da imamo Božjo naklonjenost, je zares najpomembnejše.
10. Kaj vse pomeni hoditi za Jezusom?
10 Kot tretji korak pa je Jezus Kristus omenil to, da moramo hoditi za njim. V Prvem Janezovem pismu 2:6 piše: »Kdor pravi, da ostaja [z Bogom] zedinjen, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on [Kristus].« Kako pa je živel Jezus? Ljubezen do nebeškega Očeta in svojih učencev mu ni dovolila, da bi bil sebičen. »Kristus namreč ni skušal ugoditi samemu sebi,« je napisal Pavel. (Rimljanom 15:3) Celo ko je bil utrujen ali lačen, je potrebe drugih postavil pred svoje lastne. (Marko 6:31–34) Zelo si je prizadeval tudi v oznanjevanju in poučevanju o Kraljestvu. Ali ne bi bilo prav, da bi ga posnemali, ko vneto izpolnjujemo nalogo, da ‚pridobivamo učence med ljudmi iz vseh narodov in jih učimo, naj izpolnjujejo vse, kar je Jezus zapovedal‘? (Matej 28:19, 20) Kristus nam je v vsem tem vzor, in mi moramo ‚natančno hoditi po njegovih stopinjah‘. (1. Petrovo 2:21)
11. Zakaj je pomembno, da se odrečemo samemu sebi, vzamemo svoj mučilni kol in hodimo za Jezusom Kristusom?
11 Zelo pomembno je, da se odrečemo samemu sebi, vzamemo svoj mučilni kol ter hodimo za našim Vzornikom. To bo učinkovit protistrup sebičnosti, ki nas zagotovo ovira pri izkazovanju požrtvovalne ljubezni. Poleg tega je Jezus dejal: »Kdor namreč hoče svojo dušo rešiti, jo bo izgubil. Kdor koli pa svojo dušo zaradi mene izgubi, jo bo našel. Kaj namreč človeku koristi, če si pridobi ves svet, svojo dušo pa izgubi? In kaj bo človek dal v zameno za svojo dušo?« (Matej 16:25, 26)
Ne moremo služiti dvema gospodarjema
12., 13. a) Kaj je bila glavna skrb mladega oblastnika, ki je Jezusa prosil za nasvet? b) Kaj je Jezus predlagal mladeniču in zakaj?
12 Nekaj mesecev zatem, ko je Jezus svojim učencem poudaril, da se morajo odreči samemu sebi, je k Jezusu prišel bogat mlad oblastnik in vprašal: »Učitelj, kaj dobrega moram storiti, da bi dobil večno življenje?« Jezus mu je odgovoril, naj ‚izpolnjuje zapovedi‘, in nato nekatere tudi navedel. Mladenič je rekel: »Vse to že izpolnjujem.« Moški je bil očitno iskren in si je po svojih najboljših močeh prizadeval ubogati Postavine zapovedi. Zato je vprašal: »Kaj mi še manjka?« Jezus mu je v odgovor ponudil edinstveno povabilo, ko mu je dejal: »Če hočeš biti popoln [dovršen, New American Standard Bible], pojdi, prodaj svoje imetje in daj revnim, pa boš imel zaklad v nebesih. Potem pridi in hodi za menoj.« (Matej 19:16–21)
13 Jezus je videl, da bi se moral ta mladenič, zato da bi lahko Jehovu služil iz vse duše, osvoboditi nečesa, kar mu je od tega odvračalo pozornost, in sicer svojemu bogastvu. Pravi Kristusov učenec ne more služiti dvema gospodarjema. ‚Ne more sužnjevati Bogu in Bogastvu.‘ (Matej 6:24) Imeti mora ‚preprosto oko‘, ki je osredotočeno na duhovne reči. (Matej 6:22) To, da se kdo odpove imetju in ga da revnim, je požrtvovalno dejanje. V zameno za takšno gmotno žrtev je Jezus mlademu oblastniku ponudil neprecenljivo prednost, zaklad, shranjen v nebesih – zaklad, ki bi zanj pomenil večno življenje in navsezadnje tudi možnost vladanja s Kristusom v nebesih. Mladenič se ni bil pripravljen odreči samemu sebi. ‚Žalosten je odšel, ker je imel veliko premoženje.‘ (Matej 19:22) Toda drugi Jezusovi sledilci so se drugače odzvali.
14. Kako so se štirje ribiči odzvali na Jezusovo povabilo, naj gredo za njim?
14 Približno dve leti pred tem je Jezus izrekel podobno povabilo štirim ribičem: Petru, Andreju, Jakobu in Janezu. Dva sta tedaj ribarila, druga dva pa sta popravljala mreže. Jezus jim je dejal: ‚Pojdite za menoj in naredil vas bom za ribiče ljudi.‘ Vsi štirje so se nazadnje nehali ukvarjati z ribištvom in do konca življenja hodili za Jezusom. (Matej 4:18–22)
15. Kakšne žrtve je v novodobnem času naredila neka Jehovova priča, da bi lahko hodila za Jezusom?
15 Danes se mnogo kristjanov raje zgleduje po štirih ribičih kakor po bogatem mladem oblastniku. Za to, da bi služili Jehovu, so žrtvovali bogastvo ter možnost slave in uspeha v tem svetu. »Ko mi je bilo 22 let, sem morala sprejeti pomembno odločitev,« pravi Deborah in to takole pojasni: »Po približno šestih mesecih preučevanja Biblije sem želela svoje življenje posvetiti Jehovu, toda družina mi je pri tem zelo nasprotovala. Bili so multimilijonarji in menili so, da bi s tem, ko bi postala Priča, družini nakopala sramoto. Dali so mi 24 ur, da se odločim, kaj imam raje – razkošno življenje ali resnico. Dejali so mi, da me bodo razdedinili, če ne bom pretrgala vseh stikov s Pričami. Jehova mi je pomagal, da sem se prav odločila, in mi dal moč, da sem se tega tudi držala. Zadnjih 42 let sem v polnočasni službi in ničesar ne obžalujem. S tem da sem obrnila hrbet sebičnemu in k užitkom usmerjenemu življenjskemu slogu, sem ubežala praznini in nesrečnosti, ki ju vidim pri svojih družinskih članih. Skupaj z možem sva pomagala spoznati resnico že več kot sto ljudem. Ti duhovni otroci so mi veliko bolj dragoceni od katerega koli gmotnega bogastva.« Milijone Jehovovih prič čuti podobno. Kaj pa vi?
16. Kako lahko pokažemo, da ne živimo več zase?
16 Želja po tem, da ne živijo več zase, je na tisoče Jehovovih prič spodbudila, da služijo kot pionirji oziroma polnočasni oznanjevalci Kraljestva. Drugi, ki jim okoliščine ne dovoljujejo sodelovati v polnočasni službi, pa negujejo pionirskega duha in po svojih najboljših močeh podpirajo oznanjevanje Kraljestva. Starši kažejo podobnega duha, ko posvetijo veliko svojega časa in žrtvujejo osebne koristi, da bi svoje otroke poučevali o duhovnih stvareh. Pravzaprav lahko vsi tako ali drugače pokažemo, da nam je delo v prid Kraljestva na prvem mestu v življenju. (Matej 6:33)
Čigava ljubezen nas sili?
17. Kaj nas vzgibava k temu, da se žrtvujemo?
17 Izkazovati požrtvovalno ljubezen ni tako enostavno. Toda razmislimo, kaj nas k temu sili. Pavel je napisal: »Sili nas namreč Kristusova ljubezen, saj smo presodili, da je en človek umrl za vse; [. . .] in on je umrl za vse, da bi tisti, ki živijo, ne živeli več zase, temveč zanj, ki je zanje umrl in je bil obujen.« (2. Korinčanom 5:14, 15) Kristusova ljubezen je tista, ki nas sili, da ne živimo več zase. To je zares močna motivacija! Ker je torej Kristus umrl za nas, ali ne čutimo moralne dolžnosti, da živimo zanj? Navsezadnje nas je hvaležnost za veliko ljubezen, ki sta nam jo izkazala Bog in Kristus, primorala, da smo svoje življenje posvetili Bogu in postali Kristusovi učenci. (Janez 3:16; 1. Janezovo 4:10, 11)
18. Zakaj je požrtvovalno življenje vredno truda?
18 Ali se trud, da ne živimo več zase, izplača? Zatem ko je bogati mlad oblastnik odklonil Kristusovo povabilo in odšel, je Peter Jezusu dejal: »Glej! Mi smo zapustili vse in šli za teboj. Kaj bomo torej dobili mi?« (Matej 19:27) Peter in drugi apostoli so se zares odrekli samim sebi. In kakšna je bila njihova nagrada? Jezus je najprej spregovoril o prednosti, da bodo skupaj z njim vladali v nebesih. (Matej 19:28) Obenem pa je omenil še blagoslove, ki se jih lahko veselijo vsi njegovi sledilci. Rekel je: »Nikogar ni, ki bi zaradi mene in dobre novice zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali polja, pa ne bi zdaj, v tem času dobil stokrat toliko [. . .], v prihodnji stvarnosti pa večno življenje.« (Marko 10:29, 30) Resnično dobivamo veliko več, kot pa smo žrtvovali. Mar niso naši duhovni očetje, matere, bratje, sestre in otroci vredni veliko več od česar koli, čemur smo se zaradi Kraljestva odrekli? Kdo je imel najbolj nagrajujoče življenje – Peter ali bogati mlad oblastnik?
19. a) Od česa je odvisna prava sreča? b) O čem bomo razpravljali v naslednjem članku?
19 Jezus je z besedami in dejanji pokazal, da sreča ne izvira iz sebičnosti, temveč iz tega, da dajemo in strežemo drugim. (Matej 20:28; Apostolska dela 20:35) Ko ne živimo več zase, temveč hodimo za Kristusom, smo v življenju že zdaj zelo zadovoljni in imamo obet večnega življenja v prihodnosti. Seveda pa takrat, ko se odrečemo samemu sebi, postane naš lastnik Jehova. Tako postanemo Božji sužnji. Zakaj je to suženjstvo nagrajujoče? Kako vpliva na odločitve, ki jih sprejemamo v življenju? O teh vprašanjih bomo razpravljali v naslednjem članku.
Ali se spomnite?
• Zakaj bi se svojim sebičnim težnjam morali postaviti po robu?
• Kaj pomeni odreči se samemu sebi, vzeti svoj mučilni kol ter hoditi za Jezusom?
• Kaj nas vzgibava k temu, da ne živimo več zase?
• Zakaj je požrtvovalno življenje vredno truda?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 11]
»Bodi dober s seboj, Gospod.«
[Slika na strani 13]
Kaj je mladega oblastnika oviralo, da bi hodil za Jezusom?
[Sliki na strani 15]
Jehovove priče ljubezen spodbuja, da goreče oznanjujejo Kraljestvo