Življenjska zgodba

Čeprav sem šibek, sem močan

PRIPOVEDUJE LEOPOLD ENGLEITNER

Esesovski oficir je potegnil pištolo, jo prislonil k moji glavi in me vprašal: »Ali si pripravljen umreti? Pritisnil bom na petelina, ker si res brezupen primer.« »Pripravljen sem,« sem odvrnil in pri tem skušal ohraniti glas čim bolj miren. Zbral sem ves svoj pogum, zatisnil oči in čakal, da sproži. Toda nič se ni zgodilo. »Še za umret si prevelik bedak!« je zakričal in spustil pištolo z mojih senc. Kako sem se sploh znašel v tako grozljivih okoliščinah?

RODIL sem se 23. julija 1905 v mestu Aigen-Voglhub, ki leži v avstrijskih Alpah. Bil sem najstarejši sin delavca na žagi in hčere tamkajšnjega kmetovalca. Starša sta bila sicer revna, toda marljiva. Otroštvo sem preživel v Bad Ischlu, mestu blizu Salzburga, kjer so nas obkrožala slikovita jezera in osupljive gore.

Kot otrok sem pogosto premišljeval o krivicah v življenju. K temu me ni navajala samo naša revščina, temveč tudi moja bolezen. Trpel sem namreč za prirojeno ukrivljenostjo hrbtenice. Ta okvara mi je povzročala bolečine, zaradi česar je bilo skoraj nemogoče, da bi stal vzravnano. Ker v šoli nisem smel sodelovati pri telesni vzgoji, sem med sošolci postal tarča posmeha.

Ob koncu prve svetovne vojne, tik preden sem dopolnil 14 let, sem se odločil, da si moram poiskati delo in tako ubežati revščini. Huda lakota je bila moja stalna spremljevalka, oslabila pa so me tudi obdobja visoke  vročine zaradi španske gripe, ki je v grobove položila na milijone ljudi. »Kakšno delo bi sploh lahko dali slabotnežu, kakršen si ti?« je bil odgovor večine kmetovalcev na mojo prošnjo za delo. Toda neki prijazen kmet me je najel.

Prevzela me je Božja ljubezen

Mati je bila sicer predana katoličanka, vendar sem redkokdaj šel v cerkev, predvsem zato, ker je bil oče svobodomiselnih nazorov. Poleg tega me je motilo čaščenje podob, ki je bilo v rimskokatoliški cerkvi tako močno razširjeno.

Nekega oktobrskega dne leta 1931 me je prijatelj prosil, naj grem z njim na versko srečanje, ki so ga vodili Preučevalci Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče. Tam sem dobil biblijske odgovore na pomembna vprašanja, kot so: Ali je čaščenje podob Bogu všeč? (2. Mojzesova 20:4, 5) Ali obstaja ognjeni pekel? (Propovednik 9:5) Ali bodo mrtvi obujeni? (Janez 5:28, 29)

Največji vtis je name naredilo dejstvo, da Bog ne odobrava človeških krvoločnih vojn, pa čeprav je zanje rečeno, da se bijejo v Njegovem imenu. Izvedel sem, da je ‚Bog ljubezen‘ in da ima tudi vzvišeno ime, Jehova. (1. Janezovo 4:8; Psalm 83:18) Navdušilo me je spoznanje, da bo Jehovovo kraljestvo ljudem omogočilo, da bodo lahko živeli večno in srečno v raju, ki se bo razprostiral čez vso zemljo. Poleg tega sem izvedel, da nekatere nepopolne ljudi čaka sijajen obet, saj jih je Bog izbral, da skupaj z Jezusom služijo v Božjem nebeškem kraljestvu. Za to Kraljestvo sem bil pripravljen dati prav vse. Tako sem se maja 1932 krstil in postal Jehovova priča. Potreboval sem pogum, da sem ubral ta korak, saj je v takratni strogo katoliški Avstriji prevladovala verska nestrpnost.

Spoprimem se z zaničevanjem in nasprotovanjem

Moja starša sta bila zgrožena, ko sem pretrgal stike s cerkvijo, in duhovnik je novico hitro razširil s prižnice. Sosedje so v znak prezira pred mano pljuvali na tla. Ne glede na to sem bil odločen, da se pridružim vrstam polnočasnih oznanjevalcev, in se januarja 1934 lotil pioniranja.

Politične razmere so postajale čedalje bolj napete, saj je imela v naši deželi vse močnejši vpliv nacistična stranka. Med pioniranjem v dolini reke Enns na Štajerskem mi je bila policija neprestano za petami, zato sem moral biti ‚previden kakor kača‘. (Matej 10:16) Med letoma 1934 in 1938 je bilo preganjanje sestavni del mojega vsakdanjika. Čeprav nisem imel službe, mi niso dajali nadomestila za brezposelne. Poleg tega sem bil zaradi oznanjevanja obsojen na nekaj krajših in štiri daljše zaporne kazni.

Hitlerjeve čete osvojijo Avstrijo

Marca 1938 so Hitlerjeve čete vkorakale v Avstrijo. V samo nekaj dneh so več kot 90.000 ljudi – približno dva odstotka odraslega prebivalstva – obtožili, da nasprotujejo nacističnemu režimu, jih aretirali ter poslali v zapore in koncentracijska taborišča. Jehovove priče smo bili nekako že pripravljeni na to, kaj nas čaka. Poleti leta 1937 se je namreč nekaj članov iz moje domače občine s kolesom odpravilo na 350 kilometrov dolgo pot v Prago na mednarodno zborovanje. Tam so slišali o grozodejstvih, ki so jih prestajali naši bratje in sestre v Nemčiji. Očitno smo bili sedaj na vrsti mi.

Od dne, ko so Hitlerjeve čete stopile v Avstrijo, smo bili Jehovove priče prisiljeni, da se zbiramo in oznanjujemo ilegalno. Nekaj biblijske literature je bilo pretihotapljene čez švicarsko mejo, vendar je ni bilo dovolj za vse, zato so literaturo tajno tiskali še sokristjani  na Dunaju. Pogosto sem delal kot kurir in Pričam razpečaval publikacije.

V koncentracijsko taborišče

Četrtega aprila 1939 smo jaz in še trije sokristjani v Bad Ischlu obhajali slovesnost v spomin na Kristusovo smrt, in takrat nas je aretiral gestapo. Z avtomobilom so nas odpeljali do sedeža državne policije v Linzu. Takrat sem se prvič v življenju peljal z avtomobilom, toda po glavi mi je rojilo preveč skrbi, da bi užival v vožnji. V Linzu sem bil večkrat deležen mučnega zasliševanja, vendar se nisem odpovedal svoji veri. Pet mesecev kasneje so me poslali pred preiskovalnega sodnika v Gornjo Avstrijo. Kazenski postopek proti meni so nepričakovano opustili, a s tem se strahote še zdaleč niso končale. Medtem so druge tri poslali v koncentracijska taborišča. Tam so umrli, zvesti do smrti.

Obdržali so me v zaporu. Petega oktobra 1939 so me obvestili, da bom premeščen v buchenwaldsko koncentracijsko taborišče v Nemčiji. Na linški železniški postaji je nas zapornike čakal poseben vlak. Vagoni so bili opremljeni s kabinami za dva. Moški, ki je bil z menoj v kabini, ni bil nihče drug kot nekdanji guverner Gornje Avstrije, dr. Heinrich Gleissner.

Zapletla sva se v zanimiv pogovor. Iskreno se je zanimal za mojo stisko in se zgrozil, ko je slišal, da smo se Jehovove priče v njegovi deželi tudi med njegovim službovanjem spopadali z nešteto pravnimi problemi. Z obžalovanjem je rekel: »Gospod Engleitner, krivice ne morem popraviti, toda želim se vam opravičiti. Zdi se, da je naša vlada izkrivljala pravico. Če boste kdaj potrebovali kakšno pomoč, sem vam pripravljen kakor koli pomagati.« In res so se najine poti po vojni spet križale. Pomagal mi je priti do državne pokojnine za žrtve nacizma.

»Pihnil te bom«

V buchenwaldsko koncentracijsko taborišče sem prispel 9. oktobra 1939. Kmalu zatem je paznik v tamkajšnjem zaporu slišal, da je med prišleci tudi Priča, in tako sem postal njegova tarča. Neusmiljeno me je pretepal. Potem ko je videl, da me ne bo mogel prisiliti, da se odpovem svoji veri, je rekel: »Pihnil te bom, Engleitner. Ampak preden bom to storil, ti bom pustil, da svojima staršema napišeš poslovilno pismo.« Pomislil sem na tolažilne besede, ki bi jih jima lahko napisal, toda vsakič, ko sem začel pisati, me je sunil v desni komolec, tako da sem kracal. Zasmehljivo se je zadrl: »Kakšen idiot! Niti dveh ravnih vrstic ne zna napisati. Ampak to ga ne zadržuje, da ne bi bral Biblije, kajne?«

 Nato je potegnil svojo pištolo, jo prislonil k moji glavi in se pretvarjal, da bo pritisnil na petelina, kot sem povedal že na začetku te pripovedi. Potem me je vtaknil v majhno, prenatrpano celico. Noč sem moral preživeti stoje. Ampak tako ali tako nisem mogel spati, saj je bilo vse moje telo v bolečinah. »Umreti za neko neumno religijo je res nesmiselno«, je bila edina »tolažba« od sozapornikov. V sosednji celici je bil dr. Gleissner. Slišal je, kaj se mi je zgodilo, in zamišljeno dejal: »Preganjanje kristjanov spet kaže svoje zobe!«

Neke poletne nedelje leta 1940 so vsem zapornikom ukazali, naj se javimo v kamnolomu, čeprav smo imeli nedelje ponavadi proste. To je bil povračilni ukrep za »slabo vedenje« nekaterih zapornikov. Naročili so nam, naj velike kamne iz kamnoloma nesemo v taborišče. Dva sozapornika sta mi skušala na hrbet naložiti orjaški kamen, pod katerega težo sem se skoraj zgrudil. Toda na pomoč mi je nepričakovano priskočil Lagerführer (vodja taborišča) Arthur Rödl, ki je bil strah in trepet zapornikov. Ko je videl moje mučno naprezanje, da bi nesel kamen, mi je rekel: »S tem kamnom na hrbtu ne boš nikoli prišel nazaj v taborišče! Nemudoma ga odloži!« To je bil ukaz, ki sem ga z olajšanjem ubogal. Zatem je Rödl pokazal na veliko manjši kamen in dejal: »Tega dvigni in odnesi v taborišče. Lažji je za nosit!« Po vsem tem se je obrnil k našemu nadzorniku in ukazal: »Naj se Preučevalci Biblije vrnejo v svoje barake. Dovolj so delali za en dan!«

Na koncu vsakega delovnega dne sem se veselil druženja s svojo duhovno družino. Med seboj smo si razdeljevali duhovno hrano. Kak brat je na košček papirja zapisal biblijski stavek in ga podal drugim. V taborišče je bila pretihotapljena tudi Biblija. Razdelili smo jo na posamezne knjige. Za tri mesece mi je bila zaupana Jobova knjiga. Skrival sem jo v nogavicah. Pripoved o Jobu mi je pomagala, da sem ostal neomajen.

Nazadnje sem se 7. marca 1941 pridružil velikemu konvoju, ki je bil premeščen v niederhagensko koncentracijsko taborišče. Moje zdravstveno stanje se je iz dneva v dan slabšalo. Nekoč so meni in še dvema bratoma ukazali, naj neko orodje pospravimo v zaboje. Potem smo z drugo skupino sozapornikov odšli nazaj proti barakam. Eden od esesovcev je opazil, da zaostajam. Postal je tako besen, da me je od zadaj brez opozorila okrutno sunil z nogo in me resno poškodoval. Čutil sem nepopisno bolečino, toda kljub temu sem se naslednjega dne odpravil na delo.

 Nepričakovano izpuščen

Aprila 1943 je bilo niederhagensko taborišče končno opuščeno. Zatem so me premestili v taborišče smrti v Ravensbrück. Nato pa se mi je junija 1943 nepričakovano ponudila priložnost, da odidem iz koncentracijskega taborišča. Tokrat mi svobode niso ponudili pod pogojem, da se odpovem svoji veri. Le strinjati sem se moral, da bom do konca svojega življenja opravljal prisilno delo na kmetiji. To sem bil pripravljen storiti, samo da bi pobegnil grozotam taborišča. Odšel sem k taboriščnemu zdravniku, da bi me še zadnjič pregledal. Zdravnik je bil presenečen, ko me je videl. »Ampak ti si še vedno Jehovova priča!« je vzkliknil. »Prav imate, gospod doktor,« sem odvrnil. »No, če je tako, ne vidim razloga, zakaj bi te izpustili. Po drugi strani pa bi bilo neznansko olajšanje, če bi se znebili tako bednega stvora, kot si ti.«

S tem opisom sploh ni pretiraval. Moje zdravstveno stanje je bilo res bedno. Kožo so mi deloma zgrizle uši, zaradi udarcev sem oglušel na eno uho in od glave do peta sem bil prekrit z gnojnimi ranami. Po 46 mesecih strašnega pomanjkanja, nenehne lakote in prisilnega dela sem tehtal le še 28 kilogramov. V takšnem stanju so me 15. julija 1943 izpustili iz Ravensbrücka.

Z vlakom so me brez spremstva kakega vojaka poslali nazaj v moje domače mesto, v Linzu pa sem se javil na sedežu gestapa. Član gestapa mi je dal odpustnico in mi zapretil: »Če misliš, da smo te izpustili zato, da boš lahko še naprej delal v ilegali, se hudo motiš! Bog ti pomagaj, če te kdaj zalotimo, da pridigaš.«

Končno sem bil doma! Mati v moji sobi ni spremenila prav ničesar, odkar so me 4. aprila 1939 aretirali. Celo moja Biblija je odprta ležala na nočni omarici! Pokleknil sem in se v molitvi iz vsega srca zahvalil.

Kmalu sem dobil delo na neki gorski kmetiji. Kmet je bil moj prijatelj iz otroštva in mi je za delo celo dajal malo denarja, čeprav mu tega ni bilo treba. Pred vojno mi je dovolil, da sem pri njem skril nekaj biblijske literature. Vesel sem bil, da sem se lahko s to majhno zalogo literature duhovno okrepčal. Sedaj mi ni ničesar manjkalo in odločen sem bil, da na kmetiji dočakam konec vojne.

Skrivam se po gorah

Toda ti mirni dnevi svobode niso trajali dolgo. Sredi avgusta 1943 so mi ukazali, naj se javim vojaškemu zdravniku, da me pregleda. Najprej je zapisal, da zaradi ukrivljenosti moje hrbtenice nisem sposoben služiti v vojski. Teden dni kasneje pa je ta isti zdravnik popravil svoje ugotovitve, tako da so se glasile: »Sposoben za vojaško službo v prvih bojnih vrstah.« Vojska je za nekaj časa izgubila sled za menoj, toda 17. aprila 1945, tik pred koncem vojne, me je navsezadnje odkrila. Vojskoval naj bi se v prvih bojnih vrstah.

Z nekaj hrane, obleko in Biblijo sem se zatekel v bližnje gore. Sprva sem lahko spal zunaj, toda vreme se je poslabšalo in zapadlo je pol metra snega. Do kože sem bil premočen. Uspelo mi je priti do neke gorske koče, ki je stala na skoraj 1200 metrih nadmorske višine. Ves sem se tresel. Na ognjišču sem zakuril, tako da sem se lahko malo pogrel in si posušil  oblačila. Povsem izčrpan sem zaspal na klopi pred ognjiščem. Nedolgo zatem me je naenkrat zbudila peklenska bolečina. Zajel me je ogenj. Valjal sem se po tleh, da bi pogasil plamene. Cel hrbet sem imel v mehurjih.

Tvegal sem in se še pred zoro odplazil do gorske kmetije, toda kmetovo ženo je bilo tako strah, da me je odslovila. Rekla mi je, da me vsepovsod iščejo. Tako sem odšel k svojim staršem. Sprva sta se celo onadva obotavljala, da me sprejmeta v hišo, a sta mi nazadnje vseeno dovolila spati na seniku. Mati mi je oskrbela rane. Po dveh dneh sta bila starša že tako na trnih, da sem se odločil, da bo najbolje, če si spet poiščem skrivališče v gorah.

Petega maja 1945 me je zbudil strašen hrup. Nizko na nebu sem zagledal zavezniška letala. Takoj mi je bilo jasno, da je Hitlerjev režim padel! Jehovov duh mi je pomagal, da sem prestal neverjetne strahote. Izkusil sem resničnost besed iz Psalma 55:22, ki so me tako zelo tolažile na začetku mojih preizkušenj. Svoje ‚breme sem vrgel na GOSPODA‘, in čeprav sem bil telesno šibek, me je Jehova podpiral, ko sem hodil »po dolini smrtne sence«. (Psalm 23:4)

Jehovova moč »se v šibkosti izpopolnjuje«

Po vojni se je življenje počasi vrnilo na stare tirnice. Na začetku sem delal kot najeti delavec na gorski kmetiji svojega prijatelja. Šele ko je aprila 1946 vmes posegla ameriška okupacijska vojska, sem bil prost obveze, da do smrti prisilno delam na kmetiji.

Ob koncu vojne so se krščanski bratje in sestre v Bad Ischlu in sosednjem območju spet začeli redno shajati. Z obnovljenimi močmi so se lotili oznanjevanja. V neki tovarni sem dobil delo nočnega čuvaja, tako da sem lahko nadaljeval pioniranje. Navsezadnje sem se naselil v okolici Sankt Wolfganga, leta 1949 pa sem se poročil s Theresio Kurz, ki je imela hčerko iz prejšnjega zakona. S svojo drago ženo sem preživel 32 let, dokler ni leta 1981 umrla. Negoval sem jo več kot sedem let.

Po Theresini smrti sem se spet lotil pioniranja, kar mi je pomagalo premostiti silen občutek izgube. Trenutno služim kot pionir in starešina v občini v Bad Ischlu. Ker sem priklenjen na invalidski voziček, ljudem ponujam biblijsko literaturo in jim govorim o kraljestvenem upanju v mestnem parku ali pa pred svojim domom. Odlični biblijski pogovori so mi vir velikega veselja.

Ko se ozrem nazaj, lahko potrdim, da me strahovita doživetja, ki sem jih moral prestati, niso zagrenila. Seveda sem se zaradi preizkušenj kdaj pa kdaj počutil čisto na tleh. Toda prisrčen odnos z Bogom Jehovom mi je pomagal, da sem si po takšnih negativnih obdobjih opomogel. Gospodov opomin Pavlu »moja moč se v šibkosti izpopolnjuje« se je izkazal za resničnega tudi v mojem življenju. Sedaj, ko bom kmalu star 100 let, lahko rečem tako, kot je rekel apostol Pavel: »Vesel sem torej v šibkostih, žalitvah, v pomanjkanju, preganjanju in težavah za Kristusa. Kadar sem namreč šibek, tedaj sem močan.« (2. Korinčanom 12:9, 10)

[Sliki na strani 25]

Ko me je aprila 1939 aretiral gestapo

Dokument gestapa z obtožbami, maj 1939

[Vir slike]

Obe fotografiji: Privatarchiv; B. Rammerstorfer

[Slika na strani 26]

V bližnjih gorah sem našel zavetišče

[Navedba vira slike na strani 23]

Foto Hofer, Bad Ischl, Avstrija