Mari – starodavni kralj puščave

»Z RAHLO vrtoglavico sem stopil v svojo sobo, potem ko smo tiste noči skupaj s kolegi proslavljali veliko srečo, ki nas je doletela,« se je spominjal francoski arheolog André Parrot. Januarja 1934 je s svojimi sodelavci v Tel Haririju, blizu majhnega mesta Abū Kamāl, ki leži ob Evfratu v Siriji, izkopal kip, na katerem je pisalo: »Lamgi-Mari, kralj Marija, veliki duhovnik Enlila.« To odkritje jih je povsem prevzelo.

Končno je nekdo odkril mesto Mari! Kakšen pomen ima to odkritje za ljudi, ki preučujejo Biblijo?

Zakaj zanimivo?

To, da Mari obstaja, je bilo znano že iz starodavnih zapisov, toda kje točno mesto leži je bilo dolgo zavito v skrivnost. Glede na zapise sumerskih pisarjev je bil Mari sedež dinastije, ki je v preteklosti morda vladala celotni Mezopotamiji. Zgrajen na bregovih Evfrata je imel dober strateški položaj na križišču trgovskih poti, ki so Perzijski zaliv povezovale z Asirijo, Mezopotamijo, Anatolijo in obalo Sredozemskega morja. Skozi mesto so prenašali dobrine, kot so les, kovina in kamen – vsega tega je v Mezopotamiji zelo primanjkovalo. Z obdavčitvijo teh dobrin je Mari zelo obogatel,  s čimer si je nad tistim področjem pridobil oblast. Toda ta prevlada se je končala, ko je Sirijo osvojil Sargon iz Akada.

Zatem je Mariju kakih 300 let vladala vrsta vojaških voditeljev. Pod njihovim vodstvom je mesto spet doživelo svoj razcvet. Toda med vladanjem zadnjega voditelja, Zimrija - Lima, se je pričel zaton Marija. Zimri-Lim je svoj imperij skušal utrditi z nizom vojaških osvajanj, raznimi dogovori in sklepanjem zakonskih zvez. Vendar je mesto okoli leta 1760 pr. n. št. osvojil in uničil babilonski kralj Hamurabi ter s tem po besedah Parrota pokončal »eno najnaprednejših civilizacij starega sveta«.

Ko so Hamurabijeve čete razdejale Mari, so nevede naredile veliko uslugo današnjim arheologom in zgodovinarjem. Ob rušenju nežganih opečnatih zidov iz blata so namreč na določenih mestih nekatere objekte zasuli tudi do pet metrov visoko, zaradi česar jih ni mogel načeti zob časa. Arheologi so odkrili ostanke templjev in palač, pa tudi množico artefaktov in tisoče napisov, ki osvetljujejo to starodavno civilizacijo.

Zakaj nas ruševine Marija zanimajo? Razmislimo o času, ko je živel očak Abraham. Rodil se je leta 2018 pr. n. št., kar je 352 let po velikem potopu. Bil je deseta generacija po Noetu. Po Božji zapovedi je zapustil svoje rodno mesto Ur in odšel v Haran. Leta 1943 pr. n. št., ko je bil star 75 let, je iz Harana odšel proti Kanaanski deželi. »Abrahamova selitev iz Ura v Jeruzalem [v Kanaanu] je zgodovinsko postavljena v čas Marija,« pravi italijanski arheolog Paolo Matthiae. Odkritje Marija nam torej lahko pomaga, da si lažje predstavljamo svet, v katerem je živel Božji zvesti služabnik Abraham. * (1. Mojzesova 11:10–12:4)

Kaj odkrivajo ruševine?

V Mariju je religija uspevala, prav kakor povsod drugod v Mezopotamiji. Čaščenje bogov so imeli za človekovo dolžnost. Preden so storili kakršno koli pomembno odločitev, so se zmeraj pozanimali o tem, kakšna je volja bogov. Arheologi so našli ostanke šestih templjev. Med njimi so Tempelj levov (nekateri menijo, da gre za Dagonov tempelj), svetišče boginje plodnosti Ištar ter svetišče boga sonca Šamaša. V teh templjih je prvotno stal kip božanstva, ki so mu darovali žrtve in ga prosili za pomoč. Častilci so na klopi v svetišču postavili smejoče se kipce, ki so upodabljali njih same pri molitvi, saj so verjeli, da bo ta podoba namesto njih molila naprej, ko bodo oni odšli. Parrot je opazil: »Ta kip, ki ga lahko primerjamo z  današnjo svečo pri katoliškem čaščenju, le da je nosil še večjo težo, je bil za vernika dejansko njegov namestnik.«

Najveličastnejše odkritje med ruševinami v Tel Haririju so bili ostanki ogromne palače, ki se imenuje po svojem zadnjem lastniku, kralju Zimriju - Limu. Francoski arheolog Louis-Hugues Vincent jo je opisal kot »dragulj stare orientalske arhitekture«. Raztezala se je čez več kot 2,5 hektarja, v njej pa je bilo kakih 300 sob in dvorišč. Celo v starem veku so na to palačo gledali kot na eno od čudes sveta. »Bila je tako znamenita,« pravi Georges Roux v svoji knjigi Ancient Iraq, »da je kralj v Ugaritu, ki leži ob sirijski obali, brez obotavljanja poslal svojega sina na 600 kilometrov dolgo pot v notranjost dežele, samo zato, da bi obiskal ‚hišo Zimrija - Lima‘.«

Obiskovalci so do prostranega dvorišča v utrjeni palači prišli skozi edini vhod, ki je bil z obeh strani obdan s stolpoma. Zadnji marijski kralj Zimri-Lim je sedel na vzvišenem prestolu in od tam odločal o vojaških, trgovskih in diplomatskih zadevah, izrekal sodbe ter sprejemal obiskovalce in poslanike. Sobe za prenočitev so bile na voljo gostom, ki jih je kralj redno gostil na razkošnih pojedinah. Na njih so postregli z govedino, ovčetino, perutnino, ribami in gazeljim mesom – vse to so spekli, skuhali ali pripravili na žaru in dodali začinjeno česnovo omako ter raznovrstno zelenjavo in sire. Za poobedek  so pripravili sveže, posušeno ali kandirano sadje ter pecivo, pečeno v zahtevnih modelih. Gostom pa so za pogasitev žeje točili pivo ali vino.

V palači so bile tudi sanitarije. Odkrili so kopalnice, ki so imele terakotne kadi in stranišča na počep. V teh sobah so bili nižji deli sten in sama tla zaščiteni s premazom iz zemeljske smole. Odpadna voda je odtekala po opečnatih žlebovih, glinene vodovodne cevi, ki so jih impregnirali z zemeljsko smolo, pa po kakih 3500 letih še vedno delujejo. Ko so se tri ženske iz kraljevega harema okužile z neko smrtonosno boleznijo, so bila navodila zelo stroga. Takšne bolne ženske so osamili in obdržali v karanteni. »Nihče ne sme piti iz njene čaše, jesti z njene mize, sedeti na njenem stolu.«

Kaj se naučimo iz zapisov?

Parrot je s svojimi sodelavci odkril kakih 20.000 klinopisnih tablic, napisanih v akadščini. Na tablicah so zapisani dopisi ter besedila glede upravnih in ekonomskih zadev. Od vseh teh zapisov je do sedaj objavljena samo ena tretjina, kljub temu pa obsega 28 knjig. Kakšno vrednost imajo? »Dokler nismo odkrili marijskih zapisov,« pravi Jean-Claude Margueron, direktor Arheološke misije Marija, »nismo vedeli skoraj ničesar o zgodovini, ureditvi in vsakodnevnem življenju v Mezopotamiji in Siriji na začetku drugega tisočletja. Zaradi njih pa lahko sedaj zapišemo cela poglavja zgodovine.« Kot je povedal Parrot, zapisi »odkrivajo presenetljivo podobnost med ljudstvi, ki so v njih omenjena, ter tem, kar nam govori Stara zaveza o času očakov«.

Tablice, ki so jih našli v Mariju, prav tako osvetljujejo nekatere biblijske odlomke. Iz njih se denimo vidi, da je bilo »v takratnem času običajno, da se je kralj« polastil sovražnikovega harema. To, da je izdajalec Ahitofel svetoval Absalomu, sinu kralja Davida, naj pojde k priležnicam svojega očeta, nikakor ni bilo nekaj novega. (2. Samuelova 16:21, 22)

Od leta 1933 je v Tel Hariri prišlo 41 arheoloških odprav. Toda do zdaj so od 110 hektarjev preiskali le 8 hektarjev zemljišča. Verjetno se bodo v Mariju, starodavnemu kralju puščave, dokopali še do veliko zanimivih odkritij.

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 10]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Perzijski zaliv

Ur

MEZOPOTAMIJA

Evfrat

MARI

ASIRIJA

Haran

ANATOLIJA

KANAAN

Jeruzalem

Sredozemsko morje (Veliko morje)

[Slika na strani 11]

V tem dokumentu se je marijski kralj Iahdun-Lim bahal s tem, kar je zgradil

[Slika na strani 11]

Odkritje kipa Lamgija - Marija je veliko pripomoglo k identifikaciji Marija

[Slika na strani 12]

Upravitelj Marija Ebih-Il pri molitvi

[Slika na strani 12]

Oder v palači, na katerem je morda stal kip boginje

[Slika na strani 12]

Ruševine Marija, objekt iz nežgane opeke iz blata

[Slika na strani 12]

Kopalnica v palači

[Slika na strani 13]

Stela v čast zmagi Naramsina, osvajalca Marija

[Slika na strani 13]

Med ruševinami palače so našli približno 20.000 klinopisnih tablic

[Navedba vira slike na strani 10]

© Mission archéologique française de Tell Hariri - Mari (Syrie)

[Navedba vira slike na strani 11]

Dokument: Musée du Louvre, Paris; kip: © Mission archéologique française de Tell Hariri - Mari (Syrie)

[Navedba vira slike na strani 12]

Kip: Musée du Louvre, Paris; oder in kopalnica: © Mission archéologique française de Tell Hariri - Mari (Syrie)

[Navedba vira slike na strani 13]

Stela: Musée du Louvre, Paris; ruševine palače: © Mission archéologique française de Tell Hariri - Mari (Syrie)