Življenjska zgodba

Odločena, da služiva Jehovu

PRIPOVEDUJE RAIMO KUOKKANEN

Leta 1939 je v Evropi izbruhnila druga svetovna vojna in Sovjetska zveza je napadla mojo domovino, Finsko. Oče se je pridružil vrstam finskih vojakov. Kmalu so ruska vojna letala bombardirala mesto, v katerem smo živeli. Mama me je poslala k babici, ki je živela na varnejšem območju.

LETA 1971 sem služil kot misijonar v Ugandi na vzhodu Afrike. Nekega dne, ko sem oznanjeval od vrat do vrat, je mimo mene steklo mnogo prestrašenih ljudi. Zaslišal sem strele in začel teči proti domu. Ker se je streljanje vse bolj približevalo, sem skočil v jarek, ki se je vil ob cesti. V spremstvu krogel, ki so mi švigale nad glavo, sem se priplazil domov.

Nisem mogel veliko storiti, da bi se ognil drugi svetovni vojni, zakaj pa sva se z ženo izpostavljala nemirom v vzhodni Afriki? Odgovor je tesno povezan z najino odločenostjo, da služiva Jehovu.

Prvi koraki, ki so vodili do odločenosti

Rodil sem se leta 1934 v Helsinkih na Finskem. Oče je bil pleskar in nekega dne ga je delo pripeljalo v zgradbo finske podružnice Jehovovih prič. Priče so mu povedali, da imajo občinske shode. Ko je prišel domov, je mami povedal za te shode. Takrat jih ni pričela obiskovati, vendar se je kasneje začela pogovarjati o  biblijskih temah s svojo sodelavko, ki je bila Priča. Mama je kmalu začela to, kar se je naučila, jemati resno, in se je leta 1940 krstila kot Jehovova priča.

Malo pred tem me je babica vzela k sebi, da bi lahko v njenem podeželskem domu preživel drugo svetovno vojno. Moja mama je njej in svoji mlajši sestri pisala o tem, kaj verujejo Jehovove priče. Obe sta pokazali zanimanje in se o naučenem pogovarjali tudi z mano. Potujoči predstavniki Jehovovih prič so obiskovali babičin dom, da bi nas spodbujali, vendar se takrat še nisem odločil, da bi služil Bogu.

Začetek teokratičnega šolanja

Ko se je leta 1945 vojna končala, sem se vrnil v Helsinke in mama me je pričela jemati s sabo na shode Jehovovih prič. Včasih sem šel v kino namesto na shod. Vendar mi je mama povedala, kaj je slišala na shodu, in vedno znova poudarila, da je harmagedon zelo blizu. Sčasoma sem se prepričal, da je res tako, in nehal izpuščati shode. Biblijsko resnico sem pričel vse bolj ceniti, pa tudi vedno bolj sem si želel, da bi sodeloval v vseh občinskih dejavnostih.

Še posebej sem užival na zborih in zborovanjih. Leta 1948 sem obiskal območno zborovanje, ki ni bilo daleč stran od babičinega doma, kjer sem preživljal poletne počitnice. Neki moj prijatelj se je nameraval krstiti na tem zborovanju, in je še meni predlagal, naj storim enako. Povedal sem mu, da nimam s seboj kopalk, pa se je domislil, da lahko, potem ko se bo on krstil, oblečem njegove. Strinjal sem se in se 27. junija 1948, ko sem bil star 13 let, krstil.

Po zborovanju so mami njeni prijatelji povedali, da sem se krstil. Ko sva se naslednjič videla, je želela vedeti, zakaj sem se odločil za tako resen korak, ne da bi se prej posvetoval z njo. Pojasnil sem ji, da razumem temeljne biblijske nauke in da se zavedam, da sem Jehovu odgovoren za svoje ravnanje.

Vedno bolj odločen

Bratje v občini so mi pomagali, da sem bil v svoji odločitvi, da služim Jehovu, še trdnejši. Spremljali so me na oznanjevanju od hiše do hiše in mi skoraj vsak teden dali kakšno nalogo na shodih. (Apostolska dela 20:20) Pri šestnajstih sem imel svoj prvi javni govor. Kmalu zatem so me postavili za slugo biblijskega študija v naši občini. Vse te duhovne dejavnosti so mi pomagale dozoreti, vendar me je še vedno mučil strah pred ljudmi.

Takrat smo vabili ljudi na javni govor območnega zborovanja z velikimi transparenti. Vsak od teh transparentov je bil narejen iz dveh plakatov, ki sta bila speta tako, da si si ju obesil čez rame in sta te spredaj in zadaj prekrila. Zato so nas nekateri klicali sendviči.

Tako sem nekoč stal na nekem mirnem uličnem vogalu in zagledal skupino sošolcev, ki so prihajali naravnost proti meni. Ko so šli mimo čisto blizu mene, mi je njihov pogled pognal strah v kosti. Jehova sem prosil za pogum in mirno stal s transparentom. Premagovanje strahu pred človekom v tistih letih me je pripravilo na večji preizkus krščanske nevtralnosti.

Čez čas je vlada odredila, da se moram skupaj z mnogimi drugimi mladimi Pričami javiti v vojsko. Kot so nam ukazali, smo odšli v vojaško bazo, vendar smo tam spoštljivo zavrnili nošenje uniforme. Pristojni so nas pridržali in kmalu zatem nas je sodišče obsodilo na šest mesecev zapora. V zaporu smo bili potem zaprti še osem mesecev, kolikor bi jih sicer morali preživeti v vojaški službi. Tako smo vsega skupaj zaradi nevtralnosti v zaporu preživeli 14 mesecev.

V vojaškem zaporu smo se vsak dan sestali, da bi se pogovarjali o Bibliji. V teh mesecih smo mnogi prebrali celo Biblijo kar dvakrat.  Ko se nam je kazen iztekla, nas je večina zapor zapustila bolj kot kdaj prej odločena, da služi Jehovu. Še danes mnogi iz tiste skupine mladih Prič zvesto služijo Jehovu.

Potem ko sem prišel iz zapora, sem zopet živel pri starših. Nedolgo zatem sem spoznal Veero, gorečo novokrščeno Pričo. Poročila sva se leta 1957.

Večer, ki nama je spremenil življenje

Nekega večera sva bila na obisku pri nekaterih odgovornih bratih iz podružničnega urada in eden od njih naju je vprašal, ali bi želela sodelovati v okrajnem delu. Potem ko sva celo noč molila, sem jih zjutraj poklical in rekel, da se strinjava. Sodelovati v polnočasni službi je pomenilo pustiti dobro plačano službo, vendar sva bila odločena, da dava Kraljestvo na prvo mesto v svojem življenju. Ko sva decembra 1957 začela okrajno delo, sem bil star 23 let, Veera pa 19. Tri leta sva uživala, ko sva obiskovala in spodbujala občine Jehovovega ljudstva na Finskem.

Proti koncu leta 1960 sem prejel vabilo za Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead v Brooklynu v New Yorku. Iz Finske smo trije obiskali poseben desetmesečni tečaj, na katerem so nas poučili, kako skrbeti za delovanje podružnice. Naše žene so ostale doma in delale v finskem podružničnem uradu.

Malo preden se je usposabljanje končalo, sem bil na razgovoru pri Nathanu H. Knorru, ki je takrat nadzoroval vsesvetovno delo Jehovovih prič. Brat Knorr mi je predlagal, da bi z ženo služila kot misijonarja v Malgaški republiki, danes znani kot Madagaskar. Po pismu sem Veero prosil, naj mi pove, kaj si misli o tej dodelitvi, in nemudoma je odgovorila, da se z dodelitvijo strinja. Ko sem se vrnil na Finsko, sva pohitela, da bi se pripravila za življenje na Madagaskarju.

Radosti in razočaranja

Januarja 1962 sva stopila iz letala v državni prestolnici Antananarivo, oblečena v debel plašč in s kučmo na glavi, saj sva Finsko zapustila sredi zime. V tropski vročini na Madagaskarju pa sva hitro spremenila svoj stil oblačenja. Najin prvi misijonarski dom je bila hišica z eno spalnico. Ker je tam stanoval že neki drug misijonarski par, sva z Veero spala v preddverju hiše.

Pričela sva se učiti madagaskarskega uradnega jezika, francoščine. To ni bilo lahko, saj nisva znala istega jezika kot najina učiteljica, sestra Carbonneau. Sestra si je pri poučevanju francoščine pomagala z angleščino, toda Veera angleščine ni razumela. Tako sem prevajal pouk sestre Carbonneau Veeri v finščino. Nato sva ugotovila, da Veera strokovne izraze bolje razume v švedščini, zato sem ji francosko slovnico razlagal po švedsko. Kmalu nama je francoščina šla že precej dobro in začela sva se učiti domači jezik, malgaščino.

Prvi biblijski pouk na Madagaskarju sem imel z moškim, ki je govoril samo malgaško. Biblijske vrstice sem poiskal v svoji finski Bibliji in nato sva te iste vrstice poiskala  v njegovi malgaški Bibliji. Svetopisemskih stavkov mu nisem mogel prav dosti pojasniti, vendar je biblijska resnica v srcu tega moža rasla in kmalu je napredoval do krsta.

Leta 1963 je Madagaskar obiskal Milton Henschel iz brooklynskega upravnega središča Jehovovih prič. Kmalu zatem je bil na Madagaskarju ustanovljen podružnični urad in bil sem postavljen za nadzornika podružnice, poleg tega pa sem delal tudi kot okrajni in območni nadzornik. V vsem tistem času naju je Jehova bogato blagoslavljal. Od leta 1962 do 1970 je število kraljestvenih oznanjevalcev na Madagaskarju naraslo s 85 na 469.

Ko sva se leta 1970 nekega dne vrnila z oznanjevanja, sva na vratih našla obvestilo, da se morajo vsi misijonarji Jehovovih prič javiti na uradu ministrstva za notranje zadeve. Tam nama je neki uradnik povedal, da morava zaradi vladnega odloka nemudoma zapustiti državo. Ko sem ga vprašal, zaradi katerega mojega kaznivega dejanja me morajo izgnati, je dejal: »Monsieur Kuokkanen, nič niste naredili narobe.«

»Tukaj sva že osem let,« sem dejal. »To je najin dom. Ne moreva ga kar tako zapustiti.« Kljub najinemu prizadevanju smo morali vsi misijonarji v enem tednu oditi. Podružnico so zaprli in tamkajšnji Priče so od takrat naprej sami bdeli nad delom oznanjevanja. Preden sva zapustila najine drage brate in sestre na Madagaskarju, sva dobila novo dodelitev, Ugando.

Začeti znova

Nekaj dni po odhodu z Madagaskarja sva prispela v Kampalo, v prestolnico Ugande. Takoj sva se začela učiti lugandščine, čudovitega melodičnega jezika, ki pa je zelo težek za učenje. Drugi misijonarji so pomagali Veeri, da se je najprej naučila angleščino, in v tem jeziku sva lahko učinkovito oznanjevala.

Vroče in vlažno podnebje v Kampali je vplivalo na Veerino zdravje. Zato so naju dodelili v Mbararo, ugandsko mesto z bolj blago klimo. Tam sva bila prvi Priči in najin prvi dan oznanjevanja je bil blagoslovljen z lepim doživljajem. V neki hiši sem se pogovarjal z lastnikom, ko je  iz kuhinje prišla njegova žena. Ime ji je bilo Margaret, in prisluhnila je moji predstavitvi. Veera je z njo začela biblijski pouk in Margaret je dobro duhovno napredovala. Krstila se je in postala goreča kraljestvena oznanjevalka.

Boji na ulici

Z letom 1971 in državljansko vojno se je končalo najino mirno življenje v Ugandi. Nekega dne se je boj razvnel v okolici najinega misijonarskega doma v Mbarari. Takrat se mi je pripetilo to, kar sem opisal na začetku.

Veera je že bila v misijonarskem domu, ko sem tja po dolgotrajnem plazenju po jarku in skrivanju pred vojaki prišel tudi jaz. V kotu hiše sva si naredila »utrdbo« iz žimnic in pohištva. V hiši sva ostala en teden in poslušala novice po radiu. Ko sva čepela v najini utrdbi, sva včasih slišala, kako so se krogle odbijale od zidu. Da bi prikrila, da sva v hiši, ponoči nisva prižigala luči. Enkrat so vojaki prišli do vhodnih vrat in kričali. Ostala sva povsem negibna in tiho molila k Jehovu. Ko so se boji končali, so prišli najini sosedje in se nama zahvalili za svojo rešitev. Verjeli so, da nas je Jehova vse zaščitil, in strinjala sva se z njimi.

Razmere so se umirile, nekega jutra pa sva slišala po radiu, da je ugandska vlada Jehovove priče prepovedala. Radijski napovedovalec je dejal, da se morajo vsi Jehovove priče vrniti k svoji prejšnji religiji. Skušal sem se pogovoriti z vladnimi uradniki, vendar brez uspeha. Nato sem šel do pisarne predsednika Idi Amina in prosil za sestanek z njim. Receptor mi je povedal, da je predsednik zaseden. Velikokrat sem se vrnil, toda nikoli nisem uspel govoriti s predsednikom. Nazadnje sva julija 1973 morala zapustiti Ugando.

Eno leto se razpotegne na deset let

Žalost, ki sva jo občutila, ko sva morala zapustiti Madagaskar, naju je zopet prevzela, ko sva zapustila najine drage brate in sestre v Ugandi. Preden sva odpotovala na novo dodelitev v Senegal, sva se vrnila na Finsko. Tam so najino dodelitev v Afriko preklicali in dejali, naj ostaneva na Finskem. Mislila sva, da se je najino misijonarsko delo končalo. Na Finskem sva služila kot posebna pionirja in zatem ponovno v okrajnem delu.

Do leta 1990 se je na Madagaskarju nasprotovanje poleglo in brooklynsko upravno središče naju je presenetilo, ko so naju povabili, da bi tam služila eno leto. Želela sva iti, vendar sva bila pred dvema velikima izzivoma. Moj ostareli oče je potreboval oskrbo in Veera je še vedno imela probleme z zdravjem. Očetova smrt novembra 1990 me je potrla, vendar pa se je Veeri zdravje izboljševalo, kar nama je vlilo upanje, da se bova vrnila k misijonarskemu delu. Na Madagaskar sva se vrnila septembra 1991.

Tam naj bi bila eno leto, toda ostala sva deset let. V tem času se je število oznanjevalcev povečalo s 4000 na 11.600. V misijonarjenju sem zelo užival. Toda včasih sem se spraševal, ali ne zanemarjam telesnih in čustvenih potreb svoje drage žene, kar me je potrlo. Vendar nama je Jehova dal moč, da sva delo nadaljevala. Leta 2001 sva se vrnila na Finsko in od takrat delava v podružničnem uradu. Najina gorečnost za Kraljestvo še naprej žari in še vedno sanjava o Afriki. Odločena sva izpolnjevati Jehovovo voljo, kjer koli bi imel nalogo za naju. (Izaija 6:8)

[Zemljevid na strani 12]

(Lega besedila – glej publikacijo)

FINSKA

EVROPA

[Zemljevid na strani 14]

(Lega besedila – glej publikacijo)

AFRIKA

MADAGASKAR

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

AFRIKA

UGANDA

[Slika na strani 14]

Na najin poročni dan

[Sliki na straneh 14, 15]

Iz okrajnega dela na Finskem leta 1960 . . .

. . . v misijonarsko delo na Madagaskar leta 1962

[Slika na strani 16]

Z Veero danes