Varujmo srce, da ne bi postalo ošabno

»Bog ošabnim nasprotuje.« (JAKOB 4:6)

1. Povejte kak primer zdravega ponosa.

ALI ste že bili kdaj zaradi kakšnega dogodka zares ponosni? Večina od nas je že okusila ta prijetni občutek. Ni narobe, če kdaj občutimo določeno mero ponosa. Ko sta denimo neka krščanska starša brala pohvalo iz šole o hčerkinem lepem vedenju in marljivosti, jima je z obraza sijalo iskreno zadovoljstvo zaradi njenih dosežkov. Apostol Pavel in njegovi tovariši so bili ponosni na novo občino, ki so jo pomagali ustanoviti, ker so bratje kljub preganjanju ostajali zvesti. (1. Tesaloničanom 1:1, 6; 2:19, 20; 2. Tesaloničanom 1:1, 4)

2. Zakaj je ponos ponavadi nezaželen?

² Ta primera kažeta, da je ponos lahko zadovoljstvo, ki ga nekdo občuti zaradi nekega dejanja oziroma česa, kar je njegovo. Toda velikokrat je ponos odsev neprimerne domišljavosti, občutka vzvišenosti zaradi lastnih zmožnosti, videza, bogastva ali položaja. Pogosto se kaže z aroganco oziroma ošabnostjo in je nedvomno nekaj, česar bi se kristjani morali varovati. Zakaj? Zaradi prirojene nagnjenosti k sebičnosti, ki smo jo podedovali od našega praočeta Adama. (1. Mojzesova 8:21) Zato nas lahko srce kaj hitro navede, da smo ponosni iz napačnih razlogov. Kristjani se moramo denimo upreti temu, da bi bili ponosni zaradi rase, bogastva, izobrazbe, naravnih darov ali tega, koliko oziroma kaj storimo v primerjavi z drugimi. Ponos, ki izhaja iz takšnih reči, ni primeren in se Jehovu upira. (Jeremija 9:23; Apostolska dela 10:34, 35; 1. Korinčanom 4:7; Galačanom 5:26; 6:3, 4)

3. Kaj je ošabnost in kaj je o njej rekel Jezus?

³ Za to, da zavračamo neprimeren ponos, pa imamo še en razlog. Če dovolimo, da se v našem srcu ponos razrase, se lahko razvije v zelo odvratno obliko, ki ji rečemo ošabnost. Kaj pa je ošabnost? Človek, ki je ošaben, se počuti večvrednega, in na tiste, ki jih ima za nižje od sebe, gleda zviška. (Luka 18:9; Janez 7:47–49) Jezus je naštel »ošabnost« skupaj z drugimi hudobnimi lastnostmi, ki izvirajo ‚iz srca‘ in »človeka oskrunjajo«. (Marko 7:20–23) Kristjani lahko vidijo, kako pomembno je, da obvarujejo svoje srce pred tem, da bi postalo ošabno.

4. Kako nam lahko pomaga premišljevanje o biblijskih primerih ošabnosti?

⁴ Pri tem, da bi se obvarovali ošabnosti, nam lahko pomaga premišljevanje o biblijskih pripovedih, ki opisujejo ošabne ljudi. Tako bomo laže prepoznali neprimeren ponos, ki je morda v nas ali ki bi se lahko sčasoma razvil. To nam bo pomagalo zavrniti  misli ali občutke, zaradi katerih bi nam srce lahko postalo ošabno, in ne bomo med tistimi, proti katerim bo Bog ukrepal, ko bo ravnal v skladu z naslednjim opozorilom: »Odpravim izmed tebe ošabne širokoustneže tvoje, in se ne boš več prevzemala na gori svetosti moje.« (Zefanija 3:11)

Bog ukrepa proti ošabnim

5., 6. Kako je faraon pokazal ošabnost in kako se je to končalo?

⁵ To, kako Jehova gleda na ošabne, lahko izvemo tudi iz njegovega ravnanja z mogočnimi vladarji, kot je bil faraon. Nobenega dvoma ni, da je bil faraon ošaben. Imel se je za boga, ki naj bi ga častili, svoje sužnje, Izraelce, pa je preziral. Upoštevajmo, kako se je odzval na prošnjo, naj izpusti Izraelce v pustinjo, da bi ‚obhajali praznik‘ Jehovu. Ošabno je odgovoril: »Kdo je GOSPOD, čigar glas naj poslušam, da izpustim Izraela?« (2. Mojzesova 5:1, 2)

⁶ Potem ko je faraon doživel že šest nadlog, je Jehova naročil Mojzesu, naj temu egiptovskemu vladarju reče: »Še naprej se ošabno vedeš zoper moje ljudstvo, da ga ne odpustiš.« (2. Mojzesova 9:17, SSP) Nato je Mojzes objavil sedmo nadlogo: točo, ki je opustošila deželo. Po deseti nadlogi so bili Izraelci navsezadnje le osvobojeni, toda faraon se je zatem premislil in se pognal za njimi. Na koncu se je skupaj s svojo vojsko znašel ujet v Rdečem morju. Samo predstavljajmo si, kaj jim je moralo priti na um, ko so se vode spustile nanje! Kako se je končala faraonova ošabnost? Njegovi elitni vojaki so rekli: »Bežímo pred Izraelom, kajti GOSPOD se bojuje zanje proti Egiptu.« (2. Mojzesova 14:25)

7. Kako sta pokazala ošabnost babilonska vladarja?

⁷ Jehova pa je ponižal tudi druge ošabne vladarje. Eden od njih je bil asirski kralj Senaherib. (Izaija 36:1–4, 20; 37:36–38) Pozneje so Asirijo premagali Babilonci, toda ponižana sta bila tudi dva ošabna babilonska kralja. Spomnimo se pojedine, ki jo je organiziral kralj Belsazar, na kateri je skupaj s povabljenimi gosti pil vino iz posod iz Jehovovega templja in hvalil babilonske bogove. Nenadoma so se prikazali prsti človeške roke in na steno napisali sporočilo. Ko so zaprosili preroka Daniela, naj pojasni skrivnostni napis, je ta Belsazarja spomnil: »Bog Najvišji je dal Nebukadnezarju, očetu tvojemu, kraljestvo [...]; Toda ko se je prevzelo srce njegovo [...], je bil pahnjen s kraljevskega prestola in njegovo veličastvo mu je bilo vzeto. In ti, Belsazar, sin njegov, si nisi ponižal srca svojega, čeprav si vedel to vse.« (Daniel 5:3, 18, 20, 22) Še isto noč je Babilon premagala medo-perzijska vojska in Belsazarja so umorili. (Daniel 5:30, 31)

8. Kako je Jehova ukrepal proti ošabnim ljudem?

⁸ Pomislimo tudi na druge ošabne može, ki so prezirali Jehovovo ljudstvo: na filistejskega velikana Goliata, perzijskega ministrskega predsednika Hamana in kralja Heroda Agripa, ki je vladal v provinci Judeji. Zaradi ošabnosti so ti trije možje ponižujoče umrli po Božji roki. (1. Samuelova 17:42–51; Estera 3:5, 6; 7:10; Apostolska dela 12:1–3, 21–23) To, kako je Jehova ravnal s temi ošabnimi ljudmi, poudarja, kako zelo resnične so naslednje besede: »Pred pogubo prevzetnost in pred padcem napuh [ošaben duh, NW].« (Pregovori 16:18) Zares ni nobenega dvoma, da »Bog ošabnim nasprotuje«. (Jakob 4:6)

9. Kako so tirski kralji pokazali, da so postali izdajalci?

⁹ Tirski kralj pa je bil nasprotno od teh ošabnih vladarjev v Egiptu, Asiriji in Babilonu pripravljen pomagati Božjemu ljudstvu. Med vladanjem kralja Davida in Salomona je za gradnjo kraljevskih objektov in Božjega templja priskrbel vešče rokodelce in material. (2. Samuelova 5:11; 2. letopisov 2:11–16) Toda na žalost so se tirski kralji pozneje  obrnili proti Jehovovemu ljudstvu. Le kaj jih je navedlo k temu? (Psalm 83:3–7; Joel 3:4–6; Amos 1:9, 10)

‚Tvoje srce je postalo ošabno‘

10., 11. a) Koga lahko primerjamo s tirskimi kralji? b) Zakaj so Tirci pričeli drugače gledati na Izraelce?

¹⁰ Jehova je navdihnil preroka Ezekiela, da je tirsko kraljevo dinastijo razgalil in obsodil. Besede v tem sporočilu, ki ga je namenil ‚tirskemu kralju‘, so dobro opisovale tako tirsko dinastijo kot tudi prvega izdajalca, Satana, ki »ni vztrajal v resnici«. (Ezekiel 28:12; Janez 8:44) Satan je bil nekoč zvestovdano duhovno stvarjenje v Jehovovi organizaciji nebeških sinov. Bog Jehova je po Ezekielu nakazal, kaj je bil glavni vzrok za pokvarjenost tirske dinastije in Satana, ko je rekel:

¹¹ »Bil si v Edenu, vrtu Božjem; vsakovrstno žlahtno kamenje je bilo pokrivalo tvoje [. . .]. Bil si maziljenec, kerub, ki zaslanja [. . .]. Popoln si bil v svojih dejanjih od dne, ko si bil ustvarjen; dokler se ni našla nepravičnost na tebi. Vsled velike kupčije tvoje se je napolnila notranjščina tvoja s silovitostjo, in si grešil; zato sem te [te bom, NW] [. . .] o kerub zaslanjajoči, pogubil [. . .]. Srce se ti je prevzelo [je postalo ošabno, NW] zavoljo lepote tvoje, pokvaril si modrost svojo spričo sijaja svojega.« (Ezekiel 28:13–17) Da, ker so tirski kralji postali ošabni, so pričeli grdo ravnati z Jehovovim ljudstvom. Tir je postal izjemno bogato trgovsko središče in je zaslovel po lepih izdelkih. (Izaija 23:8, 9) Tirski kralji so se prevzeli in pričeli zatirati Božje ljudstvo.

12. Zakaj je Satan postal izdajalec in kaj še naprej počne?

¹² Podobno je to duhovno stvarjenje, ki je postalo Satan, nekoč imelo potrebno modrost, da je lahko izpolnilo vsakršno nalogo, ki jo je dobilo od Boga. Toda namesto da bi bil ta angel za to hvaležen, se je »prevzel« in pričel prezirati Božji način vladanja. (1. Timoteju 3:6) O sebi je imel tako visoko mnenje, da je začel hrepeneti po tem, da bi ga Adam in Eva pričela častiti. Ko je ta hudobna želja dozorela, je rodila greh. (Jakob 1:14, 15) Satan je zapeljal Evo, da je jedla od sadu edinega drevesa, ki je bilo prepovedano. Zatem jo je uporabil, da je k temu navedla tudi Adama. (1. Mojzesova 3:1–6) Tako je prvi človeški par zavrnil pravico Boga, da jima vlada, in dejansko sta postala Satanova častilca. To stvarjenje v svoji ošabnosti ne pozna meja. K temu, da bi ga častili in s tem zavrnili Jehovovo vrhovnost, skuša navesti vsa razumna stvarjenja v nebesih in na zemlji, to je poskusil doseči celo pri Jezusu Kristusu. (Matej 4:8–10; Razodetje 12:3, 4, 9)

13. Kaj je prinesla ošabnost?

¹³ Vidimo torej lahko, da ošabnost izvira od Satana; je glavni vzrok greha, trpljenja in pokvarjenosti v današnjem svetu. Satan, »bog te stvarnosti«, še naprej spodbuja  druge k neprimernemu ponosu in ošabnosti. (2. Korinčanom 4:4) Ker ve, da ima zelo malo časa, se vojskuje proti pravim kristjanom. Njegov cilj je odvrniti jih od Boga, želi jih navesti, da bi predvsem ljubili sebe, bili domišljavi in ošabni. V Bibliji je napovedano, da bodo takšne sebične lastnosti v teh »zadnjih dneh« nekaj običajnega. (2. Timoteju 3:1, 2; Razodetje 12:12, 17)

14. Po katerem pravilu ravna Jehova s svojimi razumnimi stvarjenji?

¹⁴ Jezus Kristus pa je pogumno razgaljal pokvarjenost, ki jo je povzročila Satanova ošabnost. Vsaj trikrat je v navzočnosti samopravičnih sovražnikov navedel, po katerem pravilu ravna Jehova s človeštvom: »Vsak, ki se povišuje, bo ponižan in vsak, ki se ponižuje, bo povišan.« (Luka 14:11; 18:14; Matej 23:12)

Obvarujmo srce pred ošabnostjo

15., 16. Zakaj je Agara postala ošabna?

¹⁵ Verjetno ste opazili, da so bili v omenjene primere ošabnosti vpleteni pomembni ljudje. Ali to pomeni, da se navadni ljudje ne nagibajo k temu, da bi postali ošabni? Nikakor. Upoštevajmo, kaj se je zgodilo v Abrahamovi družini. Ta očak ni imel sina, ki bi postal njegov dedič, njegova žena Sara pa je že bila zunaj rodne dobe. Takrat je bilo običajno, da si je človek v podobnih razmerah vzel še eno ženo in imel otroke. Bog je takšne zakonske zveze dopuščal, ker še ni bil čas, da med pravimi častilci obnovi prvotno merilo za zakon. (Matej 19:3–9)

¹⁶ Abraham je na prigovarjanje svoje žene Sare privolil, da po njeni egipčanski dekli Agari dobi morebitnega dediča. Tako je Agara, stranska Abrahamova žena, zanosila. Za prednost, ki jo je s tem prejela, bi morala biti zelo hvaležna. Toda dopustila je, da ji je srce postalo ošabno. Biblija nam pove: »Ko je videla, da je spočela, je štela gospodinjo svojo spričo sebe za malo.« Zaradi takšnega stališča je v Abrahamovi družini prišlo do take razprtije, da je Sara Agaro odgnala. Toda še je obstajala rešitev. Božji angel je Agari svetoval: »Vrni se h gospodinji svoji in ponižaj se pod njeno roko.« (1. Mojzesova 16:4, 9) Agara je očitno ta nasvet poslušala, spremenila svoj odnos do Sare in postala prednica velikega naroda.

17., 18. Zakaj se moramo vsi varovati ošabnosti?

¹⁷ To, kar se je zgodilo Agari, odkriva, da lahko nekdo postane ošaben, ko se mu  okoliščine izboljšajo. Iz tega spoznamo, da lahko celo kristjan, ki je služil Bogu s pravim srcem, postane ošaben, ko obogati ali prejme oblast. To se mu lahko tudi zgodi, če ga drugi hvalijo zaradi česa, kar je dosegel, zaradi modrosti ali sposobnosti. Da, kristjan naj bi pazil, da se mu ošabnost ne vtihotapi v srce. Na to naj bi bil še posebej pozoren, če je uspešen ali če prejme večjo odgovornost.

¹⁸ Najpomembnejši razlog, zakaj naj bi se varovali ošabnosti, je ta, kako na to lastnost gleda Bog. V njegovi Besedi piše: »Visoke oči in ošabno srce – svetilnica brezbožnih je greh.« (Pregovori 21:4) Zanimivo je, da Biblija kristjane, »ki so v sedanji stvarnosti bogati«, prav posebej opozarja, naj ne bodo »domišljavi« oziroma »ošabni«. (1. Timoteju 6:17, pdč. op. v Reference Bible; 5. Mojzesova 8:11–17) Tisti kristjani, ki niso bogati, pa naj bi se varovali ‚zavistnega očesa‘ in ne bi smeli pozabiti, da se ošabnost lahko pojavi v vsakomer – v bogatem ali revnem. (Marko 7:21–23; Jakob 4:5)

19. Kako je Uzija izgubil svoj sloves?

¹⁹ Zaradi ošabnosti in drugih hudobnih lastnosti bi lahko izgubili dober odnos z Jehovom. Razmislimo na primer o kralju Uziju, za katerega je na pričetku njegovega vladanja veljalo naslednje: »Delal je, kar je bilo prav v očeh GOSPODOVIH [. . .]. In iskal je Boga [. . .]; in dokler je iskal GOSPODA, mu je Bog dajal srečo.« (2. letopisov 26:4, 5) Toda ta kralj je na žalost pokvaril svoj sloves, ker »se je prevzelo srce njegovo [je postalo ošabno, NW], njemu v pogubo«. O sebi je razvil tako visoko mnenje, da je stopil v tempelj z namenom darovati kadilo. Ko so ga duhovniki posvarili, naj ne zagreši tega prevzetnega dejanja, ‚se je Uzija razjezil‘. Zato ga je Jehova udaril z gobavostjo in je umrl v Božji nenaklonjenosti. (2. letopisov 26:16–21)

20. a) Kako je kralj Ezekija nekoč skoraj izgubil svoj sloves? b) Kaj bomo pregledali v naslednjem članku?

²⁰ Primerjajmo ta dogodek s tem, kar se je zgodilo kralju Ezekiju. Ker se je nekoč »njegovo srce prevzelo« oziroma »postalo ošabno« (NW), je skoraj izgubil svoj odlični sloves. Na srečo pa »se je za prevzetnost svojega srca ponižal« in si s tem ponovno pridobil Božjo naklonjenost. (2. letopisov 32:25, 26, SSP) Bodimo pozorni na to, da je bilo zdravilo za Ezekijevo ošabnost ponižnost. Da, ponižnost je nasprotje ošabnosti. Zato bomo v naslednjem članku pregledali, kako lahko razvijamo krščansko ponižnost in pazimo, da je ne bi izgubili.

21. Česa se lahko veselimo ponižni kristjani?

²¹ Vendar nikoli ne pozabimo, koliko slabega lahko povzroči ošabnost. »Bog ošabnim nasprotuje«, zato bodimo trdno odločeni, da  bomo zavrnili vsak neprimeren ponos. Ker si prizadevamo biti ponižni kristjani, se lahko veselimo tega, da bomo preživeli Božji veliki dan, ko bodo z zemeljskega površja izbrisani ošabni z vsem, kar je ta lastnost prinesla. Takrat bo »smrtnikova prevzetnost [. . .] klonila, človekova ošabnost bo ponižana, samo GOSPOD bo vzvišen tisti dan«. (Izaija 2:17, SSP)

Točke za poglobljeno premišljevanje

• Kako bi opisali ošabnega človeka?

• Odkod izvira ošabnost?

• V kakšnih razmerah lahko nekdo postane ošaben?

• Zakaj se moramo varovati ošabnosti?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 23]

Faraon je bil zaradi svoje ošabnosti ponižan

[Slika na strani 24]

Agara je postala ošabna, ko je dobila večjo prednost

[Slika na strani 25]

Ezekija se je ponižal in si tako ponovno pridobil Božjo naklonjenost