Ne nehajmo delati dobrega

»LEPO se vedite med narodi,« je opozoril apostol Peter. (1. Petrovo 2:12) Grška beseda, ki je v tem stavku prevedena z »lepo«, se nanaša na nekaj, kar je »čudovito, plemenito, častno, odlično«. Dandanes se morda zdi povsem nestvarno pričakovati, da se bodo ljudje na splošno vedli plemenito ali častno. Toda Jehovovemu ljudstvu večinoma uspeva udejanjati Petrovo opozorilo. Pravzaprav so po svojem lepem vedenju znani celemu svetu.

To je še posebej omembe vredno, če pomislimo na težave in skrbi, s katerimi se moramo spoprijemati v teh ‚kritičnih časih, v katerih je težko živeti‘. (2. Timoteju 3:1) Preizkušnje so del našega vsakdanjika, običajno pa je tudi, da ljudje nasprotujejo našemu krščanskemu življenju. In medtem ko so nekatere preizkušnje kratkotrajne, druge ne popuščajo ali pa se celo stopnjujejo. Kljub vsemu temu je apostol Pavel opomnil: »Ne nehajmo delati dobrega, saj bomo, ko bo prišel čas, želi, če se ne bomo utrudili.« (Galačanom 6:9) Toda kako je sploh mogoče vseskozi delati dobro, medtem ko se spoprijemamo z bolečimi preizkušnjami in nepopustljivimi boji?

Kaj nam lahko pomaga delati dobro

Jasno je, da je »plemenito, častno, odlično« vedenje stvar notranjega človeka; gre za lastnost srca. Zato takrat, ko nastopijo preizkušnje in težave, lepo vedenje ni spontan odziv, ampak je rezultat dnevnega udejanjanja biblijskih načel na vseh področjih življenja. Kaj nam lahko med drugim pri tem pomaga? Razmislimo o naslednjem:

Razvijajmo Kristusovo stališče. Da bi prenesli to, kar se nam morda zdi krivično, moramo biti ponižni. Človek, ki ima o sebi visoko mnenje, verjetno ne bo prenašal, da se z njim grdo ravna. Toda Jezus se je »ponižal in bil poslušen vse do smrti«. (Filipljanom 2:5, 8) Če ga posnemamo, se v naši sveti službi ‚ne bomo utrudili ali omagali‘. (Hebrejcem 12:2, 3) Ponižno poslušnost kažemo s tem, da voljno sodelujemo s tistimi, ki v naši občini vodijo. (Hebrejcem 13:17) Naučimo se na druge gledati kot na »višje« od sebe, tako da njihove interese postavimo pred lastne. (Filipljanom 2:3, 4)

Zapomnimo si, da nas ima Jehova rad. Prepričani moramo biti, da Jehova »obstaja in da nagrajuje tiste, ki ga iskreno iščejo«. (Hebrejcem 11:6) Res mu je mar za nas in želi, da bi dobili večno življenje. (1. Timoteju 2:4; 1. Petrovo 5:7) Če imamo v mislih, da prav nič ne more zmanjšati Božje ljubezni do nas, nam bo to pomagalo, da v preizkušnjah ne bomo nehali delati dobrega. (Rimljanom 8:38, 39)

Povsem zaupajmo Jehovu. Bistveno je, da zaupamo Jehovu, in to še posebej takrat, ko je videti, da se preizkušnje ne bodo končale oziroma nam ogrožajo življenje. Povsem moramo zaupati, da Jehova ne bo dovolil, da bi bila preizkušnja hujša‚ kakor lahko  prenesemo‘, in da bo vedno »poskrbel tudi za izhod iz nje«. (1. Korinčanom 10:13) Če zaupamo Jehovu, smo lahko pogumni tudi, če nam grozi smrt. (2. Korinčanom 1:8, 9)

Vztrajajmo v molitvi. Nadvse pomembna je molitev iz srca. (Rimljanom 12:12) Iskrena molitev je ena od poti, da se zbližamo z Jehovom. (Jakob 4:8) Iz osebnih izkušenj spoznamo, da »nas sliši v vsem, kar koli prosimo«. (1. Janezovo 5:14) Če Jehova dovoli, da naša preizkušnja traja, zato da bi dokazali svojo značajnost, potem ga prosimo za zdržljivost. (Luka 22:41–43) Molitve nas naučijo, da nismo nikoli sami in da bomo z Jehovom na naši strani vedno zmagovalci. (Rimljanom 8:31, 37)

Dobra dela – ‚vzrok za hvalo in čast‘

Vse kristjane kdaj pa kdaj »žalostijo razne preizkušnje«. Toda ne smemo ‚nehati delati dobrega‘. Kadar smo pod pritiskom, črpajmo moč iz spoznanja, da bo naša zvestoba na koncu »vzrok za hvalo, slavo in čast«. (1. Petrovo 1:6, 7) Povsem se okoristimo vseh duhovnih priprav, s katerimi nas Jehova krepi. Ko potrebujemo osebno pomoč, pristopimo k tistim, ki v krščanski občini služijo kot pastirji, učitelji in svetovalci. (Apostolska dela 20:28) Redno obiskujmo vse občinske shode, ki nas ‚spodbujajo k ljubezni in dobrim delom‘. (Hebrejcem 10:24) Program vsakodnevnega branja Biblije in rednega osebnega preučevanja nam bo pomagal, da ostanemo budni in duhovno močni. Podobno nam bo pomagalo tudi redno sodelovanje v oznanjevanju. (Psalm 1:1–3; Matej 24:14)

Bolj ko bomo okušali Jehovovo ljubezen in skrb, večja bo naša želja, da bomo ‚goreči za dobra dela‘. (Titu 2:14) Imejmo v mislih: »Kdor pa bo zdržal do konca, ta bo rešen.« (Matej 24:13) Da, »ne nehajmo delati dobrega« in pri tem vztrajajmo!

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

Povsem moramo zaupati, da Jehova ne bo dovolil, da bi bila preizkušnja hujša ‚kakor lahko prenesemo‘, in da bo vedno »poskrbel tudi za izhod iz nje«

[Slike na strani 30]

S tem, da smo zaposleni s teokratičnimi dejavnostmi, se lahko pripravimo na preizkušnje