Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Jehova mi je pomagal, da sem ga našla

Jehova mi je pomagal, da sem ga našla

Življenjska zgodba

Jehova mi je pomagal, da sem ga našla

PRIPOVEDUJE FLORENCE CLARK

V dlani mi je počivala roka mojega na smrt bolnega moža. Bila sem anglikanske vere in sem Boga v molitvi prosila, da bi moj mož okreval. Obljubila sem Mu, da ga bom – če mož ne bo umrl – iskala, vse dokler ga ne bom našla, in mu potem za vedno pripadala.

NA SVET sem prišla kot Florence Chulung 18. septembra 1937 v aboriginski skupnosti Oombulgurri, v odročni pokrajini Kimberley Plateau v Zahodni Avstraliji.

Na otroštvo v tistih brezskrbnih, srečnih dneh imam zelo prijetne spomine. V cerkvi sem izvedela nekaj temeljnih reči o Bogu in Bibliji, vendar me je krščanskih načel naučila moja mama. Redno mi je brala iz Biblije in že zelo zgodaj v otroštvu sem vzljubila duhovne reči. Občudovala sem tudi eno od tet, ki je bila misijonarka v svoji cerkvi. V srcu sem vedela, da želim iti po njenih stopinjah.

V naši skupnosti, nekdaj poznani kot Forrest River Mission, so otrokom omogočali šolanje od prvega do petega razreda. Vsako jutro sem odšla v šolo le za dve uri. To je pomenilo, da je bila moja izobrazba dokaj pičla, in zaradi tega je bil oče zaskrbljen. Želel je, da bi bili njegovi otroci bolje izobraženi, zato se je odločil oditi iz Oombulgurrija in se je z družino preselil v mesto Wyndham. Dan, ko smo odšli iz domačega kraja, je bil zame žalosten, vendar sem se lahko v Wyndhamu naslednja štiri leta, od leta 1949 do 1952, normalno šolala. Očetu sem zelo hvaležna, da mi je pomagal priti do te izobrazbe.

Mama je delala pri zdravniku v domačem kraju in ko sem pri 15-ih nehala hoditi v šolo, mi je ta zdravnik ponudil službo medicinske sestre v wyndhamski bolnišnici. Ponudbo sem z veseljem sprejela, saj takrat zaposlitve ni bilo tako enostavno najti.

Nekaj let kasneje sem spoznala Aleca, belopoltega fanta, ki je na nekem ranču skrbel za živino. Poročila sva se leta 1964 v mestu Derby, kjer sem nato redno obiskovala anglikansko cerkev. Nekoč sta na moja vrata potrkali Jehovovi priči. Povedala sem jima, da se nikakor ne zanimam, in ju prosila, naj se ne vračata več. Kljub temu me je nekaj, kar sta omenili, pritegnilo – Bog ima osebno ime, Jehova.

»Ali ne znate moliti sami?«

Leta 1965 je moje življenje začelo postajati izredno težko. Mož je imel tri precej hude nesreče – dve s konjem in eno z avtomobilom. Na srečo si je opomogel in se vrnil na delo. Toda kmalu zatem je doživel še eno nesrečo s konjem. Tokrat je utrpel hude poškodbe glave. Ko sem prišla v bolnišnico, mi je zdravnik dejal, da bo mož umrl. Bila sem povsem na tleh. Medicinska sestra je krajevnega duhovnika prosila, naj me obišče, a ji je odgovoril: »Ne zdaj. Pridem jutri!«

Želela sem si, da bi bil ob meni duhovnik in molil z menoj, zato sem to omenila nuni. Rekla je: »Kaj je z vami? Ali ne znate moliti sami?« Zato sem začela moliti k cerkvenim podobam za pomoč – toda brez uspeha. Videti je bilo, da mojega moža zapušča zadnja iskra življenja. Tuhtala sem: ‚Kako se bom spoprijela z moževo morebitno smrtjo?‘ Zaskrbljena sem bila tudi za svoje tri otroke – Christine, Nanette in Geoffreyja. Kakšno bi bilo njihovo življenje, če bi izgubili očeta? Na srečo je mož tri dni kasneje prišel k zavesti in 6. decembra 1966 zapustil bolnišnico.

Sicer si je neverjetno dobro opomogel, a je utrpel poškodbo možganov. Delno je izgubil spomin ter bil od takrat naprej nagnjen k nasilju in nihanju razpoloženja. Imel je težave pri ravnanju z otroki in je postal zelo agresiven, če se niso odzvali tako, kot bi se odrasli ljudje. Težko je bilo skrbeti zanj. Praktično vse sem morala narediti za njega. Naučila sem ga celo znova brati in pisati. Pritisk ob tem, ko sem skrbela zanj in hkrati opravljala še druge gospodinjske in družinske obveznosti, je zahteval svoj davek, tako da sem doživela živčni zlom. Z možem sva se sedem let po njegovi nesreči sporazumela, da za nekaj časa živiva ločeno, zato da bi se mi izboljšalo zdravje.

Vzela sem otroke in preselili smo se na jug, v Perth. Pred našo preselitvijo je moja sestra začela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami v Kununurri, majhnem mestu v Zahodni Avstraliji. Pokazala mi je sliko v knjigi Resnica, ki vodi do večnega življenja *, ki je prikazovala biblijsko obljubo o raju na zemlji. Iz te knjige mi je prav tako pokazala, da ima Bog ime – Jehova – in to me je pritegnilo. Teh stvari mi v moji cerkvi niso še nikdar povedali, zato sem se odločila, da bom Jehovove priče, kakor hitro se bom v Perthu nastanila, poklicala po telefonu.

Vendar sem s tem, da bi z njimi vzpostavila stik, malo odlašala. Potem pa je nekega večera pri vratih pozvonilo. Sin je šel odpret vrata in prihitel nazaj z besedami: »Mami, tisti ljudje, ki si jih nameravala poklicati, so tukaj.« To me je nekoliko presenetilo in dejala sem mu: »Reci jim, da me ni tukaj!« Toda odgovoril je: »Mami, saj veš, da ne smem lagati.« Premagana sem odšla k vratom. Ko sem obiskovalca pozdravila, sem na njunih obrazih opazila osupel pogled. Na obisk sta prišla k stanovalcu, ki je pred mano živel tukaj. Povabila sem ju noter in ju zasula z vprašanji. Dobila sem odgovore na temelju Biblije, ki so me zadovoljili.

Naslednji teden sem s Pričami začela redno preučevati Biblijo. Pri tem smo si pomagali s knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. To preučevanje je v meni prebudilo ljubezen do duhovnih reči. Čez dva tedna sem bila navzoča na slovesnosti v spomin na Jezusovo smrt. Pričela sem obiskovati shode vsako nedeljo, ne dolgo zatem pa še shode med tednom. O tem, kar sem se učila, sem začela govoriti tudi drugim. Odkrila sem, da se je moje duševno in čustveno zdravje izboljševalo, ker sem drugim pomagala spoznavati biblijske resnice. Šest mesecev kasneje sem se krstila na območnem zborovanju v Perthu.

Ko sem duhovno napredovala, sem doumela Jehovov pogled na svetost zakona in tudi biblijsko načelo v Prvem pismu Korinčanom 7:13, kjer piše: »Žena, ki ima nevernega moža, pa se ta strinja, da bo živel z njo, naj ga ne zapušča.« Ta svetopisemski stavek me je navedel na to, da sem se vrnila k Alecu.

Vrnitev v Derby

V Derby sem se vrnila 21. junija 1979, potem ko sva živela z možem ločeno več kot pet let. Seveda so me prevevali mešani občutki in spraševala sem se, kako se bo odzval na to, da sem prišla nazaj. Na moje presenečenje je bil vesel, da sem se vrnila k njemu, čeprav je bil nekoliko razočaran, ker sem postala Jehovova priča. Brez odlašanja mi je predlagal, naj obiščem njegovo cerkev, namreč tisto, v katero sem hodila, preden sem odšla v Perth. Pojasnila sem mu, da tega ne morem storiti. Močno sem si prizadevala spoštovati njegovo glavarstvo in se po svojih najboljših močeh trudila biti dobra krščanska žena. Skušala sem mu govoriti o Jehovu in njegovih čudovitih obljubah za prihodnost, a brez odziva.

Toda sčasoma Alec ni sprejel le mojega novega načina življenja, ampak mi je tudi začel finančno pomagati, tako da sem bila lahko navzoča na zborovanjih in zborih, pa tudi na tedenskih shodih. Bila sem mu zelo hvaležna, ko mi je kupil avtomobil – dragoceno pridobitev v tem odročnem delu Avstralije – zato da bi lahko sodelovala v krščanskih dejavnostih. Bratje in sestre, tudi okrajni nadzornik, so pogosto po več dni ostali pri nas v gosteh. Tako je Alec lahko spoznal različne Priče in videti je bilo, da mu je njihova družba všeč.

Počutila sem se kakor Ezekiel

Veselila sem se obiskov bratov in sester, toda spoprijeti sem se morala z izzivom. V Derbyju sem bila edina Priča. Najbližja občina je bila v Broomu, 220 kilometrov proč. Zato sem se odločila narediti vse, kar lahko, da bi razširila dobro novico. Z Jehovovo pomočjo sem se organizirala in začela oznanjevati od vrat do vrat. Odkrila sem, da je ta naloga zahtevna, toda nenehno sem se spominjala besed apostola Pavla: »Za vse imam moč po njem, ki mi jo daje.« (Filipljanom 4:13)

Krajevna duhovščina nad mojo dejavnostjo ni bila navdušena, še zlasti ne nad tem, da sem oznanjevala drugim Aboriginom. Skušali so me prestrašiti in odvrniti od oznanjevanja. Zaradi njihovega nasprotovanja pa sem bila samo še bolj odločena, da vztrajam, in sem redno molila k Jehovu za pomoč. Pogosto sem se spomnila spodbudnih besed, ki jih je izrekel Ezekielu: »Glej, jaz sem naredil obličje tvoje trdo proti njih obličju in čelo tvoje trdo proti njih čelu; kakor demant, trše od skale sem naredil čelo tvoje. Ne boj se jih in ne ustraši se njih obličja.« (Ezekiel 3:8, 9)

Večkrat se mi je zgodilo, da sta med nakupovanjem k meni pristopila dva moška iz neke verske skupine. Glasno in hrupno sta se mi posmehovala ter skušala pritegniti pozornost drugih kupcev. Nisem se zmenila zanju. Nekoč, ko sem bila na ponovnem obisku pri neki zainteresirani ženski, je prišel duhovnik krajevne cerkve in me obtožil, da ne verjamem v Jezusa. Iz rok mi je iztrgal Biblijo, mi z njo mahal pred obrazom in mi jo porinil nazaj v roke. Pogledala sem ga naravnost v oči ter blago, a odločno citirala Janezov evangelij 3:16 in mu zagotovila, da v Jezusa verjamem. Moj samozavestni odziv mu je vzel sapo in odšel je, ne da bi še kaj črhnil.

Uživala sem v oznanjevanju Aboriginom na področju Derbyja. Krajevni duhovnik me je skušal odvrniti od tega, da bi oznanjevala ljudem v neki tamkajšnji skupnosti, a so ga premestili drugam. Tako sem lahko tem ljudem prenesla biblijsko sporočilo. Od nekdaj sem si želela biti misijonarka kakor moja teta in sedaj sem opravljala misijonarsko delo, s tem da sem drugim pomagala spoznati Božjo Besedo. Mnogi Aborigini so se na moje oznanjevanje dobro odzvali in vzpostavila sem več biblijskih poukov.

Zavedala sem se svojih duhovnih potreb

Pet let sem bila v Derbyju edina Jehovova priča. Ugotovila sem, da je težko ostati duhovno močan brez spodbud, ki jih dobivamo na rednih shodih. Nekoč sem bila še posebej malodušna in sem se odšla vozit z avtomobilom. Ko sem se tega dne pozno popoldan vrnila domov, so name čakali neka sestra in njenih sedem otrok. Iz precej oddaljene občine v Broomu so mi prinesli zalogo literature. Od takrat naprej je ta sestra, Betty Butterfield, uredila stvari tako, da je lahko enkrat na mesec prišla v Derby in za konec tedna ostala pri nas. Šli sva na oznanjevanje in nato pri meni doma preučevali Stražni stolp. Jaz pa sem potem enkrat mesečno odpotovala v Broome.

Bratje in sestre v Broomu so mi bili v veliko pomoč in so občasno naredili vso dolgo pot do Derbyja, da bi me podprli v terenski službi. Vse brate in sestre iz drugih mest so spodbujali, naj me, če bi potovali skozi Derby, obiščejo in gredo z menoj na oznanjevanje. Ti Priče so mi prinesli tudi posnete javne govore. Nekateri so se mi pridružili pri preučevanju Stražnega stolpa. Takšni kratki obiski so me izredno okrepili.

Na poti je še več pomoči

Nadalje sta mi bila nekaj let vir spodbude Arthur in Mary Willis, upokojen par iz južnega dela Zahodne Avstralije, ki sta mi v hladnejšem letnem času za tri mesece prihajala pomagat. Brat Willis je vodil večino shodov in bil na čelu oznanjevanja. Skupaj smo potovali v odročnejše dele Kimberley Plateauja in v teh oddaljenih krajih obiskovali ranče. Vsakič ko sta brat in sestra Willis odšla, je v mojem življenju nastala velika praznina.

Navsezadnje so mi proti koncu leta 1983 sporočili veselo novico, namreč da se bo v Derbyju naselila neka družina – Danny in Denise Sturgeon s svojimi štirimi sinovi. Po njihovem prihodu smo lahko imeli redne tedenske shode in skupaj hodili na oznanjevanje. Leta 2001 je bila ustanovljena občina. Danes je v Derbyju močna občina s 24 oznanjevalci. Dva starešina in en strežni služabnik dobro skrbijo za naše duhovne potrebe. Včasih nas je na shodih skoraj 30.

Ko se ozrem na vsa ta leta, se mi ogreje srce ob misli, kako mi je Jehova pomagal, da sem mu lahko služila. Moj mož sicer ni istega verskega prepričanja kot jaz, vendar me v drugih vidikih še naprej podpira. Pet članov moje ožje družine je dejavnih Prič – moji dve hčeri, dve vnukinji in nečakinja. Poleg tega pa tudi več mojih sorodnikov preučuje Biblijo z Jehovovimi pričami.

Jehovu sem resnično hvaležna, ker mi je pomagal, da sem ga lahko našla. Odločena sem mu vedno pripadati. (Psalm 65:2)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 14 Izdali Jehovove priče, vendar sedaj ni več v tisku.

[Zemljevid/slike na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

AVSTRALIJA

Wyndham

Kimberley Plateau

Derby

Broome

Perth

[Vir slike]

Kenguru in lirorepec: Lydekker; koala: Meyers

[Slika na strani 14]

Ko sem delala kot medicinska sestra v wyndhamski bolnišnici, 1953

[Slika na strani 15]

Občina Derby, 2005