»Pim« priča o zgodovinski točnosti Biblije

V DNEH kralja Savla so morali Izraelci kovinsko orodje nositi k filistejskim kovačem, da so jim ga ti brusili. »Brušenje lemežev in motik je bilo dve tretjini šekla, ena tretjina šekla pa je bila za sekire in nasaditev ostna,« piše v Bibliji. (1. Samuelova 13:21, SSP)

Izvirna hebrejska beseda, ki je v tej vrstici prevedena z »dve tretjini šekla«, je pim in se v Bibliji pojavi samo enkrat. Kaj pa je bil pim? Odgovor na to vprašanje je ostal zavit v temo do leta 1907 n. št., ko so v staroveškem mestu Gezer izkopali prvo kameno utež z oznako pim. Zato so v preteklosti biblijski prevajalci imeli težave pri prevajanju besede »pim«. Na primer, v prevodu Antonína Chŕaska v 21. vrstici 13. poglavja Prve Samuelove knjige piše kar, da so morali Izraelci hoditi k Filistejcem, »kadar se je skrhala ostrina na lopatah in motikah in vilah in sekirah; in tudi poostriti osten«.

Učenjaki danes vedo, da je bil pim utežna enota, ki je običajno tehtala 7,82 grama oziroma približno dve tretjini šekla, osnovne hebrejske utežne enote. En pim drobcev srebra je bila cena, ki so jo Filistejci zaračunavali Izraelcem za brušenje orodja. Šekel so po padcu Judovega kraljestva in njegovega glavnega mesta Jeruzalema leta 607 pr. n. št. kot utežno enoto nehali uporabljati. Kako torej pim priča o zgodovinski točnosti hebrejskega besedila?

Nekateri učenjaki trdijo, da besedila Hebrejskih spisov, tudi Prva Samuelova knjiga, izvirajo iz helenistično-rimske dobe, datirajo jih celo v drugo ali prvo stoletje pr. n. št. Zato zanje pravijo, da »so [. . .] ‚nezgodovinska‘ in zelo malo vredna oziroma brez vrednosti pri zbiranju podatkov o ‚biblijskem‘ ali pa ‚starem Izraelu‘, ki sta preprosto le literarni izmislici sodobnega judovstva in krščanstva«.

Toda William G. Dever, profesor arheologije in antropologije Bližnjega vzhoda, glede merske enote pim, ki je v izvirnem besedilu omenjena v Prvi Samuelovi knjigi 13:21, pravi takole: »Ni mogoče, da bi si [ga] kar tako izmislili pisci, ki so živeli v helenistično-rimski dobi, in sicer nekaj stoletij po tem, ko so te uteži izginile in bile že pozabljene. Tega delčka biblijskega besedila pravzaprav [. . .] niso razumeli vse do začetka 20. stoletja po Kristusu, ko so izkopali prve konkretne arheološke vzorce, na katerih je v hebrejščini pisalo pîm.« Profesor nadaljuje: »Če so vse biblijske zgodbe ‚literarne izmislice‘ helenistično-rimske dobe, kako se je lahko prav ta zgodba znašla v Hebrejski bibliji? Kdo bi seveda lahko ugovarjal, češ da je to, kar se je zgodilo v zvezi s pîmom‚ ‚samo nepomembna podrobnost‘. To je sicer res, toda znano je, da ‚zgodovino sestavljajo podrobnosti‘.«

[Slika na strani 29]

Pim, utežna enota, ki je bila enaka približno dvema tretjinama šekla