Rešeni, vendar ne zaradi del samih, temveč po nezasluženi dobrotljivosti

»Rešeni [ste] po veri [. . .] To ni zaradi del, da ne bi nihče imel razloga za hvaljenje.« (EFEŽANOM 2:8, 9)

1. Kako se kristjani glede osebnih dosežkov razlikujejo od ljudi na splošno in zakaj?

DANES so ljudje zelo ponosni na svoje osebne dosežke in se pogosto z njimi radi hvalijo. Kristjani so drugačni. Svojih dosežkov nočejo preveč poudarjati, tudi tistih ne, ki so povezani s pravim čaščenjem. Veselijo se tega, kar dosega Jehovovo ljudstvo kot celota, toda svojega osebnega prispevka ne postavljajo v ospredje. Zavedajo se, da so v Jehovovi službi pravi motivi pomembnejši od osebnih dosežkov. Vsak, ki bo na koncu prejel darilo, večno življenje, tega ne bo dobil zaradi lastnih dosežkov, temveč zaradi vere in Božje nezaslužene dobrotljivosti. (Luka 17:10; Janez 3:16)

2., 3. S čim se je Pavel hvalil in zakaj?

² Apostol Pavel se je tega dejstva dobro zavedal. K Jehovu je trikrat molil, naj ga reši ‚trna v telesu‘, toda Jehova mu je odgovoril: »Dovolj ti je moja nezaslužena dobrotljivost; kajti moja moč se v šibkosti izpopolnjuje.«  Pavel je njegovo odločitev ponižno sprejel in dejal: »Zato se bom z velikim veseljem raje hvalil s svojimi šibkostmi, da bo Kristusova moč kakor šotor še naprej nad menoj.« Njegovo ponižno stališče naj bi si tudi mi želeli posnemati. (2. Korinčanom 12:7–9)

³ Pavel se je, kar se tiče krščanskih del, še posebej odlikoval, vendar se je zavedal, da ni ničesar dosegel zaradi lastnih sposobnosti. Skromno je dejal: »Meni, ki sem nižji od najnižjega med vsemi svetimi, je bila naklonjena ta nezaslužena dobrotljivost, da oznanjam narodom dobro novico o nedoumljivem Kristusovem bogastvu.« (Efežanom 3:8) V teh besedah ni čutiti nobene hvalisavosti ne samopravične ošabnosti. »Bog ošabnim nasprotuje, ponižnim pa izkazuje nezasluženo dobrotljivost.« (Jakob 4:6; 1. Petrovo 5:5) Ali posnemamo Pavlov zgled in nase ponižno gledamo kot na nižje od najnižjega izmed svojih bratov in sester?

‚Glejmo na druge kot na višje‘

4. Zakaj nam je včasih težko gledati na druge kot na višje od sebe?

⁴ Apostol Pavel je kristjanom svetoval: »Ničesar ne delajte iz prepirljivosti ali samoljubnosti, temveč s ponižnostjo glejte na druge kot na višje od sebe.« (Filipljanom 2:3) To je lahko izziv, še posebej, če smo na odgovornem položaju. Mogoče nam je težko zato, ker je na nas nekoliko vplival tekmovalni duh, ki je tako zelo razširjen v današnjem svetu. Morda so nas v otroštvu spodbujali k tekmovanju z drugimi, denimo z brati in sestrami v družini ali pa s sošolci v šoli. Morda so na nas nenehno pritiskali, naj skušamo doseči častni naslov najboljšega športnika ali učenca na šoli. Seveda je pohvalno, da si za prave stvari prizadevamo po svojih najboljših močeh. Toda kristjani tega ne delamo zato, da bi pritegnili neprimerno pozornost, temveč zato, da bi to, kar počnemo, kar najbolj koristilo nam in morda tudi drugim. Vendar pa je lahko človek, ki si vselej prizadeva, da bi veljal za najboljšega, v nevarnosti. Zakaj?

5. Kakšen lahko postane človek, če pri sebi ne nadzoruje tekmovalnega duha?

⁵ Človek, ki pri sebi ne nadzoruje tekmovalnega ali sebičnega duha, lahko postane nespoštljiv in brezobziren. Drugim lahko prične zavidati njihove sposobnosti in prednosti. V Pregovorih 28:22 piše: »Mož z nevoščljivim očesom hití, da obogati, in ne ve, da mu pride potreba [pride nadenj pomanjkanje, SSP].« Morda se celo predrzno skuša polastiti položajev, do katerih ni upravičen. Da bi svoja dejanja opravičil, morda prične godrnjati in postane kritičen do drugih – to pa sta težnji, ki naj bi se ju kristjani ogibali. (Jakob 3:14–16) Takšen človek je vsekakor v nevarnosti, da postane sebičen.

6. Kako Biblija opozarja pred tekmovalnim duhom?

 ⁶ Biblija zato kristjane spodbuja: »Ne postanimo samoljubni in ne izzivajmo drug drugega k tekmovanju, niti drug drugemu ne zavidajmo.« (Galačanom 5:26) Apostol Janez je omenil nekega sokristjana, ki je očitno podlegel temu duhu. »Občini sem nekaj napisal,« je rekel Janez, »toda Diotref, ki med njimi rad zaseda prvo mesto, od nas ničesar ne sprejema s spoštovanjem. Zato bom, če pridem, spomnil na njegova dela, ki jih počne, ko s hudobnimi besedami govoriči o nas.« Kako žalostno je, če kristjan postane takšen! (3. Janezovo 9, 10)

7. Česa se bo dandanes kristjan želel varovati pri svetnem delu, kjer je prisoten tekmovalni duh?

⁷ Seveda ni stvarno misliti, da se lahko kristjan popolnoma ogne ozračju, v katerem je prisoten tekmovalni duh. Pri svetnem delu se denimo lahko znajde v ekonomski tekmi z drugimi posamezniki ali s podjetji, ki proizvajajo podobne izdelke ali ponujajo podobne storitve. Toda kristjan bo tudi v takšnih primerih želel opravljati svoje delo v duhu ljubezni, spoštovanja in obzirnosti. Zavrnil bo vse nezakonite ali nekrščanske navade in pazil, da ne bi postal človek, ki bi ga poznali predvsem po brezobzirni tekmovalnosti. Nikoli ne bo mislil, pa naj dela kar koli, da je najpomembnejše v življenju biti prvi. Če to velja pri stvareh, ki niso povezane z duhovnostjo, koliko bolj je to pomembno pri čaščenju!

Ne primerjajmo se z drugimi

8., 9. a) Zakaj krščanski starešine nimajo razloga, da med seboj tekmujejo? b) Zakaj se Prvo Petrovo pismo 4:10 nanaša na vse Božje služabnike?

⁸ To, kakšno stališče naj bi imeli kristjani pri čaščenju, je začrtano v naslednjih navdihnjenih besedah: »Vsak [naj] dokaže, kakšno je njegovo delo, in tedaj se bo imel česa veseliti glede samega sebe, ne pa v primerjanju s kom drugim.« (Galačanom 6:4) Ker se starešine v občini zavedajo, da ne tekmujejo drug z drugim, si med seboj pomagajo in tesno sodelujejo kot skupina. Veseli so, ko lahko vsak od njih prispeva k splošni blaginji občine. Tako se zaščitijo pred razdiralnim tekmovanjem in so drugim v občini odličen zgled enotnosti.

⁹ Nekateri starešine so zaradi svoje starosti, izkušenj ali naravnih sposobnosti lahko učinkovitejši od drugih ali pa so morda obdarjeni z večjim uvidom. Zato imajo v Jehovovi organizaciji različne odgovornosti. Vendar se med seboj ne primerjajo, temveč imajo v mislih naslednji nasvet: »Vsak naj z darom, ki ga je pač prejel, streže drugim kot dober oskrbnik Božje, na razne načine izražene nezaslužene dobrotljivosti.« (1. Petrovo 4:10) Ta biblijski stavek se pravzaprav nanaša na vse Jehovove služabnike, saj so vsi prejeli nekoliko daru točnega spoznanja in imajo vsi prednost sodelovati v krščanski službi.

10. Samo kdaj bo naša sveta služba Jehovu sprejemljiva?

 ¹⁰ Naša sveta služba ugaja Jehovu samo, ko jo opravljamo iz ljubezni in vdanosti, ne pa zato, da bi se povzdigovali nad druge. Zato je nujno, da na našo osebno dejavnost v podporo pravega čaščenja gledamo uravnovešeno. Resda ne more nihče od nas točno presoditi motivov drugih, toda Jehova ‚pretehtava srca‘. (Pregovori 24:12; 1. Samuelova 16:7) Zato je dobro, da se občasno vprašamo: ‚S kakšnim motivom opravljam dela vere?‘ (Psalm 24:3, 4; Matej 5:8)

Pravilen pogled na naše delo

11. O katerih vprašanjih glede naše dejavnosti v službi oznanjevanja je umestno razmisliti?

¹¹ Koliko pozornosti naj bi torej posvetili našim delom vere, če je za to, da bi dosegli Jehovovo odobravanje, najpomembnejši naš motiv? In dokler služimo Bogu s pravim motivom, ali res moramo zapisovati, kaj ali koliko naredimo v službi oznanjevanja? Ti vprašanji sta umestni, saj nočemo, da bi nam bile številke pomembnejše od samih del vere oziroma da bi pri krščanski dejavnosti mislili predvsem na dobro poročilo o delu.

12., 13. a) Zakaj med drugim pišemo poročila o službi oznanjevanja? b) Zakaj nam je pregledovanje skupnega poročila o oznanjevalski dejavnosti v veselje?

¹² Poglejmo, kaj piše v knjigi Organizirani za izpolnjevanje Jehovove volje: »Zgodnji sledilci Jezusa Kristusa so se zanimali za poročila o napredku oznanjevalskega dela. (Marko 6:30) Biblijska knjiga Apostolska dela nam pove, da je bilo ob binkoštih, ko je bil na učence izlit sveti duh, navzočih okoli 120 ljudi. Kmalu je število učencev naraslo na 3000 in nato na 5000. [. . .] (Apostolska dela 1:15; 2:5–11, 41, 47; 4:4; 6:7) Kako spodbudne so bile za učence takšne novice o porastu!« Danes si Jehovove priče iz istega razloga prizadevajo pisati točna poročila o svetovnem delovanju, s katerim se izpolnjujejo Jezusove besede: »Ta dobra novica o kraljestvu se bo oznanjala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom, in tedaj bo prišel konec.« (Matej 24:14) Iz takšnih poročil se dejansko vidi, kaj je bilo storjeno v svetovnem obsegu. Vidi se tudi, kje je še potrebna pomoč ter koliko in kakšna literatura se  potrebuje, da bi oznanjevanje napredovalo.

¹³ Poročanje oznanjevanja nam torej pomaga, da še učinkoviteje izpolnjujemo nalogo oznanjevanja kraljestvene dobre novice. In ali nismo spodbujeni, ko slišimo, kaj delajo naši bratje in sestre drugod po svetu? Novice o svetovni rasti in širjenju nas radostijo, spodbujajo nas k še večji dejavnosti in nam zagotavljajo, da Jehova to delo blagoslavlja. In kako prijetno je vedeti, da je v to svetovno poročilo zajeto tudi naše osebno poročilo! Čeprav je v primerjavi s svetovnim poročilom majhno, ga Jehova opazi. (Marko 12:42, 43) Vedite, da bi bilo to skupno poročilo brez vašega nepopolno.

14. Kaj čaščenje Jehova poleg oznanjevanja in poučevanja še zajema?

¹⁴ Seveda marsičesa, s čimer vsak Pričevalec izpolnjuje svojo odgovornost posvečenega Jehovovega služabnika, ni v poročilu. V njem denimo ni podatkov o vašem rednem osebnem biblijskem pouku, navzočnosti in sodelovanju na krščanskih shodih, občinskih dolžnostih, ki jih opravljate, o tem, kako pomagate sovernikom v potrebi, o vaši denarni podpori svetovnega kraljestvenega dela in tako naprej. Čeprav je torej naše poročilo o terenski službi pomembno, saj nam pomaga, da ostanemo goreči za oznanjevanje in se ne upočasnimo, pa moramo nanj prav gledati. Ne bi nam smelo postati nekakšno duhovno dovoljenje ali potni list, ki bi potrjeval, da smo primerni za večno življenje.

‚Goreči za dobra dela‘

15. Zakaj so dela potrebna, čeprav nam sama po sebi še ne zagotavljajo rešitve?

¹⁵ Nobenega dvoma ni: čeprav nam dela sama po sebi še ne zagotavljajo rešitve, pa so potrebna. Zato smo kristjani imenovani »ljudstvo, ki je njegova posebna lastnina in je goreče za dobra dela,« ter smo spodbujeni, naj ‚premišljujemo drug o drugem, da bi se spodbujali k ljubezni in dobrim delom‘. (Titu 2:14; Hebrejcem 10:24) Drugi biblijski pisec, Jakob, pa to pove še bolj odkrito, saj preprosto reče: »Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva.« (Jakob 2:26)

16. Kaj je še pomembnejše od naših del, toda česa naj bi se varovali?

¹⁶ Toda naj so dobra dela sama po sebi še tako pomembna, pa so še pomembnejši naši motivi. Zato je modro, da jih občasno preiščemo. Vendar se moramo varovati, da ne bi sodili drugih, saj noben človek ne more vedeti, kakšni so pravzaprav motivi drugih ljudi. »Kdo si ti, da sodiš tujega hišnega služabnika?« se nas vprašuje in nato jasno odgovarja: »O tem, ali bo stal ali padel, odloča njegov gospodar.« (Rimljanom 14:4) Sodila nas bosta Jehova, ki je Gospodar vseh, in njegov postavljeni Sodnik, Kristus Jezus. Temelj za njuno sojenje ne bodo le naša  dela, temveč tudi naši motivi, možnosti ter naša ljubezen in vdanost. Samo Jehova in Kristus Jezus lahko prav presodita, ali smo storili to, k čemur smo kristjani spodbujeni z naslednjimi besedami apostola Pavla: »Stori vse, kar le moreš, da bi se pred Bogom pokazal kot človek, vreden priznanja, kot delavec, ki se nima česa sramovati, ki prav ravna z besedo resnice.« (2. Timoteju 2:15; 2. Petrovo 1:10; 3:14)

17. Zakaj naj bi pri tem, ko si prizadevamo delati po svojih najboljših močeh, imeli v mislih to, kar piše v Jakobovem pismu 3:17?

¹⁷ Jehova je glede tega, kaj od nas pričakuje, razumen. Glede na Jakobovo pismo 3:17 je »modrost, ki je od zgoraj,« med drugim »razumna«. Ali ni modro in resnično zadovoljujoče, če v tem posnemamo Jehova? Zato ne skušajmo imeti nerazumnih in nedosegljivih pričakovanj – niti glede sebe niti glede svojih bratov in sester.

18. Česa se lahko veselimo, če na svoja dela in Jehovovo nezasluženo dobrotljivost gledamo uravnovešeno?

¹⁸ Vse dokler na svoja dela vere in Jehovovo nezasluženo dobrotljivost gledamo uravnovešeno, bomo radostni, kar je razpoznavno znamenje pravih Jehovovih služabnikov. (Izaija 65:13, 14) Lahko se veselimo blagoslovov, ki jih Jehova izliva na svoje ljudstvo kot celoto, ne glede na to, koliko lahko osebno storimo. Z vztrajno »molitvijo, ponižno prošnjo in zahvaljevanjem« bomo Boga rotili, naj nam pomaga, da bomo delali po svojih najboljših močeh. Potem bo nedvomno »Božji mir, ki presega vsako misel, [. . .] po Kristusu Jezusu stražil [naše] srce in um«. (Filipljanom 4:4–7) Da, prav tolažilno in spodbudno je vedeti, da nam rešitve ne omogočajo dela sama, temveč Jehovova nezaslužena dobrotljivost!

Ali lahko pojasnite, zakaj

• se kristjani ne hvalijo z osebnimi dosežki?

• kristjani nočejo biti tekmovalni?

• kristjani poročajo o svoji krščanski dejavnosti v službi oznanjevanja?

• se kristjani varujejo, da ne bi sodili sokristjanov?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 15]

»Dovolj ti je moja nezaslužena dobrotljivost.«

[Slike na straneh 16, 17]

Starešine so veseli, ko lahko vsak od njih prispeva k splošni blaginji občine

[Slike na straneh 18, 19]

Skupno poročilo bi bilo brez vašega nepopolno