Ali ‚govorite brez zadržkov‘?

VEČ kot šest milijonov ljudi v 235 deželah ‚govori brez zadržkov‘. * (1. Janezovo 3:21; Filipljanom 1:20; 1. Timoteju 3:13; Hebrejcem 3:6) Kaj to, da »govorimo brez zadržkov«, pomeni? Kaj nam pomaga tako govoriti? Kdaj vse se lahko zaradi takšne svobode neovirano izražamo?

Glede na Vine’s Expository Dictionary of Old and New Testament Words grška beseda parrhesia med drugim označuje »svobodo govora, govorjenje brez zadržkov, [. . .] pogumno, neustrašno govorjenje; torej samozavestnost, veder pogum, neustrašnost, ne nujno v povezavi z govorjenjem«. Vseeno pa takšne odkritosti ne smemo zamenjati z brezobzirnostjo ali nevljudnostjo. »Naj bo vaša beseda vedno prijetna,« piše v Bibliji. (Kološanom 4:6) Govoriti brez zadržkov med drugim pomeni, da ostanemo taktni, a si hkrati ne dovolimo, da zaradi težkih okoliščin ali strahu pred ljudmi ne bi spregovorili.

Ali pravico, da govorimo brez zadržkov, dobimo že ob rojstvu? Razmislite o tem, kaj je apostol Pavel pisal kristjanom v Efezu. Napisal jim je: »Meni, ki sem nižji od najnižjega med vsemi svetimi, je bila naklonjena ta nezaslužena dobrotljivost, da oznanjam narodom dobro novico o nedoumljivem Kristusovem bogastvu.« Pavel je še dodal, da lahko po Jezusu Kristusu »brez zadržkov govorimo in po veri vanj z zaupanjem pristopamo k Bogu«. (Efežanom 3:8–12) To, da govorimo brez zadržkov, torej ni pravica, ki bi jo dobili ob rojstvu, ampak izvira iz našega odnosa z Bogom Jehovom, ta odnos pa temelji na veri v Jezusa Kristusa. Poglejmo, kaj nam lahko pomaga, da svobodno govorimo, in kako lahko to počnemo pri oznanjevanju, poučevanju in v molitvi.

Kaj nam pomaga, da pogumno oznanjujemo?

Najboljši zgled človeka, ki je govoril brez zadržkov, je Jezus Kristus. Bil je tako goreč, da je vsakršne okoliščine izkoristil za oznanjevanje. Nikoli ni izpustil priložnosti, da bi govoril o Božjem kraljestvu, bodisi da je počival, bil pri kom v gosteh ali pa hodil po cesti. Jezusa ni moglo niti posmehovanje  niti odkrito nasprotovanje prestrašiti in utišati. Ne, pogumno je razkrinkal lažne verske voditelje svojih dni. (Matej 23:13–36) Neustrašno je govoril celo takrat, ko so ga aretirali in ga postavili pred sodišče. (Janez 18:6, 19, 20, 37)

Odkrito so govorili tudi Jezusovi apostoli. Peter je ob binkoštih leta 33 n. št. brez zadržkov govoril pred več kot 3000 ljudmi. Zanimivo pa je, da se je samo nekoliko pred tem prestrašil, ko ga je neka služkinja prepoznala. (Marko 14:66–71; Apostolska dela 2:14, 29, 41) Ko so Petra in Janeza zvlekli pred verske voditelje, jima to ni nagnalo strahu v kosti. Brez obotavljanja sta pogumno pričevala o Jezusu Kristusu, ki je vstal od mrtvih. Pravzaprav so verski voditelji ravno zato, ker sta Peter in Janez govorila brez zadržkov, spoznali, da sta bila z Jezusom. (Apostolska dela 4:5–13) Zakaj sta lahko tako pogumno govorila?

Jezus je svojim apostolom obljubil: »Kadar pa vas bodo izročili, ne skrbite, kako oziroma kaj boste govorili, saj vam bo tisto uro dano, kaj naj govorite. Ne boste namreč govorili samo vi, temveč bo po vas govoril duh vašega Očeta.« (Matej 10:19, 20) Petru in drugim je sveti duh pomagal, da so premagali kakršno koli sramežljivost ali strah, zaradi katerega se morda ne bi mogli svobodno izražati. Ta močna sila lahko podobno pomaga tudi nam.

Poleg tega je Jezus svojim sledilcem naročil, naj pridobivajo učence. To je bilo povsem primerno, saj mu je bila dana »vsa oblast v nebesih in na zemlji«. Rekel je, da ‚bo z njimi‘. (Matej 28:18–20) Zgodnji kristjani so se zavedali, da jih Jezus podpira. To jih je navdajalo z zaupanjem, ko so jih oblasti odločno skušale odvrniti od oznanjevanja. (Apostolska dela 4:18–20; 5:28, 29) Tudi nas lahko to, da se zavedamo Jezusove pomoči, navdaja z zaupanjem.

Pavel je navedel še en razlog, zakaj naj bi odkrito govorili, ko je ‚besedno prostodušnost‘ povezal z upanjem. (Filipljanom 1:20; 2. Korinčanom 3:12) Ker je bilo sporočilo o upanju preveč lepo, da bi ga kristjani zadržali zase, so ga morali posredovati tudi drugim. Zares, brez zadržkov naj bi govorili tudi zaradi upanja, ki ga imamo. (Hebrejcem 3:6)

Pogumni pri oznanjevanju

Kako lahko pogumno oznanjujemo tudi takrat, kadar se znajdemo v okoliščinah, ki utegnejo biti zastrašujoče? Premislimo o zgledu apostola Pavla. Ko je bil zaprt v Rimu, je sovernike prosil, naj zanj molijo, ‚da bi mu bila dana zmožnost govorjenja in bi odprl svoja usta, tako da bi lahko pogumno govoril, kakor mu je tudi treba govoriti‘. (Efežanom 6:19, 20) Ali so bile njihove molitve uslišane? Seveda! Pavel je v zaporu še naprej »s kar največjo prostodušnostjo in brez ovir [. . .] oznanjeval Božje kraljestvo«. (Apostolska dela 28:30, 31)

To, da izkoristimo priložnosti za pričevanje v službi, šoli ali med potovanjem, od nas lahko terja pogum. Morda ne spregovorimo, ker smo plahi, ker nas je strah, kako se bodo ljudje odzvali, ali pa ker smo premalo samozavestni. Tudi v tem nam je apostol Pavel dober zgled. Napisal je: »S pomočjo našega Boga [smo se] opogumili in vam v velikem boju govorili Božjo dobro novico.« (1. Tesaloničanom 2:2) Pavlu to ni uspelo zaradi lastnih sposobnosti, ampak samo zaradi tega, ker se je zanašal na Jehova.

Neka ženska po imenu Sherry je lahko zbrala pogum in izkoristila priložnost za neformalno pričevanje zato, ker je molila. Medtem ko je čakala, da se njen mož vrne s sestanka, je opazila žensko, ki je prav tako nekoga čakala. »Z velikim cmokom v grlu,« je rekla Sherry, »sem molila k Jehovu za pogum.« Ravno ko je pristopila k ženski, je prispel baptistični duhovnik. Kaj takega Sherry sploh ni pričakovala. Toda še enkrat je molila in uspelo ji je pričevati. Ženski je dala literaturo in dogovorili sta se, da se bosta ponovno  srečali. Kadar izkoristimo priložnosti za pričevanje, smo lahko prepričani, da nam bo Jehova pomagal odkrito spregovoriti, če se bomo le zanašali nanj.

Pri poučevanju

Govorjenje brez zadržkov je tesno povezano s poučevanjem. V Bibliji glede ‚mož, ki dobro služijo‘ v občini, piše: »Ustvarjajo [si] dobro ime in govorijo z veliko prostodušnostjo v veri v Kristusu Jezusu.« (1. Timoteju 3:13) Takšno prostodušnost si pridobijo tako, da tudi sami udejanjajo, kar učijo druge. S takim ravnanjem ščitijo in krepijo občino.

Kadar lahko govorimo s takšno prostodušnostjo, so nasveti, ki jih dajemo, učinkovitejši in bolj verjetno je, da si jih bodo drugi vzeli k srcu. Svojim poslušalcem bomo v spodbudo, ko bodo videli, kako udejanjamo to, kar jih učimo, namesto da bi jih s svojim slabim zgledom odvrnili od tega, da bi nasvet upoštevali. Duhovni ljudje lahko zato, ker govorijo brez zadržkov, ‚svojega brata naravnajo‘, še preden pride do večjih težav. (Galačanom 6:1) Nasprotno pa se morda človek, ki daje slab zgled, obotavlja spregovoriti, saj ima občutek, da nima pravice svetovati. Če s potrebnim nasvetom odlaša, ima lahko to za druge katastrofalne posledice.

To, da pogumno govorimo, ne pomeni, da smo kritični, dogmatični in nepopustljivi. Pavel je Filemona spodbujal »na podlagi ljubezni«. (Filemonu 8, 9) In očitno se je Filemon na apostolove besede pozitivno odzval. Zares, vsak nasvet, ki bi ga starešina morda dal, bi moral temeljiti na ljubezni!

Kadar svetujemo, je vsekakor zelo pomembno, da govorimo brez zadržkov. Pomembno pa je tudi ob drugih priložnostih. Pavel je občini v Korintu napisal: »Z vami lahko govorim zelo odkrito. Zelo se hvalim z vami.« (2. Korinčanom 7:4) Pavel se bratov in sester ni pomišljal pohvaliti, kadar je bilo to primerno. Ker je sovernike imel rad, se je osredinjal na njihove dobre lastnosti, čeprav se je zavedal tudi njihovih napak. Bratje in sestre v krščanski občini so danes prav tako okrepljeni, ko jih starešine odkrito pohvalijo in spodbudijo.

Vsi kristjani moramo govoriti brez zadržkov, če želimo druge učinkovito poučevati. Prej omenjena Sherry je želela svoje otroke spodbuditi, naj pričujejo v šoli. »Čeprav sem bila vzgojena v resnici,« priznava, »sem v šoli le redkokdaj oznanjevala. In le malokdaj pričujem neformalno. Vprašala sem se: ‚Kakšen zgled dajem svojim otrokom?‘« Zaradi tega si  je Sherry začela bolj prizadevati, da bi neformalno oznanjevala.

Res, drugi opazujejo naše ravnanje in vidijo, če ne udejanjamo tega, kar učimo. Zato si prizadevajmo, da se bo naše ravnanje skladalo z našimi besedami, saj bomo le tako lahko govorili brez zadržkov.

V molitvi

Prostodušnost v besedi pa je še zlasti pomembna takrat, ko molimo k Jehovu. Svoje srce mu lahko neovirano izlijemo, povsem prepričani, da naše molitve sliši in da bo nanje tudi odgovoril. Tako lahko z našim nebeškim Očetom uživamo prisrčno in zaupno vez. Nikoli se ne obotavljajmo moliti k Jehovu, češ da smo preveč nepomembni. Kaj pa, če nas zaradi kake napake ali greha preganja občutek krivde in se zato ne moremo iz srca izražati? Ali k Vrhovnemu vladarju vsega vesolja vseeno lahko molimo brez zadržkov?

Dodaten razlog, zakaj lahko z zaupanjem molimo, je, da ima Jezus vzvišen položaj Velikega duhovnika. V Pismu Hebrejcem 4:15, 16 beremo: »Za velikega duhovnika namreč nimamo nekoga, ki ne bi znal sočustvovati z našimi šibkostmi, temveč nekoga, ki je bil kakor mi v vseh pogledih preizkušen, le da je bil brez greha. Zato se brez zadržkov bližajmo prestolu nezaslužene dobrotljivosti, da bi bili, ko bomo potrebovali pomoč, deležni usmiljenja in nezaslužene dobrotljivosti.« Takšna je torej vrednost Jezusove smrti in vloge, ki jo ima kot Veliki duhovnik.

Če si iskreno prizadevamo ubogati Jehova, lahko upravičeno pričakujemo, da nas bo uslišal. Apostol Janez je napisal: »Ljubljeni, če nas srce ne obsoja, lahko z Bogom govorimo brez zadržkov; in vse, kar ga prosimo, prejmemo od njega, ker izpolnjujemo njegove zapovedi in delamo, kar je v njegovih očeh prijetno.« (1. Janezovo 3:21, 22)

To, da brez ovir molimo k Jehovu, pomeni, da mu lahko povemo kar koli – vse, česar se bojimo, kar nas skrbi, vznemirja ali plaši. Ob tem smo lahko prepričani, da naše iskrene molitve pri njem ne bodo nikoli naletele na gluha ušesa. Četudi smo hudo grešili, se kljub občutku krivde lahko še vedno neovirano izražamo, če smo se prej iskreno pokesali.

Nezasluženi dar, da lahko govorimo brez zadržkov, je resnično dragocen. S tem darom lahko pri oznanjevanju in poučevanju slavimo Boga ter se v molitvi z njim vedno bolj zbližujemo. Zato ‚ne zavrzimo svoje prostodušnosti v besedi, za katero bomo bogato nagrajeni‘ – nagrajeni z večnim življenjem. (Hebrejcem 10:35)

[Slika na strani 13]

Apostol Pavel je govoril pogumno

[Sliki na strani 15]

Da bi lahko učinkovito poučevali, moramo govoriti brez zadržkov

[Slika na strani 16]

Ko molimo, je nujno, da govorimo brez zadržkov

[Podčrtna opomba]