Porast v deželi, kjer je nekoč uspevalo zgodnje krščanstvo

ITALIJA, škornju podoben polotok, ki se razteza v Sredozemsko morje, je dežela, ki je s svojimi verskimi in kulturnimi dogajanji vplivala na svetovno zgodovino. Je magnet za milijone turistov, ki jih privlači lepota njene raznolike pokrajine, slava njene umetnosti in slastnost njene izbrane kuhinje. Poleg vsega pa je to tudi dežela, v kateri uspeva biblijsko izobraževanje.

V Rim, prestolnico takratne svetovne velesile, so pravo krščanstvo morda prinesli Judje in spreobrnjenci, ki so ob binkošti leta 33 n. št. postali kristjani in so se nato iz Jeruzalema vrnili domov. Apostol Pavel je Italijo prvič obiskal okoli leta 59 n. št. V obmorskem mestu Puteole je ‚našel brate‘ v veri. (Apostolska dela 2:5–11; 28:11–16)

Kot so napovedali Jezus in apostoli, so se proti koncu prvega stoletja n. št. od pravega krščanstva postopoma odcepile odpadniške skupine. Toda Jezusovi pravi učenci še pred koncem te hudobne stvarnosti vodijo pri oznanjevanju dobre novice po vsem svetu, tudi v Italiji. (Matej 13:36–43; Apostolska dela 20:29, 30; 2. Tesaloničanom 2:3–8; 2. Petrovo 2:1–3)

Nič kaj obetaven začetek

Charles Taze Russell, ki je bil na čelu svetovnega oznanjevanja Preučevalcev Biblije (kot so se na začetku imenovali Jehovove priče), je leta 1891 prvič obiskal nekatera italijanska mesta. Priznati je moral, da njegovo tamkajšnje oznanjevanje ni bilo prav nič obetavno: »V Italiji nismo doživeli prav ničesar, kar bi nam vlilo upanje za žetev.« Brat Russell je Italijo ponovno obiskal pomladi leta 1910 in v neki telovadnici v središču Rima podal biblijsko predavanje. Kakšen je bil rezultat? »Splošno gledano je bil shod pravo razočaranje,« je poročal.

Pravzaprav se kar nekaj desetletij oznanjevanje dobre novice v Italiji ni premaknilo skoraj nikamor, deloma zaradi fašističnega režima, pod katerim so bili Jehovove priče preganjani. Takrat jih v državi ni bilo več kot 150, večina teh pa je biblijsko resnico spoznala od sorodnikov ali prijateljev, ki so živeli v tujini.

Sijajen napredek

Po drugi svetovni vojni je v Italijo prispelo kar precej misijonarjev. Vendar pisma iz državnega arhiva odkrivajo, da so posamezniki na visokih položajih v Vatikanu prosili vlado, naj te misijonarje prežene. Tako so skoraj vsi misijonarji morali zapustiti deželo.

Navzlic vsem oviram so se množice ljudi v Italiji začele zgrinjati na »goro« Jehovovega  čaščenja. (Izaija 2:2–4) Porast med Jehovovimi pričami je izreden. Leta 2004 je o dobri novici govorilo doslej najvišje število oznanjevalcev, in sicer 233.527, kar je eden na vsakih 248 prebivalcev. Na slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt je bilo 433.242 navzočih. V udobnih kraljestvenih dvoranah so potekali shodi za 3049 občin Jehovovih prič. V zadnjem času pa je znaten porast opaziti še posebej med nekaterimi svojevrstnimi sloji prebivalstva.

Oznanjevanje v množici jezikov

V Italiji je veliko priseljencev iz Afrike, Azije in Vzhodne Evrope. Nekateri so prišli zato, da bi si našli delo ali boljše življenje, spet drugi pa so enostavno pobegnili iz tragičnih razmer. Kako se lahko tem milijonom pomaga duhovno?

Mnogo Prič v Italiji se je lotilo zahtevnega učenja drugih jezikov, kot so albanščina, amharščina, arabščina, bengalščina, kitajščina, pandžabščina, singalščina in tagalščina. Leta 2001 so začeli prirejati jezikovne tečaje, da bi se lahko prostovoljci naučili oznanjevati v teh jezikih. V zadnjih treh letih je 79 tečajev za 17 jezikov obiskalo 3711 Prič. Tako so lahko ustanovili in okrepili 146 občin in 274 skupin v 25 jezikih. Mnogi iskreni posamezniki so tako slišali dobro novico in začeli preučevati Biblijo. Rezultati so pogosto presenetljivi.

Neki Jehovov pričevalec se je o Bibliji pogovarjal z Georgeem, Indijcem, ki govori malajščino. Z veseljem je sprejel biblijski pouk kljub velikim težavam z delom. Nekaj dni zatem je Georgeev prijatelj Gil, Indijec, ki govori pandžabščino, odšel v kraljestveno dvorano in tudi on začel preučevati Biblijo. Gil je Pričam predstavil Davida, Indijca, ki govori teluščino. Tudi ta je kmalu začel preučevati Biblijo. V isti hiši sta živela še dva Indijca, Sonny in Shubash, in oba sta se pridružila biblijskemu pouku.

Nekaj tednov kasneje je Priče poklical Dalip, ki govori maratščino. Rekel jim je: »Sem Georgeev prijatelj. Ali me lahko poučujete o Bibliji?« Nato pa je prišel še Sumit, ki govori tamilščino. Čez nekaj časa je po telefonu zaprosil za biblijski pouk še en Georgeev prijatelj. In nazadnje je George v kraljestveno dvorano pripeljal še enega mladeniča, Maxa. Tudi on je prosil za pouk. Trenutno Priče vodijo šest biblijskih poukov, in dogovarjajo se še za štiri. Potekajo sicer v angleščini, pomagajo pa si tudi s publikacijami v hindijščini, malajščini, maratščini, pandžabščini, tamilščini, teluščini in urdujščini.

Dobro novico »slišijo« gluhi

V Italiji živi približno 90.000 gluhih. Priče so sredi 1970-ih let postajali vse pozornejši na to, da bi te ljudi poučevali o biblijski resnici. Sprva je nekaj gluhih Prič učilo italijanski znakovni jezik sokristjane, ki so bili pripravljeni pomagati. Za Biblijo se je nato začelo zanimati vse več gluhih. Danes več kot 1400 ljudi obiskuje krščanske shode, ki potekajo v italijanskem znakovnem jeziku, in sicer v 15 občinah in 52 skupinah.

Na začetku je bilo oznanjevanje gluhim odvisno predvsem od pobude posameznih  Prič. Toda leta 1978 je podružnični urad Jehovovih prič v Italiji začel za gluhe organizirati zborovanja. Maja tega leta je bilo objavljeno, da bo na naslednjem mednarodnem zborovanju v Milanu del namenjen tudi gluhim. Prvi okrajni zbor za gluhe je potekal v zborski dvorani v Milanu februarja 1979.

Podružnični urad je vse od takrat zelo pozoren na to, da bi bili z duhovno hrano preskrbljeni tudi gluhi, zato oznanjevalce, ki jih je čedalje več, spodbuja, naj se v znanju tega jezika še izboljšajo. Od leta 1995 naprej so posebni pionirji (polnočasni oznanjevalci) dodeljeni v nekatere skupine, da bi gluhe Priče učili, kako se oznanjuje in organizira krščanske shode. Tri zborske dvorane so opremljene z najsodobnejšim video sistemom, po katerem lahko navzoči še bolje spremljajo program. Poleg tega so gluhim na voljo krščanske publikacije tudi na videokasetah. Tako se skrbi za njihove duhovne potrebe.

Tudi drugi ljudje so opazili, da Priče dobro skrbijo za duhovne potrebe gluhih. V reviji P@role & Segni, ki jo izdaja italijansko združenje gluhih, so objavili pismo, ki ga je poslal katoliški prelat: »Težko je biti gluh, saj gluh človek potrebuje nenehno pozornost. Sam in brez težav denimo pride v cerkev, toda potrebuje prevajalca, ki bi mu pomagal razumeti, kaj se med bogoslužjem bere, pove ali poje.« V reviji še piše: »Prelat je priznal, da se cerkev na žalost še ni pripravljena spoprijemati s takšno invalidnostjo. Opozoril je, da je v kraljestvenih dvoranah Jehovovih prič za veliko gluhih bolje poskrbljeno kakor pa v župnijski cerkvi.«

 Priče dobro novico oznanjujejo zapornikom

Ali je lahko človek svoboden, pa kljub temu še zmeraj v zaporu? Lahko, saj ima Božja Beseda moč ‚osvoboditi‘ tiste, ki jo sprejmejo in v svojem življenju udejanjajo njena načela. Jezus je »ujetnikom« oznanjeval sporočilo o osvoboditvi od greha in krive vere. (Janez 8:32; Luka 4:16–19) V Italiji je oznanjevanje po zaporih zelo uspešno. Skoraj 400 Jehovovih prič ima pooblastilo od države, da lahko obiskujejo zapornike in jim duhovno pomagajo. Jehovove priče so prva nekatoliška organizacija, ki je prosila za takšno dovoljenje in ga tudi dobila.

Biblijsko sporočilo se včasih širi dokaj nepredvidljivo. Zaporniki se o biblijskoizobraževalnem delu Jehovovih prič pogovarjajo s sozaporniki. Zato so nekateri od njih prosili, naj jih obišče kdo od Prič. Ali pa družinski člani, ki so začeli preučevati Biblijo, spodbudijo zapornika, naj zaprosi, da bi ga obiskal kdo od Prič. Nekateri, ki so obsojeni na dosmrtno kazen zaradi umora ali drugih hudih zločinov, so se pokesali in drastično spremenili svoje življenje. Tako so pripravljeni, da se posvetijo Bogu Jehovu in krstijo.

V številnih zaporih se je uredilo vse potrebno, da lahko zaporniki poslušajo javna biblijska predavanja o različnih temah, obhajajo slovesnost v spomin na Jezusovo smrt in gledajo biblijske videokasete, ki so jih izdali Jehovove priče. Teh shodov se pogosto udeleži zelo veliko zapornikov.

Priče želijo zapornikom tudi praktično pomagati, zato jim na veliko razdeljujejo revije s članki, ki jim utegnejo koristiti. Takšen je bil članek »Ali se lahko zapornike prevzgoji?« v Prebudite se!, 8. maj 2001. Prebudite se! 8. april 2003 pa je imel naslov »Zloraba drog v družini – kaj lahko naredite?«. Zapornikom so oddali na tisoče revij in s stotinami med njimi začeli preučevati Biblijo. Za biblijsko sporočilo pa je pokazalo zanimanje tudi nekaj paznikov.

Zapornik Costantino se je potem, ko je od oblasti dobil posebno dovoljenje, krstil v kraljestveni dvorani v San Remu, kjer je bilo navzočih 138 tamkajšnjih Prič. »Počutil sem se, kot da bi me oblili z naklonjenostjo,« je rekel vidno ganjen po krstu. V krajevnem časopisu so navedli besede paznika: »Z velikim veseljem [. . .] smo odobrili to prošnjo. Vse, kar je v prid družbenemu, osebnemu in duhovnemu napredku zapornika, bi morali upoštevati.« Constantinovo ženo in hčer je prevzelo to, kako je točno biblijsko spoznanje vplivalo na njegovo življenje. Rekli sta: »Ponosni sva nanj zaradi sprememb, ki jih je naredil. Postal je miroljuben in vedno bolj mu je mar za naju. Ponovno mu zaupava in ga spoštujeva.« Tudi oni sta začeli preučevati Biblijo in obiskovati krščanske shode.

Sergio je zaradi kraje, oboroženega ropa, tihotapljenja droge in umora obsojen na zapor do leta 2024. Po tem, ko je tri leta preučeval Sveto pismo in naredil velike spremembe v svojem življenju, se je odločil za krst. Je 15. zapornik iz zapora Porto Azzurro  na otoku Elba, ki je postal Jehovova priča. V navzočnosti nekaj sozapornikov se je krstil v prenosnem bazenu, postavljenem na zaporniškem športnem dvorišču.

Leonardo, ki je obsojen na 20 let zapora, je dobil posebno dovoljenje, da se je lahko krstil v kraljestveni dvorani v Parmi. Za neki krajevni časopis je povedal, da želi »razjasniti, da Jehovova priča ni postal zato, da bi se rešil zapora, ampak da bi zadovoljil nadvse pomembne duhovne potrebe«. Rekel je še: »V življenju sem storil veliko napak, toda to sem pustil za seboj. Spremenil sem se, čeprav ne čez noč. Moram se še naprej truditi, da bom značajen.«

Salvatore, ki je obsojen zaradi umora, prestaja kazen v strogo varovanem zaporu v Spoletu. Njegov krst v zaporu je na mnoge naredil velik vtis. Tamkajšnji paznik je rekel: »Odločitev, ki vodi do tega, da se človek lepše vede do vseh, je za družbo pomembna in bi jo morali spodbujati, saj koristi tako tistim v zaporu kot vsej družbi.« Zaradi sprememb, ki jih je Salvatore naredil, sta shode Jehovovih prič začeli obiskovati tudi njegova žena in hčer. Neki zapornik, ki mu je Salvatore pričeval, se je krstil in postal posvečen Jehovov služabnik.

Zgodnje krščanstvo se je širilo in večalo tudi v Italiji. (Apostolska dela 2:10; Rimljanom 1:7) V današnjem času žetve je duhovni napredek viden v istih krajih, kjer so se Pavel in drugi kristjani močno trudili oznanjevati dobro novico. (Apostolska dela 23:11; 28:14–16)

[Zemljevid na strani 13]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ITALIJA

Rim

[Sliki na strani 15]

Zborska dvorana v Bitontu in občina v Rimu za italijanski znakovni jezik

[Slika na strani 16]

Zapornike ‚osvobaja‘ biblijska resnica

[Sliki na strani 17]

V deželi, kjer je zgodnje krščanstvo nekoč uspevalo, je duhovni napredek še zmeraj očiten