Življenjska zgodba

Zapuščena sirota najde ljubečega očeta

PRIPOVEDUJE DIMITRIS SIDIROPOULOS

»Stopi naprej, vzemi to in streljaj,« je zarenčal častnik in predme porinil puško. Mirno sem odklonil. Vojaki, ki so vse to opazovali, so se zgrozili, ko so nad mojim ramenom začele švigati krogle iz častnikove pištole. Smrt se je zdela neizogibna. Na srečo sem preživel. Vendar to ni bilo prvič, da sem se znašel v smrtni nevarnosti.

MOJA družina je pripadala etnični manjšini, ki je živela blizu Kayserija v turški Kapadokiji. Očitno so nekateri posamezniki s tega področja sprejeli krščanstvo v prvem stoletju n. št. (Apostolska dela 2:9) Toda na začetku 20. stoletja so bile razmere povsem drugačne.

Od begunca do sirote

Nekaj mesecev po mojem rojstvu leta 1922 se je vnel spopad med etničnimi skupinami, zato je moja družina morala zbežati v Grčijo. Postali smo begunci. Povsem zbegana starša sta za seboj pustila vse, razen nekaj mesecev starega dojenčka – mene. Po nepopisno mučnem potovanju sta povsem uničenega zdravja prispela v vas Kiria, ki leži blizu Drame na severu Grčije.

Po rojstvu mojega mlajšega brata, ko sem jaz štel štiri leta, je umrl oče. Star je bil komaj 27 let, a beda tistih grozljivih časov ga je dotolkla. Kmalu zatem je zaradi strašnega pomanjkanja umrla tudi mati. Z bratom sva ostala tako rekoč bosa in gola. Pošiljali so naju iz sirotišnice v sirotišnico. Ko sem bil star 12 let, sem pristal v neki sirotišnici  v Solunu in se tam začel učiti za mehanika.

Medtem ko sem odraščal med hladnimi in negostoljubnimi zidovi sirotišnice, sem se spraševal, zakaj nekateri ljudje doživljamo toliko trpljenja in krivice. Spraševal sem se, zakaj Bog dopušča tako slabe razmere. Pri verouku so nas učili, da je Bog vsemogočen, toda nikoli nam niso dali razumnega pojasnila o tem, zakaj zlo obstaja in zakaj je tako razširjeno. Ljudski pregovor pravi, da je grška pravoslavna cerkev najboljša religija. Vprašal sem jih: ‚Če je pravoslavje najboljša religija, zakaj potem niso vsi pravoslavci?‘ Na to vprašanje nisem dobil niti enega zadovoljujočega odgovora.

Vseeno pa je naš učitelj močno spoštoval Biblijo in nam vedno znova govoril, da je to sveta knjiga. Enakega mnenja je bil tudi direktor sirotišnice, toda iz nekega meni neznanega vzroka ni želel sodelovati pri bogoslužju. O tem sem se pozanimal in rekli so mi, da je nekoč preučeval z Jehovovimi pričami. Te vere nisem poznal.

Pri 17 letih sem v solunski sirotišnici končal šolanje. Začela se je druga svetovna vojna in Grčijo so okupirali nacisti. Na cestah so ljudje umirali od lakote. Da bi preživel, sem zbežal na podeželje in tam za boren zaslužek delal kot poljski delavec.

Odgovori iz Biblije

Aprila 1945, ko sem se vrnil v Solun, me je obiskala sestra mojega prijatelja iz otroštva, s katerim sem skupaj živel v več sirotišnicah. Paskalia je dejala, da je njen brat izginil in me vprašala, ali vem, kje bi morda lahko bil. Med pogovorom mi je povedala, da je Jehovova priča in da je Bogu mar za ljudi.

Ves zagrenjen sem ji na veliko ugovarjal. Zakaj moram trpeti že vse od zgodnjega otroštva? Zakaj sem postal sirota? Kje je Bog takrat, ko ga najbolj potrebujemo? Odgovorila je: »Ali si prepričan, da je za takšne razmere kriv Bog?« Iz svoje Biblije mi je pokazala, da Bog ljudi ne trpinči. Videl sem, da ima Stvarnik ljudi rad in bo kmalu stvari izboljšal. Z biblijskimi stavki, kot sta Izaija 35:5–7 in Razodetje 21:3, 4, mi je pokazala, da bodo vojna, nemiri, bolezni in smrt kmalu odstranjeni in da bodo zvesti ljudje večno živeli na zemlji.

Našel sem družino, ki me je podprla

Izvedel sem, da je bil Paskaliin brat ubit med spopadom gverilcev. Obiskal sem njeno družino, da bi jih potolažil, toda namesto tega so oni s Svetim pismom potolažili mene. Ponovno sem prišel k njim, da bi prejel še več tolažilnih misli iz Biblije, in kmalu sem se pridružil majhni skupini Jehovovih prič, ki se je na skrivaj zbirala k čaščenju in preučevanju. Čeprav so bili Priče izločeni iz družbe, sem bil odločen, da se bom z njimi še naprej družil.

V tej skupini ponižnih kristjanov sem našel toplo in ljubeče družinsko ozračje, ki sem ga že od nekdaj pogrešal. Duhovno so me podpirali in mi pomagali, to pa sem obupno potreboval. V njih sem našel nesebične in skrbne prijatelje, ki so mi bili z veseljem pripravljeni pomagati in me tolažiti. (2. Korinčanom 7:5–7) Še pomembnejše pa je, da so mi pomagali zbližati se z Jehovom, na katerega sem pričel gledati kot na ljubečega nebeškega Očeta. Zelo so me pritegnile njegove lastnosti, kot so ljubezen, sočutje in velika skrb za ljudi. (Psalm 23:1–6) Končno sem našel duhovno družino in ljubečega Očeta! Bil sem močno ganjen. Vse to me je spodbudilo, da sem se kmalu posvetil Jehovu in se septembra 1945 tudi krstil.

Z obiskovanjem krščanskih shodov si nisem samo večal spoznanje, temveč sem si tudi krepil vero. Številni med nami nismo imeli nobene možnosti za prevoz, zato smo  pet kilometrov iz naše vasi do kraja, kjer je bil shod, pogosto prepešačili in se med hojo zapletli v nepozabne duhovne pogovore. Proti koncu leta 1945, ko sem izvedel za možnost, da lahko sodelujem pri polnočasnem oznanjevanju, sem se lotil pioniranja. Trden odnos z Jehovom je bil življenjsko pomemben, saj sta bili moja vera in značajnost kmalu zatem preizkušeni do skrajnosti.

Nasprotovanje se izjalovi

Na naše shode je pogosto vdrla policija z naperjenim orožjem. V Grčiji so uvedli naglo sodišče, saj je v državi besnela državljanska vojna. Nasprotujoče si skupine so z divjim sovraštvom napadale druga drugo. Te razmere je izkoristila duhovščina in ljudi na oblasti prepričala, da smo komunisti, zato so nas začeli hudo preganjati.

V dveh letih so nas velikokrat aretirali in šestkrat obsodili, tudi na štiri mesece zapora. Toda v zaporih so se že gnetli politični zaporniki, zato so nas izpustili. Nepričakovano svobodo smo izkoristili za oznanjevanje, toda kmalu zatem so nas spet aretirali – trikrat v istem tednu. Vedeli smo, da so mnoge naše brate izgnali na puste otoke. Ali bom imel dovolj močno vero, da se bom lahko spoprijel s takšno preizkušnjo?

Razmere so postale izredno težke, ko so mi ukazali, da se moram vsak dan javiti na policiji. Da bi me oblast imela pod nadzorom, me je poslala v bližino Soluna, v vas Evosmos, ki je imela policijsko postajo. V bližini sem najel sobo, in da bi nekaj zaslužil, sem po hišah ljudem loščil bakrene lonce in ponve. To delo mi je med pioniranjem v okoliških vaseh omogočalo, da sem lahko brez težav vstopil v domove, ne da bi pri policiji vzbudil sum. Rezultat tega je bil, da je precej ljudi slišalo dobro novico in se nanjo tudi ugodno odzvalo. Več kot deset izmed njih se je sčasoma posvetilo Jehovu.

Deset let – osem zaporov

Policija me je nadzorovala do konca leta 1949, nakar sem se vrnil v Solun, poln gorečnosti, da nadaljujem polnočasno oznanjevanje. Leta 1950, ravno ko sem mislil, da so se preizkušnje končale, sem nepričakovano dobil poziv za služenje vojaškega roka. Zaradi krščanske nevtralnosti sem bil odločen, da se ne bom ‚učil bojevati‘. (Izaija 2:4) Tako se je začelo dolgo in mučno potovanje, ki me je popeljalo v nekatere najbolj zloglasne zapore v Grčiji.

Vse se je začelo v Drami. V prvih tednih mojega bivanja v zaporu so nanovo vpoklicani vojaki začeli vaditi streljanje v tarčo. Nekega dne so me odvedli na strelišče. Častnik je predme porinil puško in mi ukazal, naj streljam. Ko sem odklonil, je začel streljati name. Drugi častniki so videli, da ne mislim popustiti, zato so me začeli besno udarjati s pestmi. Prižigali so cigarete in jih ugašali na mojih dlaneh. Nato so me za tri dni vrgli v samico. Zaradi ožganin sem čutil neznosno bolečino in še mnogo let so se mi poznale brazgotine.

Še preden so me postavili pred naglo sodišče, so me premestili v vojaško taborišče v Iraklion na Kreti. Tam so skušali mojo značajnost zlomiti tako, da so me z vso silo  pretepali. Strah me je bilo, da bi popustil, zato sem goreče molil k nebeškemu Očetu in ga prosil, naj me okrepi. Spomnil sem se besed iz Jeremija 1:19: »Borili se bodo zoper tebe, ali premagali te ne bodo, kajti jaz sem s teboj, govori GOSPOD, da te rešim.« Blažilni »Božji mir« me je navdal z mirnostjo in spokojnostjo. Spoznal sem, kako modro je popolnoma zaupati Jehovu. (Filipljanom 4:6, 7; Pregovori 3:5)

Zatem so me obsodili na dosmrtno ječo. Jehovove priče smo veljali za najhujše »državne sovražnike«. Dosmrtno kazen sem začel prestajati v zaporu za zločince v Itsedinu blizu Khanie. Tam so me vtaknili v samico. Itsedin je bil stara utrdba in v moji celici je kar mrgolelo podgan. Ponavadi sem se od glave do pet ovil v raztrgano staro odejo, tako da podgane ne bi prišle v neposredni stik z mojim telesom, ko so vsevprek gomazele okoli mene. Nato sem hudo zbolel za pljučnico. Zdravnik je rekel, da moram biti na soncu, s tem pa sem dobil priložnost, da sem se na dvorišču pogovarjal z mnogimi sozaporniki. Vendar se mi je stanje poslabšalo in zaradi hudih krvavitev v pljučih so me premestili v iraklionsko bolnišnico.

Moja duhovna družina sokristjanov mi je ponovno priskočila na pomoč, ko sem jo potreboval. (Kološanom 4:11) Bratje in sestre v Iraklionu so me redno obiskovali, me tolažili in spodbujali. Rekel sem jim, da potrebujem literaturo, da bi lahko pričeval zainteresiranim. Prinesli so mi torbo z dvojnim dnom, v katero sem lahko varno skril literaturo. Kako vesel sem bil, da sem lahko med prestajanjem kazni v tamkajšnjih zaporih pomagal najmanj šestim sozapornikom, da so postali pravi kristjani!

Medtem se je državljanska vojna končala in kazen so mi znižali na deset let zapora. To sem presedel v zaporih v Retimnonu, Genti Kouleju in Kasandri. Po skoraj desetih letih, ki sem jih preživel v osmih zaporih, so me izpustili. Vrnil sem se v Solun in tam so me moji ljubljeni krščanski bratje in sestre prisrčno sprejeli.

Opora krščanske bratovščine

Priče v Grčiji so takrat že lahko relativno svobodno častili Boga. Takoj sem izkoristil priložnost in spet začel polnočasno oznanjevati. Kmalu zatem sem bil še  dodatno blagoslovljen, ko sem spoznal zvesto kristjanko Katino, ki je ljubila Jehova in je bila zelo dejavna oznanjevalka. Poročila sva se oktobra 1959. To, da se nama je rodila hčerka Agape in da sem imel lastno krščansko družino, je še dodatno pozdravilo rane, ki sem jih utrpel, ko sem bil sirota. Še pomembnejše pa je bilo, da je bila naša družina zadovoljna, ko je služila pod zaščitniško skrbjo našega ljubečega nebeškega Očeta, Jehova. (Psalm 5:11)

Zaradi okoliščin, na katere nisem imel vpliva, sem moral nehati pionirati, toda podpiral sem ženo, da je lahko nadaljevala polnočasno službo. Pravi mejnik v mojem krščanskem življenju je bilo leto 1969, ko je bilo organizirano mednarodno zborovanje Jehovovih prič v Nürnbergu. Med pripravami na potovanje sem vložil tudi prošnjo za potni list. Ko je moja žena odšla na policijsko postajo, da bi vprašala, zakaj še po več kot dveh mesecih nisem dobil potnega lista, je policist iz predala izvlekel debelo kartoteko in rekel: »Ali hočete potni list za tega človeka, da bi tudi v Nemčiji spreobračal ljudi? Ne pride v poštev! On je nevaren.«

Z Jehovovo pomočjo in s sodelovanjem nekaterih bratov so me uvrstili na skupinski potni list in tako sem lahko obiskal to čudovito zborovanje. Navzočih nas je bilo več kot 150.000 in jasno sem lahko videl, kako je Jehovov duh usmerjal in združeval to mednarodno duhovno družino. Pozneje v življenju pa mi je krščanska bratovščina postala še bolj dragocena.

Leta 1977 je moja ljubljena žena in zvesta spremljevalka umrla. Po svojih najboljših močeh sem se trudil vzgajati hčerko skladno z biblijskimi načeli. Toda nisem bil sam. Spet mi je na pomoč priskočila moja duhovna družina. Zmeraj bom hvaležen bratom in sestram, da so mi pomagali v tistem težkem obdobju. Nekateri so se celo za nekaj časa priselili k meni domov in skrbeli za mojo hčerko. Nikoli ne bom pozabil njihove požrtvovalne ljubezni. (Janez 13:34, 35)

Agape je odrasla in se poročila z zvestim bratom Eliasom. Imata štiri sinove in vsi so v resnici. V zadnjih letih me je kar nekajkrat zadela možganska kap in zdravje se mi slabša. Hčerka in njena družina dobro skrbijo zame. Navzlic slabemu zdravju imam še zmeraj veliko razlogov za veselje. Spominjam se časa, ko je bilo v celem Solunu samo kakšnih sto bratov in sester ter so se na skrivaj zbirali v zasebnih domovih. Sedaj pa je na tem področju kakih 5000 gorečih Prič. (Izaija 60:22) Na zborovanjih k meni pristopijo mladi bratje in sestre z vprašanjem: »Ali se spomniš, ko si na naš dom prinašal revije?« Čeprav starši morda niso brali teh revij, pa so jih brali njihovi otroci in duhovno napredovali!

Ko opazujem porast v Jehovovi organizaciji, menim, da je bilo vredno prestati vse preizkušnje, ki so me doletele. Svojim vnukom in drugim mladim zmeraj pravim, naj se spominjajo svojega nebeškega Očeta, dokler so še mladi, in on jih ne bo nikoli zapustil. (Propovednik 12:1) Jehova je držal svojo besedo, saj je zame postal ‚oče sirot‘. (Psalm 68:5) Kljub temu, da sem že zgodaj v življenju postal zapuščena sirota, sem našel ljubečega Očeta!

[Slika na strani 22]

V zaporu v Drami sem delal kot kuhar

[Slika na strani 23]

S Katino na najin poročni dan leta 1959

[Slika na strani 23]

Zbor v gozdu blizu Soluna ob koncu 1960-ih let

[Slika na strani 24]

Z najino hčerko leta 1967