Kdo bo obujen?
Kdo bo obujen?
»Ne čudite se temu, kajti prihaja ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas in prišli ven.« (JANEZ 5:28, 29)
1. Kaj izrednega je slišal Mojzes iz gorečega grma in kdo je pozneje opozoril na te besede?
PRED več kot 3500 leti se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega. Mojzes je pasel ovce svojega tasta Jetra. Blizu gore Horeb se mu je sredi gorečega grma v ognjenem plamenu prikazal Jehovov angel. Mojzes »pogleda, in glej, grm gori v ognju, pa grm ne zgori,« pravi pripoved v Drugi Mojzesovi knjigi. Nato se je iz grma zaslišal glas, ki je oznanil: »Jaz sem Bog očeta tvojega, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« (2. Mojzesova 3:1–6) Pozneje, v prvem stoletju našega štetja, je na te besede opozoril sam Božji Sin, Jezus.
2., 3. a) Kakšno upanje obstaja za Abrahama, Izaka in Jakoba? b) Kateri vprašanji se nam zastavljata?
2 Jezus je razpravljal z nekaterimi saduceji. Saduceji niso verjeli v vstajenje mrtvih. Povedal jim je: »Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o trnovem grmu, v kateri imenuje Jehova ‚Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov‘. On ni Bog mrtvih, ampak živih, saj so njemu vsi živi.« (Luka 20:27, 37, 38) Jezus je s temi besedami potrdil, da so Abraham, Izak in Jakob, ki so bili že dolgo mrtvi, v Božjih očeh še vedno živi, saj jih ima Bog v svojem spominu. Kakor Job čakajo na konec svoje ‚obvezne službe‘, smrtnega spanca. (Job 14:14, NW) V Božjem novem svetu bodo obujeni.
3 Kaj pa bo z milijardami drugih ljudi, ki so umrli v vsej človeški zgodovini? Bodo tudi oni obujeni? Preden zadovoljujoče odgovorimo na to vprašanje, poglejmo, kaj govori Božja Beseda o tem, kam gredo ljudje ob svoji smrti.
Kje so mrtvi?
4. a) Kam gredo ljudje ob smrti? b) Kaj je šeol?
4 Biblija jasno pove, da mrtvi »ničesar ne vedo«. Ne doživljajo nikakršnega mučenja v peklenskem ognju, nobenega mučnega čakanja v predpeklu, temveč se preprosto povrnejo v prah. Božja Beseda zato živim svetuje: »Čvrsto se poprimi vsega, kar ti pride pod roko, da storiš z močjo svojo; kajti ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti [šeolu, NW], kamor greš.« (Propovednik 9:5, 10; 1. Mojzesova 3:19) Izraz »šeol« je mnogim tuj. To je hebrejska beseda, katere izvor ni točno znan. Mnoge religije učijo, da umrli še naprej živijo, vendar pa navdihnjena Božja Beseda pokaže, da so tisti, ki so v šeolu, mrtvi in brez zavesti. Šeol predstavlja splošni grob človeštva.
5., 6. Kam je ob svoji smrti šel Jakob in komu se je tam pridružil?
5 V hebrejskem besedilu Biblije je beseda »šeol« prvič omenjena v Prvi Mojzesovi knjigi 37:35. Ko je očak Jakob mislil, da je izgubil svojega ljubljenega sina Jožefa, se ni hotel potolažiti, temveč je rekel: »Doli pojdem žalosten k sinu svojemu v grob [šeol, NW].« Ker je menil, da je njegov sin mrtev, je hotel tudi sam umreti in iti v šeol. Pozneje je njegovih devet starejših otrok hotelo svojega najmlajšega brata Benjamina vzeti s seboj v Egipt, kjer bi dobili pomoč, saj je v deželi vladala lakota. Toda Jakob jim je branil z besedami: »Ne pojde doli sinček moj z vami; zakaj brat njegov je umrl, in ta je sam ostal, in če njega zadene nesreča na potu, na katerega se pripravljate, spravite sivo glavo mojo z žalostjo v grob [šeol, NW].« (1. Mojzesova 42:36, 38) Ne en ne drugi navedek ne povezuje smrti s kako obliko posmrtnega življenja, temveč s šeolom.
6 Pripoved v Prvi Mojzesovi knjigi odkriva, da je Jožef medtem postal prehrambni upravitelj v Egiptu. Zato je lahko Jakob odpotoval tja in se veselil ponovnega snidenja s svojim sinom. Nato je v Egiptu prebival vse do svoje smrti, ko je bil star 147 let. Sinovi so na njegovo željo, ki jo je izrekel tik pred smrtjo, njegove posmrtne ostanke odnesli in jih pokopali v Makpeli v kanaanski deželi. (1. Mojzesova 47:28; 49:29–31; 50:12, 13) Tako se je Jakob pridružil svojemu očetu Izaku in staremu očetu Abrahamu.
‚Zbrani k svojim očetom‘
7., 8. a) Kam je šel Abraham ob svoji smrti? Pojasnite. b) Iz česa se vidi, da so tudi drugi ob svoji smrti šli v šeol?
7 Jehova je nekoč predtem Abrahamu potrdil svojo zavezo in mu obljubil, da bo njegovo seme postalo mnogoštevilno, nakazal pa je tudi, kaj se bo zgodilo z njim. »Toda ti,« mu je rekel Jehova, »odideš k očetom svojim v miru, pokopan boš v lepi starosti.« (1. Mojzesova 15:15) In točno to se je zgodilo. V Prvi Mojzesovi knjigi 25:8 piše: »Potem izdahne in umre Abraham v lepi starosti, star in dni svojih sit; in je bil zbran k ljudstvu svojemu.« Kdo je bilo to ljudstvo? V Prvi Mojzesovi knjigi 11:10–26 so našteti njegovi predniki vse do Noetovega sina Sema. Torej se je Abraham ob smrti pridružil tem prednikom, ki so že spali v šeolu.
8 V Hebrejskih spisih se besedna zveza »[biti] zbran k ljudstvu svojemu« pogosto pojavi. Zato je logično skleniti, da sta Abrahamov sin Izmael in Mojzesov brat Aron ob smrti šla v šeol in čakata na vstajenje. (1. Mojzesova 25:17; 4. Mojzesova 20:23–29) Potemtakem je tudi Mojzes šel v šeol, četudi nihče ne ve, kje je njegov grob. (4. Mojzesova 27:13; 5. Mojzesova 34:5, 6) Podobno je ob smrti šel v šeol tudi Jozue, ki je Mojzesa nasledil kot voditelj Izraelcev, pa tudi ves takratni rod. (Sodniki 2:8–10)
9. a) Kako Biblija pokaže, da se hebrejska beseda šeol in grška had nanašata na isti kraj? b) Kakšno upanje imajo tisti, ki so v šeolu oziroma hadu?
9 Stoletja pozneje je dvanajstim Izraelovim rodovom zakraljeval David. Ko je umrl, je ‚legel k svojim očetom‘. (1. kraljev 2:10) Je tudi on šel v šeol? Zanimivo je, da je apostol Peter ob binkoštih leta 33 n. št. spomnil na njegovo smrt in navedel Psalm 16:10, kjer piše: »Ne zapustiš duše moje v državi smrti [v šeolu, NW].« Omenil je, da je David še vedno v grobu, nato pa te besede naobrnil na Jezusa. Razodel je, da je David »videl vnaprej in o vstajenju Kristusa povedal, da ni ostal zapuščen v hadu, niti ni njegovo telo izkusilo trohnenja. Tega Jezusa je Bog obudil, in mi vsi smo temu priče.« (Apostolska dela 2:29–32) Peter je tukaj uporabil besedo had, ki je grška ustreznica hebrejske besede šeol. Po njegovih besedah so torej tisti v hadu v istem stanju kakor tisti v šeolu. Spijo in čakajo na vstajenje.
Ali so v šeolu tudi nepravični?
10., 11. Zakaj lahko rečemo, da gredo nekateri nepravični ob smrti v šeol oziroma had?
10 Potem ko je Mojzes izpeljal izraelski narod iz Egipta, so se v pustinji nekateri med njimi uprli. Mojzes je ljudem zapovedal, naj se umaknejo od pobudnikov tega upora, od Koraha, Datana in Abirama. Ti naj bi namreč umrli nasilne smrti. Mojzes je pojasnil: »Ako umrjo ti z navadno smrtjo vseh ljudi in bodo kaznovani, kakor se kaznujejo vsi ljudje, tedaj me ni poslal GOSPOD. Ako pa ustvari GOSPOD novo stvar, da odpre zemlja svoje žrelo ter jih požre z vsem, kar imajo, da se živi pogreznejo v kraj mrtvih [šeol, NW]: tedaj spoznajte, da so ti možje zaničevali GOSPODA.« (4. Mojzesova 16:29, 30) Vsi uporniki so torej končali v šeolu oziroma hadu, bodisi tako, da se je odprla zemlja in jih požrla, bodisi tako, da jih je pogoltnil ogenj, kakor se je to zgodilo s Korahom in 250 leviti, ki so se postavili na njegovo stran. (4. Mojzesova 26:10)
11 Simej, ki je preklinjal kralja Davida, je bil kaznovan po roki Davidovega naslednika Salomona. »Ne imej [ga] za nedolžnega,« mu je zapovedal David, »zakaj moder si mož in vedel boš, kako naj ž njim ravnaš, in spraviš sivo glavo njegovo v grob [šeol, NW] s krvjo.« Salomon je naročil Benaju, da je izvršil obsodbo. (1. kraljev 2:8, 9, 44–46) Drugi, ki je končal pod Benajevim mečem, je bil nekdanji izraelski vojskovodja Joab. Njegova siva glava ni šla »v grob [šeol, NW] v miru«. (1. kraljev 2:5, 6, 28–34) Oba primera dokazujeta, kako zelo resnična je Davidova navdihnjena pesem: »Krivičniki se morajo vrniti v podzemlje [šeol, NW], vsi narodi, ki na Boga pozabljajo.« (Psalm 9:18, SSP [9:17, AC])
12. Kdo je bil Ahitofel in kam je šel ob svoji smrti?
12 Ahitofel je bil Davidov osebni svetovalec. Njegov nasvet so cenili, kakor da bi prihajal od samega Jehova. (2. Samuelova 16:23) Na žalost pa je ta zaupanja vreden služabnik postal izdajalec in se pridružil upornikom pod vodstvom Davidovega sina Absaloma. Očitno je imel David v mislih to izdajstvo, ko je napisal: »Ne nasprotnik me sramoti, to bi prenašal; ne sovražilec moj se vzpenja proti meni, njemu bi se skril.« David je nadaljeval: »Smrt naj jih preseneti! živi naj se pogreznejo v kraj mrtvih [šeol, NW], ker hudobnost je v njih prebivališču, sredi med njimi.« (Psalm 55:12–15) Ahitofel in njegovi tovariši so ob smrti šli v šeol.
Kdo je v geheni?
13. Zakaj je Jezus imenoval Juda ‚sin pokončanja‘?
13 Primerjajmo sedaj to, kar se je zgodilo Davidu, s tem, kar je doživel Večji David, Jezus. Eden od njegovih 12 apostolov, Juda Iškarijot, je kakor Ahitofel postal izdajalec. Toda njegovo izdajstvo je bilo daleč hujše od Ahitofelovega. Obrnil se je proti Božjemu edinorojenemu Sinu. Božji Sin je na koncu svojega služenja na zemlji o svojih sledilcih v molitvi dejal: »Ko sem bil z njimi, sem jih varoval zaradi tvojega imena, ki si mi ga dal, in sem jih obvaroval. Niti eden od njih ni pokončan, razen sina pokončanja, da bi se izpolnilo pismo.« (Janez 17:12) Jezus je s tem, da je Juda imenoval ‚sin pokončanja‘, nakazal, da zanj po smrti ni več nobenega upanja na vrnitev. V Božjem spominu ni bil več živ. Juda ni šel v šeol, temveč v geheno. Kaj pa je gehena?
14. Kaj predstavlja gehena?
14 Jezus je verske voditelje svojih dni obsodil, ker so vsakega od svojih učencev naredili »vrednega gehene«. (Matej 23:15) Takrat je bila dolina Hinom dobro poznana. Tja so namreč odlagali smeti in metali trupla usmrčenih zločincev, ki jih niso imeli za vredne primernega pokopa. Jezus je omenil geheno že nekoč predtem, v svojem govoru na gori. (Matej 5:29, 30) Njegovim poslušalcem je bil simboličen pomen gehene jasen. Predstavljala je popolno uničenje, brez upanja na vstajenje. Ali je poleg Juda Iškarijota še kdo ob smrti šel v geheno namesto v šeol oziroma had?
15., 16. Omenite nekatere, ki so ob svoji smrti šli v geheno, in zakaj so tam končali?
15 Prva človeka, Adam in Eva, sta bila ustvarjena popolna. V greh sta zapadla namerno. Pred njima je bilo večno življenje ali smrt. Nista ubogala Boga, temveč sta se postavila na stran Satana. Ko sta umrla, zanju ni bilo upanja, da jima bo koristila Kristusova odkupna žrtev. Odšla sta v geheno.
16 Adamov prvorojeni sin Kajn je umoril svojega brata Abela, zatem pa živel kot begunec. Apostol Janez ga je opisal kot človeka, ki »je izviral od hudobnega«. (1. Janezovo 3:12) Iz tega logično sklepamo, da je ob svoji smrti podobno kakor njegova starša končal v geheni. (Matej 23:33, 35) V kako zelo drugačnem položaju je pravični Abel! »Zaradi vere je Abel daroval Bogu žrtev, ki je bila vrednejša od Kajnove. Zaradi vere mu je bilo izrečeno priznanje, da je pravičen, saj je Bog pričeval glede njegovih darov,« je pojasnil Pavel in dodal: »In čeprav je Abel umrl, po njej še vedno govori.« (Hebrejcem 11:4) Da, Abel je sedaj v šeolu in čaka na vstajenje.
‚Prvo‘ in »boljše« vstajenje
17. a) Kdo gre sedaj, v ‚času konca‘, v šeol? b) Kaj se obeta tistim v šeolu in kaj tistim v geheni?
17 Mnogi se bodo morda vprašali, kaj bo s tistimi, ki umrejo sedaj, v ‚času konca‘. (Daniel 8:19) V šestem poglavju Razodetja je napovedano, da bodo v tem času galopirali štirje jezdeci. Zanimivo je, da je zadnjemu ime Smrt, za njim pa je had. Mnogi torej, ki umrejo predčasno zaradi delovanja prejšnjih jezdecev, končajo v hadu in čakajo, da bodo obujeni v Božjem novem svetu. (Razodetje 6:8) Kaj se torej obeta tistim v šeolu (hadu) in kaj tistim, ki so v geheni? Preprosto rečeno: prvim se obeta vstajenje, za druge pa smrt pomeni večno uničenje, neobstoj.
18. Na kaj upajo tisti, ki bodo deležni ‚prvega vstajenja‘?
18 Apostol Janez je napisal: »Srečni in sveti tisti, ki imajo delež pri prvem vstajenju. Nad temi druga smrt nima nobene oblasti, ampak bodo Božji in Kristusovi duhovniki in bodo kraljevali s Kristusom tisoč let.« Tisti, ki bodo vladali skupaj s Kristusom, bodo deležni ‚prvega vstajenja‘. Kakšno upanje pa obstaja za druge ljudi? (Razodetje 20:6)
19. Kaj dobrega se obeta tistim, ki bodo deležni ‚boljšega vstajenja‘?
19 Vse od dni Božjih služabnikov Elija in Elizeja se je dogajalo, da so se ljudje po čudežu vstajenja vrnili v življenje. »Ženske so dobile svoje mrtve z vstajenjem,« je dejal Pavel, »drugi so bili mučeni, ker niso hoteli biti osvobojeni z odkupnino, in to zato, da bi dobili boljše vstajenje.« Da, ti zvesti značajni ljudje so pričakovali vstajenje, ki jim ne bi omogočilo samo nekaj dodatnih let življenja, potem pa bi umrli, temveč vstajenje z upanjem na večno življenje! To bo zares »boljše vstajenje«. (Hebrejcem 11:35)
20. O čem bomo razpravljali v naslednjem članku?
20 Če umremo zvesti, preden bo Jehova naredil konec tej hudobni stvarnosti, imamo gotovo upanje na »boljše vstajenje« – boljše zato, ker je to vstajenje z obetom na večno življenje. Jezus je obljubil: »Ne čudite se temu, kajti prihaja ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas in prišli ven.« (Janez 5:28, 29) V naslednjem članku bomo še dodatno razpravljali o tem, kakšen je namen vstajenja. Videli bomo, kako nas vstajenjsko upanje krepi, da ostanemo značajni, in nam pomaga razvijati požrtvovalnost.
Ali se spomnite?
• Zakaj je Jehova opisan kot Bog »živih«?
• V kakšnem stanju so tisti v šeolu?
• Kaj bo s tistimi, ki so v geheni?
• Kaj dobrega se obeta tistim, ki bodo imeli »boljše vstajenje«?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 15]
Tisti, ki gredo v šeol, bodo kakor Abraham obujeni
[Slike na strani 16]
Zakaj so Adam, Eva, Kajn in Juda Iškarijot šli v geheno?