Postanimo prilagodljivi oznanjevalci

»Vsakršnim ljudem sem postal vse, da bi jih tako ali drugače nekaj rešil.« (1. KORINČANOM 9:22)

1., 2. a) Iz česa se vidi, da je bil apostol Pavel učinkovit oznanjevalec? b) Kako je Pavel opisal svoj pogled na nalogo, ki jo je imel?

DOBRO se je počutil ob izobraženih intelektualcih in preprostih izdelovalcih šotorov. Prepričljivo je dopovedoval rimskim dostojanstvenikom in frigijskim kmetom. S svojimi pismi je spodbudil svobodomiselne Grke in konzervativne Jude. Njegova logika je bila neovrgljiva in znal je trkati na čustva. Z vsemi si je prizadeval najti skupen temelj, da bi jih lahko nekaj privedel h Kristusu. (Apostolska dela 20:21)

² Govorimo o apostolu Pavlu, nedvomno učinkovitem in prilagodljivem oznanjevalcu. (1. Timoteju 1:12) Od Jezusa je prejel nalogo, naj ‚ponese njegovo [Kristusovo] ime narodom, pa tudi kraljem in Izraelovim sinovom‘. (Apostolska dela 9:15) Kako je na to nalogo gledal? Dejal je: »Vsakršnim ljudem sem postal vse, da bi jih tako ali drugače nekaj rešil. Toda vse delam zaradi dobre novice, da bi bil skupaj z drugimi deležen njenih blagoslovov.« (1. Korinčanom 9:19–23) Kaj se lahko naučimo iz Pavlovega zgleda, kar nam lahko pomaga, da bi bili pri oznanjevanju in poučevanju še učinkovitejši?

Spremenjen človek se spoprime z izzivom

3. Kako je Pavel gledal na kristjane, preden se je spreobrnil?

³ Ali je bil Pavel že od nekdaj potrpežljiv, obziren človek in je zato ustrezal nalogi, ki jo je dobil? Še zdaleč ne! Savel (kot se je Pavel prej imenoval) je bil verski fanatik in je kot takšen silovito preganjal Kristusove sledilce. V mladosti je odobraval umor Štefana. Zatem je neusmiljeno zasledoval kristjane in jih pošiljal v ječo. (Apostolska dela 7:58; 8:1, 3; 1. Timoteju 1:13) ‚Gospodovim učencem je grozil in si želel njihove smrti.‘ Ni mu bilo dovolj, da se je znašal nad verniki v Jeruzalemu, temveč jih je v svojem sovraštvu preganjal vse do Damaska daleč na severu. (Apostolska dela 9:1, 2)

4. Kako se je moral Pavel spremeniti, da je lahko izpolnil svojo nalogo?

⁴ Pavlovo močno sovraštvo do krščanstva je najverjetneje izviralo iz prepričanja, da lahko ta nova vera zaradi tujih, nezaželenih zamisli kvarno vpliva na judovstvo. Navsezadnje je bil Pavel »farizej« in že sam naziv »farizej« pomeni »biti ločen«. (Apostolska dela 23:6) Samo zamislite si, kako osupel je moral biti, ko je izvedel, da ga je Bog izbral, da bo o Kristusu oznanjeval – izmed vseh ljudi – prav Nejudom! (Apostolska dela 22:14, 15; 26:16–18) Farizeji pa niso hoteli s tistimi, ki so bili v njihovih očeh grešniki, niti jesti! (Luka 7:36–39) Nedvomno se je moral zelo potruditi, da je spremenil svoj pogled in ga uskladil z Božjo voljo, da se rešijo vsakršni ljudje. (Galačanom 1:13–17)

5. Kako lahko pri naši oznanjevalski dejavnosti posnemamo Pavla?

⁵ Morda moramo kaj takega storiti tudi mi. Na našem področju, ki obsega različne narode in jezike, srečujemo vse bolj raznolike ljudi, zato se moramo skrbno potruditi, da  preiščemo svoj pogled nanje, in se osvoboditi vseh predsodkov. (Efežanom 4:22–24) Na vse nas je namreč vplivalo okolje, v katerem smo odraščali, in izobraževanje, pa naj se tega zavedamo ali ne. Lahko smo se navzeli stališč in pogledov, ki so pristranski, togi in polni predsodkov. Če želimo uspešno iskati ovcam podobne ljudi in jim pomagati, moramo takšne občutke premagati. (Rimljanom 15:7) Pavel je to naredil. Sprejel je izziv in razširil svoje delovanje. Ker ga je spodbujala ljubezen, je razvil poučevalne spretnosti, vredne posnemanja. Pravzaprav nam podroben pregled službe tega ‚apostola narodom‘ pokaže, da je bil pri svojem oznanjevanju in poučevanju pozoren, prilagodljiv in domiseln. * (Rimljanom 11:13)

Kako se je prilagajal

6. Kako je Pavel pokazal, da je pozoren na preteklost svojih poslušalcev, in kako uspešen je bil?

⁶ Pavel je bil zelo pozoren na verovanje in preteklost svojih poslušalcev. Ko je govoril kralju Agripu II., je priznal, da je kralj »dober poznavalec vseh običajev, pa tudi vseh sporov med Judi«. Ker je vedel, kaj Agripa verjame, je to zatem vešče uporabil in z njim razpravljal o rečeh, ki jih je ta dobro poznal. Pavel je dopovedoval tako jasno in prepričljivo, da je Agripa rekel: »Še malo, pa bi me pregovoril, da bi postal kristjan.« (Apostolska dela 26:2, 3, 27, 28)

7. Kako se je Pavel prilagodil, ko je oznanjeval množici v Listri?

⁷ Pavel je bil tudi prilagodljiv. Poglejmo, kako zelo drugačen pristop je imel, ko si je prizadeval množico v Listri odvrniti od tega, da bi njega in Barnaba počastili kot bogova.  Ti likaonsko govoreči ljudje so bili poznani kot manj izobraženi in bolj praznoverni od ostalega prebivalstva. Zapis v Apostolskih delih 14:14–18 odkriva, da jim je Pavel dokazoval, da vzvišenega pravega Boga lahko prepoznajo po stvarstvu in obilju dobrot iz narave. To je bilo lahko razumljivo in očitno mu je ‚množico uspelo zadržati, da ni žrtvovala‘ njemu in Barnabu.

8. Kako je Pavel pokazal, da je kljub močnim čustvom, ki so ga včasih prevzela, prilagodljiv?

⁸ Seveda Pavel ni bil popoln in se je včasih odzval zelo čustveno. Nekoč denimo, ko so ga ponižujoče in po krivici udarili, je besedno napadel Juda, po imenu Ananija. Toda ko je izvedel, da je žalil moža, ki je veliki duhovnik, se je takoj opravičil. (Apostolska dela 23:1–5) V Atenah ga je sprva »razdražilo, ko je videl, da je mesto polno malikov«. Toda v svojem govoru na Marsovem griču ni pokazal nobene jeze. Atence je nagovoril z njihovega javnega mesta, namenjenega razpravam, ter svoj govor temeljil na skupni točki, tako da je omenil njihov oltar »Neznanemu bogu«, citiral pa je tudi njihovega pesnika. (Apostolska dela 17:16–28)

9. Kako je Pavel pokazal, da je pri ravnanju z različnimi ljudmi domiseln?

⁹ Pavel je pri svojem ravnanju z različnimi ljudmi pokazal, da je neverjetno domiseln. Upošteval je kulturo in okolje, ki sta oblikovala njihovo razmišljanje. Ko je pisal kristjanom v Rimu, je upošteval, da so živeli v glavnem mestu države s takrat največjo politično oblastjo. Zato je v svojem pismu kot eno glavnih točk poudaril, da Kristus s svojo odkupno oblastjo premaguje kvarno oblast Adamovega greha. Kristjanom, ki so živeli v Rimu in njegovi okolici, je govoril v jeziku, ki jim je segel v srce. (Rimljanom 1:4; 5:14, 15)

10., 11. Kako je Pavel svoje ponazoritve prilagajal poslušalcem? (Glej tudi podčrtno opombo.)

¹⁰ Kako pa je svojim poslušalcem razlagal globlje biblijske resnice? Zapletene duhovne misli je znal vešče pojasnjevati z lahko razumljivimi ponazoritvami iz običajnega življenja. Vedel je na primer, da ljudje v Rimu dobro poznajo sistem suženjstva, ki je bilo razširjeno po vsem rimskem imperiju. Pravzaprav so bili verjetno mnogi od tistih, ki jim je pisal, tudi sami sužnji. Zato je uporabil ponazoritev o suženjstvu in z njo še podkrepil svoje tehtno dokazovanje, da je človek podrejen bodisi grehu bodisi pravičnosti, kakor se pač sam odloči. (Rimljanom 6:16–20)

¹¹ »Pri Rimljanih,« piše v nekem priročniku, »je lahko lastnik svojega sužnja osvobodil sam ali pa je ta za svojo svobodo lastniku plačal. Svoboden pa je lahko postal tudi, če je lastništvo nad njim prešlo na kakega boga.« Suženj, ki je bil osvobojen, je lahko še naprej delal za svojega gospodarja, sedaj proti plačilu. Očitno je Pavel namigoval na to navado, ko je napisal, da se lahko človek sam odloči, katerega gospodarja bo poslušal: greh ali pravičnost. Nad kristjani v Rimu ni več gospodoval greh, temveč so bili sedaj Božja lastnina. Toda čeprav so bili prosti, da služijo Bogu, so se še vedno lahko sami odločili za služenje grehu, svojemu nekdanjemu gospodarju. Ta preprosta, vendar iz vsakdanjega življenja vzeta ponazoritev, je kristjane v Rimu spodbudila, da so se vprašali: ‚Kateremu gospodarju služim?‘ *

 Učimo se iz Pavlovega zgleda

12., 13. a) V čem se moramo potruditi, če želimo doseči srce naših raznolikih sogovornikov? b) Kaj je bilo po vaše učinkovito, ko ste oznanjevali ljudem, ki so prišli iz drugega okolja?

¹² Če želimo doseči srce naših raznolikih sogovornikov, moramo tudi mi biti pozorni, prilagodljivi in domiselni, kakor je bil Pavel. Ker hočemo tistim, ki nas poslušajo, pomagati, da bi doumeli, kaj vse zajema dobra novica, ne želimo z njimi navezati le površnega stika, jim samo povedati vnaprej pripravljenega sporočila ali samo pustiti nekaj biblijske literature. Prizadevamo si prepoznati njihove potrebe in skrbi, kaj jim je všeč in kaj ne, česa jih je strah in do česa imajo predsodke. Resda je za to treba veliko misliti in se tudi truditi, toda kraljestveni oznanjevalci povsod po svetu to radi delajo. Iz podružničnega urada Jehovovih prič na Madžarskem na primer poročajo: »Bratje spoštujejo običaje in življenjski slog ljudi drugih narodnosti ter od njih ne pričakujejo, da bodo sprejeli krajevne običaje.« Enako si prizadevajo ravnati Priče tudi drugod.

¹³ V neki državi na Daljnem vzhodu večino ljudi skrbijo zdravje, vzgoja otrok in izobraževanje. Kraljestveni oznanjevalci skušajo razpravljati z njimi o teh temah, in ne o slabšanju svetovnih razmer, zapletenih družbenih vprašanjih oziroma čem podobnem. Podobno so oznanjevalci v nekem velikem ameriškem mestu opazili, da so ljudje v neki soseski na njihovem področju zaskrbljeni zaradi pokvarjenosti, zločinov in zastojev v prometu. Priče s pomočjo teh tem uspešno pričenjajo biblijske pogovore. Učinkoviti biblijski učitelji pazijo, da so ne glede na to, o čem se pogovarjajo, pozitivni in spodbudni, sogovornikom si prizadevajo prikazati, kako udejanjanje biblijskih načel že sedaj praktično koristi, in kakšno svetlo prihodnost obeta ljudem Bog. (Izaija 48:17, 18; 52:7)

14. Opišite, kako se lahko prilagodimo različnim potrebam in okoliščinam ljudi.

¹⁴ Dobro je tudi, da ne oznanjujemo vsem na enak način, saj imajo ljudje zelo različno kulturno, izobrazbeno in versko ozadje. K ljudem, ki verjamejo v Stvarnika, ne pa v Biblijo, bomo pristopili drugače kakor k tistim, ki menijo, da Boga ni. Z nekom, ki je prepričan, da je vsa verska literatura samo sredstvo za širjenje določenih nazorov, se bomo pogovarjali drugače kakor z nekom, ki temu, kar uči Biblija, verjame. Prilagajati pa se moramo tudi ljudem različnih izobrazbenih stopenj.  Vešči učitelji bodo logično dopovedovali in uporabljali ponazoritve, primerne danim razmeram. (1. Janezovo 5:20)

Pomagajmo novim oznanjevalcem

15., 16. Zakaj je treba poučevati nove oznanjevalce?

¹⁵ Pavlu ni bilo mar le za to, da izboljša svoje lastno poučevanje. Zavedal se je, da je treba poučevati in pripravljati tudi mlajšo generacijo (kot sta bila Timotej in Tit), da bi postali učinkoviti oznanjevalci. (2. Timoteju 2:2; 3:10, 14; Titu 1:4) Podobno je tudi danes nujno poučevati in pouk sprejemati.

¹⁶ Leta 1914 je bilo po vsem svetu približno 5000 kraljestvenih oznanjevalcev, danes pa se kakih 5000 ljudi krsti vsak teden! (Izaija 54:2, 3; Apostolska dela 11:21) Ko se novi pričnejo družiti s krščansko občino in želijo sodelovati pri oznanjevanju, potrebujejo pouk in vodstvo. (Galačanom 6:6) Zelo pomembno je, da pri poučevanju in urjenju učencev uporabljamo iste metode, kakor jih je naš Gospod, Jezus. *

17., 18. Kako lahko pomagamo novim, da si na oznanjevanju pridobijo samozavest?

¹⁷ Jezus ni le poiskal skupine ljudi in apostolom rekel, naj ji pričnejo govoriti. Najprej je opozoril na to, kako potrebno je oznanjevalsko delo, in svoje učence spodbudil, naj glede tega molijo. Zatem je poskrbel za tri temeljne stvari: za sodelavca, področje in sporočilo. (Matej 9:35–38; 10:5–7; Marko 6:7; Luka 9:2, 6) Enako lahko storimo mi. Ne glede na to, ali poučujemo svojega otroka, novega učenca ali koga, ki ni oznanjeval že nekaj časa, je primerno, da se potrudimo in mu priskrbimo takšen pouk.

¹⁸ Novi potrebujejo precej pomoči, da si pri predstavljanju kraljestvenega sporočila pridobijo samozavest. Ali bi jim lahko pomagali pri pripravi in vaji enostavne, privlačne predstavitve? Ko ste na področju, prvih nekaj obiskov naredite vi, da se lahko učijo iz vašega zgleda. Posnemate lahko Gideona, ki je sobojevnikom dejal: »Glejte name in me posnemajte!« (Sodniki 7:17) Nato dajte novim priložnost, da sodelujejo. Za njihov trud jih prisrčno pohvalite, in ko je to primerno, jim na kratko svetujte, kako se še lahko izboljšajo.

19. Kako ste odločeni ravnati, ker želite ‚temeljito opraviti‘ svojo službo?

¹⁹ Našo službo želimo ‚temeljito opraviti‘, zato smo odločeni, da bomo pri predstavljanju resnice še bolj prilagodljivi in da bomo šolali nove oznanjevalce, ki bodo ravnali enako. Ko razmišljamo o tem, kako pomemben cilj imamo – da posredujemo spoznanje o Bogu, ki vodi do rešitve – smo prepričani, da je to, da postanemo ‚vsakršnim ljudem vse, da bi jih tako ali drugače nekaj rešili‘, vredno vsakega truda. (2. Timoteju 4:5; 1. Korinčanom 9:22)

[Podčrtne opombe]

Ali se spomnite?

• Kako vse lahko pri naši oznanjevalski dejavnosti posnemamo Pavla?

• Kako še morda moramo spremeniti svoje razmišljanje?

• Kako lahko dosežemo, da bo naše sporočilo pozitivno?

• Kaj potrebujejo novi oznanjevalci, da bi si pridobili samozavest?

[Preučevalna vprašanja]

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

Apostol Pavel je bil pri svojem oznanjevanju in poučevanju pozoren, prilagodljiv in domiseln

[Poudarjeno besedilo na strani 31]

Jezus je svojim učencem priskrbel tri temeljne stvari: sodelavca, področje in sporočilo

[Sliki na strani 28]

Pavel je zaradi svoje prilagodljivosti lahko dosegel srce različnih poslušalcev

[Slika na strani 30]

Učinkoviti oznanjevalci upoštevajo kulturo svojih sogovornikov

[Slika na strani 31]

Prilagodljivi oznanjevalci pomagajo novim pri pripravi na oznanjevanje