Kdo je bil Poncij Pilat?

»POSMEHLJIV, skeptičen Pilat je zgodovinski lik, ki buri našo domišljijo. Nekateri ga imajo za svetnika, drugi za utelešenje človeških slabosti, za popoln zgled politika, ki je zavoljo stabilnosti pripravljen žrtvovati človeka.« (Ann Wroe, Pontius Pilate)

Najsibo da se strinjate s katerim od teh pogledov ali ne, je Poncij Pilat postal znan zaradi tega, kako je ravnal z Jezusom Kristusom. Kdo je bil Pilat? Kaj vemo o njem? Z boljšim razumevanjem njegovega položaja bomo bolje dojeli najpomembnejše dogodke, ki so se kdaj koli zgodili na zemlji.

Položaj, služba in oblast

Rimski imperator Tiberij je leta 26 n. št. postavil Pilata za deželnega upravitelja v provinci Judeji. Upravitelji oziroma prefekti so bili možje iz tako imenovanega viteškega reda – nižje nobilitete, ki pa je ne smemo zamenjevati z aristokracijo v senatu. Pilat se je vojski verjetno pridružil kot vojaški tribun oziroma nižji vitez, se med uspešnim službovanjem povzpenjal s položaja na položaj ter še ne tridesetleten postal deželni upravitelj.

Pilat je imel za uniformo oblečeno usnjeno tuniko in kovinski prsni oklep, ko pa je bil v javnosti, se je oblekel v belo togo s škrlatno obrobo. Imel je kratko pristrižene lase in obrit obraz. Nekateri sicer menijo, da je bil po rodu iz Španije, vendar njegovo ime kaže, da je pripadal rodbini Pontii – samnitskim plemičem iz južne Italije.

Prefekti, ki so imeli položaj kot Pilat, so bili ponavadi poslani na barbarska področja. Rimljani so za takšen kraj šteli tudi Judejo. Pilat je poleg tega, da je vzdrževal red, nadzoroval tudi zbiranje posrednih davkov in davkov na osebo. Vsakodnevno delovanje sodstva je bilo prepuščeno judovskim sodiščem, primeri s smrtno obsodbo pa so bili očitno dodeljeni deželnemu upravitelju, ki je imel najvišjo sodno oblast.

Pilat in njegova žena sta z nekaj pisarji, spremljevalci in sli živela v pristaniškem mestu Cezareja. Pilat je poveljeval petim pehotnim kohortam, v vsaki je bilo od 500 do 1000 mož, in konjeniškemu polku, v katerem je bilo verjetno 500 mož. Njegovi vojaki so kršilce zakonov rutinsko pribijali na kol. V mirnem obdobju so izvršili smrtno kazen takoj po kratkemu zaslišanju, med vstajo pa so upornike usmrtili pri priči in množično. Rimljani so denimo pribili na kol 6000 sužnjev, da bi zadušili upor, ki ga je vodil Spartak. Če je v Judeji dišalo po kakšni nevšečnosti, se je deželni upravitelj ponavadi lahko obrnil na  cesarjevega namestnika v Siriji, ki je poveljeval legijam. Toda ta namestnik je bil večino časa med Pilatovim službovanjem odsoten, zato je moral Pilat na hitro zatreti nerede.

Deželni upravitelji so bili s cesarjem redno v stiku. Morali so mu sporočiti vse zadeve, ki so se tikale njegovega položaja ali pa so kakor koli ogrožale rimsko oblast, nato pa je cesar izdal odredbe. Upravitelj je verjetno čimprej želel cesarju posredovati svoje poročilo o dogodkih v provinci, in to še preden bi se lahko drugi začeli pritoževati. Takšne skrbi so bile zaradi kopičenja težav v Judeji Pilatu še kako resnične.

Glavni vir informacij o Pilatu so poleg evangelijskih pripovedi tudi dela zgodovinarjev Jožefa Flavija ter Filona. O tem, da je Pilat dal usmrtiti Kristusa, po katerem se imenuje krščanstvo, poroča tudi rimski zgodovinar Tacit.

Izzvana ogorčenost Judov

Jožef poroča, da so rimski upravitelji upoštevali to, da Judje niso hoteli izdelovati podob, zato v Jeruzalem niso prinašali vojaških simbolov, na katerih je bil upodobljen cesar. Pilat pa se za to ni zmenil, zato so ogorčeni Judje odhiteli v Cezarejo, da bi se pritožili. Pilat pet dni ni nič ukrenil. Šesti dan je svojim vojakom ukazal, naj obkolijo protestnike in jim zagrozijo s smrtjo, če se ne razidejo. Ko so Judje odvrnili, da raje umrejo, kakor pa da gledajo, kako drugi kršijo njihovo postavo, je Pilat popustil in naročil, da se podobe odstranijo.

Pilat je znal uveljavljati silo. Jožef pripoveduje o nekem pripetljaju, ko se je Pilat lotil gradnje akvadukta, da bi v Jeruzalem napeljal vodo. Projekt je finančno podprl z denarjem iz tempeljske zakladnice. Denarja se ni kratko malo polastil, saj je vedel, da je plenjenje templja bogoskrunstvo in bi s tem povzročil, da bi jezni Judje od Tiberija zahtevali njegovo odstavitev. Zato se zdi, da je Pilat sodeloval s tempeljskimi dostojanstveniki. Posvečen sklad, imenovan »korban«, so lahko zakonito uporabljali za javna dela v korist mestu. Toda na tisoče Judov se je zbralo, da bi izrazili svojo ogorčenost.

Pilat je svoje vojake poslal med množico in jim naročil, naj ne uporabljajo mečev, temveč naj protestnike udarjajo s palico. Zdi se, da je želel drhal nadzirati, ne da bi prišlo do pokola. Resda so nekateri umrli, vendar je ukrep očitno zalegel. Morda so ravno ta pripetljaj imeli v mislih nekateri, ki so Jezusu poročali, da je Pilat kri Galilejcev pomešal z njihovimi žrtvami. (Luka 13:1)

»Kaj je resnica?«

To, zaradi česar je Pilat prišel na slab glas, je njegovo preiskovanje obtožb, ki so jih judovski višji duhovniki in starešine izrekli zoper Jezusa, ki se je po njihovem mnenju imel za kralja. Ko je Pilat slišal, da je Jezusova naloga pričati za resnico, je videl, da zapornik ne predstavlja nikakršne grožnje za Rim. »Kaj je resnica?« je vprašal in pri tem očitno mislil, da je resnica preveč neopredeljiva, da bi si zaslužila pozornost. Njegov sklep? »Na njem ne najdem nobene krivde.« (Janez 18:37, 38; Luka 23:4)

S tem bi se moralo sojenje Jezusu končati, toda Judje so še naprej trdili, da Jezus navaja narod na nepokornost. Višji duhovniki so ga  oblastem izročili zaradi zavisti in Pilat se je tega dobro zavedal. Zavedal pa se je tudi, da si bo, če Jezusa izpusti, nakopal težave, in tega se je želel ogniti. Težav je imel dovolj, saj so bili zaradi upora in umora zaprti že Baraba in še nekaj drugih. (Marko 15:7, 10; Luka 23:2) Poleg tega si je Pilat zaradi prejšnjih prepirov z Judi že omadeževal ugled pri Tiberiju, ki je bil znan po svojem neprizanesljivem ravnanju s slabimi upravitelji. Pa vendar, če bi Pilat Judom popustil, bi bil to znak šibkosti. Torej se je znašel v zagati.

Ko je Pilat slišal, od kod Jezus prihaja, je želel primer izročiti Herodu Antipi, okrožnemu oblastniku v Galileji. Ta načrt je spodletel, zato je Pilat skušal ljudi, ki so se zbrali pred njegovo palačo, pripraviti do tega, da bi bil Jezus oproščen kazni, kar je bilo v skladu z navado, da so na pasho izpustili po enega zapornika. Množica je naglas zahtevala Barabo. (Luka 23:5–19)

Pilat je morda želel storiti to, kar je bilo prav, toda hkrati je želel ohraniti svoj položaj in ugoditi množici. Navsezadnje je svojo kariero postavil pred vest in pravico. Zahteval je vodo, si umil roke in rekel, da je nedolžen za smrt, ki jo je pravkar odobril. * Pilat je sicer verjel, da Jezus ni kriv ničesar, vendar ga je kljub temu dal prebičati in dovolil vojakom, da so se iz njega norčevali, ga udarjali in nanj pljuvali. (Matej 27:24–31)

Pilat je še zadnjič skušal Jezusa osvoboditi, vendar je množica vpila, da s tem ne bi bil več cesarjev prijatelj. (Janez 19:12) Takrat se je Pilat vdal. Neki učenjak je o tej Pilatovi odločitvi rekel naslednje: »Rešitev je bila preprosta: usmrtiti človeka. Vse, kar je bilo za izgubiti, je bilo življenje na videz nepomembnega Juda; bilo bi neumno dovoliti, da bi zaradi njega nastale težave.«

Kaj se je zgodilo s Pilatom?

V zadnjem zapisanem poročilu o Pilatovem službovanju je opisan še en spor. Jožef pravi, da se je množica oboroženih Samarijanov zbrala na gori Garizim v upanju, da bi odkrili zaklade, ki jih je Mojzes domnevno tam zakopal. Vmes je posegel Pilat in njegovi vojaki so pobili precej ljudi iz množice. Samarijani so se pritožili Pilatovemu predstojniku, Luciusu Vitelliusu, deželnemu upravitelju Sirije. Nikjer ni zapisano, ali je Vitellius menil, da je Pilat šel predaleč. Kakor koli, poslal ga je v Rim, da je cesarju odgovarjal za svoja dela, toda še preden je Pilat prispel, je Tiberij umrl.

»Od takrat naprej,« piše v neki reviji, »Pilatovo življenje ni več potrjeno z zgodovinskimi pričevanji, temveč ga spremljajo legende.« Mnogi skušajo zapolniti manjkajoče podrobnosti. Nekateri trdijo, da je Pilat postal kristjan. Etiopski pravoslavni »kristjani« so ga razglasili za »svetnika«. Evzebij, ki je živel na koncu tretjega in začetku četrtega stoletja, je bil prvi izmed mnogih, ki je rekel, da je Pilat podobno kakor Juda Iškarijot naredil samomor. Toda kaj natančno se je s Pilatom zgodilo, so samo ugibanja.

Pilat je bil morda svojeglav, lahkomiseln in surov. Pa vendar je na svojem položaju ostal deset let, medtem ko je večina prefektov v Judeji služila veliko manj časa. Torej je bil Pilat s stališča Rimljanov primeren človek za opravljanje tega dela. Drugi ga imajo za strahopetca, ki je na podel način dal Jezusa mučiti in umoriti, da bi zaščitil samega sebe. Spet nekateri pa pravijo, da Pilatova glavna dolžnost ni bila, da se je zavzemal za pravico, ampak da je skrbel za mir in rimske interese.

Čas, v katerem je živel Pilat, se močno razlikuje od današnjega. Kljub temu noben sodnik ne ravna pošteno, če obsodi človeka, za katerega meni, da je nedolžen. Če se Poncij Pilat ne bi srečal z Jezusom, bi bil najbrž samo še eno ime v zgodovinskih knjigah.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 11]

Ta napis, ki Poncija Pilata označuje za prefekta v Judeji, so našli v Cezareji