Živalsko stvarstvo slavi Jehova

ŽIVALSKI svet je poln dokazov Jehovove veličine. Tako dobro kot Bog skrbi za ljudi, skrbi tudi za živali. (Psalm 145:16) Kako zelo bi zgrešili, če bi pri njihovem in našem Stvarniku skušali iskati napake! Job je bil pravičen človek, vendar je nekoč trdil, da »je pravičen bolj kakor Bog« (SSP). Job se je torej moral še veliko naučiti! (Job 32:2; 33:8–12; 34:5)

Primeri, vzeti iz živalskega stvarstva, so Jobu pokazali, da ljudje nikakor nismo upravičeni dvomiti o Božjih poteh. Ko bomo pregledali, kako je Jehova poučil svojega služabnika Joba, nam bo to gotovo jasno!

Ne potrebujejo človeške pomoči

Job ni mogel odgovoriti na Božja vprašanja o življenju živali. (Job 38:39–41) Jasno je, da Jehova za leva in krokarja skrbi brez človeške pomoči. * Krokarji resda iščejo hrano tako, da letajo naokoli, toda v resnici jih  hrani Bog. (Luka 12:24)

Ko je Bog spraševal Joba glede divjih živali, je ta ostal brez besed. (Job 39:1–8) Noben človek ne more varovati kozorogov in košut oziroma jelenjih samic. Kozorogom se je težko že samo približati! (Psalm 104:18) Preden košuta povrže mladiča, ji nagon, ki ji ga je dal Bog, narekuje, da se umakne v gozd. Za mladiče ustrezno skrbi, ko pa se ti ‚ojačajo‘, jo ‚zapuste in se k njej več ne povrnejo‘. So samostojni.

Zebra prosto teka naokoli in polosel domuje v puščavski pokrajini. Job ga ne bi mogel uporabiti za prenašanje tovora. Zaradi paše se potika po hribih in išče »povsod zelenja«. Ta žival ne bo svoje svobode zamenjala za lažje dostopno hrano v človeških naseljih. Če človek vdre na njeno področje, takoj pobegne, zato »ne sliši gonjačevega vpitja« (SSP).

Bog je zatem omenil divjega bika. (Job 39:9–12) Angleški arheolog Austen Layard je o njem napisal: »Divji bik je bil, kot se to vidi iz mnogih ploskih reliefov, skorajda prav tako strašljiv in imeniten plen kakor lev. Pogosto je prikazano, kako se z njim bojuje kralj, ki mu na konjskih sedlih in peš sledijo bojevniki.« (Nineveh and Its Remains, 1849, 2. zvezek, stran 326) Noben moder človek ne bi skušal vpreči v jarem neukrotljivega divjega bika. (Psalm 22:21)

Pernata stvarjenja slavijo Jehova

Bog je nato povprašal Joba glede krilatih živali. (Job 39:13–18) Štorklja leti visoko s svojimi močnimi krili. (Jeremija 8:7) Noj pa ne more leteti, naj še tako plahuta s svojimi krili. Nojeva samica ne znese svojih jajc v gnezdo na drevesu, kakor to počne štorklja. (Psalm 104:17) Leže jih v luknjo, ki jo izgrebe v pesku, in jih ne zapusti. Pokrije jih s peskom, da imajo primerno toploto, nato pa skrbita zanje oba, samec in samica.

Ko nojeva samica opazi plenilca, se požene v tek in videti je, kot da beži stran od jajc, zato se morda zdi, da ‚ji je prikratena modrost‘. Toda v An Encyclopedii of Bible Animals piše: »Tehnika zavajanja je takšna: [Noji] zbujajo pozornost in prhutajo s krili, da bi vsako nevarno žival ali človeka opozorili nase in ga tako speljali stran od jajc.«

Kako noj »zasmehuje konja in jezdeca«? V The World Book Encyclopedii piše: »Noj resda ne more leteti, vendar je znan po svoji hitrosti na tleh. S svojimi dolgimi nogami lahko dela 4,6-metrske korake in doseže hitrost tudi do 64 kilometrov na uro.«

 Vir konjeve moči je Bog

Bog je nato vprašal Joba glede konja. (Job 39:19–25) Nekdaj so se ljudje bojevali na konjih, konji pa so tudi vlekli bojne vozove, na katerih so bili voznik in morda še dva vojaka. Bojni konj v nestrpnem pričakovanju bitke rezgeta in s kopiti bíje ob tla. Ni ga strah in se ne umika meču. Ob glasu roga se odzove, kot bi hotel reči: »Huj!« Požene se naprej in »požira tla« (SSP). Toda svojega jezdeca uboga.

Arheolog Layard ga je podobno opisal: »Arabska kobila je ubogljiva kakor jagnje in jo je mogoče voditi že samo s povodcem, toda ko zasliši bojni klic plemena in zagleda sunkovito premikanje sulice v rokah svojega jezdeca, ji iz oči zabliska ognjeni žar, njene krvavo rdeče nozdrvi se široko razprejo, svoj vrat vzvišeno usloči ter rep in grivo dvigne, da ji vihrata v vetru.« (Discoveries Among the Ruins of Nineveh and Babylon, 1853, stran 330)

Razmislimo o sokolu in orlu

Jehova je zatem Joba opozoril še na nekatere druge ptiče. (Job 39:26–30) Sokol ‚se dviga in razpenja peruti proti poldnevu [vetru, NW]‘. V Guinessovi knjigi rekordov je o sokolu selcu, najhitrejšem ptiču, zapisano, da »med svojimi slikovitimi leti z velikih višin ali med lovom plena v zraku doseže rekordno hitrost«. Ko se ta ptič spušča pod kotom 45 stopinj, doseže hitrost 349 kilometrov na uro!

Orli letijo s hitrostjo več kot 130 kilometrov na uro. Job je primerjal hitro minevanje življenja s hitrostjo orla, ki išče plen. (Job 9:25, 26) Bog nam daje moč, da vztrajamo, kakor bi bili na navidez neutrudnih krilih vzpenjajočega se orla. (Izaija 40:31) Ta ptica pri letenju izkorišča tokove dvigajočega se toplega zraka oziroma termike. Ko kroži v termiki, ga ta nosi višje in višje. Na določeni višini zajadra v naslednjo termiko in tako lahko ostane v zraku več ur z minimalno porabo energije.

Orel ‚postavlja svoje gnezdo v višavi‘, na nedostopni višini, tako da so njegovi mladiči na varnem. To počne nagonsko, saj ga je Jehova tako ustvaril. Poleg tega mu je dal takšen vid, da ‚gledajo njegove oči v daljavo‘. Orel z zmožnostjo, da svoj pogled prilagaja izjemno hitro, med dolgim strmoglavim letom ne izpusti svojega plena ali trupla izpred oči. Ker lahko jé mrhovino, zanj velja, da »kjer je mrtvo truplo, je tudi on«. Lovi manjše živali in jih odnaša svojim mladičem.

Jehova pokara Joba

Preden je Bog postavil Jobu nova vprašanja o živalih, ga je pokaral. Kako se je Job na to odzval? Ponižal se je in voljno sprejel nadaljnji pouk. (Job 40:1–14)

Iz tega dela navdihnjenega poročila o Jobovih doživetjih se naučimo nekaj zelo pomembnega: Noben človek nima upravičenega razloga, da bi pri Vsemogočnem iskal napake. Govorili in ravnali naj bi tako, da bi ugajali našemu nebeškemu Očetu. Poleg tega naj bi  bila naša glavna skrb posvetitev Jehovovega svetega imena in opravičenje njegove vrhovnosti.

Behemot slavi Boga

Bog se je zatem spet osredinil na živalsko stvarstvo in Joba vprašal glede behemota, ki ga na splošno enačijo s povodnim konjem. (Job 40:15–24) Odrasel povodni konj je lahko dolg od 4 do 5 metrov in tehta tudi 3600 kilogramov. Njegova ‚moč [je] v ledjih‘, mišicah zadnjega dela trupa. Ko kratkonogi behemot vleče svoje telo čez kamenje v rečnih strugah, mu resnično koristi debela koža na trebuhu. Z behemotom se zaradi njegovega masivnega telesa, velikanskega gobca in močnih čeljusti nikakor ne more kosati noben človek.

Behemot se dvigne iz reke, da se pogosti s »travo«. In zdi se, da bo zanj zadostovala šele trava cele gore! V njegovem želodcu vsak dan pristane od 90 do 180 kilogramov rastlinja. Ko se nasiti, leže pod lotosovo drevje ali v senco topolov. Če reka, v kateri živi, prične poplavljati, lahko obdrži svojo glavo nad vodno gladino in plava proti poplavnemu toku. Zaradi njegovega ogromnega gobca in strašnih zobov si Job ne bi drznil s kavljem predreti njegovega nosa.

Leviatan hvali Boga

Nato je Job prisluhnil govoru o leviatanu. (Job 41:1–34) Ta hebrejska beseda se nanaša na »gubasto žival« – očitno na krokodila. Ali bi Job lahko imel leviatana za otroško igračo? Niti v sanjah ne! Srečanja s tem bitjem so že mnogokrat pokazala, da je to nevarna žival. Če bi si kdo skušal leviatana podrediti, bi se verjetno razvnel tolikšen boj, da česa podobnega zlepa ne bi več poskusil!

Ko leviatan ob sončnem vzhodu dvigne svojo glavo iz vode, se mu oči zableščijo »kakor trepalnice [žarki, NW] jutranje zarje«. Luske na njegovem telesu se tesno prilegajo in v njegovo kožo so vstavljene koščene plošče, ki jih je težko predreti celo s kroglami, kaj šele z meči in s kopji. Ko se krokodil premika po blatnih bregovih, se zaradi odtisov, ki jih njegove ostre luske puščajo na tleh, zdi, ‚kakor [da] gre čez blato mlatilni voz‘. Voda ob njegovi jezi zakipi kakor peneče mazilo. In zaradi svoje velikosti, kožnega oklepa in orožja – grozečega gobca in močnega repa – ne pozna nobenega strahu.

Job prekliče svoje besede

Job je priznal, da je ‚govoril, česar ni razumel, kar je prečudovito zanj‘. (Job 42:1–3) Sprejel je Božje karanje, preklical svoje besede in se pokesal. Njegovi tovariši so bili pograjani, on pa zelo blagoslovljen. (Job 42:4–17)

Prav zares bi bilo modro, da te Jobove izkušnje ne bi pozabili! Tudi mi še zdaleč ne moremo odgovoriti na vsa vprašanja, ki jih je Bog postavil Jobu. Vendar pa lahko pokažemo hvaležnost in cenjenje za mnoga in raznovrstna stvarjenjska čudesa, ki slavijo Jehova, in to naj bi tudi storili.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 13]

Kozorog

[Slika na strani 13]

Krokar

[Slika na strani 13]

Levinja

[Slika na strani 14]

Zebra

[Slika na strani 14]

Noj odide stran od svojih jajc, vendar jih ne zapusti

[Slika na strani 14]

Nojeva jajca

[Slika na straneh 14, 15]

Sokol selec

[Vir slike]

Sokol: © Joe McDonald/Visuals Unlimited

[Slika na strani 15]

Arabska kobila

[Slika na strani 15]

Planinski orel

[Slika na strani 16]

Behemota na splošno enačijo s povodnim konjem

[Slika na strani 16]

Prevladuje mnenje, da je leviatan mogočni krokodil