Porast med pisanim ljudstvom Ugande

UGANDA, ki leži med krakoma Vzhodnoafriškega velikega tektonskega jarka in na obeh straneh ekvatorja, je obdarjena z izjemno lepoto. Razteza se po visoki afriški planoti in ima razgibano površje, bujno rastlinstvo in zanimive živali, zmerno podnebje ter na stotine kilometrov očarljive hribovite pokrajine.

Je ena redkih držav, ki ima na svojem majhnem področju tako ledenike kot tropski gozd. Sega vse od zasneženih vrhov gorovja Ruvenzori (Mesečevo gorovje) na zahodu do polpuščavskega področja na vzhodu. Na njenih planjavah lahko vidite slone, bivole in leve. Gore in skoraj neprehodni gozdovi so zavetje gorilam, šimpanzom in več kot 1000 vrstam ptic. Večina afriške celine se bori s sušo in z lakoto, Uganda pa ima obilje rek in jezer, denimo Viktorijino jezero, ki je drugo največje sladkovodno jezero na svetu. Na severu njegove vode odtekajo v Nil. Nič čudnega, da je Winston Churchill to deželo imenoval »afriški biser«!

»Biser«, ki se lesketa danes

Največji čar Ugande pa so prijazni, gostoljubni in raznoliki ljudje. To državo, ki je pretežno krščanska, bi lahko opisali kot talilni lonec številnih etničnih skupin in kultur. V tej pisani množici se da še danes razpoznati ljudi po njihovi tradiciji in oblačilih.

V zadnjem času se vedno več Ugandčanov odziva na biblijsko dobro novico o trajnem miru, ki ga bodo uživali ljudje po vsej zemlji. (Psalm 37:11; Razodetje 21:4) Ni enostavno tega sporočila prenesti vsem prebivalcem v približno tolikšni državi, kot je Velika Britanija.

 Iz majhnega začetka, ko se je kot posvečen Jehovov pričevalec leta 1955 v Viktorijinem jezeru krstil prvi domačin, jih je leta 1992 »iz najmanjšega« navsezadnje postalo tisoč. Vse od 1955. leta je stalen porast. To je skladno z Božjimi spodbudnimi besedami: »Jaz GOSPOD pospešim to ob svojem času.« (Izaija 60:22)

Premoščanje jezikovnih ovir

Angleščina je uradni jezik in je splošno v rabi, še posebej v izobraževanju, vendar ni materni jezik večine Ugandčanov. Zato se Jehovove priče trudijo, da bi z dobro novico dosegli tudi druge večje jezikovne skupine, saj več kot 80 odstotkov od 25 milijonov prebivalcev živi na podeželju ali v majhnih mestih. Ti ljudje se pri vsakodnevnih opravilih večinoma sporazumevajo v maternem jeziku. Za to, da bi dosegli te jezikovne skupine in potešili duhovne potrebe ljudi, se je treba zelo potruditi.

Vseeno pa si Jehovove priče prizadevajo te potrebe potešiti tako, da ljudem oznanjujejo in delijo biblijsko literaturo v njihovem jeziku. V prevajalskem oddelku podružničnega urada, ki je v glavnem mestu Kampala, prevajajo v štiri jezike: ačolščino, lukonščino, lugandščino in runjankorščino. Izreden je tudi obisk krščanskih zborov, ki so organizirani po vsej državi in potekajo v mnogih jezikih. Poleg Jehovovih prič je navzočih še več kot enkrat toliko obiskovalcev. Ta podatek jasno pove, da prizadevanje za dosego različnih jezikovnih skupin prispeva k hitremu duhovnemu napredku. To pa še ni vse.

V delu prednjačijo pionirji

Občine z veseljem podprejo vsakoletno približno trimesečno akcijo, v kateri se oznanjuje na oddaljenih področjih. (Apostolska dela 16:9) Vse več gorečih mladih pionirjev oziroma polnočasnih oznanjevalcev prednjači v tem delu. Odpotujejo na  odročna področja, kjer ponekod še nikoli niso slišali za dobro novico.

Dve Priči sta bili kot posebni pionirki za tri mesece dodeljeni v Bushenyi, kraj na zahodu Ugande. Pri oznanjevanju in organiziranju krščanskih shodov sta se pridružili edini Jehovovi priči na tem področju. Že v prvem mesecu sta vodili redne biblijske razprave s 40 posamezniki. Kar 17 jih je začelo obiskovati shode Jehovovih prič. Takole pripovedujeta: »Nekateri, ki sva jim pustile brošuro Kaj Bog zahteva od nas? *, so naju nekaj dni kasneje obiskali. S seboj so prinesli več popisanih listov z odgovori na vprašanja v brošuri. Zanimalo jih je, ali so pravilno odgovorili.« Danes je v tem kraju občina z lastno kraljestveno dvorano.

Dva pionirja sta odpotovala na področje v zahodni Ugandi, kjer ni še nikoli nihče oznanjal dobre novice. Napisala sta: »Ljudje so resnično žejni biblijske resnice. V treh mesecih, kar sva tukaj, sva imela priložnost začeti in voditi 86 biblijskih poukov.« Kmalu so Priče na tem področju uradno ustanovili skupino.

Drugi goreči delavci na polju

Nekateri iz vrst gorečih pionirjev služijo že mnogo let. Patrick je, preden je postal Jehovova priča, igral klarinet v letalskovojaškem orkestru ugandskega voditelja Idija Amina. Šest mesecev po svojem krstu leta 1983 je postal polnočasni oznanjevalec. Danes kot potujoči nadzornik obiskuje in spodbuja občine.

Margaret je bila krščena leta 1962. Čeprav gre proti svojemu 80. letu in ima težave s kolkom, kar jo ovira pri gibanju, mesečno približno 70 ur govori z ljudmi o biblijskem upanju. Literaturo razstavi na klopi pred svojim domom in se pogovarja z vsakim mimoidočim, ki želi prisluhniti dobri novici o miroljubnem novem svetu.

Simon, kmet z vzhoda Ugande, je iskal resnico 16 let. Potem pa je leta 1995 naletel na literaturo Jehovovih prič. Prebrano je v njem vzbudilo željo, da bi izvedel več o Božjem kraljestvu in Jehovovem čudovitem namenu z zemljo. V Kamuli, kjer je živel, ni bilo Prič, zato je odpotoval v približno 140 kilometrov oddaljeno Kampalo, da bi jih poiskal. Danes je v njegovi vasi občina.

 »Ostali bomo tukaj«

Podobno kot drugod v Afriki mnogi ljudje tudi v Ugandi od verske skupnosti pričakujejo, da ima prikladen prostor za čaščenje. To je bila za nekatere občine Jehovovih prič nepremostljiva ovira, ker niso imele dovolj denarja za izgradnjo primerne kraljestvene dvorane. Ne da se z besedami opisati hvaležnosti bratovščine za pospešen program gradnje kraljestvenih dvoran, ki je bil po vsem svetu uveden konec leta 1999. V naslednjih petih letih je bilo v Ugandi dokončanih 40 novih dvoran. Danes imajo skoraj vse občine svojo skromno, a dostojno kraljestveno dvorano. Takšna gradbena dejavnost lokalni skupnosti sporoča: »Ostali bomo tukaj.« To prispeva k porastu.

Neka majhna občina na severu Ugande se je prej shajala pod košatimi mangovci. Nato pa so kupili kos zemljišča in dela so hitro stekla. Bratje in sestre iz gradbene ekipe so skupaj s krajevnimi Pričami začeli graditi kraljestveno dvorano. Na tamkajšnjega bivšega pomembnega politika je to, kar je videl, naredilo velik vtis. Na razpolago jim je dal svojo garažo, da so v njej imeli shode, dokler niso dokončali dvorane. Sprejel je tudi biblijski pouk z enim od gradbenih prostovoljcev. Sedaj je goreč krščen oznanjevalec in je vesel, da lahko časti Jehova v lepi novi kraljestveni dvorani!

Pri nekem projektu gradnje kraljestvene dvorane na jugovzhodu države je krajevni zidar med bratovščino opazil duh prijaznosti, ljubezni in sodelovanja. To ga je tako ganilo, da je bil pripravljen prostovoljno pomagati. Na koncu je delal kar celo noč, da bi naslednji dopoldan bratje lahko posvetili kraljestveno dvorano. Rekel je: »Vi ste edini, ki se resnično ljubite med seboj, ne pa da o ljubezni samo govorite.«

Kljub težavam obetaven porast

V Ugandi se obdeluje nova področja, zato je med Pričami stalen porast in mnogi zainteresirani prihajajo na shode. Vendar je trenutno najbolj zaskrbljujoča reka beguncev, ki se steka v Ugando. Državljanska vojna v sosednjih državah vpliva tudi na tamkajšnje Jehovovo ljudstvo. Priče v begunskih taboriščih imajo občudovanja vredno zaupanje v Jehova. Nekdanji visoki funkcionar iz sosednje države, ki je sodeloval pri preganjanju Prič, ko so bili tam prepovedani, se spominja svojega lagodnega življenja. Potem ko je v nekem begunskem taborišču preučeval Biblijo in postal Priča, je dejal: »Bogastvo in visok položaj v tem svetu nimata prave vrednosti. Čeprav sem sedaj reven in bolan, moje življenje še nikoli ni bilo boljše. Poznam Jehova in cenim prednost molitve. Imam trdno upanje za prihodnost in tudi vem, zakaj moramo danes prenašati težave. Tolikšnega notranjega miru, kot ga imam sedaj, nisem imel še nikoli.«

V Ugandi pravijo, da palica, ki jo zvečer zapičiš v plodna tla, do jutra že požene korenine. Duhovni napredek v tej državi kaže, da so zelo plodna tudi duhovna tla. Hvaležni smo Bogu Jehovu, ker dopušča čas, da se lahko še več tako raznolikih prebivalcev Ugande poučuje o njegovem Kraljestvu. Jezus je vrednost Kraljestva primerjal z ‚dragocenim biserom‘ in tega dejstva se zaveda vse več Ugandčanov. (Matej 13:45, 46)

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 8]

(Lega besedila – glej publikacijo)

SUDAN

UGANDA

Nil

Kamuli

Tororo

Kampala

Bushenyi

Viktorijino jezero

KENIJA

TANZANIJA

RUANDA

[Slika na strani 9]

Trije izmed mnogih gorečih pionirjev

[Slika na strani 10]

Patrick

[Slika na strani 10]

Margaret

[Slika na strani 10]

Simon

[Slika na strani 10]

Območno zborovanje v Tororu

[Navedba vira slike na strani 8]

Ozadje: © Uganda Tourist Board