Menoniti v iskanju biblijske resnice

NEKEGA novembrskega jutra leta 2000 sta misijonarja Jehovovih prič v Boliviji skozi okno svojega majhnega doma zagledala skupino preprosto oblečenih moških in žensk, ki so vsi napeti stali pred dvoriščnimi vrati. Ko sta misijonarja odprla vrata, so bile prve besede obiskovalcev naslednje: »Želimo najti resnico iz Biblije.« Ti obiskovalci so bili menoniti. Moški so imeli oblečeno delovno obleko, ženske pa temne predpasnike. Med seboj so govorili v nemškem narečju. Njihovi pogledi so bili preplašeni. Neprestano so pogledovali, ali jih je kdo zasledoval. Kljub temu je neki mlad moški med vzpenjanjem po stopnicah, ki so vodile do hiše, rekel: »Želim spoznati ljudi, ki uporabljajo Božje ime.«

V hiši so se obiskovalci ob prigrizku in pijači nekoliko sprostili. Prišli so iz odročne kmečke naselbine. Tam so šest let po pošti prejemali revijo Stražni stolp. »Prebrali smo, da bo na zemlji raj. Ali je to res?« so vprašali. Priči sta jim pokazali biblijski odgovor. (Izaija 11:9; Luka 23:43; 2. Petrovo 3:7, 13; Razodetje 21:3, 4) »A vidite!« je rekel neki kmet drugim. »To je res. Na zemlji bo raj.« Drugi so kar naprej ponavljali: »Mislim, da smo našli resnico.«

Kdo so menoniti? Kaj verujejo? Da bi odgovorili na ti vprašanji, se moramo vrniti v 16. stoletje.

Kdo so menoniti?

V 16. stoletju je nenaden porast prevajanja in tiskanja Biblij v splošne evropske jezike obnovil zanimanje za biblijsko preučevanje. Martin Luter in drugi reformatorji so zavrnili veliko naukov katoliške cerkve. Vseeno pa so na novo ustanovljene protestantske cerkve ohranile mnogo nebiblijskih navad. Večina jih je na primer zagovarjala, da se v cerkvi krsti vsak novorojenček. Vendar so nekateri, ki so iskali biblijsko resnico, dojeli, da človek postane član krščanske občine šele takrat, ko se še pred krstom premišljeno odloči za ta korak. (Matej 28:19, 20) Goreči pridigarji, ki so  živeli po tem nauku, so začeli potovati po mestih in vaseh, poučevali so ljudi o Bibliji in krščevali odrasle. Zato so jih drugi poimenovali anabaptisti, kar pomeni »prekrščevalci«.

Človek, ki je resnico iskal pri anabaptistih, je bil Menno Simons, katoliški duhovnik iz vasi Witmarsum na severu Nizozemske. Od leta 1536 ni imel več nobenih stikov s cerkvijo, zato so ga začeli preganjati. Leta 1542 je sam cesar Svetega rimskega cesarstva, Karl V., tistemu, ki bi ujel Menna, obljubil 100 guldnov. Kljub temu je Menno nekaj anabaptistov združil v občine. Njega in njegove sledilce so kmalu poimenovali menoniti.

Menoniti danes

Sčasoma se je zaradi preganjanja na tisoče menonitov iz zahodne Evrope preselilo v Severno Ameriko. Tam so imeli priložnost nadaljevati iskanje resnice in širiti svoje sporočilo še med mnoge druge. Toda gorečnost za nadaljnje preučevanje Biblije in javno oznanjevanje, ki se je razplamtevala pri njihovih prednikih, je večinoma ponehala. Skoraj vsi so se oklepali nebiblijskih naukov, kot so trojica, nesmrtnost človeške duše in peklenski ogenj. (Propovednik 9:5; Ezekiel 18:4; Marko 12:29) Danes menoniti misijonarijo tako, da svoje moči usmerjajo bolj v zdravstveno in socialno pomoč kakor pa na evangeliziranje.

Ocenjujejo, da danes živi okoli 1.300,000 menonitov v 65 deželah. Toda današnji menoniti tožijo glede pomanjkanja medsebojne enotnosti, prav kakor je glede tega tožil Menno Simons pred več stoletji. Med prvo svetovno vojno so različna mnenja glede svetovnih sporov povzročila velike razkole. V Severni Ameriki jih je na podlagi Biblije veliko zavračalo vojaško služenje. Vendar v knjigi An Introduction to Mennonite History piše: »Za menonitske cerkve v zahodni Evropi je bilo do leta 1914 zavračanje vojaške službe povečini samo še preteklost.« Danes so nekatere menonitske skupine bolj ali manj prevzele sodobne pridobitve. Drugi si obleke še vedno raje zapenjajo s kaveljci in zankami kot pa z gumbi in menijo, da si moški ne smejo striči brade.

Nekatere menonitske skupine, ki so odločene ostati ločene od sodobnega sveta, so se odselile v kraje, za katere so od tamkajšnjih oblasti dobile dovoljenje, da v njih neovirano prebivajo. V Boliviji na primer živi približno 38.000 menonitov v številnih oddaljenih naselbinah in vsaka ima svoja pravila vedenja. V nekaterih naselbinah so prepovedana motorna vozila in se lahko prevažajo samo s konji in vozovi. Drugje ne smejo imeti radia in televizije ter ne smejo poslušati glasbe. Nekje je celo prepovedano učenje jezika države, v kateri živijo. »Da bi nas pridigarji imeli pod nadzorom, nam ne dovolijo, da bi se naučili španščine,« je rekel eden od prebivalcev. Mnogi se počutijo zatirane in živijo v strahu, da jih bodo iz skupnosti izobčili, kar je strašna prihodnost za nekoga, ki ni še nikoli okusil življenja zunaj skupnosti.

Kako je bilo posejano seme resnice

Približno tako se je živelo, ko je menonitski kmet Johann nekoč pri sosedovih zagledal revijo Stražni stolp. Johannova družina se je iz Kanade preselila v Mehiko, nato pa so  prišli v Bolivijo. Johann si je zmeraj želel, da bi mu kdo pomagal najti biblijsko resnico. Soseda je prosil, naj mu revijo posodi.

Johann je pozneje, ko je v mestu prodajal kmetijske pridelke, pristopil k neki Pričevalki, ki je na tržnici ponujala Stražni stolp. Napotila ga je k nemško govorečemu misijonarju in kmalu je Johann po pošti prejemal Stražni stolp v nemščini. Johann je s svojo družino vsako izdajo skrbno preučil, revija pa je potem v naselbini krožila od ene družine do druge, dokler se ni povsem strgala. Občasno so se družine zbrale, do polnoči preučevale Stražni stolp in pri tem iskale navedene biblijske stavke. Johann je postal prepričan, da so Jehovove priče skupina, ki enotno izpolnjuje Božjo voljo po vsem svetu. Pred svojo smrtjo je ženi in otrokom dejal: »Vedno morate brati Stražni stolp. Pomagal vam bo razumeti Biblijo.«

Nekaj Johannovih družinskih članov je začelo o tem, kar so se naučili iz Biblije, govoriti sosedom. »Zemlja ne bo uničena. Bog bo na njej naredil raj,« so rekli. »In Bog ne muči ljudi v peklu.« Ti pogovori so kmalu prišli na ušesa cerkvenim pridigarjem in ti so Johannovi družini zagrozili z izobčenjem, če ne nehajo. Pozneje, ko je družina razpravljala o pritisku menonitskih starešin, je neki mladenič odkrito povedal: »Ne vem, zakaj se pritožujemo nad našimi cerkvenimi starešinami. Vsi vemo, katera je prava religija, pa glede tega nismo storili čisto nič.« Te besede so se dotaknile srca mladeničevega očeta. Kmalu se je deset družinskih članov odpravilo na skrivno potovanje, da bi poiskali Jehovove priče, in tako so se znašli pred domom misijonarjev, kot je omenjeno na začetku članka.

Misijonarji so naslednji dan obiskali svoje nove prijatelje v naselbini. Motorno vozilo misijonarjev je bilo edino takšne vrste na cesti. Ko so se počasi vozili mimo vozov, so se radovedno pogledovali s prav tako radovednimi domačini. Nedolgo zatem so že sedeli za mizo z desetimi menoniti iz dveh družin.

Tisti dan so prvo poglavje iz knjige Spoznanje, ki vodi v večno življenje * preučevali štiri ure. Pri vsakem odstavku so kmetje pogledali še druge biblijske stavke in želeli preveriti, ali so jih prej pravilno razumeli. Po vsakem preučevalnem vprašanju so se kmetje v nekajminutnem premoru med seboj posvetovali v pogovorni nemščini, nato pa je predstavnik skupine v španščini odgovoril na vprašanje. To je bil nepozaben dan, toda že so se začeli zbirati temni oblaki. Spoprijeti so se morali s preizkušnjami, prav kakor se je moral Menno Simons, ko je pred skoraj petimi stoletji začel iskati biblijsko resnico.

Preizkušnje zaradi resnice

Čez nekaj dni so Johannovo družino obiskali cerkveni starešine ter tistim, ki so se pogovarjali z Jehovovimi pričami, postavili pogoj: »Slišali smo, da so vas obiskali Jehovove priče. Ne smete jim več dovoliti, da pridejo, in če nam ne boste izročili njihove literature, da jo sežgemo, vas bomo izobčili.« To je bila za posameznike, ki so se zanimali, velikanska preizkušnja, saj so do takrat s Pričami uspeli preučevati Biblijo samo enkrat.

 »Ne moremo storiti tega, kar od nas zahtevate,« je odvrnil eden od poglavarjev družine. »Priče so prišli, da so nas učili o Bibliji.« Kako so se na to odzvali starešine? Tiste, ki so preučevali Biblijo, so izobčili! To je bil res neusmiljen udarec. Ko so z dvokolnico, ki je pripadala naselbinski tovarni sira, zbirali mleko, se niso ustavili na domu ene od družin, in jo s tem prikrajšali za edini vir dohodka. Enega od družinskih poglavarjev so odpustili iz službe. Drugemu niso dovolili kupovati potrebščin iz naselbinske trgovine, njegovo desetletno hči pa so izključili iz šole. Sosedje so obkolili hišo nekega mladega moža, da bi mu odpeljali ženo, saj so trdili, da ne more živeti z izobčencem. Kljub vsemu temu pa družini, ki sta preučevali Biblijo, nista nehali iskati resnice.

Misijonarji so se še naprej vsak teden odpravili na dolgo potovanje, da bi vodili biblijski pouk. Ti pouki so bili za družini zelo krepilni! Nekateri družinski člani so zato, da bi bili navzoči, potovali dve uri s konjem ali vozom. Zelo ganljivo je bilo, ko sta družini misijonarje prvič povabili, naj molijo. V teh naselbinah menoniti nikoli ne molijo na glas, tako da nikoli niso nikogar slišali, kako zanje moli. Možem so se oči napolnile s solzami. In ali si lahko predstavljate, kako radovedni so bili, ko so misijonarji s seboj prinesli kasetofon? V naselbini je bila glasba prepovedana. Čudovite Kraljestvene melodije so jim bile tako prijetne, da so potem po vsakem pouku peli kraljestvene pesmi! Kljub temu je ostajalo odprto naslednje vprašanje: Kako bodo preživeli v novih razmerah?

Najdejo ljubečo bratovščino

Družini, ki sta bili sedaj odrezani od skupnosti, sta začeli proizvajati lastni sir. Misijonarji so jima pomagali najti kupce. Neki dolgoletni Pričevalec iz Severne Amerike, ki je odraščal v južnoameriški menonitski skupnosti, je slišal o stiski družin. Zelo si je želel, da jima pomaga. Še isti teden je odpotoval z letalom v Bolivijo. Družini je duhovno spodbudil in jima pomagal, da sta kupili lastni dostavni tovornjak, tako da so se lahko vozili na shode v kraljestveno dvorano ter peljali na tržnico svoje kmetijske pridelke.

»Bilo je težko, ko so nas izobčili iz skupnosti. Proti kraljestveni dvorani smo se peljali z žalostnimi obrazi,« se spominja neki družinski član, »toda vračali smo se veseli.« Res, Priče iz tamkajšnje občine so se dobro spoprijeli z nastalimi okoliščinami in ponudili podporo. Nekateri so se naučili nemški jezik, v Bolivijo pa se je priselilo tudi nekaj nemško govorečih Prič iz Evrope, da bi pomagali voditi krščanske shode v nemščini. Kmalu je 14 ljudi iz menonitske skupnosti drugim oznanjevalo dobro novico o Kraljestvu.

Slabo leto po prvem obisku na domu misijonarjev, 12. oktobra 2001, se je enajst nekdanjih anabaptistov ponovno krstilo, tokrat v znak svoje posvetitve Jehovu. Od takrat jih je ta korak ubralo še več. Eden od njih je kasneje rekel: »Ker smo spoznali resnico iz Biblije, se počutimo kakor sužnji, ki so bili osvobojeni.« Drug pa je dejal: »Veliko menonitov se pritožuje, ker v njihovi skupnosti primanjkuje ljubezni. Toda Jehovove priče se drug za drugega zanimajo. Med njimi se počutim varno.« Če se trudite, da bi bolje razumeli resnico iz Biblije, se tudi vi morda spoprijemate s težavami. Toda če iščete Jehovovo pomoč ter kažete vero in pogum, kakor sta ju ti družini, boste tudi vi uspeli in našli pravo zadovoljstvo.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 25]

Veselje ob prejemanju biblijske literature v nemščini

[Slika na strani 26]

Čeprav je bila glasba od nekdaj prepovedana, sedaj pojejo po vsakem biblijskem pouku