Naj bo Jehova vaš Bog

V BIBLIJSKIH časih so nekateri posamezniki uživali tako tesen odnos z Jehovom, da se je o Jehovu govorilo kot o njihovem Bogu. V Svetem pismu je Jehova na primer opisan kot »Bog Abrahamov«, ‚Bog Davidov‘ in »Bog Elijev«. (1. Mojzesova 31:42; 2. kraljev 2:14; 20:5)

Kako so ti posamezniki z Bogom stkali tesno vez? Kaj se lahko od njih naučimo, tako da bi tudi mi lahko razvili in ohranili močan osebni odnos s Stvarnikom?

Abraham je veroval Jehovu

Abraham je prvi človek, za katerega Biblija pravi‚ da je veroval Jehovu. Vera je bila Abrahamova izrazita lastnost, zaradi katere si je tudi pridobil Božje odobravanje. Pravzaprav mu je bil Jehova tako zelo naklonjen, da se je kasneje Mojzesu predstavil kot ‚Abrahamov Bog‘ ter kot Bog Abrahamovega sina Izaka in vnuka Jakoba. (1. Mojzesova 15:6; 2. Mojzesova 3:6)

Kako pa si je Abraham pridobil takšno vero v Boga? Kot prvo, vero si je zgradil na trdnih temeljih. O Jehovovih poteh ga je morda poučil Noetov sin Sem, ki je na lastne oči videl Jehovova rešilna dela. Sem je bil živa priča, da je Jehova »na svet brezbožnih ljudi poslal potop, obvaroval pa Noeta, oznanjevalca pravičnosti, in še sedem drugih«. (2. Petrovo 2:5) Abraham se je od Sema morda naučil, da to, kar Jehova obljubi, zagotovo tudi izpolni. Kakor koli že, ko je tudi sam prejel Božjo obljubo, se je veselil in živel skladno s tem, kar je zagotovo vedel, namreč da se bo ta obljuba izpolnila.

Abraham je imel trdne temelje za svojo vero, zato jo je lahko potem okrepil še z deli. Apostol Pavel je napisal: »Zaradi vere je Abraham, ko je bil poklican, ubogal in odšel v kraj, ki naj bi ga dobil v dediščino – odšel je, čeprav ni vedel, kam gre.« (Hebrejcem 11:8) To dejanje, ki ga je Abraham naredil iz poslušnosti, je še bolj okrepilo njegovo vero, o kateri je učenec Jakob napisal: »Vidiš, da je njegova vera sodelovala z njegovimi deli in da je bila zaradi del njegova vera izpopolnjena.« (Jakob 2:22)

Jehova je vrhu tega dopustil, da je bila Abrahamova vera preizkušena, s čimer je postala še močnejša. Pavel je naprej napisal: »Zaradi vere je Abraham, ko je bil preizkušen, tako rekoč že daroval Izaka.«  Preizkušnja vero prečisti in jo okrepi, zaradi česar postane »veliko vrednejša od zlata«. (Hebrejcem 11:17; 1. Petrovo 1:7)

Resda Abraham ni doživel izpolnitev vseh Božjih obljub, vendar ga je veselilo, ko je videl, da drugi posnemajo njegov zgled. Njegova žena Sara in trije drugi člani njegove družine – Izak, Jakob in Jožef – so v Bibliji za svojo izredno vero prav tako pohvaljeni. (Hebrejcem 11:11, 20–22)

Imejmo vero, kakršno je imel Abraham

Vera je za vsakogar, ki želi imeti Jehova za svojega Boga, nujno potrebna. »Brez vere je nemogoče biti Bogu po volji,« je napisal Pavel. (Hebrejcem 11:6) Kako lahko današnji Božji služabnik razvije močno vero, kakršno je imel Abraham?

Podobno kakor pri Abrahamu mora tudi pri nas vera temeljiti na trdnem temelju. To lahko najbolje dosežemo tako, da redno preučujemo Biblijo in biblijske publikacije. Z branjem Biblije in poglobljenim premišljevanjem o prebranem si lahko krepimo zaupanje, da se bodo Božje obljube zares uresničile. Potem bomo spodbujeni, da svoje življenje oblikujemo glede na to trdno upanje. Svojo vero nadalje okrepimo z deli, ki jih storimo iz poslušnosti, k čemur spadata sodelovanje pri oznanjevanju in obiskovanje krščanskih shodov. (Matej 24:14; 28:19, 20; Hebrejcem 10:24, 25)

Naša vera bo vsekakor preizkušena, bodisi z nasprotovanjem, hudo boleznijo, smrtjo ljubljenega človeka bodisi s čim drugim. Če v preizkušnjah ostanemo zvesti Jehovu, si vero obogatimo, zaradi česar je potem vrednejša od zlata. Najsibo da doživimo izpolnitev vseh Božjih obljub ali ne, nas bo naša vera zbližala z Jehovom. Poleg tega bomo s svojim zgledom še druge spodbudili, da posnemajo našo vero. (Hebrejcem 13:7) Tako je bilo pri Ralphu, ki je opazoval in posnemal vero svojih staršev. Takole pravi:

»Ko sem še živel doma, sta starša vse družinske člane spodbujala, naj vstajamo zgodaj zjutraj, zato da bi lahko skupaj brali Biblijo. Tako smo prebrali celotno Biblijo.« Ralph še danes bere Biblijo vsako jutro in tako vsak dan dobro začne. V preteklosti je vsak teden šel z očetom na oznanjevanje. »Takrat sem se naučil, kako opravljati ponovne obiske in voditi biblijske pouke.« Sedaj služi kot prostovoljec v neki podružnici Jehovovih prič v Evropi. Kako lepa nagrada za vero, ki so jo kazali njegovi starši!

Mož, ki je bil Jehovu po srcu

Izredna osebnost med Jehovovimi služabniki, omenjenimi v Bibliji, je David, ki se je rodil kakih 900 let po Abrahamu. Prerok Samuel je glede tega, da je Jehova za bodočega kralja izbral Davida, rekel: »Poiskal si je GOSPOD moža po srcu svojem.« Vez med Jehovom in Davidom je bila tako tesna, da je kasneje prerok Izaija kralju Ezekiju govoril o ‚Bogu očeta njegovega Davida‘. (1. Samuelova 13:14; 2. kraljev 20:5; Izaija 38:5)

Čeprav je bil David Jehovu po srcu, pa je v določenih okoliščinah popustil svojim željam. Trikrat je resno grešil: Dovolil je, da so skrinjo zaveze, namenjeno v Jeruzalem, nesli  neustrezno; prešuštvoval je z Batsebo in skoval načrt, da je njen mož Urija umrl; ter vodil popis prebivalstva v Izraelu in na Judovem, česar pa Jehova ni zapovedal. Vsakič je prekršil Božji zakon. (2. Samuelova 6:2–10; 11:2–27; 24:1–9)

Toda ko je David uvidel, da je grešil, krivde ni zvalil na druge, temveč je prevzel odgovornost. Priznal je, da prenašanje skrinje ni bilo ustrezno urejeno, in dodal: »[Jehova] nismo iskali, kakor je prav.« Ko je prerok Natan razkril Davidu njegovo prešuštvo, je David odvrnil: »Grešil sem zoper GOSPODA.« In ko se je začel zavedati, kako nespametno je bilo popisati prebivalstvo, je priznal: »Hudo sem grešil s tem, kar sem storil.« David se je za svoje grehe pokesal in z Jehovom ostal v tesnem odnosu. (1. letopisov 15:13; 2. Samuelova 12:13; 24:10)

Ko delamo napake

Pri naših prizadevanjih, da bi bil Jehova naš Bog, je Davidov zgled zelo spodbuden. Če je mož, ki je bil Jehovu tako zelo po srcu, storil tako resne grehe, potem nam ni treba obupati, ko kljub našim najboljšim prizadevanjem včasih delamo napake ali pa celo resno grešimo. (Propovednik 7:20) Opogumi nas lahko dejstvo, da so bili Davidu grehi odpuščeni, ko se je pokesal. Nekaj podobnega je pred leti doživel Uwe. *

Uwe je služil kot starešina v občini Jehovovih prič. Nekoč pa je podlegel napačnim željam in zagrešil nemoralo. Sprva je podobno kakor kralj David skušal zadevo zadržati zase in upal, da bo Jehova njegov prestopek spregledal. Toda na koncu ga je vest tako obremenjevala, da se je izpovedal sostarešinu, nakar so mu začeli pomagati, da bi si lahko opomogel od duhovne katastrofe.

Uwe se je za svoje grehe pokesal in ostal blizu Jehova in občine. Za pomoč je bil tako hvaležen, da je nekaj tednov kasneje starešinam napisal pismo, v katerem je izrazil iskreno in močno hvaležnost za podporo. »Pomagali ste mi, da sem odstranil sramoto z Jehovovega imena,« je napisal. Ohranil je osebni odnos z Jehovom in bil pozneje v isti občini imenovan za strežnega služabnika.

»Človek, ki je čutil kakor mi«

Eden najpomembnejših prerokov v Izraelu je bil Elija, ki je živel v stoletju po Davidu. V času, ko sta bila podkupovanje in nemorala splošno razširjena, je bil borec za pravo čaščenje in vselej neomajen v svoji predanosti Jehovu. Ni čudno, da je njegov naslednik Elizej nekoč Jehova poimenoval ‚Elijev Bog‘! (2. kraljev 2:14)

Vendar pa Elija ni bil nadčlovek. Jakob je napisal: »Elija je bil človek, ki je čutil kakor mi.« (Jakob 5:17) Na primer, ko je zadal hud udarec Baalovim častilcem v Izraelu, mu je kraljica Jezabela grozila s smrtjo. Kako se je odzval? Ustrašil se je in pobegnil v puščavo. Tam je sédel pod grm in tožil: »Zadosti mi je! sedaj, o GOSPOD, vzemi dušo mojo; kajti nisem boljši nego očetje moji!« Elija ni želel več biti prerok, ampak je hotel umreti. (1. kraljev 19:4)

Kljub temu je Jehova pokazal, da razume njegove občutke. Opogumil ga je z zagotovilom, da ni sam, saj so živeli še drugi, ki so bili zvestovdani pravemu čaščenju. Poleg tega Jehova ni izgubil zaupanja vanj in mu je dal nadaljnje delo. (1. kraljev 19:5–18)

To, da je bil Elija čustveno vznemirjen, ni pomenilo, da je izgubil Božjo naklonjenost. Koga je Jehova izbral kakih 1000 let kasneje, ko se je Jezus Kristus spremenil pred Petrom, Jakobom in Janezom, da se je prikazal poleg Jezusa? Mojzesa in Elija. (Matej  17:1–9) Jasno je, da je Jehova imel Elija za zglednega preroka. Čeprav je bil samo »človek, ki je čutil kakor mi«, je Bog cenil njegovo marljivo delo pri obnavljanju čistega čaščenja in posvečevanju Njegovega imena.

Naš čustveni boj

Današnji Jehovovi služabniki lahko včasih izgubijo pogum in se jih poloti strah. Kako tolažilno je vedeti, da so Elija prevevali enaki občutki. In zares je pomirjujoče vedeti, da prav kakor je Jehova razumel Elijeve občutke, razume tudi naš čustveni boj. (Psalm 103:14)

Po eni strani ljubimo Boga in ljudi ter želimo opraviti Jehovovo delo oznanjevanja dobre novice o Kraljestvu. Po drugi strani pa smo morda razočarani, ko se le redki odzovejo na naše oznanjevanje, oziroma nas postane celo strah, ko nam sovražniki pravega čaščenja grozijo. Toda prav kakor je Jehova usposobil Elija, da je nadaljeval delo, usposablja tudi svoje služabnike danes. Vzemimo za primer Herberta in Gertrud.

Herbert in Gertrud sta postala Jehovova pričevalca leta 1952 v Leipzigu, v nekdanji Nemški demokratični republiki. Takrat je bilo življenje za Božje služabnike težko, saj je bilo oznanjevanje prepovedano. Kako se je Herbert počutil, ko je pričeval po hišah?

»Včasih nas je bilo zelo strah. Ko smo hodili po hišah, nikoli nismo vedeli, kaj se bo zgodilo – včasih so se pred nami nenadoma pojavili predstavniki oblasti in nas aretirali.« Kaj je Herbertu in drugim pomagalo, da so premagali strah? »Veliko smo preučevali Biblijo. In Jehova nam je dal moči, da smo še naprej oznanjevali.« Herbert je imel na oznanjevanju veliko doživljajev, ki so ga okrepili in celo zabavali.

Nekoč je srečal neko žensko srednjih let, ki je pokazala zanimanje za Biblijo. Ko jo je nekaj dni kasneje ponovno obiskal, je bil tam tudi mlad moški in ta je prisluhnil pogovoru. Čez nekaj minut je Herbert s pogledom ujel nekaj, ob čemer ga je obšel strah. V kotu sobe je na stolu ležala policijska kapa. Bila je od mladeniča, ki je bil očitno policist in je bil odločen, da bo Herberta aretiral.

»Vi ste Jehovova priča!« je vzkliknil mladenič. »Pokažite mi svojo osebno izkaznico.« Herbert mu jo je izročil. Nato se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Ženska se je obrnila k policistu in ga posvarila: »Če se temu Božjemu človeku kar koli zgodi, nisi več dobrodošel v tej hiši.«

Mladi moški je za trenutek obstal, Herbertu vrnil izkaznico in ga pustil. Herbert je kasneje izvedel, da se je policist sestajal s hčerjo tiste ženske. Očitno je menil, da je zanj bolje, če se še naprej sestaja z dekletom, kot pa da aretira Herberta.

Naj bo Jehova naš Bog

Kaj se lahko iz vsega tega naučimo? Podobno kakor Abraham moramo močno verovati v Jehovove obljube. Kakor David bi se morali, kadar koli naredimo napako, obrniti k Jehovu in se iskreno pokesati. In podobno kakor je bilo nujno za Elija, je tudi za nas, da se opiramo na Jehovovo moč, ko nas je strah. Če tako delamo, bo Jehova naš Bog sedaj in vso večnost, saj je on ‚živi Bog, ki je Rešitelj vsakršnih ljudi, še posebej pa zvestih‘. (1. Timoteju 4:10)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 25]

Abrahamu so dejanja, ki jih je storil iz poslušnosti, še bolj okrepila vero

[Slika na strani 26]

Podobno kakor David bi se tudi mi morali pokesati, kadar grešimo

[Slika na strani 28]

Prav kakor je Jehova razumel Elijeve občutke, razume tudi naše