Znanost in Biblija – ali si res nasprotujeta?

SEME spora med Galilejem in katoliško cerkvijo je bilo posejano že stoletja pred rojstvom Kopernika in Galileja. Zamisel, da je Zemlja središče vesolja, so privzeli že stari Grki, znana pa je postala zaradi filozofa Aristotela (384–322 pr. n. št.) in astronoma-astrologa Ptolemaja (drugo stoletje n. št.). *

Na Aristotelovo predstavo o vesolju je vplivalo razmišljanje grškega matematika in filozofa Pitagora (šesto stoletje pr. n. št.). Aristotel je sprejel Pitagorovo zamisel, da so krogi in sfere popolne oblike. Verjel je, da so nebesa sestavljena iz številnih sfer znotraj sfer, podobno kakor je čebula sestavljena iz več plasti. Vsaka sfera je narejena iz kristala, v samem središču pa je Zemlja. Po teh sferah krožijo zvezde, poganja pa jih najbolj zunanja sfera, ki je sedež božanske moči. Aristotel je prav tako verjel, da so Sonce in druga nebesna telesa popolna, brez vsakršne pomanjkljivosti in se ne spreminjajo.

Aristotelova imenitna zamisel je bila plod filozofije, in ne znanosti. Menil je, da bi bila vrteča se Zemlja v nasprotju z zdravo pametjo. Prav tako je zavrgel zamisel o praznem prostoru  oziroma vesolju, saj je menil, da bi se Zemlja zaradi trenja ustavila, če je ne bi neka sila nenehno poganjala. Aristotelova zamisel se je glede na takrat obstoječe znanje zdela logična, zato je v svoji temeljni obliki preživela skoraj 2000 let. Še celo v 16. stoletju je francoski filozof Jean Bodin izrazil to priljubljeno gledišče z besedami: »Noben človek, ki je količkaj razumen oziroma se vsaj malo spozna na fiziko, ne bo nikoli pomislil na to, da se Zemlja, težka in okorna [. . .], vrti [. . .] okoli svojega središča in okoli Sonca; saj bi ob njenem najmanjšem premiku videli, kako bi se vse (mesta in utrdbe, vasi in gore) zrušilo.«

Cerkev privzame Aristotelove poglede

K temu, da se je vnel spor med Galilejem in cerkvijo, je prispeval tudi katoliški dostojanstvenik Tomaž Akvinski, ki je živel v 13. stoletju. Ta je zelo spoštoval Aristotela in ga celo imel za najodličnejšega filozofa. Pet let si je močno prizadeval, da bi Aristotelovo umovanje zlil s cerkvenimi nauki. Do Galilejevega časa, pravi Wade Rowland v svoji knjigi Galileo’s Mistake, »so Aristotelovi pogledi, prepleteni z bogoslovjem Tomaža Akvinskega, postali temeljni nauk rimske cerkve«. V mislih moramo imeti tudi to, da takrat znanstvena skupnost kot takšna sploh ni obstajala. Izobraževanje je bilo več ali manj v rokah cerkve, ki je bila običajno edina avtoriteta na področju religije in znanosti.

Sedaj je bilo vse pripravljeno, da se lahko spor med cerkvijo in Galilejem prične. Galilej je, še preden se je pričel ukvarjati z astronomijo, napisal članek o gibanju. V njem je oporekal mnogim domnevam zelo spoštovanega Aristotela. Vendar pa se je Galilej leta 1633 pred inkvizicijo znašel zaradi tega, ker je odločno zagovarjal heliocentrični sistem in trdil, da se ujema s Svetim pismom.

V svojem zagovoru je izpovedal močno vero v to, da je Biblija navdihnjena Božja Beseda. Prav tako je utemeljeval, da je Sveto pismo napisano za preproste ljudi in da vrstic, ki govorijo o navideznem gibanju Sonca, ne bi smeli razlagati dobesedno. Njegovi argumenti pa niso zalegli. Obsodili so ga, ker je zavrnil razlaganje Svetega pisma, ki je temeljilo na grški filozofiji! Katoliška cerkev je šele leta 1992 uradno priznala, da je pri sojenju Galileju naredila napako.

Kaj se iz tega naučimo

Kaj se iz vsega tega lahko naučimo? Najprej to, da Galilej ni bil v sporu z Biblijo. Podvomil je le v cerkvene nauke. Neki pisec o verskih zadevah je pripomnil: »Iz Galilejevega primera se, kot je videti, ne naučimo tega, da se je cerkev biblijskih resnic oklepala preveč; naučimo se, da se jih ni oklepala dovolj.« Cerkev je dovolila, da je na njeno teologijo vplivala grška filozofija. Tako se je uklonila tradiciji, namesto da bi se držala tega, kar uči Biblija.

Vse to nam prikliče v spomin naslednje biblijsko svarilo: »Pazite, da vas ne bo kdo uplenil s filozofijo in prazno prevaro po človeškem izročilu, po prvinah sveta, in ne po Kristusu.« (Kološanom 2:8)

Celo danes se mnogi v tako imenovanem krščanstvu še naprej oklepajo teorij in filozofij, ki nasprotujejo Bibliji. Ena takšnih je Darwinova teorija o evoluciji, ki so jo sprejeli namesto pripovedi o ustvaritvi iz Prve Mojzesove knjige. S to zamenjavo so cerkve Darwina pravzaprav naredile za  novodobnega Aristotela in evolucijo za temeljni nauk. *

Prava znanost se sklada z Biblijo

To, kar smo do sedaj omenili, nas ne bi smelo odvrniti od tega, da bi se zanimali za znanost. Pravzaprav nas Biblija sama vabi, naj se učimo od Božjih del in naj v tem, kar vidimo, razpoznavamo Božje izredne lastnosti. (Izaija 40:26; Rimljanom 1:20) Seveda pa Biblija zase ne trdi, da je znanstveni priročnik. Namesto tega odkriva merila Boga, različne vidike njegove osebnosti, o katerih se ne moremo učiti samo iz stvarstva, in njegov namen z ljudmi. (Psalm 19:7–11; 2. Timoteju 3:16) Vseeno pa je takrat, ko omenja naravne pojave, vedno točna. Sam Galilej je rekel: »Tako Sveto pismo kot narava svoj obstoj dolgujeta Bogu [. . .]. Dve resnici si nikoli ne moreta nasprotovati.« Pretehtajmo naslednje zglede.

Še bolj temeljna stvar od gibanja zvezd in planetov je dejstvo, da vso materijo v vesolju uravnavajo zakoni, kot je zakon gravitacije. Prva znana nebiblijska omemba fizikalnih zakonov se pripisuje Pitagoru, ki je verjel, da se vesolje da pojasniti s številkami. Dva tisoč let kasneje so Galilej, Kepler in Newton končno le dokazali, da materijo vodijo logični zakoni.

Najzgodnejša biblijska omemba naravnih zakonov je zapisana v Jobovi knjigi. Približno 1600 let pr. n. št. je Bog Joba vprašal: »Poznaš li postave [ali zakone] neba?« (Job 38:33, poudarili mi.) V Jeremijevi knjigi, ki je bila napisana v sedmem stoletju pr. n. št., je Jehova opisan kot Stvarnik ‚meseca in zvezd po njih postavah‘ in ‚postav nebes in zemlje‘. (Jeremija 31:35; 33:25; oboje poudarili  mi.) Glede teh zapisov je biblični razlagalec G. Rawlinson pripomnil: »Pisci svetih spisov so dejstvo, da snovnemu svetu vladajo zakoni, skoraj tako močno potrdili, kot je to potrdila novodobna znanost.«

Če za izhodiščno točko vzamemo čas, ko je živel Pitagora, potem je zapis v Jobovi knjigi približno tisoč let starejši. Pri tem moramo imeti v mislih, da Biblija ni bila pisana le zato, da bi odkrila dejstva glede fizičnega sveta. Pisana je bila predvsem zato, da bi si v um vtisnili, da je Jehova Stvarnik vsega, torej tisti, ki lahko ustvari fizikalne zakone. (Job 38:4, 12; 42:1, 2)

Naslednji zgled o katerem lahko razmislimo je kroženje vode na zemlji. Povedano z drugimi besedami, voda iz morij izhlapeva, ustvarja oblake, pada na zemljo in se nazadnje vrača v morje. Najstarejše še obstoječe nebiblijske omembe tega kroženja so iz četrtega stoletja pr. n. št. Vendar pa je bilo to v Biblijo zapisano stoletja pred tem. V 11. stoletju pr. n. št. je izraelski kralj Salomon na primer zapisal: »Vse reke teko v morje, in morje se ne prepolni; v kraj, kamor teko reke, tja vedno in vedno teko.« (Propovednik 1:7)

Podobno je prerok Amos, ponižen pastir in kmetovalec, okoli leta 800 pr. n. št. napisal, da je Jehova tisti, »ki kliče vode iz morja ter jih razliva po površju zemlje«. (Amos 5:8) Tako Salomon kot Amos sta vsak iz nekoliko drugačnega zornega kota točno opisala kroženje vode, ne da bi pri tem uporabljala zapleten tehnični jezik.

Biblija tudi govori o tem, da Bog »zemljo obeša na ničemer« oziroma »zemljo drži obešeno nad ničem« (SSP). (Job 26:7) Glede na spoznanje, ki je bilo na voljo 1600 let pr. n. št. (približno takrat so bile te besede napisane), bi moral biti človek, ki bi trdil, da trden predmet lahko brez fizične opore lebdi v vesolju, zares nekaj posebnega. Kot smo že omenili, je Aristotel, ki je živel več kot 1200 let kasneje, zamisel o praznem prostoru zavrgel!

Ali niste presenečeni, da so v Bibliji zapisane tako točne izjave, še posebej če pomislite na napačne, toda navidez logične poglede, ki so bili razširjeni v takratnem času? Razmišljujočim ljudem je to še en dokaz več, da je Biblija navdihnjena od Boga. Torej ravnamo modro, če ne dovolimo, da bi na nas zlahka vplivali nauki ali teorije, ki nasprotujejo Božji Besedi. Kot je zgodovina vedno znova dokazala, so človeške filozofije, tudi filozofije velikih mislecev, za kratek čas zelo spoštovane, nato pa utonejo v pozabo. »Jehovova beseda pa ostane za večno.« (1. Petrovo 1:25)

[Podčrtni opombi]

[Okvir/sliki na strani 6]

Pogledi protestantske cerkve

Heliocentričnemu sistemu so oporekali tudi voditelji protestantske reformacije. Mednje so spadali Martin Luther (1483–1546), Philipp Melanchthon (1497–1560) in John Calvin (1509–64). Luther je za Kopernika rekel: »Ta norec želi astronomijo obrniti na glavo.«

Reformatorji so svoje poglede dokazovali tako, da so nekatere svetopisemske stavke, kot je denimo poročilo v 10. poglavju Jozuetove knjige, kjer je omenjeno, da sta Sonce in Luna ‚mirno stala‘, razlagali dobesedno. * Zakaj so reformatorji zagovarjali takšne poglede? V knjigi Galileo’s Mistake je pojasnjeno, da so se protestantski reformatorji sicer otresli papeškega jarma, vendar pa se jim ni uspelo »znebiti pomembne avtoritete«, namreč Aristotela in Tomaža Akvinskega. Njune poglede so »sprejeli tako katoličani kot protestanti«.

[Podčrtna opomba]

[Sliki]

Luther

Calvin

[Vir slike]

Iz knjige Servetus and Calvin, 1877

[Slika na strani 4]

Aristotel

[Vir slike]

Iz knjige A General History for Colleges and High Schools, 1900

[Slika na strani 5]

Tomaž Akvinski

[Vir slike]

Iz knjige Encyclopedia of Religious Knowledge, 1855

[Slika na strani 6]

Isaac Newton

[Slika na strani 7]

Biblija je pred več kot 3000 leti opisala kroženje vode na Zemlji