Rodili so se kot člani Božjega izbranega naroda
Rodili so se kot člani Božjega izbranega naroda
»Tebe si je izvolil GOSPOD, tvoj Bog, da mu boš ljudstvo.« (5. MOJZESOVA 7:6)
1., 2. Kaj mogočnega je Jehova storil za svoje ljudstvo in v kakšen odnos so Izraelci prišli s svojim Bogom?
LETA 1513 pr. n. št. je Jehova s svojimi služabniki na zemlji vzpostavil nov odnos. Tisto leto je ponižal svetovno silo in rešil Izraelce iz suženjstva. S tem dejanjem je postal njihov Rešitelj in Lastnik. Predtem je dejal Mojzesu: »Govóri sinovom Izraelovim: Jaz sem Jehova; jaz vas hočem odpeljati izpod tlake Egipčanom in vas iztrgati iz njih službe in vas rešiti z iztegnjeno roko in z velikimi sodbami; in sprejeti vas hočem za svoje ljudstvo, in bodem vam Bog.« (2. Mojzesova 6:6, 7; 15:1–7, 11)
2 Kmalu po izhodu iz Egipta so Izraelci prišli v zavezni odnos s svojim Bogom Jehovom. Jehova odtlej na zemlji ni imel več opravka s posamezniki, družinami ali rodovi, temveč z organizirano skupino, narodom. (2. Mojzesova 19:5, 6; 24:7) Svojemu ljudstvu je dal zakone, ki so urejali njihovo vsakodnevno življenje in, kar je še pomembnejše, njihovo čaščenje. Mojzes jim je rekel: »Zakaj kje je velik narod, ki bi mu bili bogovi tako blizu, kakor nam je GOSPOD, Bog naš, kadarkoli ga kličemo? In kje je velik narod, ki ima postave in sodbe tako pravične, kakor je ves ta zakon, ki vam ga danes stavim pred oči?« (5. Mojzesova 4:7, 8)
Rojeni v narodu prič
3., 4. Zaradi katerega pomembnega razloga so Izraelci obstajali kot narod?
3 Stoletja kasneje je Jehova po svojem preroku Izaiju spomnil Izraelce na to, zakaj obstajajo kot narod. Izaija je o tem pomembnem razlogu dejal: »Tako [pravi] GOSPOD, ki te je ustvaril, Jakob, in ki te je upodobil, Izrael: Ne boj se! kajti odkupil sem te, poklical sem te po imenu tvojem; ti si moj! Zakaj jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, Svetnik Izraelov, rešitelj tvoj; [. . .] Privedi sinove moje iz daljave in hčere moje od kraja zemlje, vsakega, ki se imenuje po imenu mojem, ki sem ga ustvaril v slavo svojo, ki sem ga upodobil in naredil! Vi ste priče moje, govori GOSPOD, in hlapec moj, ki sem ga izvolil: [. . .] To ljudstvo, ki sem si ga izobrazil, bo pripovedovalo hvalo mojo.« (Izaija 43:1, 3, 6, 7, 10, 21)
4 Izraelci naj bi kot ljudstvo, ki se je imenovalo po Jehovovem imenu, pričevali o Njegovi vrhovnosti pred drugimi narodi. Bili naj bi ljudstvo, ‚ustvarjeno v Jehovovo slavo‘. ‚Pripovedovali naj bi Jehovovo hvalo‘ – druge naj bi seznanjali s tem, kako čudovito jih je Jehova reševal, in tako slavili njegovo sveto ime. Skratka, bili so narod prič za Jehova.
5. V kakšnem smislu so bili Izraelci posvečen narod?
5 V 11. stoletju pr. n. št. je kralj Salomon nakazal, da je Jehova naredil Izrael za posebno ljudstvo. V molitvi k Jehovu je dejal: »Ti si jih odločil sebi v dediščino izmed vseh ljudstev zemlje.« (1. kraljev 8:53) V posebnem odnosu z Jehovom so bili Izraelci tudi kot posamezniki. Nekoč prej jim je Mojzes dejal: »Sinovi ste GOSPODU, svojemu Bogu: [. . .] Zakaj sveto ljudstvo si GOSPODU, svojemu Bogu.« (5. Mojzesova 14:1, 2) Mladim Izraelcem zato ni bilo treba posvetiti življenja Jehovu. Člani Božjega posvečenega naroda so bili že ob rojstvu. (Psalm 79:13; 95:7) Zaradi zaveze, ki je povezovala Izraelce in Jehova, se je vsak nov rod poučeval o Jehovovih zakonih in bil dolžan po njih živeti. (5. Mojzesova 11:18, 19)
Lahko so se odločili
6. Glede česa so se morali odločiti posamezni Izraelci?
6 Čeprav so bili Izraelci rojeni v posvečenem narodu, pa se je moral vsak posameznik osebno odločiti, ali bo služil Bogu. Preden so vstopili v Obljubljeno deželo, jim je Mojzes dejal: »Za priči proti vam kličem danes nebo in zemljo. Predložil sem ti danes življenje in smrt, blagoslov in prokletstvo: izvoli si torej življenje, da bi živel ti in zarod tvoj, da ljubiš GOSPODA, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga oklepaš; zakaj v tem je tvoje življenje in podaljšanje tvojih dni, da bi prebival v deželi, za katero je GOSPOD prisegel očetom tvojim, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jim jo da.« (5. Mojzesova 30:19, 20) Izraelci so se torej morali osebno odločiti, da bodo ljubili Jehova, poslušali njegov glas in se ga oklepali. Ker so imeli svobodno voljo, so morali sprejeti tudi posledice svoje odločitve. (5. Mojzesova 30:16–18)
7. Kaj se je zgodilo po tem, ko je umrl rod, v katerem je živel Jozue?
7 To, kakšne so bile posledice, če so bili Izraelci zvesti ali pa nezvesti, lahko lepo vidimo iz obdobja sodnikov. Pred tem obdobjem so posnemali Jozuetov dober zgled in bili za to blagoslovljeni. »Ljudstvo je služilo GOSPODU, dokler je živel Jozue in starejšine, ki so še po Jozuetu živeli, ki so bili videli vse veliko delo GOSPODOVO, ki ga je storil za Izraela.« Vendar je kmalu po Jozuetovi smrti »nastopil drug rod, ki ni poznal GOSPODA, ne del njegovih, ki jih je bil storil za Izraela. In sinovi Izraelovi so počenjali, kar je bilo hudo v očeh GOSPODOVIH.« (Sodniki 2:7, 10, 11) Nov, neizkušen rod očitno ni cenil svoje dediščine, da so člani posvečenega naroda, za katerega je Bog Jehova v preteklosti storil mogočna dejanja. (Psalm 78:3–7, 10, 11)
Posvetitev se kaže v življenju
8., 9. a) S čim so lahko Izraelci pokazali, da so posvečeni Jehovu? b) Kako so bili nagrajeni tisti, ki so darovali prostovoljne žrtve?
8 Jehova je dal svojemu ljudstvu veliko priložnosti, da pokaže, da je njemu posvečen narod. Njegova Postava je na primer zajemala žrtve oziroma daritve, ki so bile obvezne, in druge, ki so bile prostovoljne. (Hebrejcem 8:3) Žgalna daritev, jedilna daritev in občestvena daritev so denimo bile prostovoljne – Jehovu so jih darovali, da bi si pridobili njegovo naklonjenost in da bi izrazili hvaležnost. (3. Mojzesova 7:11–13)
9 Te prostovoljne žrtve so Jehovu ugajale. Za žgalno in jedilno daritev je bilo rečeno, da sta »v prijeten duh GOSPODU«. (3. Mojzesova 1:9; 2:2) Pri občestveni daritvi so kri in tolščo žrtvovane živali darovali Jehovu, meso pa sta pojedla duhovnik in darovalec. To je bil torej simboličen obrok, ki je označeval miroljuben odnos z Jehovom. V Postavi je zapisano: »Ko darujete mirovno daritev GOSPODU, darujte tako, da boste milo sprejeti.« (3. Mojzesova 19:5) Čeprav so bili Izraelci Jehovu posvečeni že z rojstvom, je Jehova tiste, ki so s prostovoljnimi daritvami pokazali, da jim ta posvetitev zares nekaj pomeni, ‚milo sprejel‘ in jih bogato blagoslovil. (Malahija 3:10)
10. Kako je Jehova izrazil svoje nezadovoljstvo nad Izraelci v Izaijevih in Malahijevih dneh?
10 Toda posvečeni narod Izraelcev je bil Jehovu pogosto nezvest. Jehova jim je po svojem preroku Izaiju rekel: »Nisi mi prinašal drobnice žgalnih darov svojih in z žrtvami svojimi me nisi častil. Nisem te tlačil, da mi služiš z jedilnim darom.« (Izaija 43:23) Poleg tega daritve, ki niso bile darovane prostovoljno in iz ljubezni, v Jehovovih očeh niso imele nobene vrednosti. Tri stoletja za Izaijem, v dneh preroka Malahija, so denimo darovali hibave živali. Zato jim je Malahija rekel: »Niste mi nič ugodni, pravi GOSPOD nad vojskami, in darila ne sprejmem milo iz roke vaše. [. . .] Prinašate, kar ste siloma vzeli, in hromo in bolno, in tako prinašate darilo. Ali naj to milo sprejmem iz roke vaše? pravi GOSPOD.« (Malahija 1:10, 13; Amos 5:22)
Posvečeni narod izgubi svojo prednost
11. Katera priložnost je bila dana Izraelu?
11 Ko so Izraelci postali Jehovu posvečen narod, jim je On obljubil: »Če boste resno poslušali glas moj in držali zavezo mojo, bodete moja dragotina pred vsemi narodi, kajti moja je vsa zemlja; in bodete mi kraljestvo duhovnikov in svet narod.« (2. Mojzesova 19:5, 6) Med njimi naj bi se pojavil obljubljeni Mesija in jim kot prvim dal priložnost, da postanejo člani vlade Božjega kraljestva. (1. Mojzesova 22:17, 18; 49:10; 2. Samuelova 7:12, 16; Luka 1:31–33; Rimljanom 9:4, 5) Toda velika večina Izraelcev ni živela v skladu s svojo posvetitvijo. (Matej 22:14) Mesija so zavrnili in na koncu ubili. (Apostolska dela 7:51–53)
12. Kateri Jezusovi izjavi pokažeta, da je Jehova Izraelce kot posvečen narod zavrgel?
12 Jezus je nekaj dni pred svojo smrtjo judovskim verskim voditeljem dejal: »Ali niste v Pismih nikoli brali ‚Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal glavni vogelnik. To je Jehovovo delo in je čudovito v naših očeh.‘? Zato vam govorim: Božje kraljestvo se vam bo vzelo in dalo narodu, ki rojeva njegove sadove.« (Matej 21:42, 43) Da bi jim pokazal, da jih je Jehova kot posvečen narod zavrgel, je Jezus rekel: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamenjaš tiste, ki so poslani k tebi. Kolikokrat sem hotel tvoje otroke zbrati, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti! Toda niste hoteli. Glejte! Vaša hiša je zapuščena in prepuščena vam.« (Matej 23:37, 38)
Nov posvečen narod
13. Kaj je napovedal Jehova v Jeremijevih dneh?
13 V dneh preroka Jeremija je Jehova glede svojega ljudstva napovedal nekaj novega. Takole beremo: »Glej, dnevi pridejo, govori GOSPOD, ko sklenem s hišo Izraelovo in s hišo Judovo novo zavezo; ne po zavezi, ki sem jo sklenil ž njih očeti v dan, ko sem prijel njih roko, da jih izpeljem iz dežele Egiptovske, katero mojo zavezo so sami prelomili, dasi sem jaz jim bil soprog, govori GOSPOD. Kajti to je zaveza, ki jo sklenem s hišo Izraelovo po tistih dnevih, govori GOSPOD: postavo svojo dam v njih osrčje in v srce jim jo zapišem, in bodem jim Bog in oni mi bodo ljudstvo.« (Jeremija 31:31–33)
14. Kdaj in na temelju česa je nastal Jehovov nov posvečen narod? Kdo je ta novi narod?
14 Temelj za to novo zavezo je bil položen leta 33 n. št., ko je Jezus umrl in pozneje predložil vrednost svoje prelite krvi Očetu. (Luka 22:20; Hebrejcem 9:15, 24–26) Da ta nova zaveza deluje, pa je postalo očitno z izlitjem svetega duha ob binkoštih leta 33 n. št. in z rojstvom novega naroda, ‚Božjega Izraela‘. (Galačanom 6:16; Rimljanom 2:28, 29; 9:6; 11:25, 26) Apostol Peter je v pismu maziljenim kristjanom objavil: »Vi pa ste ‚izbran rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za posebno last, da bi na vse strani razglašali odlike‘ tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito svetlobo. Nekdaj namreč niste bili ljudstvo, zdaj pa ste Božje ljudstvo.« (1. Petrovo 2:9, 10) Posebnega odnosa med Jehovom in mesenim Izraelom je bilo konec. Od leta 33 n. št. Jehova ni bil več naklonjen zemeljskemu Izraelu, temveč duhovnemu Izraelu, krščanski občini, ‚narodu, ki rojeva sadove‘ Mesijanskega kraljestva. (Matej 21:43)
Osebna posvetitev
15. H kakšnemu krstu je Peter spodbudil svoje poslušalce ob binkoštih leta 33 n. št.?
15 Od binkošti leta 33 n. št. se je moral vsak posameznik, Jud ali Nejud, Bogu osebno posvetiti in se krstiti »v imenu Očeta in Sina in svetega duha«. * (Matej 28:19) Ob binkoštih je apostol Peter Judom in spreobrnjencem, ki so sprejeli to, kar je učil, dejal: »Pokesajte se in naj se vsak izmed vas dá krstiti v imenu Jezusa Kristusa, da vam bodo odpuščeni grehi, in prejeli boste brezplačni dar, namreč sveti duh.« (Apostolska dela 2:38) Ti Judje in spreobrnjenci s svojim krstom niso pokazali samo, da so svoje življenje posvetili Jehovu, temveč tudi, da sprejemajo Jezusa kot tistega, po katerem jim bo Jehova odpustil grehe. Priznati so ga morali za Jehovovega Velikega duhovnika in za svojega Voditelja, Glavo krščanske občine. (Kološanom 1:13, 14, 18)
16. Kako so v Pavlovih dneh prav naravnani posamezniki – Judje in Nejudje – postali del duhovnega Izraela?
16 Leta kasneje je apostol Pavel dejal: »Najprej [sem] tem v Damasku in nato še onim v Jeruzalemu in po vsej judejski deželi, pa tudi narodom prinesel sporočilo, naj se pokesajo in spreobrnejo k Bogu, tako da opravljajo dela, ki sodijo h kesanju.« (Apostolska dela 26:20) Potem ko je Pavel prepričal ljudi – Jude in Nejude – da je bil Jezus res Kristus oziroma Mesija, jim je pomagal, da so se posvetili in dali krstiti. (Apostolska dela 16:14, 15, 31–33; 17:3, 4; 18:8) Ko so se ti novi učenci spreobrnili k Bogu, so postali člani duhovnega Izraela.
17. Katero pečatenje se bliža svojemu koncu in katero drugo delo hitro napreduje?
17 Sedaj se vse bolj približuje končno zapečatenje preostanka duhovnih Izraelcev. Ko bo končano, bodo ‚štirje angeli‘, ki zadržujejo uničevalne vetrove »velike stiske«, te lahko spustili. Do takrat pa zbiranje ‚velike množice‘, ki upa, da bo večno živela na zemlji, hitro napreduje. Te »druge ovce« se svobodno odločijo, da bodo verovale v ‚Jagnjetovo kri‘, in svojo posvetitev Jehovu simbolizirajo s krstom. (Razodetje 7:1–4, 9–15; 22:17; Janez 10:16; Matej 28:19, 20) Med njimi je mnogo mladih, ki so jih vzgojili krščanski starši. Če tudi ti odraščaš v krščanskem domu, boš verjetno z zanimanjem prebral naslednji članek.
[Podčrtna opomba]
Za ponovitev
• Zakaj se mladim Izraelcem ni bilo treba osebno posvetiti Jehovu?
• Kako so lahko Izraelci pokazali, da so posvečeni Bogu?
• Zakaj je Jehova zavrgel Izraelce, da niso bili več njemu posvečen narod, in s kom jih je nadomestil?
• Kaj so po binkoštih leta 33 n. št. morali storiti tako Judje kot Nejudje, če so želeli postati člani duhovnega Izraela?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 21]
Izraelci so se že rodili kot člani Božjega izbranega naroda
[Slika na strani 23]
Vsak Izraelec se je moral sam odločiti, da bo služil Bogu
[Slika na strani 23]
Izraelci so lahko s prostovoljnimi daritvami pokazali, da ljubijo Jehova
[Slika na strani 25]
Po binkoštih leta 33 n. št. so se morali Kristusovi sledilci osebno posvetiti Bogu, in to simbolizirati s krstom