Filon Aleksandrijski – vpletanje umovanja v Sveto pismo

LETA 332 pr. n. št. je Aleksander Veliki s svojo vojsko vkorakal v Egipt. Toda še preden se je pri osvajanju sveta obrnil proti vzhodu, je ustanovil mesto in ga poimenoval Aleksandrija. Mesto je postalo središče grške kulture. Okoli leta 20 pr. n. št. se je v njem rodil neki drug osvajalec, čigar orožje pa niso bili meči in sulice, ampak filozofsko umovanje. Znan je kot Filon Aleksandrijski oziroma Filon Judaj, kakor je bil imenovan zaradi svojega judovskega porekla.

Razselitev Judov po uničenju Jeruzalema leta 607 pr. n. št. je privedla do tega, da je v Egiptu živelo veliko Judov. V Aleksandriji jih je živelo nekaj tisoč. Vendar je med njimi in njihovimi grškimi sosedi prihajalo do težav. Judje niso hoteli častiti grških bogov, Grki pa so se posmehovali Hebrejskim spisom. Filon je bil zaradi grške izobrazbe in judovske vzgoje dobro seznanjen z njihovimi spori. Verjel je, da je judovstvo prava vera. Vendar pa je nasprotno od mnogih Judov razmišljal o tem, kako bi Nejude privedel k Bogu po mirni poti. Judovstvo jim je želel približati, da bi ga ti sprejeli.

Stari spisi dobijo nov pomen

Filonu je bila tako kot mnogim aleksandrijskim Judom materni jezik grščina. Zato je bila temelj njegovega preučevanja Septuaginta, grški prevod Hebrejskih spisov. Potem ko je besedilo Septuaginte preiskal, je bil prepričan, da vsebuje elemente filozofije, Mojzes pa naj bi bil »genij med filozofi«.

Več stoletij predtem je bilo grškim intelektualcem težko sprejeti zgodbe o bogovih in boginjah – velikanih in demonih staroveške grške mitologije. Zato so te stare zgodbe pričeli drugače razlagati oziroma interpretirati. James Drummond, poznavalec starogrškega in starorimskega sveta, je o njihovi metodi dejal: »Filozof je pričel iskati pomen, ki naj bi bil skrit za mitološkimi zgodbami, ter zaradi skrajne nedostojnosti in velike absurdnosti zgodb sklenil, da so se njihovi avtorji s svojimi čutnimi predstavami najverjetneje namenili prikazati neko globljo oziroma poučno resnico.« Takšen pristop se imenuje alegorična interpretacija in Filon je z njo skušal pojasniti Sveto pismo.

Za primer vzemimo Prvo Mojzesovo knjigo 3:22 iz Bagsterjevega prevoda Septuaginte, kjer piše: »Gospod Bog je Adamu in njegovi ženi naredil oblačili iz kože in ju oblekel.« Izdelovanje oblek je bilo po mnenju Grkov pod častjo Vrhovnega Boga. Zato je Filon v tem stavku našel simbolični pomen in napisal: »Oblačili iz kož se v prenesenem pomenu nanašata na naravno kožo  oziroma na naše telo; Bog je namreč najprej naredil razum in ga imenoval Adam; potem je ustvaril zunanjo čutno zaznavo in jo poimenoval Življenje. Kot tretje pa je iz nuje naredil še telo in ga v prenesenem smislu imenoval oblačilo iz kož.« Tako je Filon iz tega, da je Bog oblekel Adama in Evo, skušal narediti stvar filozofske razprave.

Preglejmo tudi Prvo Mojzesovo knjigo 2:10–14, kjer je omenjena voda, ki je namakala vrt v Edenu, in štiri reke, ki so tekle iz vrta. Filon je skušal prodreti pod površino besed in v njih videti več kot le opis pokrajine. Potem, ko je povedal nekaj o deželi sami, je dejal: »Morda tudi ta odlomek vsebuje alegorični pomen; te štiri reke namreč zaznamujejo štiri kreposti.« Razglabljal je, da reka Pison predstavlja preudarnost, Gihon resnost, Tigris moralno moč, Evfrat pa pravico. Tako je zemljepis nadomestila alegorija.

Filon je tako z alegorično interpretacijo razčlenil stvarjenjsko pripoved, zapis o Kajnovem umoru Abela, vesoljni potop v Noetovih dneh, zmešanje jezikov v Babilonu in mnoge predpise mojzesovske postave. Kot se vidi iz primera v prejšnjem odstavku, je pogosto potrdil dobesedno izraženo misel biblijskega stavka, zatem pa je domnevni simbolični  pomen stavka razložil z besedami: »Morda bi to morali pregledati z alegoričnega zornega kota.« Na žalost se v Filonovih spisih jasen pomen Svetega pisma izgublja pod prevladujočo simboliko.

Kdo je Bog?

Filon je obstoj Boga zagovarjal z učinkovito ponazoritvijo. Potem ko je opisal deželo, reke, planete in zvezde, je sklenil: »Svet je najizvrstnejša umetniška mojstrovina, kar jih je – kakor da ga je oblikoval nekdo, ki je povsem dovršen in ima najpopolnejše znanje. Odtod nam zamisel o obstoju Boga.« To je bilo razumno sklepanje. (Rimljanom 1:20)

Toda ko je Filon razlagal naravo Vsemogočnega Boga, se je močno oddaljil od resnice. Trdil je, da Bog »nima njemu lastnih lastnosti« in da je »nedoumljiv«. Filon je ljudi odvračal od prizadevanja, da bi spoznali Boga, z besedami, da bi bil »poskus, da bi prodrli dlje in s preiskovanjem skušali spoznati samo bistvo Boga oziroma njemu lastne lastnosti, popolna neumnost«. Takšno razmišljanje ni izviralo iz Biblije, temveč od nejudovskega filozofa Platona.

Filon je govoril, da je Bog tako zelo nedoumljiv, da ga ni mogoče imenovati z osebnim imenom. Rekel je: »Torej je dokaj razumno, da njemu, ki je resnično živi Bog, ni mogoče ustrezno pripisati nobenega primernega imena.« Kako zelo je to v nasprotju z dejstvi!

Biblija brez sence dvoma pokaže, da ima Bog osebno ime. V Psalmu 83:18 piše: »Ti, ki ti je ime Jehova, [si] sam Najvišji nad vesoljno zemljo.« V Jeremiju 16:21 pa so zapisane Božje besede: »In spoznajo, da je ime moje Jehova.« Zakaj je Filon, Jud, ki sta mu bila ta biblijska stavka znana, učil, da Bog nima imena? Ker ni opisoval osebnega Boga Biblije, temveč brezimnega, nedostopnega boga grške filozofije.

Kaj je duša?

Filon je učil, da je duša ločena od telesa. O človeku je dejal, da je »sestavljen iz telesa in duše«. Ali lahko duša umre? Poglejmo, kako je to Filon pojasnil: »Ko smo živi, živimo, čeprav je naša duša mrtva in pokopana v telesu kakor v grobnici. Če pa bi to [telo] umrlo, bi naša duša zaživela svoje pravo življenje, osvobojena bi bila tega zlega in mrtvega telesa, na katero je omejena.« Za Filona je bila smrt duše simbolična. Po njegovem duša v resnici nikoli ne umre. Je nesmrtna.

Kaj pa o duši uči Biblija? V Prvi Mojzesovi knjigi 2:7 piše: »Tedaj upodobi GOSPOD Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice njegove dih življenja, in tako je postal človek živa duša.« V Bibliji ne piše, da ljudje imajo dušo, ampak da so duše.

Biblija prav tako uči, da duša ni nesmrtna. V Ezekielu 18:4 piše: »Duša, ki greši, umrje.« Iz teh svetopisemskih stavkov lahko ustrezno sklenemo naslednje: Človek je duša. Ko torej umre človek, umre duša. (1. Mojzesova 19:17) *

Potem ko je Filon umrl, se Judje zanj niso veliko zmenili. Z odprtimi rokami pa ga je sprejelo tako imenovano krščanstvo. Evzebij in drugi cerkveni voditelji so verjeli, da se je Filon spreobrnil h krščanstvu. Hieronim ga je uvrstil med cerkvene očete. Filonovih spisov tako niso ohranili Judje, temveč odpadli kristjani.

Filonovi spisi so pripeljali do verske revolucije. Zaradi njegovega vpliva so nominalni  kristjani sprejeli nesvetopisemski nauk o nesmrtnosti duše. Filonovo učenje o Logosu (Besedi) pa je prispevalo k nastanku trojice, nebiblijske dogme odpadlega krščanstva.

Ne pustite se zavesti

Filon je pri preučevanju Hebrejskih spisov skrbno pazil, da »ni izpustil nobenega alegoričnega pomena, ki bi lahko bil skrit za enostavnim jezikom«. Vendar pa je Mojzes v Peti Mojzesovi knjigi 4:2 glede Božjega zakona rekel: »Ne pristavite ničesar besedi, ki vam jo zapovedujem, tudi ne vzemite ničesar od nje, da ohranite Boga svojega zapovedi, ki vam jih zapovedujem.« Filon je kljub vsem svojim očitno dobrim namenom Božjo navdihnjeno Besedo obdal s slojem umovanja, ki je kakor gosta koprena zameglilo njen jasni pouk.

»Z močjo in navzočnostjo našega Gospoda Jezusa Kristusa vas nismo seznanili tako, da bi se pri tem opirali na pretkano izmišljene lažne zgodbe,« je rekel apostol Peter. (2. Petrovo 1:16) Petrovo poučevanje zgodnje krščanske občine je v nasprotju s Filonovimi spisi temeljilo na dejstvih in vodstvu Božjega duha, ‚duha resnice‘, ki je kristjane vodil v vso resnico. (Janez 16:13)

Če želite častiti biblijskega Boga, potrebujete smernice, ki temeljijo na resnici, in ne razlag, ki slonijo na človeškem mišljenju. Potrebujete točno spoznanje o Jehovu in njegovi volji ter ponižnost, ki vam lahko pomaga postati iskren preučevalec. Če preučujete Biblijo s tem zdravim stališčem, se boste poučili o ‚svetih spisih, ki vam morejo dati modrost za rešitev po veri, ki je v Kristusu Jezusu‘. Videli boste, da vas Božja Beseda lahko naredi ‚povsem primerne, popolnoma usposobljene za vsako dobro delo‘. (2. Timoteju 3:15–17)

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 10]

MESTO, V KATEREM JE ŽIVEL FILON

Filon je živel in delal v Aleksandriji v Egiptu. To mesto je bilo več stoletij svetovno središče knjig in razprav učenjakov.

V mestnih šolah so se učenci učili od slavnih učenjakov. Aleksandrijska knjižnica je zaslovela po vsem svetu. Njena zbirka je zaradi knjižničarjev, ki so si prizadevali dobiti izvod vsakega besedila, obsegala na stotisoče primerkov.

Svetovna slava Aleksandrije pa je pozneje skupaj z njenimi zakladnicami znanja počasi upadla. Ker so rimski cesarji dali prednost domačemu mestu, se je središče kulture preselilo v Evropo. Aleksandrija je doživela svoj zaton v sedmem stoletju n. št., ko so mesto zavzeli osvajalci. Zgodovinarji še danes obžalujejo izgubo znamenite knjižnice, in nekateri med njimi pravijo, da je bil napredek civilizacije upočasnjen za 1000 let.

[Vir slike]

L. Chapons/Illustrirte Familien-Bibel nach der deutschen Übersetzung Dr. Martin Luthers

[Okvir na strani 12]

ALEGORIČNA INTERPRETACIJA DANES

Alegorija je definirana kot »slikovito govorjenje, prispodoba«, pri čemer »neko misel izražamo na drugačen način kot običajno, s takšnimi ali drugačnimi simboli ter podobami«. Pripovedi, ki vsebujejo alegorijo, naj bi bile simbolika pomembnejših stvari, ki so skrite. Nekateri sodobni verski učitelji se podobno kakor Filon iz Aleksandrije zatekajo k alegorični interpretaciji, da bi pojasnili Biblijo.

Razmislimo na primer o Prvi Mojzesovi knjigi, poglavja 1–11, kjer je opisana človeška zgodovina od ustvaritve pa do takrat, ko so se ljudje pri babilonskem stolpu razkropili. V katoliškem biblijskem prevodu The New American Bible je glede tega dela Biblije napisano: »Da bi Izraelci lahko razumeli v teh poglavjih zapisane resnice, ki so jim bile zaupane v varstvo, so morale biti izražene s pojmi, ki so jih poznali ljudje tistega časa. Zato je te resnice treba jasno ločiti od literarnega ogrinjala, v katero so odete.« Po teh besedah sodeč prvih enajst poglavij Prve Mojzesove knjige ne bi smeli razumeti dobesedno. Tako kakor je za ogrinjalom (oblačilom) skrito telo, tako naj bi bil tudi za temi besedami skrit globlji pomen.

Toda Jezus je učil, da so prva poglavja Prve Mojzesove knjige resnica, izražena v dobesednem pomenu. (Matej 19:4–6; 24:37–39) Enako sta ravnala tudi apostola Pavel in Peter. (Apostolska dela 17:24–26; 2. Petrovo 2:5; 3:6, 7) Iskreni preučevalci Biblije zavračajo pojasnila, ki se ne skladajo s celotno Božjo Besedo.

[Slika na strani 9]

Veliki Aleksandrijski svetilnik

[Vir slike]

Archives Charmet/Bridgeman Art Library