‚Oznanjevanje ujetnikom, da bodo osvobojeni‘

KO JE Jezus začel oznanjevati, je objavil, da je del njegove naloge tudi ‚oznanjevanje ujetnikom, da bodo osvobojeni‘. (Luka 4:18) Pravi kristjani posnemajo zgled svojega Gospodarja, zato kraljestveno dobro novico oznanjujejo ‚vsakršnim ljudem‘, jih osvobajajo iz duhovnega ujetništva in jim pomagajo, da si izboljšajo življenje. (1. Timoteju 2:4)

Danes k temu delu spada tudi oznanjevanje dobesednim ujetnikom – ljudem, ki so v zaporu zaradi raznovrstnih kriminalnih dejanj in ki cenijo duhovno osvoboditev. Želimo vam prijetno branje spodbudnih poročil o oznanjevanju Jehovovih prič po zaporih v Ukrajini in drugje v Evropi.

Prej zasvojenci z drogami, zdaj kristjani

Sergij * je od svojih 38 let, kolikor jih šteje, 20 že preživel za rešetkami. V zaporu je celo končal šolo. Takole pripoveduje: »Pred leti so me zaprli zaradi umora in še vedno imam veliko let zaporne kazni. V zaporu sem se vedel kot tiran in sozaporniki so se me bali.« Ali se je zaradi tega počutil svobodnega? Ne. Sergij je veliko let sužnjeval drogam, alkoholu in tobaku.

Nato se je nekega dne sozapornik začel z njim pogovarjati o biblijski resnici. Bilo je, kakor da bi v temo posijal žarek svetlobe. Sergij se je v nekaj mesecih ozdravil zasvojenosti, postal oznanjevalec dobre novice in se krstil. Sedaj ima kot polnočasni Jehovov služabnik v zaporu veliko dela. Sedmim zločincem je pomagal, da so spremenili svoje življenje in postali njegovi duhovni bratje. Šest izmed njih je že na prostosti, a Sergij je še zmeraj za zapahi. To ga ne žalosti, saj je srečen, da lahko drugim pomaga, da se osvobodijo duhovnega ujetništva. (Apostolska dela 20:35)

Eden od Sergijevih učencev v zaporu je bil Viktor, ki je nekoč preprodajal drogo in jo tudi užival. Potem ko je prišel na prostost, je  duhovno napredoval in navsezadnje diplomiral na Strežnospopolnjevalni šoli v Ukrajini. Sedaj služi kot posebni pionir v Moldaviji. Viktor pripoveduje: »Ko sem bil star 8 let, sem začel kaditi, pri 12 sem zlorabljal alkohol in pri 14 začel jemati droge. Želel sem spremeniti svoje življenje, toda vsi moji napori so se izjalovili. Ravno ko sva leta 1995 z ženo naredila načrt, kako bom zapustil slabo družbo, jo je neki morilski blaznež zabodel do smrti. Življenje je postalo do skrajnosti turobno. ‚Kje je zdaj moja žena? Kaj se zgodi s človekom, ko umre?‘ Neprestano sem si postavljal vprašanja, toda nisem dobil odgovora. Da bi zapolnil praznino, sem se vse bolj drogiral. Zaprli so me, ker sem preprodajal droge, in me obsodili na pet let zapora. Tam mi je Sergij pomagal najti odgovore. Velikokrat sem že poskusil prenehati jemati droge, toda le s pomočjo Biblije mi je zdaj uspelo. Božja Beseda je zares močna!« (Hebrejcem 4:12)

Zakrknjeni zločinci se spremenijo

Vasilj ni nikoli užival drog, vendar zaporu vseeno ni ušel. »Zasvojen sem bil s kickboksingom,« pojasnjuje. »Učil sem se druge pretepati, ne da bi imeli vidne posledice.« S to obliko nasilja si je pomagal, da je ropal ljudi. »V zaporu sem bil trikrat, kar je pripeljalo do tega, da se je žena razvezala od mene. Med zadnjim petletnim prestajanjem zaporne kazni mi je prišla v roke literatura Jehovovih prič. To me je spodbudilo k branju Biblije, vendar sem se še vedno ukvarjal s tem, kar sem imel zares rad – pretepanje brez pravil.

Po šestih mesecih branja Biblije pa se je v meni nekaj spremenilo. Ko sem dobil boj, nič več nisem čutil zadovoljstva, kakor sem ga nekoč. Tako sem svoje življenje začel preiskovati v luči besed iz Izaija 2:4 in spoznal sem, da bom vse življenje tičal v zaporu, če ne bom pričel drugače razmišljati. Znebil sem se vse borilne opreme in začel spreminjati svojo osebnost. Ni mi bilo enostavno, toda s poglobljenim premišljevanjem in molitvijo sem se postopoma lahko znebil razvad. Včasih sem v solzah rotil Jehova, naj mi da moč, da bi se osvobodil zasvojenosti. Na koncu mi je uspelo.

 Ko sem prišel iz zapora, smo kot družina spet prišli skupaj. Sedaj delam v premogovniku. Tako imam dovolj časa, da skupaj z ženo oznanjujem in da izpolnjujem odgovornosti, ki jih imam v občini.«

Mikola je s svojimi prijatelji oropal nekaj bank v Ukrajini. To se je zanj končalo z desetletno zaporno kaznijo. Preden so ga zaprli, je bil v cerkvi le enkrat – da bi se pripravil na rop tiste cerkve. Načrt mu je spodletel, toda od tistega obiska naprej je menil, da mora biti Biblija polna dolgočasnih zgodb o pravoslavnih duhovnikih, svečah in verskih praznikih. Pripoveduje: »Ne vem natančno zakaj, toda začel sem brati Biblijo. Bil sem presenečen, ko sem ugotovil, da sploh ni bila takšna, kakršno sem si predstavljal!« Prosil je za biblijski pouk in se leta 1999 krstil. Danes je ob pogledu nanj težko verjeti, da je bil ta ponižni strežni služabnik nekoč zlohoten oborožen bančni ropar!

Vladimir je bil obsojen na smrt. Medtem ko je v zaporu čakal na usmrtitev, je molil k Bogu in mu obljubil, da mu bo služil, če mu bo prizanešeno. Vmes se je spremenil zakon in tako so mu smrtno obsodbo spremenili v dosmrtno kazen. Vladimir je, da bi držal svojo obljubo, začel iskati pravo vero. Vpisal se je v dopisno šolo in dobil diplomo pri adventistični cerkvi, toda nikakor ni našel zadovoljstva.

Nekoč pa je v zaporniški knjižnici prebiral reviji Stražni stolp in Prebudite se!, kar ga je navedlo, da je pisal podružničnemu uradu Jehovovih prič v Ukrajini in prosil za obisk. Ko so ga krajevni bratje obiskali, se je Vladimir že štel za Pričo in je drugim v zaporu oznanjeval. Pomagali so mu, da se je usposobil za kraljestvenega oznanjevalca. Sedaj skupaj s sedmimi oznanjevalci, ki so v tem zaporu, čaka na krst. Toda spoprijemajo se z neko težavo. Zaporniki z dosmrtno kaznijo si namreč celico delijo skupaj z drugimi enake veroizpovedi, tako da je tudi Vladimir v celici s sozaporniki enake vere. Komu lahko potem oznanjujejo? O dobri novici se pogovarjajo z zaporniškimi pazniki, poleg tega pa pišejo pisma.

Nazar se je iz Ukrajine preselil v Češko in se tam pridružil roparski tolpi. Zaradi tega so ga zaprli za tri leta in pol. Med prestajanjem zaporne kazni je sprejemal obiske Jehovovih prič iz mesta Karlovy Vary, spoznal resnico in se povsem spremenil. Ko je eden od paznikov to opazil, je zapornikom, ki so bili v isti celici kot Nazar, rekel: »Če bi bili vsi vi takšni, kakršen je ta Ukrajinec, bi lahko končno spremenil svoj poklic.« Neki drugi pa je dejal: »Jehovove priče so pravi strokovnjaki. V zapor pride zločinec, iz zapora gre spodoben moški.« Sedaj je Nazar že doma. Izučil se je za tesarja, se poročil in skupaj z ženo polnočasno oznanjujeta. Kako hvaležen je, da so ga v zaporu obiskovali Priče!

Javna priznanja

Za delo Jehovovih prič pa niso hvaležni samo zaporniki. Miroslav Kovaljski, predstavnik nekega zapora na Poljskem, je rekel: »Zelo cenimo njihove obiske. Nekateri zaporniki imajo žalostno preteklost. Z njimi se najbrž ni nikoli ravnalo kot s človeškimi bitji. [. . .] Pomoč [Prič] je zelo dragocena, saj nam primanjkuje osebja in vzgojiteljev.«

Nadzornik nekega drugega zapora na Poljskem je v pismu podružničnemu uradu prosil Priče, naj povečajo svojo dejavnost v tem zaporu. Zakaj? Pojasnil je: »Predstavniki vaše skupnosti lahko s pogostejšimi obiski zapornikom pomagajo razviti lastnosti, ki so v družbi zaželene, in zatreti agresivnost.«

V nekem ukrajinskem časopisu so poročali o depresivnem zaporniku, ki je želel storiti samomor, vendar so mu Jehovove priče priskočili na pomoč. »Danes je ta človek na poti do čustvene ozdravitve,« piše v poročilu.  »Upošteva zaporniški dnevni red in je za zgled drugim zapornikom.«

Dober vpliv tudi zunaj zapora

Jehovove priče pa s svojim delom ne vplivajo dobro samo v zaporu. Zapornikom pomagajo tudi potem, ko pridejo na svobodo. Kristjanki Brigitte in Renate že nekaj let tako pomagata ljudem. V nemškem časopisu Main-Echo Aschaffenburg o njiju piše: »Za izpuščene zapornice skrbita še tri do pet mesecev in jih spodbujata, naj poiščejo smisel v življenju. [. . .] Uradno sta priznani kot skrbnici za pogojno izpuščene kaznjenke. [. . .] Poleg tega imata izgrajujoč in pozitiven odnos z zaporniškim osebjem.« Zaradi takšne pomoči je že veliko nekdanjih zapornic svoje življenje posvetilo Jehovu.

Biblijskoizobraževalno delo Jehovovih prič pa dobro vpliva tudi na uslužbence zapora. Vzemimo za primer Romana, ki je bil vojaški poveljnik in psiholog v nekem ukrajinskem zaporu. Ko so ga Priče obiskali na domu, je sprejel biblijski pouk. Zatem je izvedel, da Pričam ni dovoljeno obiskovati kaznjencev v zaporu, kjer je delal. Zato je direktorja prosil za dovoljenje, da bi pri delu z zaporniki uporabljal Biblijo. Prošnjo so mu odobrili in okoli deset zapornikov se je pričelo zanimati. Roman jim je redno govoril o vse večjem biblijskem spoznanju. Rezultati so bili odlični. Nekateri zaporniki so po izpustitvi napredovali in postali krščeni kristjani. Ko je Roman videl, kakšno moč ima Božja Beseda, je preučevanje vzel bolj resno. Zapustil je vojsko in še naprej druge poučeval o Bibliji. Sedaj oznanjuje skupaj z nekdanjim zapornikom.

»Tukaj živimo od Biblije, biblijskih publikacij in biblijskega pouka,« je napisal neki zapornik. Te besede primerno opisujejo, kakšna potreba je v nekaterih zaporih po biblijski literaturi. Neka občina v Ukrajini poroča o biblijskoizobraževalnem delu v krajevnem zaporu: »V upravi so hvaležni za literaturo, ki jo dajemo. Priskrbimo jim 60 izvodov vsake številke Stražnega stolpa in Prebudite se!.« Neka druga občina piše: »Skrbimo za kazenski zavod, ki ima 20 manjših knjižnic. Vsako knjižnico založimo z našimi glavnimi publikacijami. To znese 20 škatel literature.« V nekem zaporu pazniki vodijo arhiv naših revij, ki so v knjižnici, tako da imajo lahko zaporniki korist od vsake številke.

Leta 2002 je podružnični urad v Ukrajini ustanovil Oddelek za stike z zapori. Trenutno sodelujejo s približno 120 kazenskimi zavodi, določili pa so tudi občine, da za te zavode skrbijo. Vsak mesec prejmejo okoli 50 pisem od zapornikov in večina jih prosi za literaturo ali biblijski pouk. Podružnični urad jim pošilja knjige, revije in brošure, dokler jih ne obiščejo krajevni bratje.

»Mislite na tiste, ki so v jetniških sponah,« je napisal apostol Pavel sokristjanom. (Hebrejcem 13:3) Meril je na tiste, ki so zaprti zaradi svoje vere. Tudi danes Jehovove priče mislijo na tiste, ki so zaprti, obiskujejo zapore in ‚oznanjujejo ujetnikom, da bodo osvobojeni‘. (Luka 4:18)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 9]

Zaporniško obzidje v Lvovu v Ukrajini

[Slika na strani 10]

Mikola

[Slika na strani 10]

Vasilj z ženo Irino

[Slika na strani 10]

Viktor