Življenjska zgodba

Krepil me je zgled mojih staršev

PRIPOVEDUJE JANEZ REKELJ

Pisalo se je leto 1958. Z ženo Stanko sva bila visoko v Karavankah na jugoslovansko-avstrijski meji. Bežala sva v Avstrijo. Najino početje je bilo nevarno, saj je jugoslovanska obmejna straža budno pazila na to, da ne bi kdo ubežal čez mejo. Na poti sva pred seboj zagledala skalnato pobočje, ki se je strmo spuščalo v dolino. S Stanko nisva dotlej še nikoli videla avstrijske strani teh gora. Pot sva nadaljevala proti vzhodu do pobočja, prekritega z gruščem. Nase sva privezala ponjavo, ki sva jo nosila s sabo, in se po gorski strmini spustila v negotovo prihodnost.

NAJ razložim, kako sva se znašla v teh razmerah in kako me je zvesti zgled mojih staršev spodbujal, da sem v težavnih časih ostal zvestovdan Jehovu.

Odraščal sem v Sloveniji, majhni evropski državi. Ta dežela je bila ob rojstvu mojih staršev, Franca in Rozalije, pod avstro-ogrsko monarhijo. Na koncu prve svetovne vojne pa je postala del nove države, imenovane Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1929 se je preimenovala v Jugoslavijo. Rodil sem se 9. januarja istega leta, na obrobju vasi Podhom blizu slikovitega Blejskega jezera.

Mati je bila vzgojena v zelo katoliškem okolju. Eden od njenih stricev je bil duhovnik, tri tete pa so bile redovnice. Močno je hrepenela po tem, da bi imela lastno Biblijo,  jo brala in razumela. Njen oče pa o religiji ni imel pozitivnega mnenja. Zgrožen je bil nad tem, kakšno vlogo je ta imela v prvi svetovni vojni.

Spoznavanje resnice

Nedolgo po tej vojni sta materin bratranec Janez Brajec in njegova žena Ančka postala Preučevalca Biblije, kakor so se takrat imenovali Jehovove priče. V tistem času sta živela v Avstriji. Po letu 1936 je Ančka večkrat obiskala mojo mamo. Priskrbela ji je Biblijo, ki jo je mati hitro prebrala, prinašala pa ji je tudi Stražni stolp in druge biblijske publikacije v slovenščini. Ko je leta 1938 Hitler Avstrijo priključil Nemčiji, sta se Janez in Ančka vrnila v Slovenijo. Spominjam se ju kot izobražena, razumevajoča človeka, ki sta zares ljubila Jehova. O biblijskih resnicah sta se pogosto pogovarjala z mojo mamo in to jo je spodbudilo, da je svoje življenje posvetila Jehovu. Leta 1938 se je krstila.

Ko je mati nehala obhajati nesvetopisemske običaje, kot je na primer božič, ko ni več jedla krvavic, in še posebej, ko je doma zbrala vse verske podobe in jih sežgala, je s tem v okolici dvignila precej prahu. Kmalu so ji začeli nasprotovati. Materine tete, redovnice, so ji pisale in jo skušale pregovoriti, naj se vrne k Mariji in cerkvi. Toda ko jim je mama odpisala in jim postavila nekaj biblijskih vprašanj, ni prejela nobenega odgovora. Moj dedek ji je prav tako močno nasprotoval. Ni bil slab človek, toda bil je pod velikim pritiskom sorodnikov in okolice. Zato ji je večkrat uničil biblijsko literaturo, toda Biblije se ni dotaknil. Na kolenih jo je rotil, naj se vrne v cerkev. Šel je celo tako daleč, da ji je grozil z nožem. Toda moj oče mu je brez ovinkov povedal, da takšnega vedenja ne bo več prenašal.

Oče je še naprej podpiral materino pravico, da bere Biblijo in se sama odloča glede svojega verovanja. Leta 1946 se je krstil tudi on. Ker sem videl, kako je Jehova krepil mojo mamo, da je kljub nasprotovanju neustrašno zagovarjala resnico, in kako jo je za njeno vero nagrajeval, me je to spodbudilo, da sem navezal svoj odnos z Bogom. Mama mi je zelo pomagala tudi s svojo navado, da mi je glasno brala iz Biblije in biblijskih publikacij.

 Mati se je prav tako rada dolgo pogovarjala s svojo sestro Marijo Repe in tako sva se s to mojo teto sredi julija 1942 istega dne krstila. K nam je prišel brat in imel kratek govor, nato pa sva se krstila pri nas doma v velikem čebru.

Prisilno delo med drugo svetovno vojno

Leta 1942, sredi druge svetovne vojne, sta Nemčija in Italija napadli Slovenijo ter si jo razdelili med seboj in Madžarsko. Starša se nista hotela pridružiti nacistični ljudski zvezi Volksbund. Jaz pa v šoli nisem hotel pozdravljati s »Heil Hitler«. Očitno je moj učitelj o tem obvestil oblasti.

Morali smo na vlak, namenjen proti gradu blizu bavarske vasi Hüttenbach, v katerem je bilo prisilno delovno taborišče. Oče je poskrbel, da sem lahko delal in živel pri krajevnem peku in njegovi družini. Takrat sem se naučil pekarstva, kar mi je pozneje zelo koristilo. Sčasoma so vse ostale člane moje družine (tudi teto Marijo z družino) premestili v taborišče v Gunzenhausnu.

Ob koncu vojne naj bi z neko skupino ljudi odpotoval k svojima staršema. Toda na večer pred odhodom se je pojavil oče. Ne vem, kje bi se končala moja pot, če bi odšel s tisto skupino, saj to niso bili ljudje, vredni zaupanja. Tako sem spet občutil Jehovovo ljubečo skrb, saj me je po mojih starših ščitil in poučeval. Z očetom sva hodila tri dni do kraja, kjer je bila naša družina. Do junija 1945 smo bili vsi ponovno doma.

Po vojni so v Jugoslaviji prišli na oblast komunisti pod vodstvom predsednika Josipa Broza - Tita. Zato so bile za Jehovove priče razmere še naprej težavne.

Leta 1948 nas je obiskal neki brat iz Avstrije in mi smo ga pogostili. Povsod, kamor je šel, mu je sledila policija in aretirala brate, ki jih je obiskal. Aretirali so tudi očeta, ker je bil do njega gostoljuben in ga ni prijavil policiji. Zaprli so ga za dve leti. Za mamo je bil to zelo težaven čas, pa ne le zato, ker ni bilo očeta, ampak tudi zato, ker je vedela, da naju z mlajšim bratom kmalu čaka preskus nevtralnosti.

Zaporna kazen v Makedoniji

Novembra 1949 so me vpoklicali k vojakom. Odgovornim sem pojasnil, da zaradi vesti tega ne morem storiti. Oblasti me niso hotele poslušati in so me skupaj z rekruti z vlakom poslale v Makedonijo, ki je bila na drugem koncu Jugoslavije.

Tri leta sem bil odrezan od družine in bratovščine ter ostal brez vsake literature ali celo Biblije. Bilo je zelo težko. Podpiralo me je poglobljeno premišljevanje o Jehovu in zgledu njegovega Sina Jezusa Kristusa. Krepil me je tudi zgled mojih staršev. In nenehno sem molil za moč, zato nisem obupal.

Pozneje so me poslali v zapor v Idrizovem blizu Skopja. Tam so zaporniki imeli različne naloge in dela. Sprva sem delal kot čistilec in kurir. Neki zapornik, ki je bil v preteklosti član tajne policije, me je pogosto strahoval, toda z drugimi, s katerimi sem se pri delu srečeval (pazniki, zaporniki in celo  z upravnikom zaporniške tovarne), sem bil v dobrih odnosih.

Kasneje sem izvedel, da v zaporniški pekarni potrebujejo peka. Nekaj dni zatem je bil ob preverjanju prisotnosti navzoč tudi upravnik. Ko je vzdolž vrste prišel do mene, se je ustavil in me vprašal: »Ali si pek?« »Da, gospod,« sem odvrnil. »Jutri zjutraj se javi v pekarni,« je dejal. Zapornik, ki je prej z mano žaljivo ravnal, je pogosto šel mimo pekarne, vendar ni mogel storiti ničesar. Tam sem delal od februarja do julija 1950.

Zatem so me premestili v barake, imenovane Volkoderi, blizu Prespanskega jezera na jugu Makedonije. Iz bližnjega Otešovega sem lahko pošiljal pisma svojim domačim. Delal sem v skupini cestnih delavcev, toda večino časa sem bil v pekarni, kar mi je bilo v olajšanje. Novembra 1952 so me izpustili.

V času, ko me ni bilo v Podhomu, je na tamkajšnjem področju nastala občina. Bratje in sestre so se sprva shajali v prostorih gostišča v Spodnjih Gorjah. Pozneje je oče dal za to na razpolago sobo v naši hiši. Ko sem se vrnil iz Makedonije, sem se jim z veseljem pridružil. Spet sem tudi obnovil poznanstvo s Stanko, ki sem jo srečal, preden so me zaprli. Štiriindvajsetega aprila 1954 sva se poročila. Toda oblasti me niso pustile na miru.

Zaporna kazen v Mariboru

Septembra 1954 so me ponovno vpoklicali. Tokrat so me obsodili na več kot tri leta in pol zapora v Mariboru. Takoj ko je bilo to mogoče, sem si nakupil nekaj papirja in svinčnike ter si pričel zapisovati vse, česar sem se lahko spomnil: svetopisemskih stavkov, navedkov iz Stražnega stolpa ter misli iz drugih krščanskih publikacij. Svoje zapiske sem večkrat prebiral in ko sem se še česa spomnil, sem to dodal v knjižico, ki sem si jo naredil. Na koncu zaporniške kazni je bila polna. Pomagala mi je, da sem ostal osredinjen na resnico in duhovno močan. Neprecenljiv vir duhovne moči sta bila tudi molitev in poglobljeno premišljevanje, zato sem se lahko z drugimi o resnici pogumneje pogovarjal.

Med prestajanjem zaporne kazni v Mariboru so mi dovolili, da sem prejel po eno pismo na mesec in prav tako enkrat na mesec 15-minutni obisk. Stanka je vsakič z vlakom potovala vso noč, da me je lahko zgodaj zjutraj obiskala v zaporu in nato še isti dan odpotovala domov. Ti obiski so bili zame zelo spodbudni. Nato sem se domislil, kako lahko pridem do Biblije. S Stanko sva si pri mizi sedela nasproti, zraven pa je bil paznik, ki naju je moral opazovati. Ko naju ni gledal, sem ji v ročno torbico dal pismo, v katerem sem jo zaprosil, naj mi ob naslednjem obisku prinese v torbici Biblijo.

Stanka in moja starša so mislili, da je to prenevarno, zato so izvod Krščanskih grških spisov razdelili in biblijske strani vložili v nekaj žemelj. Tako sem po delih dobival prepotrebno Biblijo. Enako sem prejemal tudi izvode Stražnega stolpa, ki jih je Stanka ročno prepisovala. Brez odlašanja sem to nato prepisal tudi jaz in uničil njen prepis, da ne  bi nobeden, ki bi članke našel, odkril, od kod jih dobivam.

Ker sem vztrajno oznanjeval, so drugi zaporniki govorili, da bom gotovo imel težave. Nekoč sem se s sozapornikom zapletel v precej živahen biblijski pogovor. Zaslišala sva zaškrtati ključ v ključavnici in vstopil je paznik. Pomislil sem, da me bodo zaprli v samico. Toda paznik ni imel tega namena. Slišal je razgovor in se želel pridružiti. Ko je dobil odgovore na svoja vprašanja, je bil zadovoljen, zapustil celico in za seboj zaklenil vrata.

Zadnji mesec zapora me je zaporniški prevzgojitelj pohvalil, da sem odločno stal na strani resnice. Zame je to bila prava nagrada za trud, da razglasim Jehovovo ime. Maja 1958 so me ponovno odpustili iz zapora.

Pobeg v Avstrijo in zatem odhod v Avstralijo

Avgusta 1958 je umrla mama, ki je bila že nekaj časa bolna. Nato so me septembra 1958 tretjič vpoklicali k vojakom. Tisti večer sva se s Stanko odločila, da nekaj ukreneva, in to naju je pripeljalo do tistega vznemirljivega prečkanja meje, ki sem ga opisal na začetku. Ne da bi komu povedala, sva pripravila nahrbtnika, vzela s seboj ponjavo in skočila skozi okno ter se namenila proti avstrijski meji, takoj zahodno od Stola. Zdelo se je, da nama je Jehova omogočil izhod, ko je videl, da potrebujeva olajšanje.

Avstrijske oblasti so naju poslale v begunsko taborišče blizu Salzburga. V šestih mesecih, kar sva bila tam, sva se ves čas družila s krajevnimi Pričami, zato sva bila v taborišču zelo malo časa. Drugi, ki so bivali v taborišču, so bili osupli nad tem, kako hitro sva si našla prijatelje. Takrat sva prvič obiskala zbor. Prav tako sva prvič svobodno oznanjevala od hiše do hiše. Ob odhodu nama je bilo te drage prijatelje zelo težko zapustiti.

Avstrijske oblasti so nama ponudile možnost, da se preseliva v Avstralijo. Nikoli se nama ni niti sanjalo o tem, da bi odšla kam tako daleč. Z vlakom sva odpotovala do Genove v Italiji in se nato vkrcala na ladjo proti Avstraliji. Na koncu sva se nastanila v Wollongongu v Novem Južnem Walesu. Tukaj se nama je 30. marca 1965 rodil sin Philip.

V Avstraliji so se nama odprle mnoge priložnosti za služenje, tudi oznanjevanje tistim, ki so se priselili s področij nekdanje Jugoslavije. Hvaležna sva za Jehovove blagoslove, med katerimi je tudi ta, da mu lahko služimo kot enotna družina. Philip in njegova žena Susie imata prednost, da služita v avstralskem podružničnem uradu Jehovovih prič in imela sta tudi priložnost dve leti delati v podružničnem uradu v Sloveniji.

Z ženo se kljub izzivom zaradi starosti in zdravstvenih težav še naprej veseliva služenja Jehovu. Zelo sem hvaležen za odličen zgled, ki sta mi ga dala starša! Ta me še naprej krepi in mi pomaga, da delam to, kar je rekel apostol Pavel: »Veselite se v upanju. Potrpite v stiski. Vztrajajte v molitvi.« (Rimljanom 12:12)

[Slika na straneh 16, 17]

Moja starša na koncu 1920-ih let

[Slika na strani 17]

Moja mati (na desni) z Ančko, svojo duhovno učiteljico

[Slika na strani 18]

Z ženo Stanko kmalu po poroki

[Slika na strani 19]

Občina, ki se je shajala v našem domu leta 1955

[Slika na strani 20]

Z ženo, sinom Philipom in njegovo ženo Susie