Vstajenje – sijajen obet

VEROVANJE v vstajenje je zelo razširjeno. Islamska sveta knjiga, Koran, vstajenju namenja celo poglavje. Odlomek iz 75. sure se po izvirniku glasi: »Prisegam pri dnevu vstajenja [. . .] Mar človek misli, da ne bomo zbrali njegovih kosti?! [. . .] In sprašuje: ‚Kdaj bo dan vstajenja?‘ Mar ta (isti) ni sposoben oživiti mrtvih?!« (Sura 75:1–6, 40)

»Zaratustrstvo uči nauk o dokončnem uničenju Zla, vsesplošnem vstajenju, poslednji sodbi in o vrnitvi očiščenega sveta pravičnim,« piše v The New Encyclopædia Britannica.

Encyclopaedia Judaica vstajenje definira kot »verovanje, da bodo na koncu mrtvi oživljeni v svojem telesu in bodo spet živeli na zemlji«. V isti enciklopediji tudi piše, da verovanje, da ima človek neumrljivo dušo (verovanje, ki ga je judovstvo prevzelo), vnaša dilemo. Enciklopedija še priznava: »Verovanje v vstajenje se pravzaprav bije z verovanjem v neumrljivo dušo.«

Hinduizem uči, da gre človek skozi vrsto ponovnih rojstev oziroma reinkarnacij. Če naj bi bilo to res, bi moral človek imeti dušo, ki bi po smrti še naprej živela. V hindujski sveti knjigi Bhagavadgiti piše: »Ta [duša], ki prežema vse telo, je neuničljiva. Nihče ne more uničiti neminljive duše.«

Budizem se od hinduizma razlikuje po tem, da obstoj neumrljive duše zanika. Kljub temu pa mnogi današnji budisti na Daljnem vzhodu verjamejo v preseljevanje neumrljive duše. *

Zmeda glede nauka o vstajenju

V krščanskem svetu ob pogrebnih slovesnostih pogosto omenjajo oboje, tako to, da duša živi še po smrti, kakor tudi vstajenje. Anglikanski duhovniki na primer ponavadi navajajo besede: »Ker je bila volja Vsemogočnega Boga, da je v svoji veliki milosti vzel k sebi dušo našega dragega preminulega brata, izročamo njegovo telo zemlji; prah si in v prah se povrneš; trdno prepričani o vstajenju v večno življenje po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« (The Book of Common Prayer)

Ob tej izjavi, bi se človek upravičeno lahko vprašal, ali Biblija uči o vstajenju ali nauk o neumrljivi duši. Toda upoštevajte besede francoskega protestantskega profesorja Oscarja Cullmanna, ki v svoji knjigi  Immortalité de lˈâme ou Résurrection des morts? piše: »Med krščanskim upanjem na vstajenje mrtvih in grškim verovanjem v neumrljivost duše je bistvena razlika. [. . .] Resda je krščanstvo pozneje ustvarilo nekakšno povezavo med tema verovanjema in da ju danes povprečni kristjan popolnoma pomeša, vendar ne vidim nobenega razloga, da bi se zakrivalo to, kar imam sam, pa tudi večina učenjakov za resnico. [. . .] Iz Nove zaveze veje vera v vstajenje. [. . .] Celoten človek, ki je zares mrtev, je povrnjen v življenje z Božjim novim stvaritvenim dejanjem.«

Nič čudnega ni, da so ljudje glede smrti in vstajenja na splošno zmedeni. Da bi jim pomagali, moramo pogledati v Biblijo, v kateri so predstavljene resnice človekovega Stvarnika, Boga Jehova. V njej je opisanih kar nekaj vstajenj. Preiščimo zdaj štiri od njih in razmislimo, kaj odkrivajo.

»Ženske so dobile svoje mrtve z vstajenjem«

Apostol Pavel je v svojem pismu Judom, ki so postali kristjani, dejal, da so verne ženske »dobile svoje mrtve z vstajenjem«. (Hebrejcem 11:35) Ena od njih je živela v Sarepti, feničanskem mestu blizu Sidona na sredozemski obali. Bila je vdova in je gostoljubno sprejela Božjega preroka Elija. Dajala mu je hrano celo v času hude lakote. Žal pa ji je zbolel sin in nazadnje tudi umrl. Elija ga je takoj odnesel v podstrešno sobo, v kateri je sam prebival, in prosil Jehova, naj dečku vrne življenje. Zgodil se je čudež in deček je »oživel«. Elija ga je vrnil materi in rekel: »Glej, sin tvoj živi!« In kako se je mati odzvala? Vsa srečna je rekla: »Sedaj sem spoznala, da si ti mož Božji in da beseda GOSPODOVA v ustih tvojih je resnica.« (1. kraljev 17:22–24)

Slabih 100 kilometrov južno od Sarepte pa sta živela velikodušna mož in žena, ki sta skrbela za Elijevega naslednika, preroka Elizeja. Žena je v svojem domačem mestu Sunemu veljala za ugledno in bogato. Z možem sta se odločila, da bosta Elizeju odstopila podstrešno sobo v svojih hiši. Bila sta žalostna, ker nista imela otrok, vendar se jima je ta žalost spremenila v veselje, saj je žena rodila sina. Ko je ta zrasel, se je pogosto pridružil žanjcem in očetu na polju. Nekega dne pa se je zgodila tragedija. Začel je tožiti, da ga boli glava. Služabnik ga je hitro odnesel domov materi. Ta ga je vzela v naročje, vendar je otrok nazadnje umrl. Mati je bila vsa iz sebe in se je odločila poklicati na pomoč Elizeja. S služabnikom je odpotovala proti severozahodu h gori Karmel, kjer je bil Elizej.

Prerok je poslal na pot najprej svojega služabnika Gehazija, in ta je videl, da je bil sin res mrtev. Za njim sta šla na pot še Elizej in dečkova mati. Toda kaj se je zgodilo, ko sta končno prispela v Sunem? Pripoved iz  Druge knjige kraljev 4:32–37 se glasi: »In ko pride Elizej v hišo, glej, deček leži mrtev na postelji njegovi. In on stopi noter in zaklene duri pred njima obema in moli h GOSPODU. In stopi gori in leže na dečka in položi usta svoja na njegova usta in oči svoje na njegove oči in roke svoje na njegove roke, in se razprostre nad njim, da se je ogrelo dečkovo meso. Potem se vzdigne in hodi po hiši semintja, in zopet stopi gori in se razprostre nad njim. In deček kihne sedemkrat, potem odpre oči. On pa pokliče Gehazija in veli: Pokliči to Sunamljanko! Pokliče jo torej, in ko pride noter k njemu, reče: Vzemi sina svojega! Tedaj pristopi ona in mu pade pred noge in se prikloni do tal, nato vzame sina in odide.«

Tudi ta ženska iz Sunema je, enako kakor vdova iz Sarepte, vedela, da se je to, kar se je zgodilo, zgodilo po Božji moči. Obe sta bili zelo veseli, ko je Bog vrnil življenje njunima otrokoma.

Vstajenji med Jezusovo službo

Kakih 900 let pozneje je do vstajenja prišlo nedaleč od Sunema, le nekoliko severneje, na obrobju vasi Nain. Jezus Kristus je skupaj z učenci potoval iz Kafarnauma in se približeval nainskim vratom, ko je naletel na pogrebni sprevod. Zagledal je vdovo, ki je izgubila svojega edinega sina. Rekel ji je, naj ne joka več. Kar se je zgodilo zatem, pa je zdravnik Luka takole opisal: »Tedaj je [Jezus] pristopil, se dotaknil nosil in nosači so se ustavili. On pa je rekel: ‚Mladenič, rečem ti: Vstani!‘ Mrtvi se je usedel in začel govoriti, Jezus pa ga je dal njegovi materi.« (Luka 7:14, 15) Vsi, ki so bili priče temu čudežu, so začeli slaviti Boga. Novica o vstajenju se je razširila tudi proti jugu v Judejo in njeno okolico. Zanimivo je, da so zanjo slišali tudi učenci Janeza Krstnika in mu o čudežu poročali. Janez je nato učence poslal, naj poiščejo Jezusa in ga vprašajo, ali je pričakovani Mesija. Jezus jim je odgovoril: »Pojdita, sporočita Janezu, kaj sta videla in slišala: slepi zdaj vidijo, hromi hodijo, gobavci se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo in revnim se oznanja dobra novica.« (Luka 7:22)

Najbolj poznan vstajenjski čudež, ki ga je storil Jezus, pa je tisti, ko je obudil svojega dobrega prijatelja Lazarja. V tem primeru je od smrti Lazarja pa do takrat, ko je na njegov  dom prišel Jezus, minilo nekaj časa. Bil je že štiri dni mrtev, ko je Jezus končno prispel v Betanijo. Jezus je naročil, naj odmaknejo kamen, ki je zakrival vhod v grobnico, Marta pa je temu ugovarjala: »Gospod, gotovo zaudarja, saj je že četrti dan.« (Janez 11:39) Vendar pa tudi to, da je Lazarjevo telo že začelo razpadati, ni moglo preprečiti vstajenja. Na Jezusovo zapoved je »umrli [. . .] prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in obraz ovit v prt.« To, kar so zatem storili Jezusovi sovražniki, pa dokazuje, da je bil resnično Lazar tisti, ki je oživel. (Janez 11:43, 44; 12:1, 9–11)

Kaj lahko sklenemo iz teh štirih vstajenjskih pripovedi? Vsak obujeni se je v življenje vrnil isti, kakor je bil pred smrtjo. Drugi, tudi njihovi najbližji sorodniki, so jih prepoznali. Nihče od obujenih ni govoril o tem, kaj se je dogajalo v tistem kratkem času, ko so bili mrtvi. Nihče ni omenil tega, da bi potoval na drugi svet. In kot je očitno, so se vsi vrnili dobrega zdravja. Zanje je bilo tako, kakor da bi nekaj časa spali in se nato zbudili, kot je to opisal tudi Jezus. (Janez 11:11) Vendar so čez čas vsi ti še enkrat umrli.

Ponovno snidenje z ljubljenimi – sijajen obet

V prejšnjem članku omenjeni oče je kmalu po tragični smrti svojega sina Owna obiskal soseda. Pri njem je na mizi našel vabilo na javni govor, ki so ga organizirali Jehovove priče. Pritegnil ga je naslov »Kje so mrtvi?«. To je bilo ravno tisto vprašanje, ki mu je rojilo po glavi. Šel je poslušat govor in v njem slišal pravo tolažbo iz Biblije. Izvedel je, da mrtvi, tudi Owen, ne trpijo, da se ne mučijo v nekem peklu, niti jih ne vzame Bog, da bi bili angeli v nebesih, ampak v grobu čakajo, dokler ne bo nastopil čas, ko bodo obujeni in bodo imeli vstajenje. (Propovednik 9:5, 10; Ezekiel 18:4)

Ali je tudi vašo družino doletela tragedija? Ali se podobno kot Ownov oče tudi vi sprašujete, kje so zdaj vaši dragi umrli in ali je mogoče, da jih boste še kdaj videli? Če se, vas vabimo, da preiščete, kaj Biblija še govori o vstajenju. Morda se sprašujete: ‚Kdaj pa bo prišlo do vstajenja? Kdo bo obujen?‘ Prosimo preberite naslednje članke, ki bodo poleg teh obravnavali še druga vprašanja.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 5]

Elija je prosil Jehova, naj dečku vrne življenje

[Slika na strani 5]

Jehova je po Elizeju obudil Sunamljankinega sina

[Slika na strani 6]

Jezus je obudil sina neke vdove iz Naina

[Slika na strani 7]

Po vstajenju bodo sorodniki in njihovi ljubljeni spet skupaj