»Pokorni moramo biti Bogu, in ne ljudem«

‚Naš Bog nas more osvoboditi‘

DOGODEK naj bi bil veličasten. Na ravnini Dura, očitno blizu mesta Babilon, so postavili ogromno podobo iz zlata. Posvetili naj bi jo med posebno slovesnostjo, na katero so bili povabljeni visoki uradniki. Od njih se je pričakovalo, da se ji bodo priklonili ob zvoku cele vrste glasbil. Babilonski kralj Nebukadnezar je odredil, da bo vsak, ki ne bo častil podobe, umrl v razbeljeni peči. Le kdo bi si drznil nasprotovati ukazu, naj časti podobo!

Na presenečenje vseh navzočih pa se trije bogaboječi častilci Jehova – Sadrah, Mesah in Abednego – niso priklonili. Vedeli so, da bi s tem ravnali zoper svojo izključno vdanost Bogu Jehovu. (5. Mojzesova 5:8–10, NW) Ko so morali pojasniti svoje neomajno stališče, so Nebukadnezarju neustrašno dejali: »Če nas naš Bog, ki ga častimo, more osvoboditi, nas bo rešil tudi iz goreče, ognjene peči in iz tvoje roke, o kralj. Pa čeprav ne, vedi, o kralj, da ne bomo častili tvojih bogov in ne bomo molili zlate podobe, ki si jo postavil.« (Daniel 3:17, 18, SSP)

Trije Hebrejci, ki so jih vrgli v razbeljeno peč, so bili rešeni le po čudežu. Bog je poslal angela in zaščitil svoje zveste služabnike. Toda oni so se že prej odločili, da raje umrejo, kot da bi bili neposlušni Jehovu. * Bili so v podobnih okoliščinah kakor apostoli Jezusa Kristusa, ki so več kot šest stoletij kasneje pred judovskim vrhovnim sodiščem izjavili: »Pokorni moramo biti Bogu, in ne ljudem.« (Apostolska dela 5:29)

Bistven pouk za nas

Sadrah, Mesah in Abednego so dobri zgledi vere, poslušnosti in zvestovdanosti. Trije Hebrejci so verovali v Jehova. Njihova svetopisemsko šolana vest jim ni dovolila sodelovati pri nobenem krivem čaščenju podob ali nacionalnih simbolov. Današnji kristjani prav tako povsem zaupajo pravemu Bogu. Vodi jih po Bibliji šolana vest in ne sodelujejo pri krivem čaščenju ali običajih, ki kršijo Božje zakone in načela.

Trije zvesti Hebrejci so zaupali Jehovu in se niso želeli odreči svoji poslušnosti Bogu, pa čeprav bi v zameno dobili priznanje, položaj ali slavo v babilonskem imperiju. Ti mladi možje so bili raje pripravljeni trpeti in umreti, kakor da bi zapravili svoj odnos z Bogom. Tako kot že Mojzes pred njimi, so bili ‚stanovitni, kakor da bi videli Nevidnega‘. (Hebrejcem 11:27) Bodisi da jih Jehova reši smrti ali ne, jim je bilo bolj pomembno ohraniti značajnost do Boga kot pa sklenili kompromis in si ohraniti življenje.  Očitno apostol Pavel meri na njihov zgled, ko omenja zveste, ki so »pogasili moč ognja«. (Hebrejcem 11:34) Takšno vero in poslušnost kažejo tudi današnji Jehovovi služabniki, ki se spoprijemajo s preizkušnjami značajnosti.

Iz izkušnje Sadraha, Mesaha in Abednega se tudi naučimo, da Bog nagradi ljudi, ki so mu zvesti. Psalmist je pel: »GOSPOD [. . .] ne zapušča svojih zvestih.« (Psalm 37:28, SSP) Danes od Boga ne moremo pričakovati, da nas bo po čudežu rešil, tako kot je tri Hebrejce. Vendar smo lahko prepričani, da bo naš nebeški Oče priskrbel pomoč v vsakršnih težavah, ki nas doletijo. Bog lahko problem odstrani, nam da moč za vztrajanje ali pa nas po svoji obljubi obudi, če bomo le ostali značajni do smrti. (Psalm 37:10, 11, 29; Janez 5:28, 29) Vera, poslušnost in zvestovdanost zmagajo vsakokrat, kadar ostanemo v preizkušnji značajnosti poslušni Bogu in ne človeku.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 9]

ALI STE VEDELI?

• Trije Hebrejci so se s to preizkušnjo značajnosti spoprijeli v svojih poznih 20-ih letih.

• Očitno so Babilonci peč segreli, kolikor se je le dalo. (Daniel 3:19)