Življenjska zgodba

Jehova bogato blagoslavlja tiste, ki se držijo njegove poti

PRIPOVEDUJE ROMUALD STAWSKI

Septembra 1939, ko se je pričela druga svetovna vojna, so se po severni Poljski bíli hudi boji. Bil sem radoveden devetletni deček, zato sem šel pogledat bližnje bojno polje. Pred seboj sem zagledal grozljiv prizor: po tleh so bila nametana trupla, zrak pa je bil poln zadušljivega dima. Čeprav je bila takrat moja glavna misel, kako varno priti domov, sem se tudi spraševal: »Zakaj Bog dovoli, da se dogaja kaj tako strašnega? Katero stran podpira?«

PRED koncem vojne so bili mladi fantje prisiljeni delati za nemški režim. Vsakogar, ki si je drznil temu upreti, so z napisom »izdajalec« ali »saboter« na prsih obesili na drevo ali most. Naše mesto Gdingen se je znašlo med nasprotnima vojskama. Ko smo šli iz mesta po vodo, so nam nad glavami švigale krogle in bombe, in tako je bil moj mlajši brat Henryk smrtno ranjen. Zaradi strašnih razmer je nas, štiri otroke, mama preselila v klet, da bi bili na varnem. Tam je moj dveletni brat Eugeniusz umrl za davico.

Spet sem se vprašal: »Kje je Bog? Zakaj dovoli vse to trpljenje?« Bil sem vnet katoličan in redno hodil v cerkev, toda odgovorov nisem dobil.

Sprejmem biblijsko resnico

Odgovore na svoja vprašanja sem dobil iz nepričakovanega vira. Leta 1945 se je vojna končala in na začetku leta 1947 se je na našem domu v Gdingenu oglasila Jehovova priča. Ko se je moja mama pogovarjala z njo, sem slišal nekaj njunega pogovora. To, kar je  obiskovalka povedala, se je zdelo logično, zato smo sprejeli povabilo na krščanski shod. Po samo enem mesecu sem se, čeprav še neutrjen v biblijski resnici, pridružil skupini krajevnih Prič in drugim oznanjeval o boljšem svetu, v katerem ne bo več vojn in krutosti. To mi je bilo v neizmerno veselje.

Septembra 1947 sem se na okrajnem zboru v Sopotu krstil. Maja naslednjega leta sem stopil v vrste rednih pionirjev in tako večino svojega časa posvetil oznanjevanju biblijskega sporočila drugim. Krajevni duhovniki so našemu delu močno nasprotovali in proti nam podpihovali nasilje. Nekoč nas je jezna drhal napadla, obmetavala s kamenjem in nas hudo pretepla. Spet drugič so nune in duhovniki naščuvali skupino ljudi, da so nas napadli. Zatekli smo se na policijsko postajo, toda drhal je zgradbo obkolila in nam pretila, da nas bodo pretepli. Na koncu so prišle policijske okrepitve in stran so nas odpeljali z močnim spremstvom.

Takrat na področju, kjer smo oznanjevali, ni bilo še nobene občine. Včasih smo prenočevali v gozdu pod milim nebom. Veseli smo bili, da smo lahko kljub takšnim okoliščinam še naprej oznanjevali. Danes so na tem področju močne občine.

Betelska služba in aretacija

Leta 1949 sem bil povabljen v betelski dom v Lodžu. Služiti tam je bila res velika prednost! Na žalost pa nisem ostal dolgo. Junija 1950, en mesec preden so naše delo zakonsko prepovedali, so me skupaj z drugimi brati v Betelu aretirali. Odpeljali so me v zapor in pričelo se je kruto zasliševanje.

Ker je moj oče delal na ladji, ki je redno plula v New York, so me zasliševalci skušali navesti k priznanju, da vohuni za Združene države. Zasliševanje je bilo brutalno. Poleg tega so me štirje zasliševalci hkrati hoteli prisiliti, da bi pričal proti bratu Wilhelmu Scheiderju, ki je takrat nadzoroval našo dejavnost na Poljskem. Z debelimi palicami so me tepli po petah. Ko sem ležal na tleh in krvavel ter že mislil, da vsega tega ne bom več mogel prenesti, sem zavpil: »Jehova, pomagaj mi!« Mučitelji so bili presenečeni in me prenehali pretepati. V nekaj minutah so zaspali. Odleglo mi je in moči so se mi povrnile. Ta dogodek me je prepričal, da se Jehova ljubeče odziva, ko ga njemu posvečeni služabniki kličejo na pomoč. To mi je okrepilo vero in naučil sem se, da lahko Bogu popolnoma zaupam.

V končnem zapisniku o zasliševanju je bila med drugim tudi neresnična izjava, ki naj bi jo jaz dal. Ko sem ugovarjal, mi je zasliševalec rekel: »To boš pojasnil na sodišču!« Prijazen sozapornik mi je dejal, naj glede tega ne skrbim, saj bo končni zapisnik moral potrditi vojaški tožilec, ob čemer bom dobil priložnost neresnično izjavo zanikati. In tako je tudi bilo.

Okrajno delo in ponovno zapor

Izpustili so me januarja 1951. Mesec dni pozneje sem pričel služiti kot potujoči nadzornik. Čeprav je bilo naše delo prepovedano,  sem skupaj z drugimi brati krepil občine in pomagal sokristjanom, ki so bili zaradi dejavnosti državnih varnostnih služb razkropljeni. Brate in sestre smo spodbujali, naj v oznanjevanju vztrajajo. V poznejših letih so pogumno podpirali potujoče nadzornike ter naskrivaj tiskali in razdeljevali biblijsko literaturo.

Nekega dne aprila 1951 so me po krščanskem shodu agenti varnostne službe, ki so me imeli stalno na očeh, na ulici aretirali. Ker jim na vprašanja nisem hotel odgovarjati, so me odpeljali v zapor v Bydgoszczu in me še isti večer pričeli zasliševati. Ukazali so mi, naj stojim obrnjen proti zidu. Tako sem stal šest dni in šest noči, brez hrane ali pijače, medtem ko je prostor napolnjeval gost tobačni dim, ki se je dvigal iz cigaret zasliševalcev. Pretepali so me z debelo palico in ožigali s cigaretami. Ko sem omedlel, so me polili z vodo in se me znova lotili. Rotil sem Jehova, naj mi da moč, da zdržim, in podprl me je.

Bivanje v bydgoszczskem zaporu pa je imelo tudi svojo dobro stran. Biblijsko resnico sem lahko oznanjeval ljudem, do katerih drugače ni bilo mogoče priti. Tam je bilo za pričevanje resnično mnogo priložnosti. Zaradi žalostnega in pogosto brezupnega položaja so bili zaporniki pripravljeni odpreti ušesa in srce za dobro novico.

Pomembni spremembi

Kmalu potem, ko sem bil leta 1952 izpuščen, sem spoznal Nelo, gorečo pionirko. Pionirala je na jugu Poljske. Pozneje je delala v »pekarni«, na enem od skrivnih mest, kjer se je tiskala naša literatura. To ni bilo lahko delo, zahtevalo pa je tudi opreznost in požrtvovalnost. Poročila sva se leta 1954 in skupaj polnočasno služila do rojstva najine hčere Lidie. Zatem sva se odločila, da bo Nela nehala polnočasno služiti, se vrnila domov in skrbela za najino hči. Tako mi je omogočila, da sem lahko še naprej opravljal potujoče delo.

Istega leta sva sprejela še eno pomembno odločitev. Zaprosili so me, naj služim kot območni nadzornik na področju, ki je obsegalo tretjino Poljske. Glede tega sva z Nelo tudi molila. Vedel sem, kako pomembno je med prepovedjo krepiti brate in sestre. Sedaj jih je bilo mnogo aretiranih, zato so zelo potrebovali duhovno spodbudo. Z Nelino podporo sem nalogo sprejel. Jehova mi je pomagal, da sem to delo opravljal 38 let.

Skrb za »pekarne«

V tistih dneh je bil območni nadzornik odgovoren za »pekarne«, ki so bile na skrivnih krajih. Policija nam je bila nenehno za petami, saj je tiskarne skušala najti in tiskanje ustaviti. Včasih jim je to uspelo, toda kljub temu nismo nikoli ostali brez potrebne duhovne hrane. Očitno je bilo, da za nas skrbi Jehova.

Da bi bil posameznik povabljen k težavnemu in nevarnemu delu tiskanja, je moral biti zvestovdan, oprezen, požrtvovalen in poslušen.  Takšne lastnosti so namreč omogočale varno delovanje »pekarne«. Težko je bilo tudi najti primeren kraj za tajno tiskanje. Nekatera mesta so bila videti ustrezna, toda tamkajšnji bratje in sestre niso bili najbolj previdni. Drugje pa je bilo obratno. Bratje in sestre so se bili pripravljeni izjemno žrtvovati. Resnično sem cenil vse, s katerimi sem v tistih časih imel prednost delati.

Zagovarjanje dobre novice

V tistih težavnih letih so nas nenehno obtoževali, da je naša dejavnost nezakonita in prevratniška, ter nas postavljali pred sodišče. To nam ni bilo lahko, ker nismo imeli odvetnikov, ki bi nas branili. Nekateri so resda z nami sočustvovali, toda večino med njimi je bilo strah publicitete in niso hoteli tvegati, da bi se zamerili oblastem. Toda Jehova je vedel, kaj potrebujemo, in ob svojem času je stvari temu primerno vodil.

Alojzy Prostak, potujoči nadzornik iz Krakova, je med zasliševanjem doživel tolikšno brutalnost, da so ga morali odpeljati v zaporniško bolnišnico. Ker je kljub duševnemu in telesnemu mučenju ostal neomajen, si je pridobil spoštovanje in občudovanje drugih zapornikov v bolnišnici. Med njimi je bil tudi pravnik Witold Lis-Olszewski, na katerega je pogum brata Prostaka naredil velik vtis. Z bratom Prostakom se je večkrat pogovarjal in mu obljubil: »Takoj, ko bom izpuščen in bom lahko ponovno opravljal svoj poklic, bom zagovarjal Jehovove priče.« To, kar je rekel, je mislil resno.

Gospod Olszewski je imel svojo skupino odvetnikov, katerih odločenost, da nam pomagajo, je bila zares občudovanja vredna. V obdobju, ko smo doživljali najhujše nasprotovanje, so branili brate v kakih 30 sodnih procesih na mesec – en proces na dan! Ker je gospod Olszewski moral biti seznanjen z vsemi temi primeri, sem dobil nalogo, da z njim sodelujem. Z njim sem delal sedem let v 60-ih in 70-ih letih preteklega stoletja.

V tistih dnevih sem se veliko naučil o pravniškem poklicu. Pogosto sem opazoval sodne obravnave, poslušal izjave (pozitivne in negativne) odvetnikov in tožilcev, spoznaval metode obrambe in poslušal pričevanja obtoženih sovernikov. Vse to mi je zelo koristilo, ko sem bratom, še posebej tistim, ki so bili poklicani za priče, pomagal, da so vedeli, kaj pred sodiščem govoriti in kdaj molčati.

Med sodnimi procesi je gospod Olszewski pogosto prenočeval pri Jehovovih pričah. Tega ni delal zato, ker si ne bi mogel privoščiti hotelske sobe, temveč, kot je nekoč dejal, »se želim pred obravnavo nekoliko nadihati vašega duha«. Zaradi njegove pomoči se je mnogo procesov ugodno končalo. Mene je branil večkrat, toda nikoli ni hotel, da bi mu za to plačal. Ob neki drugi priložnosti je odklonil plačilo za 30 sodnih primerov. Zakaj? Dejal je: »Želim vsaj malce prispevati za vaše delo.« Pa ni šlo za majhen znesek denarja. Dejavnost skupine gospoda Olszewskija pred oblastmi ni ostala neopažena, toda to ga ni odvrnilo od tega, da bi nam pomagal.

Težko je opisati, kako odlično pričevanje je med takratnimi sodnimi procesi dala naša bratovščina. Mnogo bratov in sester je obtožene sokristjane podprlo s tem, da so prišli na sodišča in spremljali obravnave. V letu, ko je bilo največ procesov, sem tam naštel kar 30.000 bratov in sester. To je bila res velika množica Prič!

Nova naloga

Leta 1989 so prepoved našega dela umaknili. Tri leta zatem je bil zgrajen in posvečen nov podružnični urad. Povabljen sem bil, da pridem tja in sodelujem z Bolnišničnoinformativno službo, kar sem z veseljem sprejel. Ta služba, ki je štela tri člane, je podpirala brate in sestre, ki so se morali spoprijeti s  težavami zaradi odklanjanja krvi, pomagala pa jim je tudi pri zagovarjanju njihovega na krščanski vesti temelječega stališča. (Apostolska dela 15:29)

Z ženo sva zelo hvaležna, da imava prednost služiti Jehovu z javnim oznanjevanjem. Nela me je vselej podpirala in spodbujala. Zelo sem ji hvaležen, da se tedaj, ko sem bil zaposlen s teokratičnimi nalogami, ali pa takrat, ko so me poslali v zapor, ni nikoli pritoževala nad tem, da me ni doma. Ko ji je bilo hudo, se ni zlomila, ampak je še sama tolažila druge.

Leta 1974 sem bil denimo aretiran skupaj z drugimi potujočimi nadzorniki. Nekateri bratje, ki so za to vedeli, so hoteli o tem previdno obvestiti mojo ženo. Ko so se srečali, so jo vprašali: »Sestra Nela, ali si pripravljena na najhujše?« Sprva je od strahu okamenela, saj je pomislila, da sem umrl. Ko pa je izvedela, kaj se je v resnici zgodilo, je olajšano dejala: »Samo da je živ! Tokrat ni prvič v zaporu.« Ti bratje so mi pozneje povedali, da je s svojo pozitivnostjo nanje naredila močan vtis.

Četudi sva v preteklosti imela nekaj bolečih izkušenj, naju je Jehova zato, ker sva se držala njegovih poti, vselej bogato blagoslovil. Kako zelo sva vesela, da sta najina hči Lidia in njen mož Alfred DeRusha zgleden krščanski par! In še dodatno naju osrečuje to, da sta svoja sinova, Kristoferja in Jonatana, vzgojila v posvečena Božja služabnika. Moj brat Ryszard in sestra Urszula sta prav tako že mnogo let zvesta kristjana.

Jehova naju z Nelo ni nikoli zapustil, zato mu želiva še naprej služiti iz vsega srca. Osebno sva izkusila, kako zelo resnične so besede iz Psalma 37:34, SSP: »Upaj v GOSPODA in drži se njegove poti, in povzdignil te bo, da boš deželo podedoval.« Tega časa se že z vsem srcem veseliva.

[Slika na strani 17]

Na zboru, ki je bil na vrtu nekega brata v Krakovu (1964)

[Slika na strani 18]

Z ženo Nelo in hčerko Lidio (1968)

[Slika na strani 20]

Z dečkom, ki je Priča, pred brezkrvno operacijo na srcu

[Slika na strani 20]

Z doktorjem Witesom, glavnim kirurgom pri brezkrvnih srčnih operacijah na otrocih (bolnišnica v Katovicah)

[Slika na strani 20]

Z Nelo (2002)