Širjenje krščanstva med Judi v prvem stoletju

OKOLI leta 49 n. št. je bil v Jeruzalemu pomemben sestanek. Med zbranimi so bili tisti, ‚ki so veljali za stebre‘ krščanske občine v prvem stoletju – Janez, Peter in Jezusov polbrat Jakob. Po poročilu sta bila med navzočimi tudi apostol Pavel in njegov tovariš Barnaba. Na dnevnem redu je bila razdelitev ogromnega področja za oznanjevanje. Pavel je pojasnil: »Dali [so] meni in Barnabu desnico v znamenje sodelovanja, da bi midva šla k narodom, oni pa k obrezanim.« (Galačanom 2:1, 9) *

Kaj naj bi pomenil ta sklep? Ali so področje, kjer naj bi oznanjevali dobro novico, razdelili na Jude in judovske spreobrnjence ter na Nejude? Ali pa je pri tem dogovoru šlo bolj za zemljepisno razdelitev področja? Da bi na to lahko razumno odgovorili, potrebujemo nekaj zgodovinskih podatkov o judovski diaspori – Judih, ki so živeli zunaj Palestine.

Judje v prvem stoletju

Koliko Judov je živelo v diaspori v prvem stoletju? Zdi se, da se mnogo učenjakov strinja s tem, kar piše v publikaciji Atlas of the Jewish World: »Točno število je težko ugotoviti, vendar ocenjujejo, da je bilo malo pred letom 70 v Judeji po vsej verjetnosti dva milijona in pol Judov, v diaspori na rimskem ozemlju pa naj bi jih bilo precej več kot štiri milijone. [. . .] Judje so verjetno predstavljali približno desetino celotnega prebivalstva v imperiju, v mestih vzhodnih provinc, kjer jih je bilo največ, pa so morda sestavljali četrtino ali več vseh prebivalcev.«

Glavna judovska središča na Vzhodu so bila v Siriji, Mali Aziji, Babilonu in Egiptu, manjše skupnosti pa so bile tudi v Evropi. Iz diaspore so izhajali nekateri dobro znani zgodnji judovski kristjani, na primer Barnaba iz Cipra, Priskila in Akvila iz Ponta in pozneje iz Rima, Apolo iz Aleksandrije ter Pavel iz Tarza. (Apostolska dela 4:36; 18:2, 24; 22:3)

Skupnosti v diaspori so z domovino ohranjale mnoge vezi. V jeruzalemski tempelj so denimo pošiljale letni davek, da bi prispevale k tempeljskemu življenju in čaščenju. Glede tega učenjak John Barclay pravi: »Veliko dokazov kaže, da so ta denar, skupaj z dodatnimi prispevki bogatih, tankovestno zbirale skupnosti v diaspori.«

Skupnosti pa so bile z domovino povezane še drugače. Vsako leto je ob praznikih odpotovalo v Jeruzalem več deset tisoč romarjev. To je videti tudi iz Apostolskih del  2:9–11, kjer je opisano dogajanje ob binkoštih leta 33 n. št. Judovski romarji, ki so bili takrat navzoči, so prišli iz Parta, Medije, Elama, Mezopotamije, Kapadokije, Ponta, Azije, Frigije, Pamfilije, Egipta, Libije, Rima, Krete in Arabije.

Tempeljska uprava v Jeruzalemu je z Judi v diaspori pisno komunicirala. Znano je, da je učitelj postave Gamaliel, omenjen v Apostolskih delih 5:34, pošiljal pisma v Babilon in druge dele sveta. Ko je apostol Pavel okoli leta 59 n. št. prišel kot zapornik v Rim, so mu ‚judovski prvaki‘ povedali, da ‚iz Judeje niso o njem dobili nobenih pisem, pa tudi nihče od bratov, ki so prišli tja, ni o njem poročal ali govoril nič hudega‘. To nakazuje, da so v Rimu pogosto prejemali pisma in poročila iz domovine. (Apostolska dela 28:17, 21)

Judje v diaspori so uporabljali grški prevod Hebrejskih spisov, poznan kot Septuaginta. V nekem priročniku piše: »Sklepamo lahko, da so po vseh skupnostih v diaspori brali LXX [Septuaginto], ki so jo sprejeli za Biblijo oziroma ‚svete spise‘ Judov v diaspori.« Ta prevod so pri poučevanju precej rabili zgodnji kristjani.

Z vsem tem so bili dobro seznanjeni tudi člani krščanskega vodstvenega organa v Jeruzalemu. Dobra novica je že dosegla Jude v Siriji in še dlje, tudi v Damasku in Antiohiji. (Apostolska dela 9:19, 20; 11:19; 15:23, 41; Galačanom 1:21) Na sestanku leta 49 n. št. so očitno načrtovali prihodnje delo. Preglejmo biblijske navedke v zvezi s širjenjem krščanstva med Judi in judovskimi spreobrnjenci.

Pavlova potovanja in Judje v diaspori

Apostol Pavel je imel sprva nalogo, ‚da ponese ime [Jezusa Kristusa] narodom, pa tudi kraljem in Izraelovim sinovom‘. * (Apostolska dela 9:15) Po sestanku v Jeruzalemu je še naprej oznanjeval Judom v diaspori povsod, kamor je šel. (Glej okvir na strani 14.) To nakazuje, da je bila razdelitev področja najverjetneje zemljepisne narave. Pavel in Barnaba sta razširila svoje misijonarsko delo proti zahodu, drugi pa so služili v judovski domovini in po velikih judovskih skupnostih na Vzhodu.

Pavel je s tovariši pričel drugo misijonarsko potovanje v sirijski Antiohiji in nadaljeval pot proti zahodu po Mali Aziji do Troade. Od tam je odplul proti Makedoniji, ker je sklepal, da jih ‚je Bog poklical, naj dobro novico oznanijo tudi tam‘. Pozneje so bile krščanske občine ustanovljene še v drugih evropskih mestih, tudi v Atenah in Korintu. (Apostolska dela 15:40, 41; 16:6–10; 17:1–18:18)

Ob koncu tretjega misijonarskega potovanja okoli leta 56 n. št. pa se je Pavel namenil oditi naprej proti zahodu in tako še bolj razširiti področje, ki mu je bilo dodeljeno na sestanku v Jeruzalemu. Napisal je: »Nadvse [si] želim oznaniti dobro novico tudi vam v Rimu.« In: »Odpotoval [bom] v Španijo in spotoma prišel do vas.« (Rimljanom 1:15; 15:24, 28) Kako pa je bilo z velikimi skupnostmi v diaspori na Vzhodu?

Judovske skupnosti na Vzhodu

V prvem stoletju n. št. je bila največja judovska diaspora v Egiptu, predvsem v glavnem mestu Aleksandriji. V tem središču trgovine in kulture je prebivalo več sto tisoč Judov in njihove sinagoge so bile posejane po vsem mestu. Filon, aleksandrijski Jud, je trdil, da je takrat v celem Egiptu živelo vsaj milijon Judov. Dobršno število se jih je  naselilo tudi v bližnji Libiji v mestu Cirena in njeni okolici.

Nekateri Judje, ki so se pokristjanili, so prišli s teh področij. Beremo denimo, da so občino v sirijski Antiohiji podpirali »Apolo, po rodu iz Aleksandrije«, »nekaj ljudi s Cipra in iz Cirene« ter »Lukij iz Cirene«. (Apostolska dela 2:10; 11:19, 20; 13:1; 18:24) Sicer pa Biblija o dejavnosti kristjanov iz prvega stoletja v Egiptu in njegovi okolici molči, omenja le krščanskega oznanjevalca Filipa, ki je oznanjeval etiopskemu evnuhu. (Apostolska dela 8:26–39)

Drugo večje središče je bilo Babilon, ki je segal vse do Parta, Medije in Elama. Neki zgodovinar pravi, da »so Judje prebivali na vseh področjih po ravnini Tigrisa in Evfrata, od Armenije do Perzijskega zaliva, na severovzhodu pa tudi do Kaspijskega jezera in na vzhodu do Medije«. Glede na Encyclopaedio Judaico naj bi jih bilo tam 800.000 ali več. Judovski zgodovinar Jožef iz prvega stoletja pravi, da je ob letnih praznikih odpotovalo v Jeruzalem več deset tisoč babilonskih Judov.

Ali se je ob binkoštih leta 33 n. št. krstilo tudi kaj teh romarjev iz Babilona? Tega ne vemo, toda tisti dan so bili med poslušalci apostola Petra tudi nekateri iz Mezopotamije. (Apostolska dela 2:9) Vemo, da je bil apostol Peter v Babilonu med letoma 62 in 64 n. št. Tam je napisal svoje prvo pismo in verjetno tudi drugo. (1. Petrovo 5:13) Očitno je bil Babilon s številnim judovskim prebivalstvom del področja, ki so ga na sestanku, omenjenem v pismu Galačanom, dobili Peter, Janez in Jakob.

Jeruzalemska občina in Judje v diaspori

Jakob, ki je bil prav tako na sestanku v zvezi z razdelitvijo področja, je služil kot nadzornik v jeruzalemski občini. (Apostolska dela 12:12, 17; 15:13; Galačanom 1:18, 19) Videl je, kako se je ob binkoštih leta 33 n. št. na tisoče Judov iz diaspore odzvalo na dobro  novico in se krstilo. (Apostolska dela 1:14; 2:1, 41)

Takrat in pozneje se je ob letnih praznikih zlilo v Jeruzalem več deset tisoč Judov. V mestu je mrgolelo ljudi in obiskovalci so morali prenočevati v bližnjih vaseh ali šotorih. V Encyclopaedii Judaici je pojasnjeno, da so ti romarji obiskovali prijatelje ter šli v tempelj, da bi častili Boga, darovali žrtve in skupaj z drugimi preučevali Toro.

Te dogodke so Jakob in drugi člani jeruzalemske občine nedvomno izkoristili za to, da so oznanjevali Judom iz diaspore. Morda so bili apostoli pri svojem delovanju v obdobju po Štefanovi smrti, ko »se je začelo veliko preganjanje občine, ki je bila v Jeruzalemu«, zelo previdni. (Apostolska dela 8:1) Poročilo nakazuje, da je zaradi gorečnosti teh kristjanov za oznanjevanje pred tem dogodkom in po njem njihovo število vztrajno raslo. (Apostolska dela 5:42; 8:4; 9:31)

Kaj se lahko iz tega naučimo?

Da, zgodnji kristjani so si iskreno prizadevali priti v stik z Judi, kjer koli so ti živeli. Obenem pa so Pavel in drugi oznanjevali tudi Nejudom na evropskem področju. Poslušali so Jezusovo poslovilno zapoved svojim sledilcem, naj pridobivajo učence »med ljudmi iz vseh narodov«. (Matej 28:19, 20)

Iz njihovega zgleda spoznamo, kako pomembno je, da oznanjujemo organizirano, če želimo, da nas pri tem delu podpira Jehovov duh. Poleg tega lahko vidimo, da je dobro iskati ljudi, ki spoštujejo Božjo Besedo, in to še posebej na področjih, kjer je malo Jehovovih prič. Ali so kateri deli na področju vaše občine rodovitnejši od drugih? Morda bi bilo koristno, da bi jih pogosteje obdelali. Ali bi bilo primerno nekatere javne prireditve v soseščini izkoristiti za neformalno pričevanje in oznanjevanje na ulici?

Ko v Bibliji beremo o zgodnjih kristjanih in spoznavamo zgodovinske in zemljepisne podrobnosti, nas to bogati. Pri tem, ko želimo razširiti svoje razumevanje, pa nam lahko pomaga tudi brošura Oglejmo si dobro deželo z mnogimi zemljevidi in fotografijami.

[Podčrtni opombi]

[Tabela na strani 14]

SKRB APOSTOLA PAVLA ZA JUDE V DIASPORI

PRED SESTANKOM V JERUZALEMU LETA 49 N. ŠT.

Apostolska dela 9:19, 20 Damask – ‚začel je oznanjevati

po sinagogah‘

Apostolska dela 9:29 Jeruzalem – »govoril je [. . .]

z grško govorečimi Judi«

Apostolska dela 13:5 Salamina (Ciper) – ‚po judovskih sinagogah

je oznanjeval Božjo besedo‘

Apostolska dela 13:14 Antiohija v Pizidiji – ‚šel je v sinagogo‘

Apostolska dela 14:1 Ikonij – ‚šel je v judovsko sinagogo‘

PO SESTANKU V JERUZALEMU LETA 49 N. ŠT.

Apostolska dela 16:14 Filipi – »Lidija, [. . .] ki je častil

Boga«

Apostolska dela 17:1 Tesalonika – »kjer so Judje imeli sinagogo«

Apostolska dela 17:10 Beroja – ‚judovska sinagoga‘

Apostolska dela 17:17 Atene – ‚v sinagogi je dopovedoval Judom‘

Apostolska dela 18:4 Korint – »je imel v sinagogi govor«

Apostolska dela 18:19 Efez – »je šel v sinagogo in

dopovedoval Judom«

Apostolska dela 19:8 Efez – »je hodil v sinagogo in v njej

tri mesece pogumno govoril«

Apostolska dela 28:17 Rim – »je sklical judovske prvake«

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Tisti, ki so slišali dobro novico ob binkoštih 33 n.št, so prišli iz mnogih krajev

ILIRIK

ITALIJA

Rim

MAKEDONIJA

GRČIJA

Atene

KRETA

Cirena

LIBIJA

BITINIJA

GALATIJA

AZIJA

FRIGIJA

PAMFILIJA

CIPER

EGIPT

ETIOPIJA

PONT

KAPADOKIJA

KILIKIJA

MEZOPOTAMIJA

SIRIJA

SAMARIJA

Jeruzalem

JUDEJA

MEDIJA

Babilon

ELAM

ARABIJA

PART

[Vodovja]

Sredozemsko morje

Črno morje

Rdeče morje

Perzijski zaliv