Tudi vi ste lahko srečni

SREČO – tisto pravo in trajno srečo – je včasih težko najti. Tako je predvsem zato, ker jo mnogi pri svojem vztrajnem lovu iščejo na napačnih krajih. Ko bi le imeli zaupnega in izkušenega prijatelja, ki bi jih lahko usmeril na pravo pot!

To pravo pot nam lahko pokaže Biblija. Premislimo samo o eni izmed njenih knjig – o knjigi Psalmov. Ta knjiga je zbirka 150 svetih pesmi, posvečenih Bogu Jehovu, in približno polovico jih je spesnil David, kralj starodavnega Izraela. Toda to, da vemo, kdo vse je sestavil psalme, ni tako zelo pomembno. Še pomembnejše je namreč vedeti, da so to knjigo pisali pod navdihnjenjem največjega prijatelja človeštva, Jehova. Zaradi tega smo lahko prepričani, da ta knjiga vsebuje Jehovove smernice, ki nam koristijo, in da nas usmerja na pot, ki vodi do sreče.

Pisci psalmov so bili prepričani, da sreča izhaja iz tega, da imamo dober odnos z Bogom. »Blagor mu, kdor se boji GOSPODA,« je napisal psalmist. (Psalm 112:1) Nobeno prijateljstvo, nobeno imetje in noben osebni dosežek ne more človeka toliko osrečiti kakor to, da pripada »ljudstvu, čigar Bog je GOSPOD«. (Psalm 144:15) Da je to res, dokazujejo danes številni Božji služabniki.

Ena izmed njih je denimo Susanne, ki je v svojih zgodnjih 40-ih. * Povedala je: »Dandanes se mnogi pridružijo kaki skupini, ker želijo doseči podobne cilje ali pa imajo skupne interese. Toda redkokdaj se zgodi, da bi na vse v skupini gledali kot na prijatelje. Med Jehovovim ljudstvom je drugače. Naša ljubezen do Jehova nas navaja k temu, da smo drug na drugega navezani. Ne glede na to, kje smo, se  med Božjim ljudstvom počutimo kakor doma. Ta enotnost nam neskončno obogati življenje. Le kdo drug bi lahko trdil, da ima prijatelje, ki prihajajo iz popolnoma različnih družbenih skupin in okolij ter iz najrazličnejših narodnosti? Iz vsega svojega srca lahko rečem, da sreča izvira iz tega, da pripadamo Jehovovemu ljudstvu.«

Tudi Maree, ki je rojena na Škotskem, je spoznala, da je za srečo nadvse pomemben tesen odnos z Jehovom. »Preden sem spoznala biblijsko resnico,« je rekla, »sem rada gledala grozljivke. Vendar zvečer nisem mogla zaspati, če v rokah nisem držala križa, da bi z njim odgnala duhove in vampirje, ki so jih prikazovali številni filmi. Toda ko sem spoznala resnico in nehala gledati takšne filme, sem z Jehovom spletla dober odnos, zaradi česar lahko zaspim brez strahu. Srečna sem, ker služim Bogu, ki je veliko močnejši od demonov ali namišljenih vampirjev.«

Zaupajte v Jehova

Nobenega razloga nimamo za dvom o tem, da je Stvarnik vsemogočen in brezmejno moder. David je vedel, da lahko popolnoma zaupa v Jehova in da pri njem lahko najde zavetje, zato je napisal: »Blagor možu, ki stavi v GOSPODA upanje svoje.« (Psalm 40:4)

Maria je povedala: »Iz lastnih izkušenj, ki sem jih imela v Španiji in drugod, vem, da dosežemo najboljše takrat, kadar ravnamo skladno z Jehovovo voljo, pa čeprav nas občutki in čustva morda napeljujejo v drugo smer. To prispeva k naši sreči, saj nam Jehova vedno želi le najboljše.«

Tudi Andreas, krščanski starešina, ki je služil že v več evropskih državah, je na lastni koži občutil, da lahko zaupamo v Jehova. Povedal je: »Moj starejši brat, ki ni istega verskega prepričanja kakor jaz, je v moji mladosti močno vplival name. Spodbujal me je, naj si ustvarim kariero, s katero bi zaslužil veliko denarja. Bil je izredno razočaran, ko sem se lotil polnočasnega oznanjevanja in se nisem zanašal na tako imenovano varnost, ki bi mi jo omogočila dobra pokojnina. V vseh teh letih polnočasne službe mi ni nikoli ničesar manjkalo, doživljam pa blagoslove, o katerih drugi lahko samo sanjajo.«

Felix je leta 1993 prejel vabilo, naj pomaga pri širjenju podružničnega urada Jehovovih prič v Seltersu (Nemčija). Ko so gradnjo  končali, so ga povabili, naj postane stalni član tamkajšnje betelske družine. Kako se je odzval? »Povabilo sem sprejel z rahlim zadržkom. Toda sedaj sem tukaj že skoraj deset let in prepričan sem, da je Jehova odgovoril na moje molitve. On ve, kaj je zame najboljše. S tem da popolnoma zaupam vanj in pustim, da me usmerja, mu dajem priložnost, da mi pokaže, kaj želi, da delam.«

Susanne, ki smo jo omenili že prej, je želela služiti kot polnočasna oznanjevalka oziroma pionirka, vendar ji ni uspelo najti zaposlitve s polovičnim delovnim časom. Po letu dni čakanja, da bi se ji glede službe nasmehnila sreča, je z zaupanjem v Jehova sprejela odločitev. Povedala je: »Oddala sem prošnjo za redno pionirsko službo. Prihranila sem dovolj, da bi si lahko kak mesec plačevala tekoče stroške. In kako dramatičen mesec je to bil! Oznanjevanje me je navdajalo z veseljem, toda vrstil se je niz neuspešnih razgovorov za službo. Vendar pa me Jehova ni zapustil, prav kakor je obljubil. Zadnji dan v mesecu sem podpisala pogodbo za delo. V tistem trenutku sem vedela, da Jehovu res lahko zaupam! Zaradi te prve izkušnje v polnočasni službi živim zadovoljno in srečno.«

Sprejmite Božji nasvet

Kralj David je storil nekaj resnih napak. Včasih je potreboval moder nasvet. Ali smo kakor David pripravljeni sprejeti nasvet in pouk?

Aida iz Francije je nekoč naredila hudo napako. Povedala je: »Najbolj sem si želela obnoviti svoj odnos z Jehovom. Nič drugega mi ni bilo pomembno.« Po pomoč se je obrnila na krščanske starešine. Sedaj, ko je že več kot 14 let polnočasna oznanjevalka, pravi: »Kako vesela sem, ker vem, da mi je Jehova odpustil!«

S tem da smo pripravljeni upoštevati Božji nasvet, se lahko ognemo temu, da bi napako sploh storili. Judith je pojasnila: »Ko sem bila stara 20 let, mi je zmešal glavo sodelavec iz Nemčije, ki je hotel na vsak način name narediti dober vtis. Bil je ugleden in imel je uspešno kariero – ampak že poročen! Zavedala sem se, da se bom morala odločiti med tem, ali bom Jehovu povsem obrnila hrbet ali pa bom njegove zakone ubogala. Zaupala sem se staršem. Oče me je brez ovinkov spomnil na to, kaj Jehova pričakuje od mene. Z mano je govoril zelo odkrito. In prav to sem potrebovala! Kljub temu pa sem v svojem srcu iskala luknjo v Božjih zakonih. Mama se je več tednov zvečer z menoj pogovarjala o tem, kako življenjsko pomembni so ti zakoni. Tako hvaležna sem, da sem se postopoma spet približala Jehovu. To, da me je discipliniral in poučil, me je zelo osrečilo, saj že veliko zadovoljujočih let služim kot polnočasna oznanjevalka. Poleg tega sem se poročila z dobrim kristjanom, ki ljubi mene in z vsem srcem tudi Jehova.«

Jasno je, da zaradi takšnih doživetij dobijo še večjo težo naslednje Davidove besede: »Blagor mu, komur so odpuščeni prestopki, čigar greh je prikrit. Blagor človeku, ki mu GOSPOD ne všteva krivice.« (Psalm 32:1, 2)

Do drugih bodite pozorni

»Blagor mu, kdor se sočutno ozira na siromaka,« je napisal David. Zatem je nadaljeval: »Ob dnevu nesreče ga otme GOSPOD. GOSPOD ga bo zaslanjal in ga ohranil [pri] življenju, da ga bodo blagrovali [bo razglašen za srečnega, NW].« (Psalm 41:1, 2) David je Mefibosetu, hromemu sinu ljubljenega prijatelja Jonatana, izkazal ljubečo pozornost. S tem nam je dal lep zgled, kako naj bi ravnali z ljudmi, ki so v stiski. (2. Samuelova 9:1–13)

Marlies, ki že 47 let služi kot misijonarka, ima prednost oznanjevati ljudem, ki so pobegnili z nevarnih področij Afrike, Azije in Vzhodne Evrope. Dejala je: »Pestijo jih najrazličnejši  problemi in na splošno se počutijo, kakor da niso povsem zaželeni, kakor da jih drugi zapostavljajo. Pomagati takšnim ljudem vedno osrečuje.«

Marina, ki je v svojih zgodnjih 40-ih, je napisala: »Kot samska vem, kaj pomeni, ko ti drugi stojijo ob strani. Zato tudi jaz želim druge spodbuditi, tako da jim telefoniram ali pa jim napišem pismo. Mnogi so za to hvaležni. Veseli me, da drugim pomagam.«

Dimitar, ki je v svojih srednjih 20-ih, je rekel: »Moja mama je bila samohranilka. Ko sem bil mlajši, sem bil vesel, da me je nadzornik občinskega preučevanja knjige vsak teden vzel s seboj na oznanjevanje, da bi mi pri tem pomagal. Še sedaj sem mu hvaležen, da je bil tako vztrajen. Vem, da me ni bilo vedno lahko motivirati.« Iz hvaležnosti za takšno pomoč sedaj tudi sam pomaga drugim: »Trudim se, da bi vsaj enkrat mesečno šel na oznanjevanje s kom od mladih pa tudi starejših.«

V knjigi Psalmov so omenjeni še drugi dejavniki, ki prispevajo k sreči. Napisano je denimo, kako pomembno je, da se zanašamo na Jehovovo moč, ne pa na svojo: »Blagor človeku, čigar moč je v [Jehovu].« (Psalm 84:5)

Temu lahko pritrdi Corrina. Preselila se je v državo, kjer ni bilo veliko oznanjevalcev. »Trčila sem ob nov jezik, novo kulturo in nov način razmišljanja. Počutila sem se, kakor da bi živela na drugem planetu. Ob misli, da bom pričevala v neznanem okolju, me je pri srcu kar stisnilo. Jehova sem prosila za pomoč in pomagal mi je, da sem lahko cel dan oznanjevala na odmaknjenem področju. Sčasoma sem to začela doživljati kot eno najbolj normalnih stvari na svetu. Vzpostavila sem mnogo biblijskih poukov in še danes mi ta začetna izkušnja zelo koristi. Spoznala sem, da lahko z močjo, ki nam jo vliva Jehova, premagamo celo navidez nepremostljive ovire.«

Da, k sreči prispevajo različni dejavniki, kot na primer to, da imamo dober odnos z Jehovom in z njegovim ljudstvom, brezpogojno zaupamo v Jehova, sprejemamo njegov nasvet in smo do drugih pozorni. Če ubogamo Jehova in ravnamo tako, kot on želi, lahko z veseljem uživamo njegovo naklonjenost. (Psalm 89:15; 106:3; 112:1; 128:1, 2)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 12]

Maria

[Slika na strani 13]

Maree

[Slika na strani 13]

Susanne in Andreas

[Slika na strani 15]

Corinna

[Slika na strani 15]

Dimitar