Življenjska zgodba

‚Sedanje življenje‘ – v njem zares uživam!

PRIPOVEDUJE TED BUCKINGHAM

V polnočasni službi sem bil že šest let in poročen šest mesecev, ko sem nenadoma zbolel za otroško paralizo. To je bilo leta 1950, ko sem bil star komaj 24 let. V devetih mesecih, ki sem jih prebil v bolnišnici, sem imel več kot dovolj časa za to, da sem razmislil o svojem življenju. Kakšna prihodnost se nama z ženo Joyce obeta zaradi mojih telesnih omejitev, ki jih je s seboj prinesla bolezen?

LETA 1938 si je moj oče, ki ni bil nikoli veren, priskrbel izvod knjige Government (Vlada). * Verjetno so ga k temu spodbudili politični nemiri in pričakovanje vojne. Kolikor vem, knjige ni nikoli prebral, toda moja zelo verna mama je to storila in se na sporočilo te publikacije takoj odzvala. Zapustila je anglikansko cerkev in kljub očetovemu nasprotovanju postala zvesta Jehovova priča. Takšna je ostala vse do svoje smrti leta 1990.

Mama me je prvič vzela s seboj na krščanski shod v kraljestveno dvorano v Epsomu, mestu, ki leži južno od Londona. V nekdanjem skladišču, kjer se je zbirala občina, smo poslušali posneti govor brata J. F. Rutherforda, ki je takrat nadzoroval delo Jehovovih prič. Govor je naredil name močan vtis.

Zaradi močnega bombardiranja ob zračnih napadih na London je življenje v tem mestu postajalo vse bolj nevarno. Zato se je oče leta 1940 odločil, da se bomo preselili v Maidenhead, majhno mesto kakih 45 kilometrov zahodno  od Londona, kjer je bilo varneje. To je bilo zelo dobro, saj je bila tamkajšnja občina, ki je štela 30 članov, odličen vir spodbude. Mene je vzel pod okrilje Fred Smith, pravi duhovni steber, ki se je krstil leta 1917, in me učil, da bi postal učinkovitejši oznanjevalec. Vedno mu bom hvaležen za njegov zgled in ljubečo pomoč.

V polnočasno službo

Leta 1941, ko sem bil star 15 let, sem se nekega mrzlega marčevskega dne krstil v reki Temzi. Moj starejši brat Jim se je do takrat že prijavil za polnočasnega oznanjevalca. Z ženo Madge sta vse svoje življenje posvetila služenju Jehovu v okrajnem in območnem delu po vsej Veliki Britaniji, danes pa živita v Birminghamu. Mlajša sestra Robina in njen mož Frank sta prav tako še naprej zvesta Jehovova služabnika.

Zaposlen sem bil kot računovodja v podjetju, ki je izdelovalo oblačila. Nekega dne me je glavni direktor poklical v svojo pisarno in mi obljubil možnost obetavne kariere, če bi sprejel mesto nabavnega referenta. Vendar sem že nekaj časa razmišljal o tem, da bi šel po stopinjah svojega brata, zato sem delodajalčevo ponudbo vljudno zavrnil in pojasnil, zakaj sem se tako odločil. Na moje presenečenje me je prisrčno pohvalil, da si hočem prizadevati za takšno hvalevredno krščansko dejavnost. Tako sem leta 1944 po območnem zborovanju v Northamptonu postal polnočasni oznanjevalec.

Najprej sem bil poslan v Exeter v okraju Devon. Mesto se je po medvojnem bombardiranju počasi postavljalo na noge. Stanoval sem skupaj s pionirjema Frankom in Ruth Middleton, ki sta bila do mene zelo prijazna. Star sem bil komaj 18 let in imel kaj malo izkušenj s pranjem perila in kuhanjem, toda sčasoma sem se vsega tega naučil in razmere so se izboljšale.

Moj oznanjevalski tovariš je bil 50-letni Victor Gurd, Irec, ki je oznanjeval že od 1920-ih let. Naučil me je, kako čas čimbolje izkoristiti, me spodbujal glede branja Biblije, tako da mi je to še bolj priraslo k srcu, in mi pomagal spoznati vrednost različnih biblijskih prevodov. Victorjeva neomajnost je bila v tistih letih, ko se je oblikoval moj značaj, prav tisto, kar sem potreboval.

Preizkušan zaradi nevtralnosti

Vojna se je že bližala svojemu koncu, toda oblasti so kljub temu pošiljale mladim moškim pozive za vojsko. Leta 1943 sem moral pred sodišče v Maidenheadu in tam sem brez ovinkarjenja zaprosil, naj me kot oznanjevalca, posvečenega evangeliju, oprostijo. Čeprav so moj priziv zavrnili, sem se odločil vrniti v Exeter in služiti naprej. Zato so me pozneje poklicali na krajevno sodišče. Obsojen sem bil na šest mesecev prisilnega dela v zaporu, sodnik pa mi je rekel, da mu je žal, da mi ne more prisoditi daljše kazni. Po šestih mesecih so me ponovno zaprli še za štiri mesece.

V zaporu sem bil edini Pričevalec, zato so me pazniki klicali Jehova. Ob preverjanju prisotnosti sem se počutil nelagodno, ko sem se moral odzvati na to ime, toda kakšna prednost je bila vsak dan slišati razglašanje Božjega imena! Tako so drugi zaporniki vedeli, da sem Jehovova priča in da sem tam zaradi ugovora vesti. Pozneje so v ta zapor poslali še Normana Castra in takrat so mi ime spremenili. Postala sva Mojzes in Aron.

Kasneje so me iz exeterškega zapora poslali v kaznilnico v Bristolu in na koncu v winchesterski zapor. Razmere niso bile vselej  prijetne, vendar pa mi je pomagal smisel za humor. Z Normanom sva bila vesela, da sva v Winchestru lahko skupaj obhajala spominsko slovesnost. V zaporu naju je obiskal Francis Cooke, ki je za naju pripravil odličen govor.

Spremembe v povojnih letih

Na zborovanju v Bristolu leta 1946, kjer je izšel pripomoček za preučevanje Biblije »Let God Be True«, sem spoznal čedno dekle Joyce Moore, ki je prav tako pionirala v Devonu. Med nama se je spletlo prijateljstvo in po štirih letih sva se v mestu Tiverton, kjer sem živel od leta 1947, poročila. Svoj dom sva si uredila v najeti sobi, za katero sva plačevala po 15 šilingov (1 evro) na teden. To je bilo življenje!

V prvem letu zakona sva se preselila na jug v Brixham, prijetno pristaniško mestece, kjer so odkrili metodo lovljenja rib z vlečno mrežo. Tja sva se ravno dobro preselila, ko sem med potovanjem na zborovanje v London zbolel za otroško paralizo. Padel sem v komo. Kakor sem omenil na začetku, so me po devetih mesecih odpustili iz bolnišnice. Močno sem imel prizadeto desno roko in obe nogi (in tako je še danes), zato sem si sprva moral pri hoji pomagati s palico. Moja draga, stalno vedra žena mi je bila vir spodbude, še posebej s tem, da je vztrajala v polnočasni službi. Toda kaj bova sedaj? Kmalu sem spoznal, da Jehovova roka ni nikoli prekratka.

Naslednje leto sva obiskala zborovanje v londonskem Wimbledonu. Takrat sem že lahko hodil brez palice. Na zborovanju sva spoznala Pryca Hughesa, ki je nadzoroval delo v Veliki Britaniji. Pozdravil me je z besedami: »Hej! Potrebujemo te v okrajnem delu!« Boljše spodbude res ne bi mogel dobiti! Toda ali mi bo zdravje to dopuščalo? Glede tega sva bila oba z Joyce v dvomih, toda en teden šolanja in popolno zaupanje v Jehova sta nama dala zagon, da sva se odpravila nazaj proti jugozahodu Anglije, kamor so me poslali kot okrajnega nadzornika. Takrat sem imel komaj 25 let, toda še vedno se z veliko hvaležnostjo spominjam prijaznosti in potrpežljivosti tamkajšnjih Prič, ki so mi tako zelo pomagali.

Z Joyce sva, potem ko sva sodelovala na različnih področjih teokratične dejavnosti, ugotovila,  da sva se pri obiskovanju občin najbolj zbližala s krščanskimi brati in sestrami. Ker nisva imela avtomobila, sva potovala z vlakom ali avtobusom. Čeprav sem se še vedno prilagajal na omejitve, ki so bile posledica bolezni, sva se z Joyce veselila najinih prednosti vse do leta 1957. Najino življenje je bilo srečno in zadovoljno, toda to leto je s seboj prineslo nov izziv.

Postaneva misijonarja

Neizmerno sva bila navdušena, ko so naju povabili v 30. razred šole Gilead. Z omejitvami, ki sem jih imel zaradi paralize, sem že dobro shajal, zato sva z Joyce povabilo z veseljem sprejela. Iz lastnih izkušenj sva vedela, da nas Jehova vselej okrepi, če si prizadevamo izpolnjevati njegovo voljo. Pet mesecev intenzivnega šolanja v Watchtowerjevi biblijski šoli Gilead v prelepem South Lansingu v New Yorku je hitro minilo. Učenci smo bili večinoma zakonski pari, ki smo sodelovali v potujočem delu. Ko so nas vprašali, ali bi se bil kdo pripravljen javiti za misijonarsko delo v tujini, sva bila med tistimi, ki so to storili. Kam naju bodo poslali? V Ugando, v vzhodno Afriko!

Ker je bilo takrat v Ugandi delovanje Jehovovih prič prepovedano, so nama svetovali, naj si po prihodu v državo najdeva svetno zaposlitev. Po dolgem potovanju z vlakom in ladjo sva prispela v Kampalo. Na uradu za priseljence najinega prihoda niso bili veseli in so nama dovolili ostati le nekaj mesecev. Zatem sva morala državo zapustiti. S sedeža Jehovovih prič sva dobila navodila, naj odpotujeva v Severno Rodezijo (sedaj Zambija). Kako vesela sva bila, ko sva tam srečala štiri gileadske sošolce, Franka in Carrie Lewis ter Hayesa in Harriet Hoskins! Od tam sva bila kmalu zatem poslana v Južno Rodezijo (sedaj Zimbabve).

Potovala sva z vlakom in pred prihodom v Bulawayo prvič v življenju videla mogočne Viktorijine slapove. Nekaj časa sva ostala pri družini McLuckie, ki je bila med prvimi tam nastanjenimi Pričami. Za naju je bila velika prednost, da sva lahko v naslednjih 16 letih to družino tako dobro spoznala.

Prilagajanje spremembam

Po dvotedenskem šolanju, ki je bilo namenjeno temu, da se bolje seznaniva z afriškim področjem, sem pričel služiti kot območni nadzornik. Oznanjevati po afriški goščavi je pomenilo nositi s seboj vodo, hrano, posteljnino, oblačila, filmski projektor in električni generator, veliko platno in druge potrebščine. Vse to sva spravila v manjši tovornjak, ki je bil  dovolj zdržljiv, da sva se z njim lahko vozila po težavnem terenu.

Sodeloval sem z afriškimi okrajnimi nadzorniki, Joyce pa je z veseljem pomagala njihovim ženam in otrokom, ki so jih spremljali. Hoditi po afriških stepah je lahko utrujajoče, še posebej v dnevni vročini, toda kmalu sem ugotovil, da v teh podnebnih razmerah laže prenašam svoje telesne omejitve, za kar sem bil hvaležen.

Na splošno so bili ljudje revni. Mnogi so bili ujeti v tradicijo in praznoverje ter so živeli v poligamnih zvezah, vendar so pokazali veliko spoštovanje do Biblije. Na nekaterih področjih so se občine shajale pod velikimi senčnatimi drevesi, ob večerih pa so okolico razsvetljevale viseče petrolejke. Ko sva preučevala Božjo Besedo pod zvezdnatim nebom, tako veličastnem delu Jehovovega stvarstva, naju je vselej prevzelo strahospoštovanje.

Nadaljnja nepozabna doživetja so bila, ko sva po afriških rezervatih prikazovala filme Watch Tower Society. Pogosto sva lahko pričakovala, da bo ob teh priložnostih namesto kakih 30 Prič, kolikor jih je denimo štela občina, navzočih tudi po 1000 ali več ljudi!

Seveda lahko v tropskih krajih človek hitro zboli, toda bistveno je, da vselej ostane pozitiven. Z Joyce sva se kar dobro naučila prenašati vse – jaz občasne napade malarije, Joyce pa bolezni, ki jih povzročajo amebe.

Pozneje so naju poslali v podružnični urad v Salisbury (sedaj Harare) in tam sva imela prednost delati skupaj z drugimi zvestimi Jehovovimi služabniki, med katerimi so bili Lester Davey ter George in Ruby Bradley. Od države sem bil pooblaščen za matičarja, zato sem lahko poročal afriške brate in sestre, kar je še prispevalo k trdnosti krščanskih zakonov v občinah. Po nekaj letih sem prejel novo prednost: obiskovati vse nebantujske občine v državi. Pri tem delu sva z Joyce spoznavala naše brate in sestre več kot eno desetletje ter se veselila njihovega duhovnega napredka. Takrat sva tudi obiskovala brate in sestre v Bocvani in Mozambiku.

Spet drugam

Po mnogih srečnih letih v južni Afriki sva bila leta 1975 poslana v Sierra Leone v zahodni Afriki. Kmalu sva se nastanila v tamkajšnjem podružničnem uradu in pričela delovati na novem področju, toda ne za dolgo. Zaradi hudega napada malarije sem zelo oslabel ter na koncu moral na zdravljenje v London. Tam so mi svetovali, naj se več ne vrnem v Afriko. Bila sva zelo žalostna, toda tedaj naju je prisrčno sprejela betelska družina v Londonu. Občutek domačnosti pa so nama dali tudi številni afriški bratje in sestre v mnogih londonskih občinah. Ko se mi je zdravje izboljšalo, sva se prilagodila novemu vsakdanjiku in zaprosili so me, da bi delal v nabavnem oddelku. Zaradi porasta, ki sva ga lahko spremljala v naslednjih letih, je bilo to delo zelo zanimivo.

V začetku 1990-ih let je moja draga Joyce zbolela za boleznijo motoričnega nevrona in leta 1994 umrla. Bila je ljubeča, zvesta in vdana žena ter se je bila vedno pripravljena prilagoditi okoliščinam, v katerih sva se znašla. Spoznal sem, da je ob takšni izgubi pomembno ohraniti jasen duhovni pogled in gledati naprej. Poleg tega molim k Jehovu, da mi pomaga vztrajati pri dobrem teokratičnem urniku, k čemur spada tudi oznanjevanje, kar mi še dodatno pomaga, da so moje misli povsem zaposlene. (Pregovori 3:5, 6)

Služenje v Betelu je prednost in zares lepo življenje. Tukaj je veliko mladih, s katerimi lahko delam in delim mnoge radosti. Eden od blagoslovov je tudi veliko obiskovalcev, ki jih sprejmemo tu v Londonu. Včasih srečam drage prijatelje iz časa, ko sem služil v Afriki, in ob tem me preplavijo lepi spomini. Zaradi vsega tega lahko še naprej zares uživam v ‚sedanjem življenju‘, obenem pa s prepričanostjo in upanjem premišljujem o ‚prihodnjem‘. (1. Timoteju 4:8)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 25]

Z materjo leta 1946

[Slika na strani 26]

Z Joyce na poročni dan leta 1950

[Slika na strani 26]

Na zborovanju v Bristolu leta 1953

[Sliki na strani 27]

Med služenjem v oddaljeni skupini (zgoraj) in občini (levo) v Južni Rodeziji (danes Zimbabve)