Neustrašen pri širjenju Biblije

Izdihnil je na ledeni stepi vzhodne Sibirije, ponižan in osramočen. Le redki menijo, da je bil ena glavnih osebnosti pri duhovnem napredku grških rojakov. Temu prezrtemu pionirju je bilo ime Serafim. Njegova smrt je bila povezana z neustrašnim prizadevanjem za širjenje Biblije.

SERAFIM je živel v času, ko je Grčija pripadala Osmanskemu cesarstvu. Po besedah strokovnjaka za grško pravoslavno religijo, Georgiosa Metallinosa, je bilo za to obdobje značilno »pomanjkanje primernih šol« in »neizobraženost večine ljudi«, celo duhovščine.

Med kojne (splošno) grščino in pogovornim jezikom s številnimi narečji je bila velika razlika. Ta je postala tolikšna, da kojne grščine, v kateri so bili napisani Krščanski grški spisi, premalo izobraženi niso več razumeli. Po nesoglasjih, do katerih je zatem prišlo, se je cerkev odločila, da bo obdržala kojne grščino.

Takšne so bile okoliščine, ko se je na grškem otoku Lezbos okoli leta 1670 znani družini rodil Stephanos Ioannou Pogonatos. Na otoku je bilo mnogo revnih in nepismenih. Ker je primanjkovalo šol, si je Stephanos osnovno izobrazbo pridobil v bližnjem samostanu. Še zelo mlad je bil posvečen za diakona grške pravoslavne cerkve. Dobil je ime Serafim.

Okoli leta 1693 ga je koprnenje po znanju popeljalo v Konstantinopel (današnji Istanbul). Sčasoma si je zaradi svojih spretnosti pridobil spoštovanje uglednih Grkov. Tajno grško nacionalistično gibanje ga je pod svojim okriljem kmalu poslalo k ruskemu carju Petru Velikemu. Na poti do Moskve in nazaj je prepotoval večji del Evrope. Izpostavljen je bil strujam religioznih in idejnih sprememb. Leta 1698 je odpotoval v Anglijo ter v Londonu in Oxfordu navezal pomembne stike. Spoznal je canterburyjskega nadškofa, poglavarja anglikanske cerkve, in to poznanstvo je Serafimu kmalu zelo koristilo.

Biblija gre v tisk

V Angliji je Serafim sklenil, da Grki res potrebujejo nov, lahko razumljiv prevod »Nove zaveze« (Krščanskih grških spisov). Odločil se je, da bo izdal svojega, ki bo točen in laže razumljiv. Pri tem si je pomagal z Biblijo, ki jo je več kot pol stoletja prej izdal menih Maksim. Zavzeto se je lotil dela, a mu je kmalu zmanjkalo denarnih sredstev. Ko mu je canterburyjski nadškof obljubil finančno pomoč, je nenadoma posvetil  žarek upanja. S temi sredstvi je Serafim kupil tiskarski papir in se pogodil z nekim tiskarjem.

Vendar so prevod natisnili samo do polovice Lukovega evangelija. Canterburyjski nadškof je namreč moral zaradi politične spremembe v Angliji umakniti nadaljnjo podporo. Neustrašni Serafim si je zatem pridobil pomoč nekaterih premožnih ljudi in tako je leta 1703 uspel objaviti svojo revidirano izdajo. Za del stroškov je poskrbela Družba za širjenje evangelija v tujih deželah.

V starejšem Maksimovem prevodu v dveh zvezkih je bilo tudi izvirno grško besedilo. Natisnjeno delo je bilo veliko in težko. Serafimova revidirana izdaja pa je bila natisnjena z manjšimi črkami in je vsebovala samo sodoben grški prevod. Bila je tanjša in cenejša.

Serafim zaneti spor

»Zagotovo je ta posodobljena publikacija potešila resnično potrebo ljudi,« pravi strokovnjak Georgios Metallinos. »Vendar je Serafim izrabil priložnost še za napad na skupino duhovnikov, ki je nasprotovala prevajanju [Biblije].« Duhovščina je bila besna, ko je v predgovoru svojega prevoda zapisal, da ga je izdal ‚zlasti zato, da bi lahko nekateri duhovniki in prezbiteriji, ki [kojne] grščine ne razumejo, s pomočjo Najsvetejšega duha brali in razumeli nekaj izvirnega besedila ter bi ga posredovali navadnim kristjanom.‘ (The Translation of the Bible Into Modern Greek—During the 19th Century) To ga je potegnilo v vrtinec sporov v vrstah grške pravoslavne cerkve glede prevajanja Biblije.

Na eni strani so bili tisti, ki so bili prepričani, da je za duhovni in moralni razvoj ljudi pomembno razumeti Biblijo. Poleg tega so menili, da morajo člani duhovščine bolje spoznati Sveto pismo. Še več, zagovorniki prevajanja Biblije so verjeli, da se da svetopisemske resnice izraziti v katerem koli jeziku. (Razodetje 7:9)

Nasprotniki so se izgovarjali, češ da bi vsako prevajanje Biblije popačilo njeno vsebino in razveljavilo cerkveno avtoriteto nad razlaganjem in doktrino. V resnici pa so se bali, da bi se protestanti s prevodom Biblije dokopali do oblasti v grški pravoslavni cerkvi. Mnogo duhovnikov je menilo, da so dolžni nasprotovati vsaki težnji, ki bi ugajala protestantom, tudi prizadevanju, da bi bila Biblija razumljiva preprostim ljudem. Tako je prevajanje Biblije postalo jabolko spora med protestanti in pravoslavci.

Čeprav Serafim ni nameraval izstopiti iz pravoslavne cerkve, je odkrito spregovoril o nevednosti in pristranskosti duhovščine, ki mu je nasprotovala. V uvodu svoje »Nove zaveze« je zapisal: »Vsak bogaboječ kristjan mora brati Sveto pismo.« Tako »bo postal posnemalec Kristusa in bo pokoren [njegovim] naukom«. Trdil je, da prepoved preučevanja Biblije izvira od Hudiča.

Val nasprotovanja

Ko je Serafimov prevod prišel v Grčijo, je izzval jezo verskih voditeljev. Ti so ga prepovedali. Izvode njegove Biblije so zažgali in zagrozili, da bo izobčen vsak, ki bi jo imel ali bral. Patriarh Gabriel III. je prepovedal širjenje Serafimovega prevoda, češ da je nepotreben in nekoristen.

Serafim zaradi tega ni izgubil upanja, a je spoznal, da mora biti oprezen. Kljub uradni cerkveni prepovedi je kar nekaj duhovnikov in laikov sprejelo njegov prevod. Zelo uspešno ga je širil, toda spora z močnimi nasprotniki še zdaleč ni bilo konec.

 Začetek konca

Poleg tega, da je skrbel za širjenje Biblije, je začel sodelovati v revolucionarnih in nacionalističnih gibanjih, zato se je poleti leta 1704 vrnil v Moskvo. Postal je zaupni prijatelj Petra Velikega in bil nekaj časa profesor na Ruski kraljevi akademiji. Ker pa ga je skrbelo, kaj se lahko zgodi z njegovim prevodom, se je leta 1705 vrnil v Konstantinopel.

V ponatisu Biblije, ki je izšel istega leta, je Serafim odstranil sporen predgovor. Dodal je nekaj preprostih spremnih besed, ki so spodbujale k branju Biblije. To izdajo so imeli ljudje zelo radi in ni zapisov, da bi ji patriarhat kakor koli nasprotoval.

Vendar pa je leta 1714 grški popotnik in nasprotnik prevajanja Biblije, Alexander Helladius, zadal Serafimu usodni udarec. V knjigi Status Præsens Ecclesiæ Græcæ je zlobno napadel prevajalce in biblijske prevode. Serafimu je posvetil celo poglavje in ga predstavil kot tata, goljufa ter neukega in nemoralnega sleparja. Ali je bilo v teh obtožbah kaj resnice? Pisec Stylianos Mpairaktares je izrazil mnenje mnogih poznavalcev, ko je Serafima opisal kot ‚delovnega človeka in prosvetljenega pionirja‘, ki so ga napadli zato, ker je bil korak pred sodobniki. Toda Helladiusova knjiga je pripomogla k Serafimovemu žalostnemu koncu.

Nanj leže senca suma

Serafim se je leta 1731 vrnil v Rusijo. Peter Veliki je že umrl, zato grškega diakona nihče več ni uradno ščitil. Vladarica Anna Ivanovna je skrbno pazila na vsako dejavnost, ki bi lahko zmotila red v njenem cesarstvu. Januarja 1732 so se v Sankt Peterburgu širile govorice, da neki grški vohun deluje zoper imperij. Osumljen je bil Serafim. Aretirali so ga in poslali v samostan Nevsky na zaslišanje. Tam so imeli izvod Helladiusove knjige, ki je Serafima obtoževala različnih kriminalnih dejanj. Diakon je trikrat poskusil pisno ovreči obtožbe. Preiskava je trajala kakih pet mesecev, toda senco suma, ki je ležala nad Serafimom, je bilo težko razpršiti.

Glede na to, da proti Serafimu ni bil predložen noben otipljiv dokaz, so ga oprostili smrtne kazni. Toda oblasti so zaradi Helladiusovih obtožb nasprotovale njegovi izpustitvi. Grškega diakona so kaznovali z dosmrtnim izgonom v Sibirijo. V razsodbi je bilo omenjeno, da obtožba temelji na obremenilnih dokazih, ki so zapisani »v knjigi grškega avtorja Helladiusa«. Julija 1732 so Serafima vkovali v verige in poslali v vzhodno Sibirijo. Tam so ga vrgli v zloglasen zapor v Ohotsku.

Kaka tri leta pozneje je umrl zapuščen in pozabljen. Včasih so bili njegovi postopki in odločitve zgrešeni in nepremišljeni, toda njegov prevod Biblije je eden od mnogih, ki so sedaj na voljo v sodobni grščini. * Med temi prevodi je dobro razumljivo Sveto pismo – prevod novi svet, ki pa je dostopno tudi v številnih drugih jezikih. Kako zelo smo lahko hvaležni, da je Bog Jehova ohranil svojo Besedo! Tako imajo ljudje povsod priložnost, da ‚pridejo do točnega spoznanja resnice‘. (1. Timoteju 2:3, 4)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 12]

Peter Veliki

[Navedba vira slike na strani 10]

Fotografiji: Courtesy American Bible Society