»Kako ljubim zakon tvoj!«

»Kako ljubim zakon tvoj! ves dan je o njem premišljevanje moje.« (PSALM 119:97)

1., 2. a) V kakšnih razmerah se je znašel navdihnjeni pisec 119. psalma? b) Kako je ravnal in zakaj?

PISEC 119. psalma se je moral spoprijeti s hudo preizkušnjo. Prevzetni sovražniki, ki so prezirali Božji zakon, so ga zasmehovali in obrekovali. Knezi so se posvetovali proti njemu in ga preganjali. Obkrožali so ga zlobneži in ogrožali celo njegovo življenje. Zaradi vsega tega se je ‚od otožnosti tajala duša njegova‘. (Psalm 119:9, 23, 28, 51, 61, 69, 85, 87, 161) Kljub tej preizkušnji je psalmist pel: »Kako ljubim zakon tvoj! ves dan je o njem premišljevanje moje.« (Psalm 119:97)

² Dobro bi bilo, da bi se vprašali: »Zakaj je bil Božji zakon za psalmista vir tolažbe in utehe?« Krepilo ga je zaupanje, da je Jehovu mar zanj. Vedel je, kako človeku koristi, če upošteva ta zakon, zato je bil kljub težavam zaradi nasprotnikov srečen. Zavedal se je, da je bil Jehova z njim dober. To pa še ni bilo vse! Ker je ravnal po navodilih, zapisanih v Božjem zakonu, je bil modrejši od svojih sovražnikov in si je celo rešil življenje. Zaradi poslušnosti temu zakonu je imel duševni mir in čisto vest. (Psalm 119:1, 9, 65, 93, 98, 165)

3. Zakaj je za današnje kristjane izziv živeti po Božjih merilih?

³ Tudi nekatere današnje Božje služabnike pestijo velike preizkušnje vere. Morda res ne doživljamo stiske, v kateri bi bilo v nevarnosti naše življenje, kot jo je psalmist, toda živimo v ‚kritičnih časih, v katerih je težko živeti‘. Veliko ljudi, s katerimi se dnevno srečujemo, ne ljubi duhovnih vrednot. Njihovi cilji so samoljubni in materialistični, njihovo stališče pa predrzno in nespoštljivo. (2. Timoteju 3:1–5) Mladi kristjani se morajo vsakodnevno spoprijemati z izzivi, ki preizkušajo njihovo moralno značajnost. V takšnih razmerah je lahko izziv ohranjati ljubezen do Jehova in do tega, kar je prav. Kako se lahko zaščitimo?

4. Kako je psalmist pokazal cenjenje do Božjega zakona in kako naj bi ga kristjani v tem posnemali?

⁴ Psalmistu je v teh preizkušnjah pomagalo zdržati to, da si je jemal čas in s cenjenjem poglobljeno premišljeval o Božjem zakonu. Tako je njegov zakon vzljubil. Pravzaprav skoraj vsaka vrstica 119. psalma omenja kak vidik Jehovovega zakona. * Današnji kristjani niso pod mojzesovsko postavo, ki jo je Bog dal nekdanjemu Izraelu. (Kološanom 2:14) Vendar imajo načela iz te Postave trajno vrednost. Ta načela so bila v tolažbo psalmistu in enako lahko tolažijo tudi Božje služabnike, ki se spopadajo s težavami sodobnega življenja.

5. Katere uredbe mojzesovske postave bomo pregledali v nadaljevanju?

⁵ Poglejmo, kaj spodbudnega se lahko naučimo že iz treh uredb mojzesovske postave:  iz šabatnega zakona, zakona o paberkovanju in zapovedi proti poželenju. Iz vsakega od teh primerov bomo videli, da je nujno, da razumemo načela, ki so za temi zakoni, če se želimo uspešno spoprijeti z izzivi, značilnimi za naše dni.

Zadovoljujmo svoje duhovne potrebe

6. Katere temeljne potrebe imamo vsi ljudje?

⁶ Ljudje smo bili ustvarjeni z različnimi potrebami. Za to, da bi bili zdravi, nujno potrebujemo hrano, pijačo in streho nad glavo. Vendar mora človek skrbeti tudi za svoje ‚duhovne potrebe‘. Če tega ne dela, ni zares srečen. (Matej 5:3) V Jehovovih očeh je skrb za te prirojene duhovne potrebe tako temeljna, da je svojemu ljudstvu zapovedal, naj en cel dan v tednu ne delajo ničesar, zato da bi se posvetili duhovnim rečem.

7., 8. a) Kako je Bog pokazal, da je šabat drugačen od drugih dni v tednu? b) Čemu je bil šabat namenjen?

⁷ Šabatni zakon je ljudi učil, kako pomembno si je prizadevati za duhovne stvari. Beseda »šabat« se v Bibliji prvič omenja v zvezi z mano, ki jo je Jehova priskrbel v pustinji. Izraelcem je naročil, naj ta čudežni kruh nabirajo šest dni v tednu. Šesti dan pa so morali nabrati »kruha za dva dni«, saj ga sedmi dan Jehova ni priskrbel. Sedmi dan je bil »sveti šabat v čast Jehovu« (NW), in tega dne je moral vsak ostati doma. (2. Mojzesova 16:13–30) Ena od desetih zapovedi je na šabatni dan prepovedovala vsakršno delo. Ta dan je bil svet. Tisti, ki ga niso spoštovali, so bili kaznovani s smrtjo. (2. Mojzesova 20:8–11; 4. Mojzesova 15:32–36)

⁸ Jehova je s šabatnim zakonom pokazal, da mu je mar za fizično in duhovno dobro svojega ljudstva. »Šabat je nastal zaradi človeka,« je dejal Jezus. (Marko 2:27) Izraelcem ni samo omogočil, da so počivali, ampak jim je dal tudi priložnost, da se s svojim Stvarnikom zbližajo in mu pokažejo, da ga imajo radi. (5. Mojzesova 5:12) Ta dan je bil posvečen izključno duhovnim stvarem. K temu je spadalo družinsko čaščenje, molitev in poglobljeno premišljevanje o Božjem zakonu. Ta priprava je Izraelce varovala pred tem, da bi ves svoj čas in energijo porabili za prizadevanje za gmotne dobrine. Šabat jih je spominjal, da je njihov odnos z Jehovom najpomembnejša stvar v življenju. Jezus je to nespremenljivo načelo ponovil z besedami: »Pisano je: ‚Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Jehovovih ust.‘« (Matej 4:4)

9. Kaj se lahko iz šabatne priprave naučimo kristjani?

 ⁹ Božjemu ljudstvu ni več treba obhajati 24-urnega šabatnega počitka, kljub temu pa ta staroveška priprava ni zanimiva samo iz zgodovinskega vidika. (Kološanom 2:16) Ali nas ne spomni, da moramo tudi mi dajati prednost duhovnim dejavnostim? Svetih reči ne bi smelo zasenčiti prizadevanje za gmotne dobrine ali zabavo. (Hebrejcem 4:9, 10) Zato naj bi se vprašali: »Kaj je na prvem mestu v mojem življenju? Ali dajem prednost preučevanju, molitvi, obiskovanju krščanskih shodov in oznanjevanju dobre novice o Kraljestvu? Ali pa te dejavnosti izpodrivajo druge reči?« Če na prvo mesto v svojem življenju postavimo duhovne stvari, nam Jehova zagotavlja, da nam ne bo primanjkovalo osnovnih življenjskih dobrin. (Matej 6:24–33)

10. Kako nam lahko koristi, če si jemljemo čas za duhovne stvari?

¹⁰ To, da si redno jemljemo čas za preučevanje Biblije in na njej temelječih publikacij, pa tudi za poglobljeno premišljevanje o njenem sporočilu, nas lahko zbliža z Jehovom. (Jakob 4:8) Susan, ki se je pred kakimi 40 leti odločila, da bo redno osebno preučevala, priznava, da ji to sprva ni bilo zanimivo. Bilo je pač nujno opravilo. Toda več ko je brala, bolj je uživala. Če danes zaradi česar koli ne more osebno preučevati, to prav pogreša. »Preučevanje mi je pomagalo, da sem na Jehova pričela gledati kot na očeta,« pravi. »Lahko mu zaupam, se nanj zanesem in k njemu molim brez zadržkov. Resnično sem ganjena, ko vidim, kako zelo Jehova ljubi svoje služabnike, kako skrbi zame osebno in kaj je storil v moje dobro.« Redno zadovoljevanje duhovnih potreb lahko tudi nam prinese pravo radost!

Božji zakon o paberkovanju

11. Kako je bilo paberkovanje organizirano?

¹¹ Druga uredba mojzesovske postave, v kateri se je zrcalila Božja skrb za blaginjo ljudstva, je bila pravica do paberkovanja. Jehova je izraelskim kmetom zapovedal, naj ubogim dovolijo pobrati to, kar je ostalo na polju, potem ko so delavci spravili pridelek. Kmetje naj ne bi poželi svojih polj čisto do roba niti naj ne bi šli pobirat grozdnih jagod ali oliv, ki so še ostale. Po klasje, ki je še ostalo na polju, naj se ne bi vračali. To je bila ljubeča priprava v korist revnih, tujcev, sirot in vdov. Res je, da je bilo paberkovanje naporno delo, vendar tako tem ljudem ni bilo treba beračiti. (3. Mojzesova 19:9, 10; 5. Mojzesova 24:19–22; Psalm 37:25)

12. Kakšno priložnost so imeli kmetje zaradi priprave o paberkovanju?

¹² Zakon o paberkovanju ni določal, koliko pridelka morajo kmetje pustiti ubogim. Sami so se lahko odločili, kako širok bo pas nepožetega pridelka na robu polja. S tem jih je priprava o paberkovanju učila velikodušnosti. Kmetje so imeli priložnost, da pokažejo, da cenijo tega, ki jim je priskrbel pridelek, saj Stvarnika »časti, kdor se usmili potrebnega«. (Pregovori 14:31) Eden takšnih je bil Boaz. Prijazno je uredil, da je lahko Ruta, vdova, ki je paberkovala na njegovih poljih, nabrala precej žita. Jehova je Boaza za njegovo velikodušnost bogato blagoslovil. (Ruta 2:15, 16; 4:21, 22; Pregovori 19:17)

13. Kaj se naučimo iz staroveškega zakona o paberkovanju?

¹³ Načelo, ki ga vsebuje zakon o paberkovanju, se ni spremenilo. Jehova od svojih služabnikov pričakuje, da so velikodušni, še posebej do ubogih. Bolj ko smo velikodušni, bolj bomo blagoslovljeni. »Dajajte, in se vam bo dalo,« je dejal Jezus. »V zavihano  oblačilo vam bodo nasuli dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero. S kakršno mero namreč odmerjate, s takšno se bo odmerilo vam.« (Luka 6:38)

14., 15. Kako lahko pokažemo velikodušnost in kako lahko to koristi tako nam kot tistim, ki jim pomagamo?

¹⁴ Apostol Pavel nam je priporočal, naj ‚delamo dobro vsem, še posebej pa tem, s katerimi smo povezani v veri‘. (Galačanom 6:10) Kadar se torej sokristjani spoprijemajo s preizkušnjami vere, bi nam vsekakor moralo biti zelo mar za to, da prejmejo duhovno pomoč. Morda pa potrebujejo tudi praktično pomoč. Ali na primer potrebujejo prevoz v kraljestveno dvorano ali pomoč pri vsakdanjih nakupih? Ali so v vaši občini starejši, bolni ali takšni, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo zapustiti hiše, in bi bili zelo veseli spodbudnega obiska ali pomoči? Če si bomo prizadevali opaziti takšne potrebe, nas bo Jehova morda uporabil kot odgovor na molitve koga, ki potrebuje pomoč. Čeprav je skrb za druge krščanska dolžnost, pa krepi tudi tistega, ki pomaga. Ko pokažemo pristno ljubezen do sočastilcev, občutimo veliko radost in globoko zadovoljstvo, ki je v veselje Jehovovemu srcu in prinaša Njegovo odobravanje. (Pregovori 15:29)

¹⁵ Kristjani pa lahko pokažejo svojo nesebičnost na še en pomemben način – tako da svoj čas in energijo namenijo razglašanju Božjih namenov. (Matej 28:19, 20) Vsak, ki je okusil veselje, da je komu pomagal do posvetitve Jehovu, pozna resničnost Jezusovih besed: »Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.« (Apostolska dela 20:35)

Varujmo se poželenja

16., 17. Kaj je prepovedovala deseta zapoved in zakaj?

¹⁶ Tretja uredba Božjega zakona, danega Izraelu, ki jo bomo pregledali, pa je deseta zapoved, ki govori proti poželenju. Zapoved se glasi: »Ne poželi hiše bližnjega svojega, ne poželi žene bližnjega svojega, ne hlapca njegovega, ne dekle njegove, ne vola, ne  osla njegovega, ne ničesar, kar je bližnjega tvojega.« (2. Mojzesova 20:17) Česa takega ne bi mogel zapovedati noben človek, saj nihče od nas ne more videti drugemu v srce. Ta zapoved je Postavo dvignila nad človeško pravo. Vsak Izraelec se je tako zavedal, da je neposredno odgovoren Jehovu, ki lahko sprevidi nagibe srca. (1. Samuelova 16:7) Poleg tega je ta zapoved segla do korenine mnogih nedovoljenih dejanj. (Jakob 1:14)

¹⁷ Zakon proti poželenju je Božje ljudstvo spodbujal k temu, naj se varujejo pridobitništva, pohlepa in tarnanja nad svojimi življenjskimi razmerami. Poleg tega jih je ščitil pred skušnjavo, da bi zagrešili krajo ali nemoralo. Vedno bodo obstajali ljudje, ki imajo gmotno bogastvo, ki v nas zbuja občudovanje, ali ljudje, za katere se zdi, da so v nekem pogledu uspešnejši od nas. Če ne nadzorujemo svojega mišljenja, lahko postanemo nesrečni in drugim pričnemo zavidati. Biblija za poželenje pravi, da je ‚graje vredno umsko stanje‘. Brez tega nam gre veliko bolje! (Rimljanom 1:28–30)

18. Kakšen duh prežema današnji svet in kakšen slab učinek ima?

¹⁸ Današnji svet prežema duh, ki spodbuja pridobitništvo in tekmovalnost. Trgovina vzbuja z oglaševanjem v nas željo po novih izdelkih in pogosto namiguje, da ne bomo srečni, če teh izdelkov ne bomo kupili. To je točno tisti duh, ki ga je Jehovov zakon obsojal. Takšnega duha odseva tudi želja, da bi v svetu za vsako ceno uspeli in si nakopičili bogastvo. Apostol Pavel je opozoril: »Tisti, ki so se odločili obogateti, pa padejo v skušnjavo in se ujamejo v zanko ter v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pokončanje in propad. Ljubezen do denarja je namreč korenina vsakršnih škodljivih reči, in ker so nekateri negovali takšno ljubezen, so zašli od vere in si zadali mnogo bolečin.« (1. Timoteju 6:9, 10)

19., 20. a) Kaj je tistemu, ki ljubi Jehovov zakon, resnično dragoceno? b) Kaj bo tema naslednjega članka?

¹⁹ Tisti, ki ljubijo Božji zakon, se zavedajo, kako nevaren je pridobitniški duh, in se ga varujejo. Psalmist je denimo molil k Jehovu: »Nagni srce moje k pričevanjem svojim in ne k dobičku. Boljši mi je zakon tvojih ust nego tisoči zlata in srebra.« (Psalm 119:36, 72) Če smo prepričani o resničnosti teh besed, nam bo to pomagalo ohraniti uravnovešenost, ki jo potrebujemo, da se ne bi ujeli v zanko pridobitništva, pohlepa in nezadovoljstva nad svojimi življenjskimi razmerami. Ključ do največjega možnega dobička je namreč »vdanost Bogu«, in ne kopičenje bogastva. (1. Timoteju 6:6)

²⁰ Načela, ki jih vsebuje Postava, ki jo je Jehova dal staroveškemu izraelskemu narodu, so v naših težavnih časih ravno tako dragocena, kot so bila takrat, ko jih je Jehova dal Mojzesu. Bolj ko po njih živimo, bolj jih razumemo, ljubimo in bolj srečni smo. Postava vsebuje mnogo dragocenega pouka. To, kako zelo nam ta pouk lahko koristi, pa nazorno spoznamo iz življenja in izkušenj biblijskih likov. Nekatere od teh likov bomo pregledali v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]

Kako bi odgovorili?

• Zakaj je pisec 119. psalma ljubil Jehovov zakon?

• Kaj se lahko kristjani naučimo iz šabatnega zakona?

• Kakšno trajno vrednost ima Božji zakon o paberkovanju?

• Kako nas ščiti zapoved proti poželenju?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 21]

Kaj pomembnega je učil šabatni zakon?

[Slika na strani 23]

Kaj se naučimo iz zakona o paberkovanju?