Življenjska zgodba

Izvedel sem, zakaj Bog trpljenje dopušča, in to mi je spremenilo življenje

PRIPOVEDUJE HARRY PELOYAN

Zakaj Bog dopušča trpljenje? To vprašanje me je mučilo, že odkar sem bil majhen deček. Moja starša sta bila marljiva in poštena človeka, ki jima je družina veliko pomenila. Vendar mama ni bila kaj dosti verna, oče pa sploh ne. Torej mi na moje vprašanje nista znala odgovoriti.

O TEM vprašanju sem še bolj premišljeval med drugo svetovno vojno in po njej, ko sem dobra tri leta služil v ameriški mornarici. Po vojni so me dodelili na ladjo, s katero smo odpluli na Kitajsko, da bi tja pripeljali humanitarno pomoč. Na Kitajskem sem ostal domala eno leto in na lastne oči videl, kako so brezštevilne množice hudo trpele.

Kitajci so delaven in inteligenten narod. Vendar so mnoge zaradi revščine in nasilja, ki ju je sprožila druga svetovna vojna, pestile hude nadloge. Še zlasti so me ganili ljubki otroci. Številni izmed njih so bili nedohranjeni in v raztrganih oblačilih ter so nas med našim izkrcavanjem moledovali za pomoč.

Zakaj?

Rodil sem se leta 1925 in odraščal v ameriški zvezni državi Kaliforniji. Nikoli prej nisem videl česa takega, kar sem videl na Kitajskem. Zato sem se znova in znova spraševal: ‚Če vsemogočni Stvarnik obstaja, zakaj potem dopušča razmere, zaradi katerih trpi toliko ljudi, še zlasti nedolžnih otrok?‘

 Spraševal sem se tudi, zakaj Bog, če v resnici obstaja, dopušča pustošenje, množične poboje, smrt in trpljenje, ki so se nad človeštvo zgrinjali skozi vso zgodovino – še posebej pa med drugo svetovno vojno, ko je življenje izgubilo več kot 50 milijonov ljudi. In še nekaj: zakaj so se v tej vojni pripadniki iste religije, nahujskani od duhovnikov, med seboj pobijali, in to zato, ker so bili pač različne narodnosti?

Teleskop

Ko se je leta 1939 začela druga svetovna vojna in je prišlo do množičnega prelivanja krvi, sem menil, da Bog enostavno ne more obstajati. Potem pa so nam pri nekem naravoslovnem predmetu v srednji šoli naročili, naj izdelamo nekaj, kar bi lahko uporabljali v znanstvene namene. Ker sem se zanimal za astronomijo, sem se lotil izdelovanja velikega, 20-centimetrskega zrcalnega teleskopa.

Da bi naredil teleskop, sem kupil kos stekla, debelega 2,5 centimetra in širokega 20 centimetrov, ter iz njega izrezal krog. Nato me je čakalo utrudljivo delo: steklo sem moral ročno zbrusiti, tako da sem dobil konkavno zrcalo. Za to sem porabil ves prosti čas v tistem semestru. Ko sem zrcalo dokončal, sem ga namestil v dolgo kovinsko cev in teleskop opremil z različno močnimi okularji.

V jasni noči brez mesečine sem se odpravil ven in prvič vzel s seboj dokončani teleskop ter ga usmeril v zvezde in planete našega sončnega sistema. Presenečen sem bil nad tem, koliko nebesnih teles je tam zunaj in kako dobro je vse organizirano. Ko pa sem kasneje izvedel, da so nekatere »zvezde« pravzaprav galaksije, podobne naši Rimski cesti, in da je v vsaki na milijarde zvezd, sem bil še bolj osupel.

‚Vse to,‘ sem premišljeval, ‚zagotovo ni moglo nastati samo od sebe. Nič, kar je organizirano, ne nastane po naključju. Vesolje je namreč tako dobro organizirano, da se zdi, kot da ga je naredil kak genij. Ali Bog navsezadnje vendarle obstaja?‘ Po tem, ko sem zrl skozi teleskop, nisem bil več tako zagrizen ateist kakor prej.

Vprašal sem se: ‚Če res obstaja Bog, ki je dovolj močan in moder, da je ustvaril to čudovito vesolje, ali ne more odpraviti žalostnih razmer na zemlji? Zakaj je dopustil, da se je vsa ta beda sploh pričela?‘ Ko sem takšna vprašanja zastavljal vernim ljudem, mi nanje niso znali zadovoljivo odgovoriti.

Po srednji šoli in nekaj letih študija na univerzi sem se pridružil ameriški mornarici.  Toda na vprašanja mi niti vojaški duhovniki niso znali zares odgovoriti. Verni ljudje so mi vse prevečkrat rekli: »Skrivnostna so pota Gospodova.«

Ne neham iskati

Po odhodu s Kitajske sem se še kar naprej spraševal, zakaj Bog dopušča trpljenje. Teh vprašanj si nikakor nisem mogel izbiti iz glave, še zlasti ko sem na tihooceanskih otokih, na katerih smo se ustavljali ob povratku domov, videl vojaška pokopališča. V skoraj vseh grobovih so bili pokopani mladi fantje, ki so komaj dobro začeli živeti.

Potem ko sem se vrnil v Združene države in so me odpustili iz mornarice, je bilo pred menoj še zadnje leto šolanja na harvardski univerzi v Cambridgu, v zvezni državi Massachusetts. Zatem sem diplomiral, vendar se nisem odpravil domov v Kalifornijo. Odločil sem se, da za nekaj časa ostanem na vzhodni obali in poiščem odgovore na svoja vprašanja. Nameraval sem oditi v New York, mesto številnih religij, zato da bi se udeležil verskih obredov različnih religij in ugotovil, kaj te učijo.

V New Yorku me je teta Isabel Kapigian povabila, naj ostanem pri njej. Bila je Jehovova priča, prav tako pa njeni hčeri, Rose in Ruth. Ker sem mislil, da me njihovo verovanje ne bi zanimalo, sem začel obiskovati verske shode drugih religij, se pogovarjati z navzočimi in brati njihovo literaturo. Spraševal sem jih, zakaj Bog dopušča trpljenje, vendar mi niso povedali nič takšnega, česar ne bi že vedel. Sklenil sem, da Bog navsezadnje morda res ne obstaja.

Najdem odgovore

Potem pa sem teto in njeni hčeri vprašal, ali bi lahko prebral nekaj literature Jehovovih prič, da bi se seznanil z njihovimi pogledi. Ko sem teh nekaj publikacij prebral, sem hitro uvidel, da se Priče od drugih religij zelo razlikujejo. Njihovi odgovori so temeljili na Bibliji in so me zelo zadovoljili. Prav  kmalu sem dobil odgovor na to, zakaj Bog dopušča trpljenje.

Poleg tega sem spoznal, da Jehovove priče skladno s svojimi biblijskimi nauki tudi živijo. Teto sem denimo vprašal, kaj so mladi Jehovovi pričevalci v Nemčiji počeli med drugo svetovno vojno. Ali so se pridružili oboroženim silam, govorili »Heil Hitler!« in pozdravljali zastavo s kljukastim križem? Odvrnila je, da tega niso počeli. In da so jih zaradi njihove nevtralnosti pošiljali v koncentracijska taborišča. Tam so mnoge od njih usmrtili. Pojasnila mi je, da so med vojno Jehovove priče povsod po svetu ravnali enako – ostali so nevtralni. Mlade Pričevalce so zaradi njihove nevtralnosti pošiljali v ječo celo v demokratičnih državah.

Teta me je nato prosila, naj preberem Janezov evangelij 13:35, kjer piše: »Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« Po tej lastnosti, ljubezni, morajo biti pravi kristjani prepoznavni povsod po svetu. V vojni se ne bodo nikoli bojevali drug proti drugemu in se med seboj pobijali, ker so pač različne narodnosti! Teta me je vprašala: »Ali si lahko zamisliš, da bi se Jezus in njegovi učenci v rimskih vojnah bojevali na nasprotujočih si straneh in se med seboj pobijali?«

Rekla je, naj si preberem še Prvo Janezovo pismo 3:10–12, kjer piše: »Božje otroke in Hudičeve otroke se prepozna po tem: nihče, ki ne ravna pravično, ne izvira od Boga, pa tudi ta ne, ki ne ljubi svojega brata. [. . .] Ljubili [naj bi] drug drugega; ne kakor Kajn, ki je izviral od hudobnega in je svojega brata ubil.«

Iz Biblije jasno razberemo, da se pravi kristjani med seboj ljubijo, ne glede na to, kateremu narodu pripadajo. Potemtakem ne bodo nikoli ubijali svojih duhovnih bratov in sester ali kogar koli drugega. Zato je Jezus o svojih sledilcih lahko dejal: »Oni niso del sveta, kakor tudi jaz nisem del sveta.« (Janez 17:16)

Zakaj dopušča trpljenje

Kmalu sem spoznal, da v Bibliji piše, zakaj Bog dopušča trpljenje. V njej je pojasnjeno, da je Bog naša prva starša ustvaril popolna in ju naselil v rajski vrt. (1. Mojzesova 1:26; 2:15) Podaril jima je tudi nekaj zelo dragocenega – svobodno voljo. Vendar sta morala ta dar odgovorno uporabljati. Če bi ubogala Boga in njegove zakone, bi kot popolna človeka še naprej živela v raju. Ta raj bi razširjala, dokler se ne bi razprostiral čez vso zemljo. Tudi njuni potomci bi bili popolni, tako da bi zemlja čez čas postala prekrasen raj, poseljen s popolnimi in srečnimi ljudmi. (1. Mojzesova 1:28)

Toda če bi se Adam in Eva odločila, da bosta šla svojo pot in postala neodvisna od Boga, ju Bog ne bi več ohranjal popolna. (1. Mojzesova 2:16, 17) V škodo človeštva pa sta naša prva starša zlorabila svojo prosto voljo in se odločila, da bosta neodvisna od Boga. K temu ju je nagovorilo uporno duhovno bitje, ki je postalo znano kot Satan Hudič. Ta je hlepel po tem, da bi bil neodvisen od Boga in da bi ga drugi častili, do česar pa je upravičen samo Bog. (1. Mojzesova 3:1–19; Razodetje 4:11)

 Satan je tako postal »bog te stvarnosti«. (2. Korinčanom 4:4) V Bibliji piše: »Ves svet [. . .] leži v oblasti hudobnega.« (1. Janezovo 5:19) Jezus je za Satana rekel, da je »vladar tega sveta«. (Janez 14:30) Zaradi neposlušnosti Satana in naših prvih staršev so se nad človeštvo zgrnili nepopolnost, nasilje, smrt, žalost in trpljenje. (Rimljanom 5:12)

‚Ni v moči moža‘

Da bi Stvarnik pokazal, kakšne so posledice, če preziramo njegove zakone, je dopustil, da človeška družina te posledice čuti že več tisoč let. V tem obdobju je vse človeštvo imelo veliko priložnosti za to, da na lastne oči vidi, kako resnična je biblijska izjava: »Ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23)

Po vseh teh stoletjih lahko vidimo, da vladanje, ki je neodvisno od Boga, vodi v katastrofo. Bog zato ljudem nič več ne bo dopuščal, da živijo pogubno ter neodvisno od njega in njegovih zakonov.

Sijajna prihodnost

Iz biblijskih prerokb je razvidno, da bo Bog to hudobno, kruto stvarnost zelo kmalu uničil: »Še malo namreč, in brezbožnika ne bo več. [. . .] Krotki pa bodo podedovali deželo in se radovali v obilosti miru.« (Psalm 37:10, 11)

V Danielu 2:44 je napisana naslednja prerokba: »V dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.« Bog ljudem ne bo nikoli več pustil, da si sami vladajo. Celotni zemlji bo vladalo Božje kraljestvo. Pod to vlado bo vsa zemlja spremenjena v raj, človeštvo pa bo sčasoma postalo popolno in bo v sreči živelo vso večnost. Biblija obljublja: »Obrisal jim bo [Bog] vse solze z oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več.« (Razodetje 21:4) Bog nam namenja zares sijajno prihodnost!

Drugačno življenje

Zatem ko sem našel zadovoljive odgovore na svoja vprašanja, se mi je življenje spremenilo. Od takrat naprej sem hotel služiti Bogu in drugim pomagati, da bi ravno tako razumeli, zakaj Bog dopušča trpljenje. Zavedal sem se, kako pomembno je to, kar piše v Prvem Janezovem pismu 2:17: »Svet [ta sedanja stvarnost, ki ji vlada Satan] mineva in njegove želje prav tako, kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane za večno.« Moja srčna želja je bila, da bi večno živel v Božjem novem svetu. Odločil sem se ostati v New Yorku in se pričel družiti s tamkajšnjo občino Jehovovih prič. Ob tem ko sem drugim pomagal spoznati to, kar sem se sam naučil, sem doživel veliko lepega.

Leta 1949 sem spoznal Rose Marie Lewis. Bila je Jehovova priča, ravno tako kot njenih šest sester in mama Sadie. Rose je Bogu služila kot polnočasna oznanjevalka. Imela je veliko lepih lastnosti in takoj me je pritegnila. Junija 1950 sva se poročila in ostala v New Yorku. To, kar sva počela, nama je bilo v zadovoljstvo, in skupaj sva se veselila upanja na večno življenje v Božjem novem svetu.

Leta 1957 so naju z Rose Marie povabili, naj prideva polnočasno služit na svetovni sedež Jehovovih prič v Brooklynu, New  York. Junija 2004 sva bila srečno poročena 54 let, od katerih sva jih 47 preživela v brooklynskem upravnem središču. To so bila blagoslovljena leta, ki sva jih posvetila služenju Jehovu in sodelovanju z več tisoč soverniki.

Moje najhujše trpljenje

Na žalost so Rose Marie na začetku decembra 2004 odkrili rakast tumor na pljučih. Strokovnjaki so si bili edini, da hitro raste in da ga je treba odstraniti. Rose so operirali proti koncu decembra in kakšen teden zatem je v njeno bolniško sobo, ravno ko sem bil tam na obisku, vstopil kirurg in rekel: »Rose Marie, lahko greste domov! Ozdravljeni ste!«

Vendar je Rose Marie samo nekaj dni po vrnitvi domov dobila hude bolečine v trebuhu, pa tudi drugje. Ker niso popustile, se je vrnila v bolnišnico na nadaljnje preiskave. Odkrili so, da so ji v več vitalnih organih iz neznanega razloga nastajali krvni strdki, tako da v te organe ni moglo priti dovolj potrebnega kisika. Zdravniki so storili vse, kar je v človeški moči, da bi jo pozdravili, a brez uspeha. Samo nekaj tednov kasneje, 30. januarja 2005, sem doživel najhujši udarec v vsem svojem življenju. Moja draga Rose Marie je umrla.

Takrat sem bil star blizu 80 let in vse življenje sem bil priča trpljenju ljudi. Toda tokrat je bilo drugače. Z Rose Marie sva bila, kot pravi Biblija, »eno meso«. (1. Mojzesova 2:24) Druge sem videl trpeti, pa tudi sam sem trpel, ko so mi umrli prijatelji in sorodniki. Toda ob ženini smrti me je doletelo trpljenje, ki je daleč hujše in dolgotrajnejše. Sedaj se povsem zavedam, kakšno brezmejno bolečino že vsa tisočletja občutijo ljudje ob smrti svojih ljubljenih.

Vseeno pa mi je zelo pomagalo to, da razumem, od kod trpljenje izvira in kako bo odpravljeno. V Psalmu 34:18 piše: »Blizu je GOSPOD tistim, ki so potrtega srca, in ponižne v duhu rešuje.« Trpljenje lažje prenašam predvsem zato, ker poznam biblijski nauk o vstajenju. Tisti, ki so v grobovih, bodo namreč obujeni in bodo imeli priložnost večno živeti v Božjem novem svetu. V Apostolskih delih 24:15 piše: »Bo vstajenje pravičnih in nepravičnih.« Rose Marie je Boga močno ljubila. Prepričan sem, da jo je tudi On tako ljubil in da se je bo spomnil ter jo obudil ob za to določenem času. Upam, da se bo to zgodilo čimprej. (Luka 20:38; Janez 11:25)

Čeprav je gorje ob izgubi ljubljenega človeka zelo veliko, pa bo veselje ob tem, ko bo ta ljubljeni vstal od mrtvih, še večje. (Marko 5:42) Božja Beseda namreč obljublja: »Tvoji mrtvi bodo oživeli. [. . .] Zemlja bo rodila pokojne.« (Izaija 26:19, SSP) Mnogi izmed »pravičnih«, ki so omenjeni v Apostolskih delih 24:15, bodo najbrž obujeni med prvimi. Kako čudovito bo takrat! In med obujenimi bo tudi Rose Marie. S kakšnim veseljem jo bodo sprejeli njeni ljubljeni! In v kakšno zadovoljstvo bo tedaj živeti v svetu, kjer ne bo nobenega trpljenja več!

[Slike na strani 9]

Med opravljanjem svoje naloge na Kitajskem sem bil priča trpljenju

[Sliki na strani 10]

Od leta 1957 služim na svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu

[Slika na strani 12]

Leta 1950 sem se poročil z Rose Marie

[Slika na strani 13]

Na najino 50. obletnico poroke leta 2000