Revščina – kakšno je stanje danes

VICENTA * se lahko pogosto videva, kako za seboj vleče težko naložen voziček po ulicah São Paula v Braziliji. Zbira karton, kovinske in plastične odpadke. Ko se prične mračiti, položi pod voziček zloženo kartonsko škatlo in se nanjo uleže. Zdi se, da se ne meni za hrup, ki ga povzročajo avtomobili in avtobusi na prometni cesti, ob kateri prespi noč. Nekoč je imel službo, dom in družino – vendar je izgubil vse. Sedaj se na ulici prebija iz dneva v dan.

Na žalost milijoni ljudi po svetu živijo v skrajni revščini tako kot Vicente. V državah v razvoju so mnogi prisiljeni živeti na ulici ali v barakarskih naseljih. Berači – hromi, slepi ali ženske, ki dojijo svoje otroke – so nekaj povsem običajnega. Otroci tekajo med stoječimi avtomobili na semaforiziranih križiščih in skušajo prodati bonbone, da bi dobili vsaj nekaj drobiža.

Težko je upravičiti takšno revščino. Britanska revija The Economist je pojasnila: »Človeštvo še nikoli ni bilo bogatejše oziroma ni imelo toliko medicinskega znanja, tehničnih zmožnosti in razumskega potenciala, ki so potrebni za zmago v boju proti revščini.« Mnogi so se vsega tega brez dvoma okoristili. Na ulicah velemest v številnih državah v razvoju je veliko bleščečih novih avtomobilov. Nakupovalni centri so polni najnovejših izumov in ne manjka ljudi, ki jih kupujejo. Dva takšna centra v Braziliji sta organizirala posebno prodajno akcijo. Odprta sta bila vso noč s 23. na 24. december 2004. V enem od njiju so najeli plesalce sambe, da bi zabavali kupce. Dogodek je pritegnil skoraj 500.000 nakupovalcev!

 Vendar mnogim ne koristi bogastvo peščice premožnih. Zaradi tako očitne razlike med bogatimi in revnimi so številni sklenili, da je nemudoma treba nekaj ukreniti za odpravo revščine. V brazilski reviji Veja je leta 2005 pisalo: »Letos bi se morali svetovni voditelji pogovarjati predvsem o boju zoper revščino.« Poročala je tudi o predlogu novega Marshallovega načrta, s katerim bi pomagali najrevnejšim državam, še posebno tistim v Afriki. * Takšni predlogi sicer dajejo vtis o napredku, vendar je ista revija dodala: »Obstaja tudi veliko razlogov za dvom o uspehu. Večina držav nasprotuje temu, da bi denarno podprli takšen načrt, zato ker sredstva redko pridejo do ljudi, katerim so namenjena.« Žal zaradi podkupljivosti in birokracije velik del sredstev državne pomoči, mednarodnih agencij in posameznikov nikoli ne doseže ljudi, ki jih resnično potrebujejo.

Jezus je vedel, da bo revščina v tem svetu težko obvladljiv problem. Rekel je: »Revne imate [. . .] vedno pri sebi.« (Matej 26:11) Ali to pomeni, da bo revščina stalno na svetovnem prizorišču? Ali se da stanje kakor koli izboljšati? Kako lahko kristjani pomagajo revnim?

[Podčrtni opombi]