Premoščanje ovir v Panami

»PANAMA, most med svetovoma.« Tako se je pred pol stoletja glasil moto priljubljene radijske oddaje v tej srednjeameriški državi. Danes ta moto izraža občutke, ki jih imajo mnogi do te države.

Panama je nekakšen most med Severno in Južno Ameriko. Poleg tega dejansko obstaja most z imenom Most med Amerikama, ki se pne čez znameniti Panamski prekop. Prekop, ki je izjemen dosežek gradbeništva, se razteza čez državo ter povezuje Atlantski in Tihi ocean. Tako lahko pomorska plovila z vsega sveta priplujejo iz enega oceana v drugega v nekaj urah, za kar bi drugače potrebovala nekaj dni ali tednov. Da, Panama je zares pomemben most za večji del sveta.

Most in talilni lonec

Panama je prav tako postala talilni lonec različnih narodov in etničnih skupin. Ti skupaj s številnimi avtohtonimi skupinami oblikujejo  raznoliko prebivalstvo, ki je razsejano po tej lepi deželi. Toda ali je možno premostiti nastale socialne, kulturne, verske in jezikovne razlike ter pri ljudeh doseči enotno mišljenje in cilj, ki temeljita na neprecenljivih resnicah iz Božje Besede?

Da, je možno. Besede apostola Pavla, zapisane v Pismu Efežanom 2:17, 18, kažejo, da je kristjanom iz prvega stoletja – tako Judom kot Nejudom – na podlagi združevalnega vpliva Kristusove žrtve uspelo prav to. Pavel je napisal: »[Jezus] je prišel ter oznanil dobro novico miru vam, ki ste bili daleč, in mir tem, ki so bili blizu, saj imamo po njem obe ljudstvi dostop k Očetu po enem duhu.«

Podobno danes po Panami Jehovove priče razglašajo »dobro novico miru« posameznikom in skupinam, ki pridejo oddaleč v duhovnem smislu, včasih pa tudi v dobesednem. Med temi, ki ‚dostopajo‘ k Jehovu, zavlada blagodejna enotnost. Tako so v Panami nastale občine v šestih jezikih – španskem, kantonskem, panamskem znakovnem, angleškem in dveh avtohtonih jezikih, to je v kunskem in ngobejskem (gvajmijskem). Spodbudno je izvedeti, kako ljudje iz teh jezikovnih skupin enotno častijo Jehova.

Premoščanje ovir v comarci

Od osmih avtohtonih panamskih ljudstev je največje ljudstvo Ngobe, ki ima približno 170.000 pripadnikov. Večina jih živi na obsežnem področju, ki je bilo nedavno razglašeno za comarco oziroma rezervat. Na velikem delu tega področja so s tropskim rastlinstvom porasle gore, do katerih se večinoma da priti peš, pa tudi prekrasni obalni predeli, ki so dostopni z morja. Naselja pogosto nastanejo ob obali pa tudi blizu rek, ki imajo vlogo prikladnih prometnih poti.  Mnogi tukajšnji prebivalci si svojo borno plačo prislužijo z delom na gorskih plantažah kavovca, z ribištvom ali obdelovanjem zemlje. Številni so pripadniki cerkva tako imenovanega krščanstva. Obstajajo pa tudi privrženci krajevne religije, znane kot mama tata. Drugi se, ko so bolni ali pa čutijo nadlegovanje hudobnih duhov, po pomoč obračajo na sukie (vrače). Mnogi govorijo špansko, vendar najbolje razumejo ngobejščino.

S kanuji do src

Jehovove priče se zavedajo, da je pomembno pomagati ljudem spoznavati resnico na tak način, da jim seže ne le v um, ampak tudi v srce. Tako lahko ti dobijo nepogrešljivo motivacijo, da v življenju naredijo spremembe, ki so potrebne, da bi ustrezali biblijskim načelom. Zaradi tega so se posebni pionirji oziroma polnočasni Božji služabniki, ki so dobili nalogo oznanjevati v osmih različnih predelih rezervata, ob pomoči usposobljenih krajevnih Prič naučili ngobejščine.

Štirinajst občin, nastalih na tem področju, kaže izjemno možnost za rast. Na primer, pred nekaj leti sta bila zakonca Dimas in Gisela, ki sta posebna pionirja, dodeljena v majhno občino s približno 40 oznanjevalci v obalnem mestu Tobobe. Zato da bi lahko oznanjevala ponižnim ljudem vzdolž atlantske obale, sta pogosto morala potovati s kanujem, na kar se jima ni bilo enostavno privaditi. Odkrila sta, da se lahko miren ocean hitro spremeni v smrtonosne valove. Potem ko sta veslala od ene vasi do druge, so ju pogosto bolele roke in hrbet. Dodaten izziv je bilo učenje krajevnega jezika. Toda leta 2001 sta bila za svojo požrtvovalnost in vztrajnost nagrajena, ko je slovesnost v spomin na Kristusovo smrt obiskalo 552 ljudi.

Na drugi strani zaliva nasproti Tobobeja leži vas Punta Escondida. Majhna skupina oznanjevalcev je nekaj časa redno, če jim je le vreme dopuščalo, veslala čez zaliv, da bi obiskala shode v Tobobeju. Poročila so kazala, da so na tem področju dobre možnosti za nastanek nove občine. S tem v mislih so Dimasa in Giselo prosili, naj se preselita v Punto Escondido. Prej kot v dveh letih je skupina v Punti Escondidi postala občina z 28 oznanjevalci. Tedenskemu javnemu govoru prisluhne povprečno 114 ljudi. Leta 2004 so se oznanjevalci na slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt veselili 458 navzočih.

Premoščanje nepismenosti

Mnogim odkritosrčnim je zmaga nad nepismenostjo pomagala razviti tesen odnos z Jehovom. Tako je bilo tudi pri Fermini, mladi ženski iz goratega področja comarce. Misijonarki Jehovovih prič sta jo srečali, ko sta oznanjevali na odročnem področju, kjer je živela, in ugotovili, da jo zelo zanima sporočilo o Kraljestvu. Ko sta ji  ponudili biblijski pouk, je odgovorila, da bi želela izvedeti več. Toda obstajal je problem. Čeprav je govorila tako špansko kot ngobejsko, ni znala v nobenem od teh jezikov brati ali pisati. Ena od misijonark se je ponudila, da bi jo poučevala s pomočjo brošure Apply Yourself to Reading and Writing (Prizadevajte si brati in pisati). *

Fermina je bila odlična učenka, navdušeno se je pripravljala na pouk, naredila vso domačo nalogo in pridno vadila izgovarjavo. V enem letu je toliko napredovala, da je lahko preučevala brošuro Lahko ste Božji prijatelj!.* Ko so bili organizirani shodi, jih je pričela obiskovati. V družini so bili revni, zato je sebi in otrokom zelo težko plačala pot na shode. Ena od pionirk, ki je poznala njene okoliščine, ji je predlagala, naj morda prične izdelovati in prodajati tradicionalne ngobejske ženske obleke. To je tudi storila in kljub drugim gmotnim potrebam je tako prislužen denar porabljala samo za obiskovanje krščanskih shodov. Fermina zdaj s svojo družino živi drugje in še naprej duhovno napreduje. Veseli niso le, da so premagali nepismenost, ampak tudi, kar je še pomembnejše, da so spoznali Jehova.

Premoščanje gluhote

V Panami se mnoge družine sramujejo tega, da ima kdo od njihovih članov motnje sluha. Kdaj pa kdaj so takšni prikrajšani za kakršno koli izobraževanje. Številni gluhi se počutijo osamljene in odrinjene, saj je z njimi zelo težko komunicirati.

Zato je postalo očitno, da je treba nekaj ukreniti, da bi gluhim in naglušnim sporočili dobro novico. Skupina prizadevnih pionirjev in drugih oznanjevalcev se je na spodbudo potujočega nadzornika lotila učenja panamskega znakovnega jezika. Za svojo zavzetost so bili nagrajeni.

Proti koncu leta 2001 je bila v glavnem mestu Ciudadu de Panami ustanovljena skupina v znakovnem jeziku. Shode je obiskovalo približno 20 ljudi. Ko so bratje in sestre postali bolj vešči tega jezika, so lahko pričevali mnogim, ki so biblijsko resnico prvikrat ‚slišali‘ v svojem jeziku. Shodov se je pričelo udeleževati tudi veliko Prič, ki imajo otroke z motnjami sluha. Ugotovili so, da so otroci lažje razumeli biblijske nauke in postali bolj navdušeni za resnico. Starši so se pogosto naučili jezika in so tako lahko bolje komunicirali s svojimi otroki. Otrokom so lahko duhovno pomagali in spoznali so, da so se  družinske vezi okrepile. To dobro ponazarja doživetje Else in njene hčere Iraide.

Oznanjevalka, ki je sodelovala s skupino v znakovnem jeziku, je izvedela za Iraido, jo obiskala in ji dala brošuro Večno življenje na zemlji!. * Iraidi je bilo zelo všeč to, kar se je iz slik uspela naučiti o novem svetu. Na podlagi te brošure sta pričeli preučevati Biblijo. Ko sta preučili to publikacijo, sta preučevanje nadaljevali z brošuro Kaj Bog zahteva od nas?.* Takrat je Iraida pričela prositi mamo, naj ji pomaga pripraviti se in naj ji pojasni informacije.

Elsa je imela dve težavi – ni poznala biblijske resnice, saj ni bila Priča, in tudi znakovnega jezika ni razumela. Rekli so ji, naj se s hčerjo ne pogovarja v znakovnem jeziku, ampak da se mora hči naučiti govoriti. Zaradi tega je bila komunikacija med njima omejena. Elsa je ganjena zaradi Iraidine prošnje za pomoč prosila, da bi Pričevalka iz občine preučevala z njo. Rekla je: »Za to sem prosila zavoljo svoje hčere, saj še nikoli nisem videla, da bi bila nad čim tako navdušena.« Pridružila se je hčeri pri preučevanju in se naučila znakovnega jezika. Ko je hčeri posvetila več časa, se je komunikacija doma izboljšala. Iraida je pričela skrbneje izbirati, s kom je sklenila prijateljstvo, in se družila z občino. Tako mama kot hči sedaj redno obiskujeta krščanske shode. Elsa se je nedolgo tega krstila in tudi Iraida napreduje proti temu cilju. Mama pripoveduje, da ima zdaj prvič priložnost spoznavati svojo hčer in se z njo pogovarjati o številnih pomembnih rečeh, ki jih imata obe radi.

Skupina v znakovnem jeziku je aprila 2003 postala občina in danes šteje približno 50 oznanjevalcev Kraljestva, na shodih pa je navzočih čez 50 ljudi. Več kot tretjina je gluha. V treh mestih zunaj metropolitanskega območja Ciudada de Paname so nastale še druge skupine v znakovnem jeziku. Čeprav je na tem področju še veliko dela, ni dvoma, da je bil narejen velik korak, da bi se premostil zid »tišine« med odkritosrčnimi gluhimi posamezniki in njihovim ljubečim Stvarnikom, Bogom Jehovom.

Takšni rezultati so tipičen zgled tega, kar se dogaja po vsej Panami. Mnogi so kljub temu, da prihajajo iz različnih kultur, jezikov in imajo različna porekla, postali zedinjeni v čaščenju edinega pravega Boga. Resnica Jehovove Besede je uspešno premostila komunikacijske ovire v tej državi, ki je po mnenju mnogih »most med svetovoma«. (Efežanom 4:4)

[Podčrtni opombi]

[Zemljevid na strani 8]

(Lega besedila – glej publikacijo)

KARIBSKO MORJE

PANAMA

Tobobe

TIHI OCEAN

Panamski prekop

[Sliki na strani 8]

Ženski iz ljudstva Kuni imata v rokah tapiseriji

[Sliki na strani 9]

Misijonarka oznanjuje ženski iz ljudstva Ngobe

[Slika na strani 10]

Priče iz ljudstva Ngobe se vkrcavajo v kanu, s katerim se bodo odpeljali na posebni zbor

[Sliki na strani 11]

Biblijska resnica premošča kulturne in jezikovne razlike v Panami

[Slika na strani 12]

Preučevanje Stražnega stolpa v znakovnem jeziku

[Slika na strani 12]

Elsa in njena hči Iraida uživata v smiselnih pogovorih

[Navedba virov slik na strani 8]

Ladja in ženski iz ljudstva Kuni: © William Floyd Holdman/Index Stock Imagery; vas: © Timothy O’Keefe/Index Stock Imagery