Uprimo se napačnemu razmišljanju!

KO JE očak Job doživel tragedijo, so ga obiskali njegovi trije prijatelji, Elifaz, Bildad in Zofar. Prišli so, da bi z njim sočustvovali in ga tolažili. (Job 2:11) Najvplivnejši in verjetno tudi najstarejši med njimi je bil Elifaz. Govoriti je začel prvi in je povedal največ. Kakšno mišljenje je pokazal v svojih treh govorih?

Elifaz je ob spominu na nadnaravno doživetje, ki ga je nekoč imel, rekel: »Duh je šel mimo mene – vstali so pokoncu lasje telesa mojega. Ustopil se je, a nisem mu spoznal obraza, podoba mi je bila pred očmi, šepet in glas sem začul.« (Job 4:15, 16) Kakšen duh je vplival na Elifazovo razmišljanje? Obtožujoči ton besed, ki jih je nato izrekel, kaže, da ta duh nikakor ni bil duh Božjih pravičnih angelov. (Job 4:17, 18, SSP) To je bilo zlo duhovno bitje. Zakaj bi Jehova sicer grajal Elifaza in njegova dva tovariša za to, ker so govorili laži? (Job 42:7) Da, Elifaz je bil pod vplivom demonov. S svojimi pripombami je pokazal, da brezbožno razmišlja.

Kakšne zamisli lahko razberemo iz Elifazovih izjav? Zakaj je pomembno, da se varujemo napačnega razmišljanja? In kaj lahko storimo, da bi se mu uprli?

»Svojim služabnikom ne zaupa«

Elifaz je v vseh treh govorih predstavil zamisel, da je Bog tako zahteven, da nič od tega, kar storijo njegovi služabniki, zanj ni dovolj dobro. »Glej, svojim služabnikom ne zaupa,« je Elifaz rekel Jobu, »pri svojih angelih najde napako.« (Job 4:18, SSP) Kasneje je o Bogu rekel: »Svetnikom svojim ne upa in nebesa niso čista v njegovih očeh!« (Job 15:15) In vprašal je: »Hasni li Vsegamogočnemu, da si pravičen?« (Job 22:3) Bildad se je s tem pogledom strinjal, saj je rekel: »Še mesec ne sveti jasno in zvezde niso čiste v očeh Njegovih.« (Job 25:5)

Paziti moramo, da takšno razmišljanje ne bi vplivalo tudi na nas. Privede nas lahko do mišljenja, da Bog od nas zahteva preveč. S takšnim pogledom pa bi poškodovali svoj odnos z Jehovom. Še več, če podležemo takšnemu razmišljanju, je vprašanje, kako se bomo odzvali, ko bomo morali biti disciplinirani. Namesto da bi ponižno sprejeli opomin, se lahko naše srce ‚srdi proti GOSPODU‘ in lahko do Njega gojimo jezo. (Pregovori 19:3) Kakšna duhovna katastrofa bi to bila!

»Ali more biti človek Bogu v pomoč«?

Zelo blizu zamisli, da je Bog prezahteven, je tudi pogled, da ima ljudi za nekoristne. Elifaz  je v svojem tretjem govoru vprašal: »Ali more biti človek Bogu v pomoč, da bi mu pomagal s svojo dojemljivostjo?« (Job 22:2, SSP) Elifaz je namigoval na to, da je človek za Boga nekoristen. Podobno je Bildad trdil: »Kako pa more smrtni človek biti pravičen pred mogočnim Bogom? in kako bi mogel biti čist rojeni od žene?« (Job 25:4) Kako bi lahko Job, ki je bil samo navaden smrtnik, glede na takšno razglabljanje sploh upal pomisliti na to, da ima pravičen položaj pred Bogom?

Danes nekatere ljudi mučijo negativni občutki do samega sebe. Takšni občutki se lahko v človeku porajajo zaradi vzgoje v družini, življenjskih pritiskov ali zato, ker je žrtev rasnega oziroma etničnega sovraštva. Toda Satan in njegovi demoni prav tako uživajo v tem, da človeka zlomijo. Če jim uspe na posameznika vplivati tako, da se počuti, kakor da ni nič, kar stori, dovolj dobro za Vsemogočnega Boga, ga lahko hitro prevzame malodušje. Sčasoma se lahko takšen človek oddalji od živega Boga oziroma ga celo zapusti. (Hebrejcem 2:1; 3:12)

Starost in zdravstvene težave nas omejijo. To, koliko sodelujemo pri oznanjevanju Kraljestva, se nam morda zdi prav neznatno, če primerjamo s tem, koliko smo naredili, ko smo bili mlajši, bolj zdravi in močnejši. Kako pomembno je vedeti, da ravno Satan in njegovi demoni želijo v nas zbuditi občutek, da kar koli storimo, za Boga ni dovolj dobro! Takemu razmišljanju se moramo upreti.

Kako se upreti negativnemu razmišljanju

Job je kljub trpljenju, ki ga je nanj zgrnil Satan Hudič, rekel: »Dokler ne umrem, ne dam si vzeti brezmadežnosti svoje.« (Job 27:5) Job je ljubil Boga, zato je bil odločen, da ne glede na kar koli ohrani svojo značajnost. In ravno v tem se skriva ključ, kako se upreti negativnemu razmišljanju. Dobro moramo razumeti Božjo ljubezen in biti zanjo iskreno hvaležni. Poleg tega moramo svojo ljubezen do Boga poglobiti. To lahko dosežemo z rednim preučevanjem Božje Besede in poglobljenim premišljevanjem v molitvi o tem, kar smo se naučili.

V Janezovem evangeliju 3:16 denimo piše: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.« Jehova človeštvo močno ljubi in to je pokazal s tem, kako je ravnal z ljudmi skozi zgodovino. Poglobljeno premišljevanje o zgledih iz preteklosti bi nam moralo graditi cenjenje do Jehova in nam poglobiti ljubezen do njega. To nam bo pomagalo, da se upremo napačnemu oziroma negativnemu razmišljanju.

Razmislimo na primer o tem, kako je Jehova pred neogibnim uničenjem Sodome in Gomore ravnal z Abrahamom. Abraham je Jehova osemkrat vprašal glede njegove sodbe. Jehova ni niti enkrat pokazal, da bi ga to razdražilo ali razočaralo. Ne, s svojimi odgovori je Abrahama pomiril in potolažil. (1. Mojzesova 18:22–33) Bog je kasneje iz Sodome rešil Lota in njegovo družino. Lot je Boga prosil, ali bi lahko zbežal v bližnje mesto namesto v gore. Jehova mu je odvrnil: »Glej, ozrl sem se milostno nate tudi v tej stvari, da ne razdenem mesta, za katero si govoril.« (1. Mojzesova 19:18–22) Ali te pripovedi Jehova prikazujejo kot zahtevnega, neljubečega in samovoljnega vladarja? Ne. Prikazujejo ga takšnega, kakršen v resnici je – ljubeč, prijazen, usmiljen in razumevajoč Vrhovni gospod.

Da bi ovrgli zamisel, da Bog išče samo napake in da zanj ne more biti nihče dovolj dober, preglejmo zglede Arona, Davida in Manaseja iz starodavnega Izraela. Aron je zakrivil tri resne grehe. Naredil je zlato tele, skupaj s svojo sestro Mirjam kritiziral Mojzesa ter pri Meribi ni počastil Boga. Kljub temu je Jehova videl v njem dobre lastnosti in mu  dovolil, da je vse do svoje smrti služil kot veliki duhovnik. (2. Mojzesova 32:3, 4; 4. Mojzesova 12:1, 2; 20:9–13)

Kralj David je med vladanjem zagrešil hude grehe – prešuštvo, načrtovanje smrti nedolžnega človeka in nezakonit popis prebivalcev. Toda Jehova je opazil, da se je David kesal, in je zvesto upošteval kraljestveno zavezo, tako da mu je dovolil, da je vse do smrti služil kot kralj. (2. Samuelova 12:9; 1. letopisov 21:1–7)

Judovski kralj Manasej je gradil oltarje Baalu, pošiljal svoje sinove skozi ogenj, podpiral spiritistične običaje in na tempeljskem dvorišču postavljal krivoverske oltarje. Vendar ko se je iz srca pokesal, mu je Jehova odpustil, ga osvobodil iz ujetništva in mu vrnil kraljestvo. (2. letopisov 33:1–13) Ali bi to storil Bog, za katerega nihče ni dovolj dober? Nikakor!

Kriv je tisti, ki po krivem obtožuje

Ne bi nas smelo presenetiti, da je Satan največja poosebitev vseh tistih lastnosti, za katere krivi Jehova, da jih ima. Satan je tisti, ki je surov in zahteven. To je jasno razvidno iz starodavnega običaja pri krivem čaščenju, ko so žrtvovali otroke. Odpadniški Izraelci so sežigali svoje sinove in hčere v ognju – nekaj, na kar Jehova ni nikoli niti pomislil. (Jeremija 7:31)

Satan je tisti, ki išče napake, in ne Jehova. V Razodetju 12:10 je Satan opisan kot »tožnik naših bratov, tisti, ki jih dan in noč obtožuje pred našim Bogom«. Po drugi strani pa je psalmist o Jehovu zapel: »Ako boš gledal na krivice, Jehova, Gospod, kdo more obstati? Toda pri tebi je odpuščenje.« (Psalm 130:3, 4)

Ko nihče več ne bo napačno razmišljal

Kakšno olajšanje so morali občutiti angeli, ko so bili Satan Hudič in njegovi demoni vrženi iz nebes! (Razodetje 12:7–9) Ti hudobni duhovi zatem niso mogli nič več vplivati na dejavnosti Jehovove angelske družine v nebesih. (Daniel 10:13)

Tudi zemeljski prebivalci se bodo v bližnji prihodnosti veselili. Kmalu bo angel, ki se bo spustil iz nebes ter bo imel v roki ključ od brezna in veliko verigo, zvezal Satana in njegove demone ter jih vrgel v brezno nedejavnosti. (Razodetje 20:1–3) Kakšno olajšanje bomo občutili, ko se bo to zgodilo!

Do takrat pa se moramo varovati napačnega razmišljanja. Kadar koli se zalotimo, da smo začeli negativno razmišljati, se moramo temu upreti in osrediniti svoje misli na Jehovovo ljubezen. Potem bo ‚Božji mir, ki presega vsako misel, stražil naše srce in um‘. (Filipljanom 4:6, 7)

[Slika na strani 26]

Job se je uprl negativnemu razmišljanju

[Slika na strani 28]

Lot je spoznal, da je Jehova razumevajoč Vrhovni gospod