Življenjska zgodba

Odločena, da služim svojemu Stvarniku

PO PRIPOVEDI CONSTANCE BENANTI

Vse se je zgodilo tako hitro! V šestih dneh je najina 22-mesečna punčka Camille dobila visoko vročino in umrla. Prevzela me je neznosna žalost. Želela sem si, da bi umrla tudi jaz. Zakaj je Bog to dopustil? Bila sem zmedena.

MOJI starši so iz sicilijanskega mesta Castellammare del Golfo kot priseljenci prišli živet v mesto New York. Tam sem se rodila 8. decembra 1908. V družini smo bili oče, mama in osem otrok, pet dečkov in tri deklice. *

Moj oče, Santo Catanzaro, je leta 1927 pričel obiskovati shode, na katerih se je zbirala skupinica Preučevalcev Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče. Shode je v New Jerseyju, kjer smo živeli, vodil Giovanni De Cecca, brat italijanskega rodu, ki je sicer služil v bližnjem New Yorku, na glavnem sedežu (imenovanem Betel) v Brooklynu. Sčasoma je oče začel oznanjevati in je pri tem polnočasno vztrajal vse do svoje smrti leta 1953.

Ko je bila moja mama mlada, je želela postati redovnica, toda njeni starši ji tega niso dovolili. Na začetku je name toliko vplivala, da se nisem želela pridružiti očetu pri preučevanju Biblije. Toda kmalu  sem opazila, kako se je oče spremenil. Postal je bolj umirjen in blag, v družini pa je bilo čutiti več miru. To mi je bilo všeč.

V tistem času sem spoznala Charlesa, mladeniča moje starosti, ki se je rodil v Brooklynu. Njegova družina je prav kakor moja prišla iz Sicilije. Kmalu sva se zaročila in se leta 1931, potem ko se je oče vrnil z zborovanja Jehovovih prič v Columbusu v Ohiu, poročila. Čez slabo leto se nama je rodila hčerkica Camille. Ko je umrla, se mi je zlomilo srce. Nekega dne mi je Charles ves v solzah dejal: »Camille je bila prav toliko moja hčerka, kot je bila tvoja. Zakaj ne moreva kratko malo živeti naprej in drug drugega tolažiti?«

Sprejmemo biblijsko resnico

Charles me je spomnil, da je oče v govoru, ki ga je podal na Camillinem pogrebu, omenjal vstajenjsko upanje. »Ali res verjameš v vstajenje?« sem ga vprašala.

»Ja, verjamem!« je odvrnil. »Zakaj ne bi izvedela več o tem, kaj pravi Biblija?«

Tiste noči nisem mogla zatisniti očesa. Ob šestih zjutraj, še preden je oče odšel na delo, sem odhitela k njemu in mu povedala, da želiva s Charlesom preučevati Biblijo. Od navdušenja me je objel. Mama je bila še v postelji in je slišala, da se pogovarjava. Vprašala me je, kaj se je zgodilo. »Nič,« sem odvrnila, »s Charlesom sva se enostavno odločila, da bova preučevala Biblijo.«

»Vsi bi morali preučevati Biblijo,« se je glasil njen odgovor. Tako smo vsi, tudi moji bratje in sestri, vseh skupaj nas je bilo 11, začeli preučevati kot družina.

Preučevanje Biblije me je potolažilo in počasi se je v moje srce namesto zmedenosti in žalosti vselilo upanje. Leto dni kasneje, leta 1935, sva s Charlesom začela drugim govoriti o biblijskih resnicah. Februarja 1937 sva na sedežu v Brooklynu najprej prisluhnila govoru, v katerem je bil pojasnjen svetopisemski pomen krsta v vodi, nato pa sva se še z mnogimi drugimi krstila v bazenu bližnjega hotela. Za ta korak se nisem odločila samo zato, ker sem upala, da bom nekega dne spet videla svojo deklico, temveč tudi zato, ker sem vse bolj spoznavala in ljubila našega Stvarnika ter mu želela služiti.

Lotiva se polnočasnega oznanjevanja

To, da sem se z drugimi pogovarjala o naučenem, je bilo zame vznemirljivo in nagrajujoče, še posebej zato, ker se je takrat veliko  ljudi odzvalo na kraljestveno sporočilo in začelo oznanjevati. (Matej 9:37) Leta 1941 sva s Charlesom postala pionirja, kot Jehovove priče pravimo tistim, ki oznanjujejo polnočasno. Nedolgo zatem sva si kupila bivalnik, Charles pa je družinsko podjetje za izdelovanje hlač prepustil mojemu bratu Franku. Čez nekaj časa sva bila vsa iz sebe, ko sva prejela pismo, v katerem so naju obvestili, da sva postavljena za posebna pionirja. Najprej sva služila v New Jerseyju, potem pa so naju dodelili v državo New York.

Ko sva bila leta 1946 navzoča na zborovanju v Baltimoru v Marylandu, so nama rekli, naj prideva na sestanek s posebnima predstavnikoma Jehovovih prič. To sta bila Nathan H. Knorr in Milton G. Henschel. Govorila sta nama o misijonarskem delu, še posebej pa o oznanjevanju v Italiji. Spodbudila sta naju, naj premisliva o tem, ali bi obiskovala Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead.

»Razmislita,« sta nama dejala, »potem pa nam sporočita, kako sta se odločila.« Ko sva odšla iz pisarne, sva se s Charlesom samo ošvrknila z očmi, se obrnila in odšla naravnost nazaj v pisarno. »Razmislila sva,« sva rekla. »Pripravljena sva za Gilead.« Deset dni kasneje sva že obiskovala sedmi razred šole Gilead.

Meseci šolanja so bili nepozabni. Na naju je še posebej velik vtis naredilo to, kako potrpežljivi in ljubeči so bili učitelji, ki so nas pripravljali na težave na tujem področju. Po diplomiranju julija leta 1946 sva dobila nalogo, da nekaj časa oznanjujeva v mestu New York, kjer je živelo precej Italijanov. Potem pa je napočil veliki dan! Petindvajsetega junija 1947 sva odrinila proti Italiji, najini misijonarski dodelitvi.

Nova dodelitev postane najin dom

Potovala sva z ladjo, ki so jo nekoč uporabljali za vojaške namene. Po 14 dneh na morju sva priplula v genovsko pristanišče. Mesto je bilo vidno razdejano od druge svetovne vojne, ki se je končala samo dve leti prej. Železniška postaja zaradi bombardiranja na primer ni imela niti ene okenske šipe. Iz Genove sva nato s tovornim vlakom odpotovala v Milano, kjer sta bila podružnični urad in misijonarski dom.

Življenjske razmere v povojni Italiji so bile zelo slabe. Ljudje so se sicer lotili obnovitvenih del, toda revščina se je kar bohotila. Kmalu se je moje zdravstveno stanje hudo poslabšalo. Neki zdravnik mi je rekel, da je moje srce tako opešalo, da bi bilo zame najbolje, da bi se vrnila v Združene države. Kako vesela sem, da se je zmotil. Po 58 letih sem še vedno na svoji dodelitvi v Italiji.

Na najini dodelitvi sva bila komaj nekaj let, ko so nama moji bratje iz Združenih držav želeli podariti avtomobil. Toda Charles se jim je za ponudbo lepo zahvalil. To odločitev sem cenila. Kolikor sva midva vedela, niti en Pričevalec v Italiji v tistem času ni imel avtomobila. Charles je menil, da je najbolje, da ohranjava enak življenjski slog, kakor ga imajo najini krščanski bratje in sestre. Šele leta 1961 sva si nabavila majhen avtomobil.

Naša prva kraljestvena dvorana v Milanu je bila neka klet, v kateri je bila na tleh zemlja.  Sanitarij ni bilo, voda pa je bila le ob deževju pod našimi nogami. Družbo nam je delala tudi miška, ki se je po dvorani smukala sem ter tja. Shodni prostor sta nam razsvetljevali dve žarnici. Toda spodbudno je bilo videti, da so kljub takšnim nevšečnostim iskreni posamezniki prihajali na shode in se nam sčasoma pridružili pri oznanjevanju.

Kaj sva doživela kot misijonarja

Nekoč sva nekemu moškemu pustila knjižico Peace—Can It Last?. Ko sva odhajala, je ravno prispela njegova žena Santina, natovorjena z nakupovalnimi vrečkami. Bila je malenkost nejevoljna in je pripomnila, da mora skrbeti za osem hčera in nima nič prostega časa. Ko sem se spet oglasila, moža ni bilo doma, Santina pa je pletla. »Nimam časa, da bi vas poslušala,« je dejala. »Poleg tega ne znam brati.«

Potiho sem se pomolila k Jehovu, nato pa jo vprašala, ali mi lahko proti plačilu splete pulover za mojega moža. Dva tedna kasneje sem imela pulover, s Santino pa sva začeli redno preučevati Biblijo s pomočjo knjige »The Truth Shall Make You Free«. Santina se je naučila brati in kljub temu, da ji je mož nasprotoval, je napredovala in se krstila. Pet njenih hčera je sprejelo biblijsko resnico, sama pa je še mnogim drugim pomagala, da so postali Priče.

Marca leta 1951 so naju skupaj s še dvema misijonarkama, Ruth Cannon * in Loyce Callahan, ki se je pozneje poročila z Billom Wengertom, dodelili v Brescio, kjer ni bilo niti enega samega Pričevalca. Uspelo nam je najti opremljeno stanovanje, toda le dva meseca kasneje nam je lastnik naročil, naj v 24 urah zapustimo hišo. Ker na tistem področju ni bilo drugih Prič, nam ni preostalo drugega, kot da smo šli v hotel. Tam smo ostali slaba dva meseca.

Prehranjevali smo se bolj skopo: kapučino in rogljički za zajtrk, sadje in grisini s sirom za kosilo ter sadje in grisini s sirom za večerjo. Kljub tem nevšečnostim smo bili res blagoslovljeni. Sčasoma smo našli majhno stanovanje in leta 1952 je bilo v sobici, ki je bila naša kraljestvena dvorana, na slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt navzočih 35 ljudi.

Spoprijemanje z izzivi

V tistem času je imela duhovščina še vedno močan vpliv na ljudi. Ko smo na primer oznanjevali v Brescii, je duhovnik nekaj fantov nagovoril, naj v nas mečejo kamenje. Čez čas je navzlic temu z nami začelo Biblijo preučevati 16 ljudi in v kratkem so postali Priče. Kdo je bil med njimi? Eden izmed fantov, ki nam je grozil, da bo v nas metal kamenje! Sedaj služi kot starešina v eni od občin v Brescii. Ko sva leta 1955 odšla iz Brescie, je bilo tam 40 kraljestvenih oznanjevalcev.

Nato sva tri leta služila v Livornu, kjer so bile skoraj vse Priče ženske. To je pomenilo, da smo morale me sestre skrbeti za občinske naloge, ki so ponavadi dodeljene bratom. Zatem sva se preselila v Genovo, kjer sva pred 11 leti začela najino misijonarsko pot. Sedaj je bila tam že občina. Kraljestvena dvorana je bila v pritličju zgradbe, kjer sva imela stanovanje.

Takoj ko sva prispela v Genovo, sem začela preučevati z gospo, ki je bila poročena z nekdanjim boksarjem in upravnikom boksarskega kluba. Gospa je duhovno napredovala in kmalu postala naša krščanska sestra. Toda njen mož ji je dolga leta nasprotoval. Potem pa je začel svojo ženo spremljati na shode. Namesto da bi vstopil v dvorano, je raje sedel zunaj in poslušal. Kasneje, ko nisva več živela v Genovi, sva izvedela, da je prosil za biblijski pouk. Čez čas se je krstil in postal ljubeč krščanski nadzornik. Ostal je zvest vse do svoje smrti.

 Biblijo sem preučevala tudi z neko žensko, ki je bila zaročena s policistom. Sprva se je nekoliko zanimal tudi on, vendar je po poroki svoje stališče spremenil. Ženi je nasprotoval, zato je prenehala preučevati. Ko je kasneje spet prosila za biblijski pouk, ji je mož zagrozil, da naju bo obe ustrelil, če naju kdaj zaloti, da preučujeva. A gospa je duhovno napredovala in postala krščena Priča. Odveč je omenjati, da naju ni nikoli ustrelil. Pravzaprav je leta kasneje, ko sem obiskala zbor v Genovi, nekdo pristopil k meni od zadaj, mi z rokami zakril oči in me vprašal, ali uganem, kdo je. Nisem mogla zadrževati solz, ko sem videla moža te ženske. Po objemu mi je povedal, da je svojo posvetitev Jehovu simboliziral s krstom prav tistega dne!

Od leta 1964 do 1972 sem imela prednost, da sem Charlesa spremljala, ko je obiskoval občine, da bi jih duhovno okrepil. Služila sva skoraj po vsej severni Italiji – v Piemontu, Lombardiji in Liguriji. Nato sva se spet lotila pioniranja, in sicer blizu Firenc, zatem pa v Vercelliju. Leta 1977 je bila tam samo ena občina, toda ko sva leta 1999 odšla, so bile tri. Tistega leta sem dopolnila 91 let in spodbudili so naju, naj se preseliva v misijonarski dom v Rimu, v prelepo zgradbico v dokaj mirnem okolju.

Še en žalosten dogodek

Marca 2002 je Charles nenadoma zbolel, čeprav je bil do takrat zmeraj dobrega zdravja. Stanje se mu je slabšalo, in 11. maja 2002 je umrl. V zakonu sva 71 let skupaj jokala v žalostnih trenutkih in se skupaj veselila, ko so nad naju prišli blagoslovi. Njegova smrt je bila zame velikanska in strašno boleča izguba.

V misli si velikokrat prikličem Charlesa v njegovem suknjiču z gumbi v dveh vrstah in klobuku iz 1930-ih let. Predstavljam si njegov nasmešek ali pa celo slišim njegov poznani smeh. Hvaležna sem Jehovu in mnogim dragim krščanskim bratom in sestram, da sem lahko z njihovo pomočjo in ljubeznijo prestala to žalostno obdobje. Željno že čakam na čas, ko bom Charlesa ponovno videla.

Nadaljujem s služenjem

To, da služim svojemu Stvarniku, je bila in je še zmeraj najčudovitejša stvar v mojem življenju. V vseh teh letih sem ‚okusila in videla, kako dober je GOSPOD‘. (Psalm 34:8) Občutila sem njegovo ljubezen in skrb. Četudi sem izgubila svojega otročička, mi je Jehova dal veliko duhovnih sinov in hčera, ki so raztreseni po vsej Italiji ter moje in Jehovovo srce napolnjujejo z radostjo.

Zmeraj sem neizmerno rada drugim govorila o svojem Stvarniku in to tudi zdaj najraje počnem. Ravno zato še naprej oznanjujem in vodim biblijske pouke. Včasih mi je žal, da zaradi slabega zdravja ne morem storiti več. Toda zavedam se, da Jehova pozna moje omejitve in me ima rad ter ceni to, kar sem sposobna storiti. (Marko 12:42) Prizadevam si, da besede iz Psalma 146:2 veljajo tudi zame: »Hvalil bom GOSPODA v življenju svojem, psalme prepeval Bogu svojemu, dokler bodem živ.« *

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 13]

Camille

[Slika na strani 14]

Na najin poročni dan leta 1931

[Slika na strani 14]

Mama, ki se sprva ni zanimala, se je strinjala, da bi vsi morali preučevati Biblijo

[Slika na strani 15]

Z bratom Knorrom na dan gileadske podelitve diplom leta 1946

[Slika na strani 17]

S Charlesom malo pred njegovo smrtjo