Ali potrebujemo Mesija?

NAJBRŽ se sprašujete: »Ali potrebujemo Mesija?« Da, razumno bi se bilo vprašati, ali bi lahko Mesija sploh kako vplival na nas.

Nekdo, čigar mnenje morebiti spoštujete, bi vam zagotovil, da je odgovor na vprašanje jasen in nedvoumen: Brez dvoma potrebujete Mesija, prav kakor vsi drugi. Izvedenec judovske postave iz prvega stoletja je o Mesiju napisal: »Kolikor koli je že Božjih obljub, so postale po njem ‚Da‘.« S tem je poudaril, da ima Mesija osrednjo vlogo pri namenu našega Stvarnika. Njegov namen je namreč ta, da blagoslovi vse narode na zemlji. (2. Korinčanom 1:20) Vloga Mesija je tako pomembna, da se biblijske prerokbe v glavnem osredinjajo na njegov prihod in življenje na zemlji. Henry H. Halley je v svojem priročniku, po katerem je v minulih sedemdesetih letih seglo na milijone ljudi, izjavil: »Stara zaveza je bila napisana z namenom, da bi vzbudila pričakovanje in položila temelj za prihod [Mesija].« Toda ali je njegov prihod res potreben? Zakaj bi vas to moralo zanimati?

Beseda »Mesija« pravzaprav pomeni »Maziljenec« in ima enak pomen kot splošno znani izraz »Kristus«. Ta, ki je v Encyclopædii Britannici (izdaja 1970) poimenovan kot »glavni odkupitelj«, je moral priti zaradi nespoštljivega ravnanja prvega človeškega para, Adama in Eve. Ustvarjena sta bila popolna, s čudovitim obetom na neskončno življenje v raju. Toda ta obet sta si zapravila. Uporni angel, ki je postal znan kot Satan Hudič, ju je navedel na misel, da ju Stvarnik preveč omejuje in da bi se jima bolje godilo, če bi sama odločala, kaj je dobro in kaj slabo. (1. Mojzesova 3:1–5)

Eva je zavajanju podlegla in je tej laži verjela. Adamu je bilo očitno dragocenejše to, da bi bil s svojo ženo, kakor pa da bi ostal zvestovdan Bogu. Tako je postal soudeležen pri tem uporu, ki ga je sprožil Hudič. (1. Mojzesova 3:6; 1. Timoteju 2:14) S svojim ravnanjem nista le zapravila obeta na to, da bi večno živela v rajskem okolju, temveč sta poleg tega še nerojenemu potomstvu v dediščino zapustila greh in, kot posledico, smrt. (Rimljanom 5:12)

Naš Stvarnik Jehova se je nemudoma odločil kako ukrepati, da bi odpravil slabe posledice, nastale zaradi dogodkov, ki so se začeli z uporom. Spravo naj bi dosegel s tem, kar je kasneje postalo pravno načelo v mojzesovski postavi – enakovredno za enakovredno. (5. Mojzesova 19:21; 1. Janezovo 3:8)  Temu pravnemu načelu je bilo treba zadostiti, da bi sploh lahko kdo od nesrečnih potomcev Adama in Eve večno živel na rajski zemlji, prav kakor je Stvarnik namenil človeštvu. To nas pripelje do Mesija.

Ko je Bog Jehova obsodil Hudiča, je v prvi biblijski prerokbi objavil: »In sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.« (1. Mojzesova 3:15) Neki biblicist je opazil, da »se s [to] izjavo začne svetopisemska zgodba o mesijanskih obljubah«. Drugi pa je pripomnil, da je Mesija orodje, s katerim bo Bog »odpravil vso bedo, nastalo zaradi greha,« in hkrati na človeštvo izlil blagoslove. (Hebrejcem 2:14, 15)

Vendar vam je najbrž jasno, da človeštvo danes še zdaleč ni blagoslovljeno. Ravno nasprotno, utaplja se v brezupu in malodušju. V The World Book Encyclopedii piše, da »mnogi Judje še danes pričakujejo, da bo prišel Mesija« ter »popravil krivice in premagal sovražnike človeštva«. Toda v Bibliji piše, da je Mesija že prišel. Ali je kakšen razlog, da bi temu verjeli? Odgovor na to boste našli v naslednjem članku.