Trnova pot italijanske Biblije

»BIBLIJA je v naši deželi [Italiji] ena najbolj razširjenih knjig, toda verjetno je tudi med najmanj branimi. Vernike se še zmeraj premalo spodbuja, naj se z njo bolje seznanijo, in zelo malo se jim pomaga, da bi jo brali kot Božjo Besedo. So ljudje, ki bi želeli spoznati Biblijo, toda pogosto ni nikogar, ki bi jim jo pomagal razumeti.«

Ob tej izjavi, ki jo je leta 1995 podala Italijanska škofovska konferenca, se zastavljajo številna vprašanja. Koliko so ljudje v Italiji brali Biblijo v preteklih stoletjih? Zakaj je bila njena naklada manjša kakor pa v drugih državah? Zakaj je še zmeraj med najmanj branimi knjigami v Italiji? Nekaj odgovorov na ta vprašanja bomo dobili, če bomo pregledali zgodovino italijanskih prevodov Biblije.

Več stoletij je trajalo, preden so se romanski jeziki, kot so francoščina, italijanščina, portugalščina, španščina in drugi, razvili iz latinščine. V različnih evropskih državah je ob latinščini postopoma dobival vse pomembnejše mesto domači jezik, torej jezik preprostega ljudstva, in so ga celo uporabljali v literarnih delih. Razvoj domačega jezika pa je neposredno vplival tudi na prevajanje Biblije. Kako to? Razlika med latinščino, ki je bila sveti cerkveni jezik, ter domačim jezikom z vsemi njegovimi narečji in krajevnimi različicami, je postala tako velika, da neizobraženi ljudje latinščine niso več razumeli.

Do leta 1000 je večina prebivalcev italijanskega polotoka slabo razumela latinsko Vulgato, četudi so morda brez težav prišli do izvoda. Več stoletij so imeli cerkveni dostojanstveniki monopol nad izobraževanjem in so nadzorovali tudi to, kar se je poučevalo na univerzah, ki so bile takrat sicer maloštevilne. Koristi so imeli le izbranci. Biblija je tako sčasoma postala »nepoznana knjiga«. Pa vendar si je veliko ljudi želelo priti do Božje Besede in jo razumeti v svojem jeziku.

Duhovniki so na splošno nasprotovali prevajanju Biblije, saj so se bali, da bi se s tem razširilo tako imenovano krivoverstvo. Po besedah zgodovinarja Massima Firpa »bi se z uporabo domačega jezika porušila  jezikovna pregrada [torej uporaba latinščine], ki je duhovščini omogočala, da je imela popolno oblast nad verskimi zadevami«. Tako je skupek kulturnih, verskih in družbenih dejavnikov glavni vzrok, zakaj še dandanes v Italiji ljudje na splošno premalo poznajo Biblijo.

Prvi delni prevodi Biblije

Prvi prevodi biblijskih knjig iz latinščine v domači jezik so zagledali beli dan v 13. stoletju. Te delne prevode so prepisovali ročno in so bili zelo dragi. V 14. stoletju je število prevodov naraslo, tako da je bila v domačem jeziku na voljo skoraj vsa Biblija, pa čeprav so njene knjige prevajali različni ljudje ob različnem času in na različnih krajih. Večino teh prevodov so napisali neznani prevajalci in so si jih lahko privoščili le bogati ali izobraženi ljudje. Pa tudi ko se je zaradi uvedbe tiska znatno znižala cena Biblij, so bile te po besedah zgodovinarke Gigliole Fragnito »dostopne le redkim«.

Več stoletij je bila velika večina prebivalcev italijanskega polotoka nepismena. Celo ob združitvi Italije leta 1861 je bilo nepismenih 74,7 odstotka prebivalcev. Naj omenimo, da je leta 1870, ko se je nova italijanska vlada pripravljala, da uvede brezplačno in obvezno javno izobraževanje za vse ljudi, papež Pij IX. kralju poslal pismo, v katerem ga je nagovarjal, naj ne podpre tega zakona, češ da je »kuga«, ki bo »povsem uničila katoliške šole«.

Prva Biblija v italijanščini

Prva celotna Biblija v italijanščini je bila natisnjena v Benetkah leta 1471, kakih 16 let zatem, ko so v Evropi prvič uporabili premične črke. Nicolò Malerbi, kamaldulenski menih, je svoj prevod Biblije izdal v osmih mesecih. Veliko si je pomagal z že obstoječimi prevodi, jih uredil na podlagi latinske Vulgate in nekatere besede nadomestil s tistimi, ki so bile značilne za njegovo pokrajino, Benečijo. Njegov prevod je bil prvi natisnjeni izvod Biblije v italijanščini z visoko naklado.

V Benetkah pa je svoj prevod Biblije izdal tudi Antonio Brucioli. Bil je humanist, ki se je oklepal protestantskih naukov, vendar ni nikoli pretrgal vezi s katoliško cerkvijo. Leta 1532 je Biblijo prevedel iz izvirnih jezikov, hebrejščine in grščine. To je bila prva Biblija, ki je bila v italijanščino prevedena iz izvirnih besedil. Brucioli sicer ni prevajal v brezhibni knjižni italijanščini, vendar je presenetljivo, kako zvesto je prevajal izvirno besedilo glede na takratno znanje starodavnih jezikov. Na nekaterih mestih in v nekaterih izdajah je ponovno vstavil Božje ime v obliki »Ieoua«. Skoraj celo stoletje je bila njegova Biblija zelo priljubljena med italijanskimi protestanti in verskimi ločinami.

Tudi drugi, med njimi katoličani, so se lotili prevajanja v italijanščino, le da so pravzaprav samo revidirali Bruciolijevo Biblijo. Nobena izdaja ni dosegla omembe vredne naklade. Leta 1607 pa je Giovanni Diodati, kalvinistični duhovnik, čigar starši so zaradi verskega preganjanja pobegnili v Švico, izdal v Ženevi še en italijanski prevod Biblije iz izvirnih jezikov. Njegova Biblija je bila več stoletij Biblija italijanskih protestantov. Glede na obdobje, v katerem je izšla, velja za odličen italijanski prevod. Diodatijeva Biblija je Italijanom pomagala, da so dojeli biblijske nauke. Toda temu in drugim prevodom se je na pot postavila duhovniška cenzura.

Biblija – »nepoznana knjiga«

»Cerkvi je zmeraj uspevalo, da je imela knjige pod svojim nadzorom, toda vse do uvedbe tiskanja ni čutila potrebe, da bi sestavila seznam prepovedanih  knjig, saj je besedila, za katera je menila, da so nevarna, dala sežgati,« piše v Enciclopedii Cattolici. Celo potem, ko se je že začela protestantska reformacija, se je duhovščina v nekaterih evropskih državah do skrajnosti potrudila, da je omejila naklado tako imenovanih krivoverskih knjig. Do pomenljive spremembe je prišlo po Tridentinskem koncilu leta 1546, ko so obravnavali vprašanje glede prevodov v domače jezike. Nastala sta dva tabora. Tisti, ki so bili za prepoved, so trdili, da je Biblija v domačem jeziku »mati in izvor vsega krivoverstva«. Nasprotno misleči pa so zagovarjali svoje stališče, češ da bi njihovi »nasprotniki«, torej protestanti, lahko sklepali, da je cerkev prepovedala objavo Biblije v domačem jeziku samo zato, da bi prikrila svoje »goljufije in prevare«.

Zaradi teh nesporazumov na koncilu niso sprejeli nobene dokončne odločitve, ampak so le potrdili verodostojnost Vulgate, ki je postala standardno besedilo za katoliško cerkev. Vendar Carlo Buzzetti, učitelj na Salezijanski papeški univerzi v Rimu, pravi, da so z objavo o »verodostojnosti« Vulgate »v resnici podprli zamisel, da je to edina zakonita Biblija«. Kasnejša dogajanja so to potrdila.

Leta 1559 je papež Pavel IV. objavil prvi indeks prepovedanih knjig, torej seznam del, ki jih katoličani niso smeli brati, prodajati, prevajati ali imeti. Te knjige so uvrščali med zle in nevarne za vero in moralno značajnost. Indeks je prepovedoval branje domačih prevodov Biblije, tudi Bruciolijevega. Tisti, ki se niso menili za to, so bili izobčeni. Leta 1596 so z indeksom omejili še več stvari. Nikogar več niso pooblastili, da bi prevajal ali tiskal Biblijo v domačem jeziku. Te Biblije so bile samo še za na ogenj.

Tako se je po 16. stoletju na cerkvenih dvoriščih sežiganje Biblij kar vrstilo. Na splošno so si ljudje začeli predstavljati, da je Sveto pismo knjiga krivovercev, in ta zamisel je še danes zelo živa. Uničili so skoraj vse Biblije in biblijske razlage, ki so bile v javnih in zasebnih knjižnicah. Naslednjih 200 let ni noben katoličan prevedel Biblije v italijanščino. Po italijanskem polotoku so iz strahu pred zaplembo na skrivaj krožile le tiste Biblije, ki so jih prevedli protestantski učenjaki. Zgodovinar Mario Cignoni pravi:  »Več stoletij laiki pravzaprav sploh niso brali Biblije. Ta je postala skoraj nepoznana knjiga in na milijone Italijanov v vsem svojem življenju ni prebralo niti ene same strani.«

Cerkev omili prepoved

Papež Benedikt XIV. je 13. junija 1757 glede indeksa izdal odlok, s katerim je spremenil prvotno pravilo in »dovolil branje prevodov v domačem jeziku, ki jih je odobril sveti sedež in so bili izdani pod vodstvom škofov«. Tako se je Antonio Martini, ki je kasneje postal nadškof v Firencah, lotil prevajanja Vulgate. Prvi del je izdal leta 1769, celotno knjigo pa je dokončal leta 1781. Po nekem katoliškem viru je bil Martinijev prevod »prvi, zares vreden omembe«. Do takrat katoličani, ki niso razumeli latinščine, niso mogli brati Biblije, ki jo je odobrila cerkev. Naslednjih 150 let je bil Martinijev prevod edini, ki so ga smeli uporabljati italijanski katoličani.

Velika sprememba je nastopila po drugem vatikanskem koncilu. Leta 1965 so z dokumentom Dei Verbum prvič spodbudili k »ustreznemu in pravilnemu prevajanju [. . .] v različne jezike, še posebej iz izvirnih besedil svetih knjig«. Malo pred tem, leta 1958, je Pontificio istituto biblico (Papeški biblijski inštitut) izdal »prvi celotni katoliški prevod iz izvirnega besedila«. V prevodu so na nekaterih mestih vstavili Božje ime v obliki »Jahve«.

Ljudje, ki so nasprotovali prevajanju Biblije v domači jezik, so s tem storili veliko slabega, in posledice je čutiti še danes. Po besedah Gigliole Fragnito zaradi tega »verniki ne zaupajo več lastnemu mišljenju in vesti«. Poleg tega so tu še verske tradicije, ki mnogim katoličanom pomenijo več od same Biblije. Vse to je povzročilo, da so se ljudje odtujili od Svetega pisma, čeprav je nepismenost malodane izginila.

Jehovove priče pa z oznanjevanjem budijo novo zanimanje za Biblijo v italijanščini. Leta 1963 so v italijanščini izdali Krščanske grške spise – prevod novi svet. Od leta 1967 je na voljo celotna Biblija. V sami Italiji so razdelili več kot 4.000,000 izvodov tega prevoda. Prevod novi svet, ki ima v besedilu ponovno vstavljeno Božje ime Jehova, se odlikuje po tem, da natančno izrazi pomen izvirnega besedila.

Jehovove priče gredo po hišah, berejo Sveto pismo in pojasnjujejo njegovo sporočilo o upanju za vse poslušne ljudi. (Apostolska dela 20:20) Zakaj ne bi Jehovovih prič naslednjič, ko jih srečate, prosili, naj vam pokažejo, kaj v vaši Bibliji piše glede Božje čudovite obljube, da bo kmalu ustanovljena ‚nova zemlja, v kateri bo bivala pravičnost‘? (2. Petrovo 3:13)

[Zemljevid na strani 13]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Benetke

RIM

[Slika na strani 15]

V Bruciolijevem prevodu se pojavi Božje ime Ieoua

[Slika na strani 15]

V indeksu prepovedanih knjig so biblijske prevode v domačem jeziku navedli kot nevarne

[Navedba vira slike na strani 13]

Naslovnica Biblije: Biblioteca Nazionale Centrale di Roma

[Navedba vira slike na strani 15]

Bruciolijev prevod: Biblioteca Nazionale Centrale di Roma; indeks: Su concessione del Ministero per i Beni e le Attività Culturali