Kraljeva Biblija – prelomnica v učenosti

NEKA ladja je na začetku 16. stoletja iz Španije odplula proti italijanskemu polotoku. V podpalubju je ležal tovor brezmejne vrednosti – večina izvodov Komplutenskega poliglota, Biblije, ki je bila natisnjena med letoma 1514 in 1517. Naenkrat se je razdivjalo neurje. Posadka je z vsemi močmi skušala rešiti ladjo, toda trud je bil zaman. Ladja je utonila, z njo vred pa tudi neprecenljiv tovor.

Po tej katastrofi se je pojavila potreba po novi izdaji poliglotske Biblije. Izziv je navsezadnje sprejel vešč tiskar Christophe Plantin, in ker je za to obsežno delo potreboval veliko denarja, je španskega kralja Filipa II. prosil za uradno denarno podporo. Preden je kralj sprejel odločitev, se je posvetoval z različnimi španskimi učenjaki, med drugim tudi z uglednim biblijskim učenjakom Benitom Ariasom Montanom. Ta je kralju Filipu rekel: »S tem ne boste samo opravljali Božje službe in koristili vesoljni cerkvi, temveč bo to prineslo tudi veliko slavo kraljevemu imenu Vašega veličanstva in bo še povečalo vaš ugled.«

Revidirana izdaja Komplutenskega poliglota bi bila pomemben kulturni dosežek, zato se je  Filip odločil, da povsem podpre Plantinov projekt. Ariasu Montani je naložil velikansko nalogo, da uredi knjigo, ki so jo kasneje poimenovali Kraljeva Biblija oziroma Antwerpenski poliglot. *

Filip se je za napredek te poliglotske Biblije tako zelo zanimal, da je prosil, naj mu pošljejo krtačni odtis vsakega lista. Seveda je bil Plantin nejevoljen, ker je moral čakati, da je odtis iz Antwerpna najprej prispel v Španijo, da ga je nato monarh prebral in popravil in se je šele nato spet vrnil k njemu. Na koncu je Filip prejel le prvi natisnjeni list in morda nekaj prvih strani. Medtem je Montano napredoval v resničnem korigiranju, pri tem pa so mu bili v dragoceno pomoč trije profesorji iz Louvaina in tiskarjeva hči, takrat še najstnica.

Ljubitelj Božje Besede

Arias Montano se je med antwerpenskimi učenjaki počutil zelo domače. S svojim odprtim pristopom se je priljubil Plantinu in njuno prijateljstvo ter sodelovanje je trajalo vse do smrti. Montano se ni odlikoval le po svoji učenosti, temveč tudi po svoji veliki ljubezni do Božje Besede. * Kot mladenič je komaj čakal, da je končal študij, tako da je lahko svoj čas posvetil izključno preučevanju Svetega pisma.

Arias Montano je menil, da mora biti prevod Biblije čimbolj dobeseden. Skušal je prevesti  natančno to, kar je pisalo v izvirniku, s čimer je bralcu dal priložnost, da je lahko bral pristno Božjo Besedo. Montano se je ravnal po geslu Erazma, ki je učenjake spodbujal, naj »Kristusa oznanjujejo iz izvirnika«. Ljudem je bil več stoletij skrit pomen izvirnih jezikov Svetega pisma, saj so bili latinski prevodi težko razumljivi.

Ureditev besedila

Vsi rokopisi, ki jih je Alfonso de Zamora pripravil in revidiral za tiskanje Komplutenskega poliglota, so prišli v roke Ariasu Montani, ki jih je uporabil za Kraljevo Biblijo. *

Sprva so načrtovali, da bo Kraljeva Biblija zgolj druga izdaja Komplutenskega poliglota, toda postala je veliko več kot samo revizija. Iz Komplutenske Biblije so vzeli hebrejsko in grško besedilo Septuaginte, dodali pa so tudi nova besedila skupaj z obširnim dodatkom. Nova poliglotska Biblija je na koncu zajemala osem zvezkov. Tiskali so jo pet let, od leta 1568 do leta 1572, kar je zelo kratko razdobje, če imamo v mislih, kako obsežno je bilo delo. Navsezadnje so natisnili 1213 izvodov.

Komplutenski poliglot iz leta 1517 se je izkazal za »spomenik tipografski umetnosti«, a novi Antwerpenski poliglot je svojega predhodnika prekosil po tehnični vrednosti in vsebini. To je bila še ena prelomnica v zgodovini tiskarstva, in kar je še pomembnejše, v pripravljanju izboljšanih temeljnih besedil Biblije.

Napadi sovražnikov Božje Besede

Nič presenetljivega ni, da so se na prizorišču kmalu pojavili sovražniki natančnih biblijskih prevodov. Čeprav je Antwerpenski poliglot odobril sam papež in čeprav je Arias Montano slovel kot ugleden učenjak, kar si  je tudi zaslužil, so ga kljub temu ovadili inkviziciji. Nasprotniki so govorili, da je bilo na novo revidirano latinsko besedilo Santesa Pagninusa v tem delu prikazano kot točnejši prevod hebrejskega in grškega izvirnika v primerjavi z Vulgato, ki je nastala že stoletja prej. Poleg tega so ga obtožili, da je izvirne jezike uporabil, da bi naredil točen prevod Biblije – to pa je bilo nekaj, kar so imeli za krivoverstvo.

Inkvizicija je celo trdila, da »si kralj s tem, da je podprl to delo, ni pridobil veliko časti«. Izrazili so obžalovanje, da Montano ni dal zadostne veljavnosti uradni Vulgati.  Kljub tem obtožbam pa niso mogli najti zadostnih dokazov, da bi Montana ali njegovo poliglotsko Biblijo obsodili. Na koncu je bila Kraljeva Biblija dobro sprejeta in je postala standardno delo na različnih univerzah.

Koristno orodje za biblijski prevod

Antwerpenski poliglot sicer ni bil namenjen splošni javnosti, vendar je kmalu postal koristno orodje za prevajalce Biblije. Kot že njegov predhodnik, Komplutenski poliglot, je pomagal prečistiti besedila Svetega pisma, ki so bila na voljo. Poleg tega je prevajalcem pomagal, da so izboljšali razumevanje izvirnih jezikov. To delo je bilo koristno za prevode Biblij v več glavnih evropskih jezikov. Na primer v The Cambridge History of the Bible piše, da so prevajalci znamenitega prevoda King James Version oziroma Authorized Version iz leta 1611 uporabili Antwerpenski poliglot kot dragocen pripomoček za prevajanje starodavnih jezikov. Kraljeva Biblija je imela znaten vpliv tudi na dve pomembni poliglotski Bibliji, ki sta bili izdani v 17. stoletju. (Glej okvir »Poliglotske Biblije«.)

Ena od mnogih odlik Antwerpenskega poliglota je bila ta, da so lahko evropski učenjaki prvič prišli do sirskega prevoda Grških spisov. Sirsko besedilo je stalo ob dobesednem latinskem prevodu. To je bil zelo koristen dodatek, saj je bil eden najstarejših prevodov Krščanskih grških spisov v sirščini. Sirski prevod, ki je izviral iz petega stoletja n. št., je temeljil na rokopisih iz drugega stoletja n. št. V The International Standard Bible Encyclopedia piše, da je »splošno priznano, da je [sirska] Pešita dragocena za besedilno kritiko. Je eden najstarejših in najpomembnejših virov informacij o starodavni tradiciji.«

Niti viharno morje niti napadi španske inkvizicije niso mogli preprečiti, da leta 1572 ne bi izšla izboljšana in obširnejša izdaja Komplutenskega poliglota v obliki Kraljeve Biblije. Zgodovina poliglotske Antwerpenske Biblije je še en primer tega, kako so se iskreni možje trudili braniti Božjo Besedo.

Ti posvečeni možje so, pa naj so se tega zavedali ali ne, s svojim nesebičnim delom odsevali resničnost Izaijevih preroških besed. Izaija je namreč pred skoraj 3000 leti zapisal: »Trava sahne, cvetica vene, a beseda Boga našega ostane vekomaj!« (Izaija 40:8)

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

»Beseda Boga našega ostane vekomaj!«

[Okvir/slike na strani 12]

POLIGLOTSKE BIBLIJE

»Poliglotska Biblija je tista Biblija, ki vsebuje besedilo v različnih jezikih,« pojasnjuje španski učenjak Federico Pérez Castro. »Toda tradicionalno gledano se izraz nanaša na Biblije, ki imajo svetopisemsko besedilo napisano v izvirnih jezikih. V tem ozkem pomenu tega izraza pa je poliglotskih Biblij zelo malo.«

1. Komplutenski poliglot (1514–17), ki ga je financiral kardinal Cisneros, je bil natisnjen v mestu Alcalá de Henares v Španiji. Šest zvezkov je vsebovalo biblijsko besedilo v štirih jezikih: hebrejščini, grščini, aramejščini in latinščini. Prevajalcem v 16. stoletju je bil za temeljno besedilo hebrejsko-aramejskega Svetega pisma.

2. Antwerpenski poliglot (1568–72) je izdal Benito Arias Montano in komplutenskemu besedilu dodal še Pešito, torej sirski prevod Krščanskih grških spisov, in aramejski Jonatanov Targum. Hebrejsko besedilo, ki je imelo samoglasniške pike in naglasna znamenja, je bilo revidirano na podlagi prejetega hebrejskega besedila Jacoba ben Hayyima. Tako je postalo standardno besedilo Hebrejskih spisov za prevajalce Biblije.

3. Pariški poliglot (1629–45) je financiral francoski odvetnik Guy Michel le Jay. Temeljil je na Antwerpenskem poliglotu, čeprav je vseboval tudi nekaj samarijskega in arabskega besedila.

4. Londonski poliglot (1655–57), ki ga je izdal Brian Walton, je prav tako temeljil na Antwerpenskem poliglotu. Ta poliglot je med drugim vseboval tudi starodavne prevode Biblije v etiopščino in perzijščino, vendar ti prevodi niso kdove kako vplivali na jasnost biblijskega besedila.

[Viri slik]

Napisni trak in spodnja dva lista pri sliki Antwerpenskega poliglota: Biblioteca Histórica. Universidad Complutense de Madrid; zgornji list pri sliki Antwerpenskega poliglota: By courtesy of Museum Plantin-Moretus/Stedelijk Prentenkabinet Antwerpen; Londonski poliglot: From the book The Walton Polyglot Bible, Vol. III, 1655–1657

[Slika na strani 9]

Španski kralj Filip II.

[Vir slike]

Filip II.: Biblioteca Nacional, Madrid

[Slika na strani 10]

Arias Montano

[Vir slike]

Montano: Biblioteca Histórica. Universidad Complutense de Madrid

[Slika na strani 10]

Originalni tiskarski stroji v Antwerpnu v Belgiji

[Vir slike]

Stroji: By courtesy of Museum Plantin-Moretus/Stedelijk Prentenkabinet Antwerpen

[Slika na strani 11]

Levo: Christophe Plantin in naslovnica Antwerpenskega poliglota

[Vir slike]

Naslovnica in Plantin: By courtesy of Museum Plantin-Moretus/Stedelijk Prentenkabinet Antwerpen

[Slika na strani 11]

Zgoraj: Besedilo iz Druge Mojzesove knjige, 15. poglavja, v štirih stolpcih

[Navedba vira slike na strani 9]

Naslovnica in Plantin: By courtesy of Museum Plantin-Moretus/Stedelijk Prentenkabinet Antwerpen

[Navedba vira slike na strani 13]

Biblioteca Histórica. Universidad Complutense de Madrid