Jehovova beseda se dviga v »deželi orla«

»DEŽELA orla.« Tako Albanci imenujejo svojo deželo v maternem jeziku. Ta država, ki meji na Jadransko morje, leži na Balkanskem polotoku in je nameščena med Grčijo in nekdanjo Jugoslavijo. Čeprav obstaja veliko teorij o izvoru Albancev, pa se večina zgodovinarjev strinja, da so tukajšnji ljudje potomci Ilirov, od katerih so podedovali tudi svoj jezik. Iliri so glede na The Encyclopædia Britannica živeli že pred kakimi 4000 leti.

Naravna lepota Albanije je zelo pestra, vse od razbrazdanega gorovja na daljnem severu do dolgih belih peščenih plaž na jugu ob Jadranskem morju. Vendar so največja lepota ljudje, ki so topli, gostoljubni, živahni in odprti. So bistri učenci in svoje mnenje vneto izražajo z dinamičnimi gestami.

Obisk znanega misijonarja

Prijetni ljudje in čudovita pokrajina so nedvomno pritegnili pozornost edinstvenega  popotnika, ki je živel pred veliko stoletji. Apostol Pavel, ki je veliko potoval, je okoli leta 56 n. št. napisal: »Vse naokrog tja do Ilirika [sem] temeljito oznanil dobro novico o Kristusu.« (Rimljanom 15:19) Južni del Ilirika je ležal na današnjem ozemlju srednje in severne Albanije. Pavel je pisal iz Korinta v Grčiji, južno od Ilirika. Njegove besede, da je temeljito oznanjeval »tja do Ilirika«, nakazujejo, da je bodisi prišel do meje Ilirika bodisi da je vanj vstopil. Kakor koli že, oznanjeval je na ozemlju današnje južne Albanije. Sklenemo lahko, da je bil eden prvih oznanjevalcev v Albaniji prav Pavel.

Stoletja so minevala. Cesarstva so se vzpenjala in propadala. Na tem koščku Evrope so se tuje oblasti neprestano menjavale, dokler ni Albanija leta 1912 postala samostojna država. Kakšno desetletje kasneje so Albanci ponovno slišali besedo o Jehovovem kraljestvu.

Vznemirljiv sodoben začetek

Nekaj albanskih priseljencev, ki so se družili z Mednarodnimi preučevalci Biblije, kot so se imenovali Jehovove priče, se je v 1920-ih letih iz Združenih držav vrnilo v Albanijo. O tem, kar so se naučili, so želeli govoriti drugim. Med njimi je bil tudi Nasho Idrizi. Nekateri ljudje so se pozitivno odzvali. Leta 1924 je bil urad v Romuniji pooblaščen, da nadzoruje oznanjevanje v Albaniji. Tako je lahko poskrbel za vse večje zanimanje.

Eden od domačinov, ki so se v tistih letih poučili o Jehovu, je bil tudi Thanas Duli (Athan Doulis). Takole se spominja: »V Albaniji so bile leta 1925 organizirane tri občine, po različnih koncih države pa je bilo razkropljenih še nekaj Preučevalcev Biblije in zainteresiranih ljudi. Zaradi medsebojne ljubezni so bili tako zelo drugačni od [. . .] ljudi, ki so jih obkrožali!« *

Potovanje je bilo zaradi slabih cestnih povezav izredno težavno. Toda goreči oznanjevalci so izziv sprejeli. Denimo Areti Pina, ki se je leta 1928 krstila pri 18 letih na južni obali v mestu Vlora, je z Biblijo v roki oznanjevala ljudem po težko prehodnem gorovju. Na začetku 1930-ih let je sodelovala z gorečo občino v Vlori.

 Od leta 1930 je oznanjevalsko delo v Albaniji vodil podružnični urad v Atenah. Leta 1932 je Albanijo obiskal potujoči nadzornik iz Grčije, da bi brate in sestre spodbudil in okrepil. Skoraj vsi, ki so se takrat učili o biblijski resnici, so imeli nebeško upanje. Ker so sloveli kot čisti in pošteni ljudje, so jih vsenaokrog močno spoštovali. Delo teh zvestih bratov in sester je obrodilo veliko sadu. Tako v letu 1935 kot v letu 1936 so v Albaniji oddali po kakih 6500 izvodov biblijske literature.

Nekega dne je Nasho Idrizi v središču Vlore po gramofonu predvajal enega od govorov J. F. Rutherforda. Ljudje so zaprli svoje delavnice in trgovine ter prišli poslušat brata Idriza, ki je predavanje prevajal v albanščino. Gorečnost teh zgodnjih, neutrudnih biblijskih poučevalcev je bila blagoslovljena. Do leta 1940 je bilo v Albaniji že 50 Prič.

Ateistična država

Leta 1939 so državo okupirali italijanski fašisti. Jehovove priče niso bili več uradno priznani in oznanjevanje je bilo prepovedano. Kmalu zatem so v državo vdrle nemške čete. Po koncu druge svetovne vojne se je pojavil karizmatični vojaški vodja Enver Hoxha. Njegova komunistična partija je leta 1946 zmagala na volitvah in postal je predsednik vlade. Leta, ki so sledila, so poimenovali čas osvoboditve, toda Jehovovemu ljudstvu so pomenila ravno obratno.

Vlada je do religije postajala vse bolj nestrpna. Jehovove priče v Albaniji zaradi svoje krščanske nevtralnosti niso hoteli prijeti za orožje in se vpletati v politiko. (Izaija 2:2–4; Janez 15:17–19) Mnoge so stlačili v zapor, kjer niso imeli ne hrane ne osnovnih potrebščin za življenje. Velikokrat so jim njihove duhovne sestre, ki niso bile zaprte, prale oblačila in kuhale.

Neustrašni kljub preganjanju

Na začetku 1940-ih let je Frosina Xheka, takrat še najstnica iz vasi blizu Permetija, slišala o tem, kaj so se njeni starejši bratje učili od Pričevalca, ki je bil čevljar in mu je bilo ime Nasho Dori. * Oblasti so bile do Jehovovih prič vse strožje, toda Frosina je bila na nejevoljo svojih staršev vsak dan trdnejša v veri. »Skrili so mi čevlje in me pretepli, če sem odšla na krščanski shod. Hoteli so me poročiti z nevernikom. Ko sem se temu uprla, so me napodili od doma. Tistega dne je snežilo. Nasho Dori je prosil brata Goleta Flloka iz Gjirokastre, naj mi pomaga. Uredila sta, da sem lahko živela pri Goletovi družini. Moji bratje so bili zaradi nevtralnega stališča dve leti v zaporu. Ko  so jih izpustili, sem se preselila v Vloro in živela pri njih.

Policija me je skušala prisiliti, da bi sodelovala pri političnih dejavnostih. Odklonila sem. Aretirali so me, odpeljali v sobo in me obkrožili. Eden od njih mi je zagrozil: ‚Ali se zavedaš, kaj ti lahko storimo?‘ Odgovorila sem: ‚Storite lahko le tisto, kar vam dovoli Jehova.‘ Ostro je odvrnil: ‚Ti si nora! Izgini od tod!‘«

Albanski bratje in sestre so bili v vseh teh letih podobno zvestovdani. Leta 1957 so v Albaniji dosegli najvišje število kraljestvenih oznanjevalcev, in sicer 75. Na začetku 1960-ih let so bratje iz sedeža Jehovovih prič uredili, da je John Marks, albanski priseljenec v Združenih državah, obiskal Tirano, da bi pomagal organizirati krščansko delo. * Toda nedolgo zatem so morali Luçi Xheka, Mihal Sveci, Leonidha Pope in drugi odgovorni bratje v delovna taborišča.

Svetloba na koncu predora

Do leta 1967 so v Albaniji na vse religije gledali z neodobravanjem, potem pa jih niso več tolerirali. Ne katoliški ne pravoslavni ne muslimanski duhovnik ni smel več opravljati bogoslužja. Cerkve in mošeje so zaprli ali pa preuredili v telovadnice, muzeje oziroma tržnice. Nihče ni smel imeti Biblije in nihče ni smel govoriti o veri v Boga.

Pričam je bilo skoraj nemogoče oznanjevati in se zbirati na shodih. Vsak se je po svojih najboljših močeh trudil služiti Jehovu, čeprav so bili drug od drugega ločeni. Njihovo število se je od 1960-ih do 1980-ih let zmanjšalo samo še na peščico. Navkljub vsemu so bili duhovno močni.

Ob koncu 1980-ih let se je politična scena v Albaniji spreminjala počasi. Ljudje niso imeli dovolj hrane in obleke; bili so nesrečni. Reforme, ki so zajele Vzhodno Evropo, so Albanijo dosegle na začetku 1990-ih let. Po 45 letih totalitarnega režima je nova vlada ponovno dovolila versko svobodo.

Vodstveni organ Jehovovih prič je uredil, da sta podružnici iz Avstrije in Grčije hitro navezali stike z bratovščino v Albaniji. Grški bratje, ki so znali albansko, so prinesli nekaj novoprevedene biblijske literature v Tirano in Berati. Tamkajšnjim prej razkropljenim bratom in sestram je bilo srce polno radosti, ko so prvič po dolgih letih srečali Priče iz tujine.

Goreči pionirji iz tujine vodijo pri delu

Vodstveni organ je na začetku leta 1992 poskrbel, da se je misijonarski par albanskega rodu, Michael in Linda DiGregorio, preselil v Albanijo. Navezala sta stike s starejšimi zvestimi posamezniki in jim pomagala, da so spet postali del mednarodne duhovne družine. Novembra je prišlo tudi 16 marljivih posebnih pionirjev oziroma polnočasnih oznanjevalcev iz Italije. Štirje pionirji pa so prišli iz Grčije. Da bi se pionirji naučili albanščine, so bratje organizirali jezikovni tečaj.

Tem pionirjem iz tujine je bilo vsakodnevno življenje težavno. Elektrika je bila na razpolago le tu in tam. Zime so bile mrzle in  vlažne. Ljudje so za hrano in druge življenjske potrebščine čakali v vrstah po več ur. Toda največja težava, s katero so se bratje spoprijeli, je bilo iskanje dovolj velikih prostorov, v katere bi lahko prišle množice zainteresiranih, ki so se odzivali na resnico!

Pionirji, ki so se mučili z albanščino, so spoznali, da je jezik le sredstvo do končnega cilja. Izkušeni biblijski učitelj jim je rekel: »Ni nam treba pravilno spregati glagolov, da bi se lahko prisrčno nasmehnili ali objeli naše brate in sestre. Albanci se bodo odzvali na vašo prisrčno ljubezen, in ne na brezhibno slovnico. Ne skrbite, razumeli vas bodo.«

Po prvem jezikovnem tečaju so se pionirji lotili dela v Beratu, Draču, Gjirokastri, Skadru, Tirani in Vlori. Kmalu so občine v teh mestih začele rasti kot gobe po dežju. Areti Pina, ki je bila tedaj v svojih 80-ih letih in slabega zdravja, je še zmeraj služila v Vlori. K njej sta prišla dva posebna pionirja, da bi ji pomagala pri oznanjevanju. Ljudje so bili osupli, da tujci govorijo albansko: »Misijonarji drugih verskih skupnosti zahtevajo, da se naučimo angleško ali italijansko, če želimo kar koli izvedeti. Vi nas imate resnično radi in imate pomembno sporočilo, saj ste se dejansko naučili albansko!« Zvesta Areti je svojo zemeljsko pot končala januarja 1994 in je še zadnji mesec dejavno oznanjevala. Njena gorečnost in gorečnost pionirjev je bila blagoslovljena. Leta 1995 so v Vlori ponovno ustanovili občino. Danes v tem pristaniškem mestu pridno oznanjujejo Priče, ki se shajajo v treh cvetočih občinah.

Po vsej državi so bili ljudje duhovno sestradani in skoraj brez verskih predsodkov. Vse biblijske publikacije, ki so jih prejeli od Prič, so sprejeli z odprtimi rokami. Preučevati je začelo veliko mladih in hitro so napredovali.

Več kot 90 občin in skupin se še naprej ‚utrjuje v veri in iz dneva v dan številčno raste‘ po vsej državi. (Apostolska dela 16:5) V Albaniji je še zmeraj veliko dela za 3513 Prič. Marca 2005 je slovesnost v spomin na Kristusovo smrt obiskalo 10.144 ljudi. Razprave, ki jih imajo Priče na oznanjevanju z gostoljubnimi ljudmi, so obrodile preko 6000 biblijskih poukov. Tisočim bo nedvomno koristil nedavno izdan prevod New World Translation v albanščini. Zares, Jehovova beseda se v »deželi orla« dviga Jehovu v slavo.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 20]

ETNIČNI SPORI NA KOSOVU POJENJUJEJO!

Ko so proti koncu 1990-ih let ozemeljski spori in globoko usidrano etnično sovraštvo pripeljali do vojne in mednarodnih posegov, so Kosovo pogosto omenjali.

Med vojno na Balkanu je moralo veliko Prič zbežati v sosednje države. Ko se je vojna umirila, se je majhna skupina Prič vrnila na Kosovo, pripravljena poprijeti za delo. Posebni pionirji iz Albanije in Italije so se ponudili, da priskočijo na pomoč 2,350.000 prebivalcem, ki živijo na Kosovu. Tam služi Jehovu približno 130 oznanjevalcev, ki se zbirajo v štirih občinah in šestih dejavnih skupinah.

Spomladi 2003 je v Prištini potekal dan posebnega zbora, na katerem je bilo 252 navzočih. Med njimi so bili posamezniki albanskega, italijanskega, nemškega, romskega in srbskega rodu. Na koncu govora za krst je govornik postavil dve vprašanji. Pritrdilen odgovor so stoje izrekli trije posamezniki: Albanec, Romkinja in Srbkinja.

Potem ko je občinstvo slišalo, kako so trije kandidati za krst hkrati glasno izgovorili besede »Po!«, »Va!« in »Da!«, so vsi bučno zaploskali. Kandidati so drug drugega objeli. Našli so odgovor na močno zakoreninjene etnične težave, ki vznemirjajo njihovo deželo.

[Zemljevid na strani 17]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Sredozemsko morje

ITALIJA

ALBANIJA

GRČIJA

[Slika na strani 18]

Mladi Priče posnemajo gorečnost starejših

[Slika na strani 18]

Areti Pina je zvesto služila od leta 1928 do svoje smrti leta 1994

[Slika na strani 19]

Prva skupina pionirjev iz tujine na jezikovnem tečaju

[Navedba vira slike na strani 16]

Orel: © Brian K. Wheeler/VIREO