Prava gmotna in duhovna blaginja v Božjem novem svetu

DAVID *, krščanski mož in oče, se je preselil v Združene države. Prepričan je bil, da se je prav odločil. Čeprav je s težkim srcem zapustil ženo in otroke, pa ni dvomil o tem, da bi lahko boljše živeli, če bi le zaslužil več denarja. Zato je sprejel vabilo sorodnikov iz New Yorka in kmalu je tam že našel zaposlitev.

Meseci so minevali in Davidova samozavest je pričela kopneti. Zelo redko je namreč našel čas za duhovne dejavnosti, zato je njegova vera v Boga skoraj povsem splahnela. Kako daleč je zabredel, je sprevidel šele tedaj, ko se je vdal nemorali. Za bogastvo si je toliko prizadeval, da nazadnje ni bil več pozoren na tisto, kar mu je bilo zares pomembno. Nekaj je moral ukreniti.

 Podobno kot David se številni ljudje vsako leto izselijo iz svoje revne domovine, ker upajo, da si bodo finančno opomogli. Vendar zaradi tega vse prevečkrat utrpijo hudo duhovno škodo. Nekateri se sprašujejo: ‚Ali si kristjan lahko pridobiva bogastvo in je hkrati bogat tudi duhovno?‘ Priljubljeni pisci in pridigarji pravijo, da je to mogoče. David in drugi pa so spoznali, da si je prvo zelo težko pridobiti, ne da bi izgubili drugo. (Luka 18:24)

Denar je lahko koristen

Denar si je seveda izmislil človek. Tako kakor mnogo drugih iznajdb, sam po sebi ni nekaj slabega ali napačnega. Pravzaprav je samo menjalno sredstvo. Kadar torej z njim ravnamo pravilno, je lahko zelo koristen. Biblija na primer priznava, da nas lahko denar zaščiti, še posebej pred problemi, ki so povezani z revščino. (Propovednik 7:12) Nekateri, kot je videti, pa menijo, da lahko ‚denar zagotovi vse‘. (Propovednik 10:19)

Sveto pismo obsoja lenobo in spodbuja k marljivemu delu. Naša dolžnost je, da poskrbimo za svojo družino, in če ne porabimo vsega, kar smo zaslužili, lahko tudi ‚kaj podelimo tistemu, ki je v potrebi‘. (Efežanom 4:28; 1. Timoteju 5:8) Poleg tega Biblija ne podpira samozatajevanja, temveč pravi, naj uživamo v tem, kar imamo. Rečeno nam je, naj ‚vzamemo svoj delež‘ in se veselimo sadov svojega dela. (Propovednik 5:18–20) Pravzaprav je v Bibliji opisanih kar nekaj zvestih moških in žensk, ki so bili bogati.

Zvesti posamezniki, ki so bili bogati

Zvesti Božji služabnik Abraham je imel veliko čredo drobnice in živine, mnogo srebra in zlata ter na stotine služabnikov. (1. Mojzesova 12:5; 13:2, 6, 7) Tudi pravični Job je imel veliko premoženje – živino, služabnike, zlato in srebro. (Job 1:3; 42:11, 12) Ta moža sta bila premožna celo za današnje razmere, vendar sta bila tudi duhovno bogata.

Apostol Pavel je za Abrahama rekel, da je »oče vseh tistih, ki verujejo«. Abraham ni bil niti skopuški niti preveč navezan na svoje imetje. (Rimljanom 4:11; 1. Mojzesova 13:9; 18:1–18) Podobno je tudi sam Bog Joba opisal kot ‚poštenega in pravičnega‘. (Job 1:8, SSP) Job je bil vedno pripravljen pomagati revnim in tistim, ki so trpeli. (Job 29:12–16) Tako Abraham kot Job sta raje zaupala Bogu kakor pa svojemu bogastvu. (1. Mojzesova 14:22–24; Job 1:21, 22; Rimljanom 4:9–12)

Bogat je bil tudi kralj Salomon. Bog ga kot dediča svojega prestola v Jeruzalemu ni blagoslovil samo s svojo modrostjo, temveč mu je dal tudi obilo bogastva in slave. (1. kraljev 3:4–14) Salomon je bil večidel svojega življenja zvest Bogu. Toda ko je bil starejši, njegovo  srce ni bilo več »popolnoma vdano GOSPODU«. (1. kraljev 11:1–8) Pravzaprav nam njegova žalostna izkušnja odkriva nekaj običajnih nevarnosti bogastva. Premislite o nekaterih.

Nevarnosti bogastva

Največja nevarnost je, da človek utegne denar in to, kar lahko z njim kupi, močno vzljubiti. Bogastvo pri nekaterih vzbuja nepotešljivo željo po tem, da bi imeli še več. Salomon je že kmalu zatem, ko je zavladal, pri drugih opazil to nagnjenje. Napisal je: »Kdor ljubi srebro, ne bo nikoli srebra sit, in kdor ljubi bogastvo, ne dobi nikdar dosti. Tudi to je ničemurnost.« (Propovednik 5:10) Pred to nevarno in varljivo ljubeznijo sta tako Jezus kot Pavel kasneje svarila kristjane. (Marko 4:18, 19; 2. Timoteju 3:2)

Kadar denar postane naša glavna skrb v življenju, in ne le sredstvo za dosego nekega cilja, lažje podležemo raznovrstnim skušnjavam, kot so laž, kraja in goljufija. Juda Iškariot, eden od Kristusovih apostolov, je svojega gospodarja izdal za borih 30 srebrnikov. (Marko 14:11; Janez 12:6) Nekateri so zašli celo tako daleč, da so začeli častiti denar namesto Boga. (1. Timoteju 6:10) Kristjani bi torej morali biti glede tega, zakaj v resnici skušajo zaslužiti več denarja, do sebe vedno pošteni. (Hebrejcem 13:5)

Pridobivanje bogastva pa v sebi skriva še zahrbtnejše nevarnosti. Prvič, bogatemu človeku se lahko zgodi, da se zaradi svojega premoženja zanaša na samega sebe. O tem je govoril tudi Jezus, ko je omenjal ‚varljivo moč bogastva‘. (Matej 13:22) Podobno je biblijski pisec Jakob kristjane svaril, naj niti takrat, ko načrtujejo posle, ne pozabijo na Boga. (Jakob 4:13–16) Videti je, da denar tistim, ki ga imajo, omogoča nekoliko neodvisnosti, zato nanje vedno preži nevarnost, da bi zaupali denarju namesto Bogu. (Pregovori 30:7–9; Apostolska dela 8:18–24)

Drugič, kot je ugotovil prej omenjeni David, človeku pridobivanje bogastva pogosto vzame toliko časa in moči, da ga postopoma odvrne od duhovnih dejavnosti. (Luka 12:13–21) Bogate lahko poleg tega obhaja skušnjava, da bi svoje premoženje zapravljali predvsem za zabavo oziroma za osebne želje.

Ali bi lahko rekli, da je Salomonu duhovnost zamrla nekoliko tudi zato, ker je dopustil, da mu je razkošno življenje zameglilo um? (Luka 21:34) Vedel je, da je Bog jasno prepovedal sklepanje zakonskih zvez s pripadniki drugih narodov. Vseeno pa je njegov harem sčasoma štel kakih tisoč žena. (5. Mojzesova 7:3) V želji, da bi ugodil svojim neizraelskim ženam, je skušal vpeljati nekakšno medverstvo. Kot smo omenili že prej, se je Salomonovo srce postopoma odvrnilo od Jehova.

Nedvomno iz takšnih zgledov vidimo, kako resničen je Jezusov nasvet: »Ne morete sužnjevati Bogu in Bogastvu.« (Matej 6:24) Kako pa se lahko potem kristjan uspešno spoprijema z ekonomskimi izzivi, s katerimi se danes srečuje večina ljudi? In kar je še pomembnejše, kakšno upanje obstaja za boljše življenje v prihodnosti?

Pred nami je prava gmotna in duhovna blaginja

Jezusovi sledilci imajo, v nasprotju z očakoma Abrahamom in Jobom ter izraelskim narodom, nalogo, naj ‚pridobivajo učence med ljudmi iz vseh narodov‘. (Matej 28:19, 20) Izpolnjevanje te naloge od njih terja čas in trud, ki bi ju sicer lahko namenili posvetnim dejavnostim. Ključ do uspeha je torej v tem, da upoštevamo Jezusovo naročilo: »Zato iščite najprej kraljestvo in Božjo pravičnost, in vse te druge stvari vam bodo dodane.« (Matej 6:33)

David je zatem, ko je skoraj izgubil svojo družino in duhovnost, končno uspel življenje spraviti v stare tirnice. Ko je ponovno začel dajati prednost preučevanju Biblije, molitvi in  oznanjevanju, so tudi druge stvari stekle v pravo smer, tako kakor je obljubil Jezus. Postopoma je izboljšal svoj odnos z ženo in otroki. Znova je začutil radost in zadovoljstvo. Še zmeraj marljivo dela. Ni eden izmed tistih, ki so čez noč obogateli. Kljub temu se je iz svojih bolečih izkušenj naučil marsikaj dragocenega.

David je tehtno premislil o tem, ali se je bilo pametno preseliti v Združene države, in sklenil, da denar ne bo nikoli več odločal namesto njega. Spoznal je, da si najdragocenejših stvari v življenju – ljubečo družino, dobre prijatelje in tesen odnos z Bogom – ne more pridobiti z denarjem. (Pregovori 17:17; 24:27; Izaija 55:1, 2) Prav zares, moralna značajnost je veliko vrednejša od gmotnega bogastva. (Pregovori 19:1; 22:1) David je skupaj s svojo družino odločen, da bo najpomembnejše stvari ohranjal na prvem mestu. (Filipljanom 1:10)

Prizadevanja ljudi, da bi ustvarili zares premožno družbo, ki bi se hkrati ravnala po moralnih vrednotah, se vedno znova izjalovijo. Vendar je Bog obljubil, da bo po svojem Kraljestvu poskrbel za gmotno in duhovno blaginjo, tako da bi ljudje lahko dobro živeli. (Psalm 72:16; Izaija 65:21–23) Jezus je učil, da je za pravo blaginjo bistvena duhovnost. (Matej 5:3) Vsakdo od nas, najsi je bogat ali reven, se lahko tako, da že sedaj daje prednost duhovnim rečem, kar najbolje pripravi na Božji novi svet, ki je tik pred vrati. (1. Timoteju 6:17–19) V tem svetu bodo ljudje dejansko živeli v obilju in po visokih moralnih vrednotah.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 5]

Job je zaupal Bogu, in ne bogastvu

[Sliki na strani 7]

Najdragocenejših reči v življenju si ne moremo pridobiti z denarjem