Življenjska zgodba

Srečna, ker sem sodelovala pri svetovnem biblijskem izobraževanju

PRIPOVEDUJE ANNA MATHEAKIS

Trajekt je zajel ogenj. Če bi se tisti 171 metrov dolg velikan potopil, bi me potegnil s seboj v globine morja. Z vso močjo sem plavala nekam na varno in se borila z divjimi valovi. Nad vodo sem lahko ostala samo tako, da sem se oklepala rešilnega jopiča, ki ga je nosila neka ženska. Molila sem k Bogu za moč in pogum. To je bilo tudi vse, kar sem lahko storila.

PISALO se je leto 1971 in vračala sem se na svojo tretjo misijonarsko dodelitev v Italijo. V tistem brodolomu sem izgubila skoraj vse, kar sem imela. Toda nisem izgubila najpomembnejšega – svojega življenja, ljubeče krščanske bratovščine in prednosti, da služim Jehovu. Ta služba me je povedla že na tri celine, brodolom pa je bil le eden izmed mnogih pripetljajev v mojem življenju.

Rodila sem se leta 1922. Kot družina smo živeli v Ramalahu, ki leži približno 16 kilometrov severno od Jeruzalema. Starša sta bila s Krete, vendar je oče odraščal v Nazaretu. Bilo nas je pet otrok, trije dečki in dve deklici. Jaz sem bila najmlajša. Naša družina je doživela hud pretres, ko je drugi najstarejši brat med šolskim izletom utonil v Jordanu. Po tej tragediji mama ni več želela bivati v Ramalahu, zato smo se preselili v Atene v Grčijo. Takrat sem bila stara tri leta.

Naši družini pride na ušesa biblijska resnica

Kmalu za tem, ko smo prišli v Grčijo, je najstarejši brat Nikos pri svojih 22 letih prišel v stik s Preučevalci Biblije, kot so se takrat  imenovali Jehovove priče. Pridobivanje biblijskega spoznanja ga je zelo veselilo in navdušilo za krščansko oznanjevanje. To je močno razjezilo očeta, zato je Nikosa spodil od doma. Vendar kadar je oče občasno odpotoval v Palestino, smo mama, sestra in jaz šle z Nikosom na krščanske shode. Še zmeraj slišim, kako mama navdušeno govori o stvareh, ki jih je slišala na tistih shodih. Toda nedolgo zatem je zbolela za rakom in v starosti 42 let umrla. V tistem težavnem obdobju je za družino ljubeče skrbela moja sestra Ariadne. Čeprav je bila mlada, mi je bila mnogo let kot mati.

Ko je bil oče v Atenah, me je zmeraj peljal v pravoslavno cerkev. Po njegovi smrti sem jo še naprej obiskovala, vendar ne več tako pogosto. A ker nisem videla nobenih dokazov, da bi kdo iz cerkve živel po Božjih merilih, sem jo sčasoma nehala obiskovati.

Po očetovi smrti sem uspela dobiti stalno službo v ministrstvu za finance. Moj brat pa je svoje življenje posvetil oznanjevanju Kraljestva in veliko let služil v Grčiji. Leta 1934 se je preselil na Ciper. Takrat na otoku ni bilo niti enega krščenega Jehovovega pričevalca, zato je imel prednost utirati pot tamkajšnjemu oznanjevanju. Kasneje se je poročil z Galatio in tudi ona je veliko let služila kot polnočasna oznanjevalka. * Nikos nam je pogosto pošiljal na Bibliji temelječe knjige in revije, toda skoraj nikoli jih nismo niti odprli. Na Cipru je ostal vse do svoje smrti.

Biblijsko resnico sprejmem tudi jaz

Leta 1940 nas je obiskal George Douras, goreči Pričevalec iz Aten in Nikosov prijatelj, ter nas povabil, naj se na njegovem domu pridružimo majhni skupini za preučevanje Biblije. Povabilo je prišlo kot naročeno. Kmalu o naučenem ni bilo več mogoče molčati. Pridobivanje biblijskega spoznanja je naju s sestro spodbudilo, da sva svoje življenje posvetili Jehovu. Ariadne se je krstila leta 1942, jaz pa leta 1943.

Po drugi svetovni vojni naju je Nikos povabil, naj prideva na Ciper. Tako sva se leta 1945 preselili v Nikozijo. V nasprotju z Grčijo oznanjevanje na Cipru ni bilo prepovedano. Pričevali nismo samo po hišah, ampak tudi na ulicah.

Dve leti kasneje se je Ariadne morala vrniti v Grčijo. Tam je spoznala nekega Jehovovega sočastilca, zato je ostala v Atenah, in se z njim kasneje poročila. Kmalu sta me svak in sestra spodbudila, naj se vrnem v Grčijo in se v prestolnici lotim polnočasnega oznanjevanja. Ker je bilo pioniranje že od začetka moj cilj, sem se vrnila v Atene, kjer je bila potreba po oznanjevalcih večja.

Odprejo se mi vrata za nove priložnosti

Pionirati sem pričela 1. novembra 1947 in vsak mesec na oznanjevanju preživela 150 ur. Občinsko področje je bilo prostrano in morala sem veliko pešačiti. Toda kljub temu sem bila bogato blagoslovljena. Policija je pogosto aretirala vsakega Pričevalca, ki ga je odkrila, da je oznanjeval ali da je bil navzoč na krščanskem shodu, zato ni minilo dolgo, ko so aretirali tudi mene.

Obtožena sem bila spreobračanja, kar je bil v tistih dneh hud prestopek. Obsodili so me  na dva meseca ženskega zapora Averof v Atenah. Tam je že bila neka Pričevalka in kljub temu, da sva bili zaprti, sva uživali v medsebojni prijetni in izgrajujoči krščanski družbi. Potem ko sem prestala svojo zaporno kazen, sem se spet veselo lotila pioniranja. Veliko teh, s katerimi sem takrat preučevala Biblijo, še zmeraj zvesto služi Jehovu. To me navdaja z velikim veseljem.

Leta 1949 sem prejela povabilo v 16. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead v Združenih državah. V tej šoli se polnočasni oznanjevalci izobrazijo za misijonarsko delo. Sorodniki in jaz smo bili vzhičeni. Načrtovala sem, da poleti 1950, še pred šolo Gilead, obiščem mednarodno zborovanje v New Yorku.

Po prihodu v Združene države sem imela prednost, da sem nekaj mesecev delala kot sobarica na svetovnem sedežu Jehovovih prič v New Yorku. To je bilo čisto, prijetno in izgrajujoče okolje. Obkrožali so me nasmejani bratje in sestre. Spomini na tistih šest mesecev me bodo vedno navdajali s prijetnimi občutki. Potem sem začela obiskovati šolo Gilead in pet mesecev intenzivnega učenja in pouka je minilo, kot bi mignil. Študentje smo videli, kako dragoceno in čudovito je biblijsko spoznanje, kar je še povečalo naše veselje in željo, da drugim govorimo o tem spoznanju resnice, ki daje življenje.

Moje prvo misijonarsko področje

V šoli Gilead smo lahko, še preden smo prejeli misijonarsko nalogo, izbrali svojega bodočega sodelavca. Moja sodelavka je postala izredna sestra Ruth Hemmig (sedaj Bosshard). Z Ruth sva se neznansko razveselili, ko so naju dodelili v Istanbul v Turčiji – v stičišče Azije in Evrope! Vedeli sva, da oznanjevalsko delo v tej deželi še ni bilo uradno priznano, toda nisva niti malo podvomili o tem, da naju bo Jehova podpiral.

Istanbul je čudovito svetovljansko mesto. Tam sva naleteli na prenatrpane bazarje, mešanico najbolj izbranih kuhinj z vsega sveta, zanimive muzeje, prijetne soseske in zmeraj čudovite obale. Še pomembnejše pa je, da sva naleteli na iskrene ljudi, ki so želeli spoznati Boga. Majhno skupino Prič v Istanbulu so sestavljali predvsem Armenci, Grki in Judje. Toda v mestu so živeli ljudje še mnogih drugih narodnosti, zato je bilo koristno, če si obvladal različne jezike, tudi turščino. Neznansko sva uživali, ko sva srečevali ljudi različnih narodnosti, ki so bili žejni resnice. Veliko teh še danes zvesto služi Jehovu.

Ruth na žalost ni mogla obnoviti dovoljenja za bivanje, zato je morala deželo zapustiti. Sedaj polnočasno služi v Švici. Po vseh teh letih še vedno pogrešam njeno prijetno in izgrajujočo družbo.

Selim se na drug konec sveta

Leta 1963 nisem mogla več obnoviti dovoljenja za bivanje v Turčiji. Težko mi je bilo zapustiti sokristjane, ki sem jih opazovala, kako so duhovno napredovali in se ob tem trudili premagovati veliko težav. Moji sorodniki so mi v želji, da bi me razvedrili, velikodušno plačali pot v New York, tako da sem lahko obiskala tamkajšnje zborovanje. Še vedno nisem vedela, kam me bo popeljala naslednja naloga.

 Po zborovanju sem bila dodeljena v Limo v Peruju. Skupaj z mlado sestro, ki je postala moja sodelavka, sem iz New Yorka odšla naravnost na svoje novo področje. Naučila sem se španščine in živela v misijonarskem domu, ki je bil nad podružničnim uradom Jehovovih prič. Zelo prijetno je bilo oznanjevati in spoznavati tamkajšnje brate in sestre.

Nova dodelitev, nov jezik

Sčasoma so moji sorodniki v Grčiji vedno bolj občutili posledice staranja in slabšega zdravja. Nikoli me niso nagovarjali k temu, da bi opustila polnočasno oznanjevanje in se vrnila v tako imenovano normalno življenje, da bi jim pomagala. Toda po tehtnem premisleku in molitvah sem spoznala, da bi bilo zame bolje, če bi služila kje bliže svoji družini. Odgovorni bratje so se ljubeče strinjali in me dodelili v Italijo, sorodniki pa so se ponudili in plačali stroške potovanja. Pravzaprav se je izkazalo, da je v Italiji zelo primanjkovalo oznanjevalcev.

Spet sem se morala naučiti novega jezika, italijanščine. Najprej sem bila dodeljena v mesto Foggia. Kasneje pa sem se preselila v Neapelj, kjer so še bolj potrebovali oznanjevalce. Oznanjevala sem v Posilipu, enem najlepših predelov Neaplja. To je bilo prostrano področje, na njem pa je živel samo en kraljestveni oznanjevalec. Zelo sem uživala v delu in Jehova mi je pomagal, da sem vzpostavila veliko biblijskih poukov. Sčasoma je na tistem področju nastala velika občina.

Med prvimi tamkajšnjimi ljudmi, s katerimi sem preučevala Biblijo, je bila neka žena in njeni štirje otroci. Ona in dve hčeri so še vedno Jehovove priče. Preučevala sem tudi z nekim zakonskim parom, ki je imel deklico. Vsa družina je napredovala v resnici in svojo posvetitev simbolizirala s krstom v vodi. Sedaj je hči poročena z zvestim Jehovovim služabnikom in oba goreče služita Bogu. Ko sem preučevala Biblijo z neko veliko družino, me je prevzela moč Božje Besede. Potem ko smo skupaj prebrali nekaj svetopisemskih vrstic glede tega, da Bog pri čaščenju ne odobrava podob, mati ni čakala niti do konca pouka, ampak se je v trenutku znebila vseh podob v hiši!

V nevarnostih na morju

Iz Italije v Grčijo in nazaj sem zmeraj potovala z ladjo. Potovanje je bilo ponavadi zelo prijetno. Toda vožnja tistega poletja 1971 je bila drugačna. V Italijo sem se vračala s trajektom Heleanna. Zgodaj zjutraj, 28. avgusta, je v ladijski kuhinji izbruhnil požar. Skupaj s požarom se je širil tudi preplah med potniki. Ženske so omedlevale, otroci so jokali, moški pa so se pritoževali in glasno pretili z grožnjami. Ljudje so bežali k rešilnim čolnom na obeh straneh krova. Toda mehanizem, s katerim so čolne spuščali v morje, ni pravilno deloval, poleg tega pa ni bilo na voljo dovolj rešilnih jopičev. Jaz ga nisem uspela dobiti, plameni pa so bili vse večji, zato je bila edina pametna rešitev, da skočim v morje.

Takoj ko sem se znašla v vodi, sem v bližini videla neko žensko, ki je z rešilnim jopičem lebdela na gladini. Zdelo se mi je, da ni  mogla plavati, zato sem jo prijela za roko in jo skušala odvleči stran od potapljajoče se ladje. Morje je postajalo čedalje bolj razburkano in plavanje me je zelo utrudilo. Položaj je bil videti brezizhoden, toda neprestano sem Jehova prosila za pogum, kar mi je dalo moči. Nisem si mogla kaj, da se ne bi spomnila na brodolom, ki ga je doživel apostol Pavel. (Apostolska dela 27. poglavje)

Štiri ure sem se bojevala z valovi, plavala, ko sem mogla, in prosila Jehova za pomoč, hkrati pa se oprijemala sopotnice. Končno sem zagledala, kako se mi približuje neka barčica. Bila sem rešena, moja sopotnica pa je do takrat že umrla. Ko smo prispeli v italijansko mesto Bari, so me odpeljali v bolnišnico in mi dali prvo pomoč. Tam sem morala ostati nekaj dni. Obiskalo me je veliko Prič ter mi prijazno priskrbelo vse, kar sem potrebovala. Krščanska ljubezen, ki so mi jo izkazali, je naredila velik vtis na druge, ki so bili v bolniški sobi. *

Potem ko sem si povsem opomogla, sem bila dodeljena v Rim. Prosili so me, naj v središču mesta delam na poslovnem področju, kar sem z Jehovovo pomočjo počela pet let. V Italiji sem vsega skupaj oznanjevala 20 let in Italijani so mi zelo prirasli k srcu.

Nazaj na začetek

Zdravje Ariadne in njenega moža se je slabšalo. Če bi živela kje bliže, sem ugotovila, bi jima lahko vsaj nekoliko povrnila vse dobro, kar sta ljubeče storila zame. Moram priznati, da mi je bilo zelo hudo zapustiti Italijo. Toda odgovorni bratje so odobrili mojo prošnjo in vse od poletja 1985 pioniram v Atenah, kjer sem daljnega leta 1947 začela polnočasno oznanjevati.

Oznanjevala sem na področju svoje občine, brate v podružničnem uradu pa sem prosila, ali bi lahko oznanjevala tudi na poslovnem področju v središču mesta. To sem s pionirsko tovarišico počela tri leta. Temeljito sva lahko pričevali ljudem, ki so bili redkokdaj doma.

Čas teče naprej in moja želja po služenju se neprestano krepi, kar pa ne velja za mojo fizično moč. Moj svak je že umrl. Ariadne, ki mi je bila kakor mati, je izgubila vid. Jaz pa sem ostala pri zdravju vsa leta, ko sem služila polnočasno. Toda ne tako dolgo nazaj sem padla po marmornih stopnicah in si zlomila desno roko. Kasneje sem še enkrat padla in si zlomila medenico. Bila sem operirana in dolgo časa priklenjena na posteljo. Sedaj se ne morem več sama gibati naokoli. Opiram se na palico in ven lahko grem samo, če me kdo spremlja. Kljub temu še zmeraj dajem najboljše od sebe in upam, da se mi bo zdravje izboljšalo. Sodelovanje pri biblijskem izobraževalnem delu, pa četudi omejeno, mi je še vedno glavni vir sreče in zadovoljstva.

Ko pomislim na srečna leta, ki sem jih preživela v polnočasni službi, se moje srce napolni s hvaležnostjo do Jehova. On in njegova zemeljska organizacija mi nenehno dajeta koristne smernice in dragoceno pomoč, zaradi česar sem lahko v njegovi službi kar najbolje uporabljala svoje sposobnosti. Srčno si želim, da bi me Jehova še naprej podpiral pri mojem služenju. Srečna sem, ker sem lahko vsaj nekoliko sodelovala pri svetovnem biblijskoizobraževalnem delu, ki ga vodi Jehova. (Malahija 3:10)

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 9]

S sestro Ariadne in njenim možem Michalisom, preden sem odšla v šolo Gilead

[Slika na strani 10]

Z Ruth Hemmig sva bili dodeljeni v Istanbul

[Slika na strani 11]

V Italiji na začetku 1970-ih let

[Slika na strani 12]

S svojo sestro Ariadne danes