Vstajenje – nauk, ki vpliva na vas

»Upam v Boga, da bo vstajenje pravičnih in nepravičnih.« (APOSTOLSKA DELA 24:15)

1. Kako je vstajenje postalo jabolko spora med člani sanhedrina?

APOSTOL Pavel je bil na koncu svojega tretjega misijonarskega potovanja leta 56 n. št. v Jeruzalemu. Tu so ga Rimljani aretirali in mu dovolili, da je lahko stopil pred judovsko vrhovno sodišče, sanhedrin. (Apostolska dela 22:29, 30) Ko se je ozrl na člane sodišča, je opazil, da so nekateri saduceji, drugi pa farizeji. Ti skupini sta se razlikovali v nečem zelo pomembnem. Saduceji so zanikali vstajenje, farizeji pa so vanj verjeli. Da bi jim pokazal, kako on gleda na vstajenje, je odkrito dejal: »Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev. Sodi se mi zaradi upanja na vstajenje mrtvih.« In s tem je med zbranimi povzročil zmedo! (Apostolska dela 23:6–9)

2. Zakaj je bil Pavel pripravljen zagovarjati svojo vero v vstajenje?

² Več let pred tem dogodkom je Pavel na poti v Damask imel videnje, v katerem je slišal Jezusov glas. Pavel je Jezusa celo vprašal: »Kaj naj storim, Gospod?« Ta mu je odgovoril: »Vstani, pojdi naprej v Damask, in tam ti bodo povedali vse, kar ti je določeno storiti.« Ko je Pavel prispel v Damask, ga je poiskal krščanski učenec Ananija, ki mu je bil pripravljen pomagati, in mu pojasnil: »Bog naših praočetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in vidiš Pravičnega [obujenega Jezusa] in slišiš glas iz njegovih ust.« (Apostolska dela 22:6–16) Zato ni bilo prav nič čudnega, da je bil Pavel pripravljen zagovarjati svojo vero v vstajenje. (1. Petrovo 3:15)

Razglašanje vstajenjskega upanja

3., 4. Kako je Pavel dokazal, da je zvestovdan zagovornik vstajenja, in kaj se iz njegovega zgleda lahko naučimo?

³ Pozneje so Pavla privedli pred deželnega upravitelja Feliksa. Takrat je Tertul, ‚javni govornik‘, ki je v tožbi proti Pavlu zastopal Jude, Pavla obtožil, da vodi ločino in neti upor. Pavel je brez obotavljanja odgovoril: »Priznavam ti [. . .], da tako opravljam sveto službo Bogu svojih praočetov skladno s potjo, ki ji ti pravijo ‚ločina‘.« Nato pa je prešel na bistvo, ko je rekel: »Upam v Boga, da bo vstajenje pravičnih in nepravičnih, kar upajo tudi ti možje.« (Apostolska dela 23:23, 24; 24:1–8, 14, 15)

⁴ Približno dve leti zatem je Feliksov naslednik Porcij Fest povabil kralja Heroda Agripa, da bi zapornika Pavla skupaj zaslišala. Fest je pojasnil, da so tožniki oporekali Pavlovi trditvi, da ‚neki Jezus, ki je že umrl, še živi‘. Pavel je v svojo obrambo vprašal: »Zakaj se vam zdi neverjetno, da bi Bog obujal mrtve?« Zatem je odkrito dejal: »Ker [. . .] sem dobil pomoč, ki je od Boga, še danes pričujem malim in velikim, vendar ne govorim nič drugega kakor to, kar so že Preroki  in tudi Mojzes navajali, da se bo godilo, namreč da bo moral Kristus trpeti in da bo kot prvi obujeni od mrtvih oznanjal luč temu ljudstvu in narodom.« (Apostolska dela 24:27; 25:13–22; 26:8, 22, 23) Pavel je bil zares zvestovdan zagovornik vstajenja! Kakor Pavel lahko tudi mi s prepričanostjo razglašamo, da vstajenje bo. Kakšen odziv pa lahko pričakujemo? Verjetno enakega, kot ga je doživel Pavel.

5., 6. a) Kako so se ljudje odzvali, ko so apostoli zagovarjali vstajenje? b) Kaj bi morali nujno storiti, glede na to, da zagovarjamo vstajenjsko upanje?

⁵ Razmislimo tudi, kaj se je zgodilo nekoč predtem, ko je Pavel med svojim drugim misijonarskim potovanjem (okoli leta 49–52 n. št.) obiskal Atene. Razpravljal je z ljudmi, ki so verjeli v mnogo bogov, in jih spodbujal, naj bodo pozorni na to, da ima Bog namen v pravičnosti soditi vsemu obljudenemu svetu po možu, ki ga je za to postavil. In ta mož ni bil nihče drug kot Jezus. Pavel je pojasnil, da je Bog to zajamčil s tem, da je Jezusa obudil od mrtvih. In kako so se poslušalci odzvali? V poročilu beremo: »Ko pa so slišali za vstajenje mrtvih, so se nekateri začeli posmehovati, drugi pa so rekli: ‚O tem te bomo poslušali še kdaj drugič.‘« (Apostolska dela 17:29–32)

⁶ Pavel je pravzaprav doživel podoben odziv, kakor sta ga doživela Peter in Janez kmalu po binkoštih leta 33 n. št. Tudi takrat so bili saduceji tisti, ki so v prerekanju glede vstajenja imeli glavno vlogo. V Apostolskih delih 4:1–4 piše, kaj se je zgodilo: »Medtem ko sta ljudstvu tako govorila, so k njima pristopili višji duhovniki, tempeljski načelnik in saduceji; bili so nejevoljni, ker sta ljudstvo učila in na podlagi Jezusovega primera jasno razglašala vstajenje od mrtvih.« Drugi pa so se odzvali pozitivno. »Mnogi od tistih, ki so govor poslušali, [so] začeli verovati, in število mož je naraslo na kakih pet tisoč.« Očitno torej lahko pričakujemo, da se bodo ljudje na naše govorjenje o vstajenjskem upanju odzvali različno. Zato je nujno, da si vero v ta nauk okrepimo.

Vera in vstajenje

7., 8. a) Kdaj bi bila vera brez pomena, kot se to vidi iz pisma korintski občini v prvem stoletju? b) Zakaj lahko rečemo, da se prave kristjane razpozna po pravilnem razumevanju vstajenjskega upanja?

⁷ V prvem stoletju n. št. niso vsi, ki so postali kristjani, zlahka sprejeli vstajenjskega upanja. Nekateri, ki jim je bilo to težko, so bili povezani z občino v Korintu. Pavel jim je pisal: »Med prvimi rečmi, ki sem vam jih izročil, je bilo to, kar sem tudi sam prejel, namreč da je Kristus umrl za naše grehe, kot piše v Pismih, da je bil pokopan, da je bil tretji dan obujen, kot piše v Pismih.« Nato je to resnico podkrepil s tem, da je dejal, da se je obujeni Kristus »prikazal več kot petsto bratom«, katerih večina je, kot je povedal Pavel, takrat še živela. (1. Korinčanom 15:3–8) Zatem jim je dopovedoval: »Če se pa oznanja, da je bil Kristus obujen od mrtvih, kako potem nekateri med vami pravijo, da vstajenja mrtvih ni? Če namreč vstajenja mrtvih ni, tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je naše oznanjevanje gotovo zaman in prav tako naša vera.« (1. Korinčanom 15:12–14)

⁸ Da, nauk o vstajenju je tako bistven, da bi bila krščanska vera brez pomena, če vstajenja ne bi sprejemali kot nekaj resničnega. Pravzaprav se po točnem razumevanju vstajenja pravi kristjani ločijo od lažnih. (1. Mojzesova 3:4; Ezekiel 18:4) Pavel zato vstajenje uvršča k ‚osnovnemu nauku‘ krščanstva. Bodimo odločeni, da se bomo ‚naprezali, da bomo dosegli zrelost‘. »In  naprezali se bomo,« prigovarja Pavel, »če bo le Bog dovolil.« (Hebrejcem 6:1–3)

Vstajenjsko upanje

9., 10. Kaj je v Bibliji mišljeno z besedo vstajenje?

⁹ Da bi si še bolj okrepili vero v vstajenje, preglejmo sedaj naslednji vprašanji: Kaj je v Bibliji mišljeno z besedo vstajenje? Kako nauk o vstajenju poveličuje Jehovovo ljubezen? Odgovor na ti vprašanji nas bo zbližal z Bogom, laže pa bomo tudi poučevali druge. (2. Timoteju 2:2; Jakob 4:8)

¹⁰ »Vstajenje« je prevod grške besede, ki dobesedno pomeni »znova vstati«. Kaj ta izraz pomeni? Po Bibliji je vstajenjsko upanje prepričanje, da lahko človek, ki je mrtev, spet oživi. Ta knjiga tudi razodeva, da lahko posameznik ob vstajenju dobi bodisi človeško telo bodisi duhovno, odvisno pač od tega, ali ima zemeljsko ali nebeško upanje. Samo čudimo se lahko Jehovovi ljubezni, modrosti in moči, ki se zrcalijo v tem čudovitem vstajenjskem obetu.

11. Na kaj lahko zaradi vstajenja upajo Božji maziljeni služabniki?

¹¹ Jezusovi maziljeni bratje dobijo ob vstajenju duhovno telo, kot ga je prejel Jezus, kar jim omogoča, da lahko služijo v nebesih. (1. Korinčanom 15:35–38, 42–53) Skupaj z njim bodo služili kot vladarji v Mesijanskem kraljestvu, ki bo zemljo spremenilo v raj. Maziljenci pod Jezusom, Velikim duhovnikom, sestavljajo kraljevsko duhovništvo. V novem svetu pravičnosti bodo človeštvu omogočili, da bo deležno koristi Kristusove odkupne žrtve. (Hebrejcem 7:25, 26; 9:24; 1. Petrovo 2:9; Razodetje 22:1, 2) Do takrat pa želijo tisti maziljenci, ki so še na zemlji, živeti tako, da bo Bog z njimi zadovoljen. Ko bodo umrli, jim bo vstajenje v nesmrtno duhovno življenje v nebesih omogočilo, da bodo prejeli »nagrado«. (2. Korinčanom 5:1–3, 6–8, 10; 1. Korinčanom 15:51, 52; Razodetje 14:13) »Če smo [. . .] z njim postali zedinjeni v smrti, podobni njegovi,« je napisal Pavel, »bomo gotovo z njim zedinjeni tudi v vstajenju, podobnem njegovemu.« (Rimljanom 6:5) Kako pa je s tistimi, za katere bo vstajenje pomenilo, da bodo ponovno živeli na zemlji kot ljudje? Kako jih lahko vstajenjsko upanje zbliža z Bogom? Glede tega se lahko veliko naučimo iz Abrahamovega zgleda.

Vstajenje in prijateljstvo z Jehovom

12., 13. Kakšen trden temelj za vero v vstajenje je imel Abraham?

¹² Abraham, ki je opisan kot »Jehovov prijatelj«, je bil mož z izredno vero. (Jakob 2:23) Pavel je v 11. poglavju Pisma Hebrejcem, kjer je naštel zveste moške in ženske, njegovo vero omenil trikrat. (Hebrejcem 11:8, 9, 17) Pri tretji omembi se je osredinil na vero, ki jo je Abraham pokazal, ko je vse ubogljivo pripravil za to, da bi žrtvoval svojega sina Izaka. Bil je prepričan, da se bo obljuba o semenu, ki naj bi prišlo po Izaku,  uresničila, saj je za to jamčil Jehova. Abraham je ‚pomislil na to, da je Bog zmožen Izaka celo obuditi od mrtvih‘, če bi ga žrtvoval.

¹³ Nadaljnji razvoj dogodkov pokaže, da je Jehova, potem ko je videl, kako močno vero ima Abraham, poskrbel, da je ta namesto Izaka žrtvoval žival. Kljub temu pa je dogodek, povezan z Izakom, ponazarjal vstajenje, saj je Pavel pojasnil: »On [Abraham] ga je [Izaka] tudi res dobil iz objema smrti kot ponazoritev.« (Hebrejcem 11:19) Poleg tega je Abraham za svojo vero v vstajenje že imel trden temelj. Ali mu ni Jehova povrnil zmožnost razmnoževanja, tako da sta z ženo Saro v visoki starosti dobila sina Izaka? (1. Mojzesova 18:10–14; 21:1–3; Rimljanom 4:19–21)

14. a) Kaj je glede na Pismo Hebrejcem 11:9, 10 pričakoval Abraham? b) Kaj se še mora z Abrahamom zgoditi, da bi se lahko veselil kraljestvenih blagoslovov v novem svetu? c) Kako bomo lahko kraljestvenih blagoslovov deležni mi?

¹⁴ Pavel je za Abrahama rekel, da je živel kot tujec in prebival v šotorih, saj je »pričakoval [. . .] mesto, ki ima prave temelje, katerega graditelj in stvaritelj je Bog«. (Hebrejcem 11:9, 10) Tu ni šlo za dobesedno mesto, kakor je bil Jeruzalem, kjer je stal Božji tempelj. Ne, šlo je za simbolično mesto, Božje nebeško kraljestvo, ki ga sestavljajo Kristus Jezus in njegovih 144.000 sovladarjev. Ti 144.000-i so v svoji nebeški slavi opisani tudi kot »sveto mesto, Novi Jeruzalem,« in Kristusova »nevesta«. (Razodetje 21:2) Leta 1914 je Jehova ustoličil Jezusa kot mesijanskega kralja tega nebeškega Kraljestva in mu zapovedal, naj vlada sredi svojih sovražnikov. (Psalm 110:1, 2; Razodetje 11:15) Da se bo Abraham, »Jehovov prijatelj«, lahko veselil blagoslovov te kraljestvene vlade, bo moral spet živeti. Podobno bomo v Božjem novem svetu morali biti živi tudi mi, da bi lahko prejeli kraljestvene blagoslove, in to bodisi tako, da bomo kot člani velike množice preživeli harmagedon, bodisi da bomo med tistimi, ki bodo obujeni od mrtvih. (Razodetje 7:9, 14) Na čem pa vstajenjsko upanje temelji?

Božja ljubezen – temelj vstajenjskega upanja

15., 16. a) Zakaj nam prva biblijska prerokba daje temelj za vstajenjsko upanje? b) Kako nas lahko vera v vstajenje zbliža z Jehovom?

¹⁵ To, da smo si z našim ljubečim nebeškim Očetom blizu, da močno verujemo kakor je Abraham in ubogamo Božje zapovedi, nam omogoča, da nas Jehova lahko razglasi za pravične in na nas gleda kot na svoje prijatelje. Tako smo na dobri poti, da bomo deležni blagoslovov, ki jih bo s sabo prineslo Kraljestvo. Pravzaprav nam že prva prerokba v Božji Besedi, ki je zapisana v Prvi Mojzesovi knjigi 3:15, daje temelj za upanje na vstajenje in prijateljstvo z Bogom. Ne napoveduje le tega, da bo Satanu zdrobljena glava, temveč tudi, da bo Semenu Božje žene strta peta. Jezusu je bila v prenesenem smislu strta peta, ko je umrl na kolu. Ta rana pa je bila po treh dneh zaceljena z vstajenjem, kar je odprlo pot za dokončen ukrep proti ‚tistemu, ki ima možnost povzročiti smrt, to je Hudiču‘. (Hebrejcem 2:14)

 ¹⁶ Pavel nas spominja, da »nam [Bog] svojo ljubezen izkazuje s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki«. (Rimljanom 5:8) Hvaležnost za to nezasluženo dobrotljivost nas resnično še bolj zbliža z Jezusom in z našim ljubečim nebeškim Očetom. (2. Korinčanom 5:14, 15)

17. a) V kaj je Job upal? b) Kaj Jobova knjiga 14:15 odkriva o Jehovu in kaj zaradi tega čutite?

¹⁷ Job, zvest mož iz predkrščanskega časa, se je prav tako veselil vstajenja. Satan mu je povzročil strašno trpljenje. Toda Jobu je bilo v nasprotju z njegovimi lažnimi prijatelji, ki niso vstajenja niti omenili, to upanje v tolažbo. Vprašal je: »Ko človek umre, ali bo oživel?« Sam je prepričano odgovoril: »Vse dni svojega najemništva bom čakal, da se bo vrnila moja čast.« V pogovoru z Bogom Jehovom je priznal: »Poklical boš in ti bom odgovoril.« Glede občutkov našega ljubečega Stvarnika pa je rekel: »Tožilo se ti bo po delu svojih rok.« (Job 14:14, 15, SSP) Da, Jehova že nestrpno pričakuje čas, ko bo ob vstajenju zveste posameznike vrnil v življenje. Kako zelo se z njim zbližamo, ko poglobljeno premišljujemo o ljubezni in nezasluženi dobrotljivosti, ki nam ju izkazuje kljub naši nepopolnosti! (Rimljanom 5:21; Jakob 4:8)

18., 19. a) Kaj je lahko glede ponovnega življenja upal Daniel? b) Kaj bomo preiskali v naslednjem članku?

¹⁸ Prerok Daniel, za katerega je Božji angel rekel, da je ‚mož drag in ljubljen‘, je vse svoje dolgo življenje zvesto služil Jehovu. (Daniel 10:11, 19) Ostal je značajen od leta 617 pr. n. št., ko so ga izgnali, pa vse do svoje smrti, verjetno malo po tem, ko je v tretjem letu perzijskega kralja Cira, leta 536 pr. n. št., prejel videnje. (Daniel 1:1; 10:1) V tem letu je dobil tudi videnje o pohodu svetovnih sil, ki se bo končal v bližnji veliki stiski. (Daniel 11:1–12:13) Ker videnja ni popolnoma razumel, je angelskega sla, ki mu ga je posredoval, vprašal: »Gospod moj, kaj bode posledek teh reči?« Angel ga je v odgovoru opozoril na ‚čas konca‘, ko bodo ‚razumni umeli‘. V kaj pa je lahko upal Daniel? Angel mu je zagotovil: »Počival boš in vstaneš, da prejmeš delež svoj, ob koncu dni.« (Daniel 12:8–10, 13) Daniel se bo vrnil »ob vstajenju  pravičnih« med Kristusovim tisočletnim vladanjem. (Luka 14:14)

¹⁹ Živimo v sklepnem delu časa konca in smo bliže pričetku Kristusovega tisočletnega vladanja kakor takrat, ko smo postali verni. Zato se moramo vprašati: ‚Ali bom v novem svetu, kjer se bom lahko družil z Abrahamom, Jobom, Danielom in drugimi zvestimi moškimi in ženskami?‘ Gotovo bomo tam, če bomo le ostali blizu Jehovu in ubogali njegove zapovedi. V naslednjem članku bomo vstajenjsko upanje preiskali še podrobneje. Ugotovili bomo namreč, kdo bo obujen.

Ali se spomnite?

• Kako so se ljudje odzvali, ko jim je Pavel govoril o svojem upanju na vstajenje?

• Zakaj se po vstajenjskem upanju pravi kristjani ločujejo od lažnih?

• Kako vemo, da so Abraham, Job in Daniel verjeli v vstajenje?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 8]

Pavel je pred deželnim upraviteljem Feliksom s prepričanostjo zagovarjal vstajenjsko upanje

[Slika na strani 10]

Zakaj je Abraham verjel v vstajenje?

[Slika na strani 12]

Joba je vstajenjsko upanje tolažilo

[Slika na strani 12]

Ob vstajenju pravičnih se bo Daniel vrnil