Življenjska zgodba

Naša družina – končno združena!

PRIPOVEDUJE SUMIKO HIRANO

Odkrila sem najboljšo pot, kar jih človek v življenju lahko ubere, in želela sem, da bi po njej hodil tudi moj mož. Preden se je to zgodilo, je preteklo dvainštirideset let.

Z MOŽEM sva se poročila leta 1951, ko mi je bilo 21 let. V štirih letih sta se nama rodila dva sinova in moje življenje je bilo v vseh pogledih videti blagoslovljeno.

Nekoč leta 1957 mi je moja starejša sestra povedala, da jo obiskuje neka misijonarka Jehovovih prič. Čeprav je bila budistka, je z misijonarko pričela preučevati Biblijo in me spodbudila, naj začnem preučevati tudi jaz. Bila sem za to. Ker sem obiskovala protestantsko cerkev, sem menila, da bom Jehovovim pričam znala pokazati njihovo zmoto – vsaj tako sem si mislila.

Kmalu sem odkrila, kako slabo poznam Biblijo. Misijonarko sem morala vprašati: »Kdo je Jehova?« Tega imena v svoji cerkvi nisem še nikdar slišala. Misijonarka Daphne Cooke (kasneje Pettitt) mi je rekla, naj poiščem Izaija 42:8, kjer jasno piše, da je Jehova ime Vsemogočnega Boga. Daphne je na vsa moja vprašanja odgovorila z Biblijo.

Ista vprašanja sem postavila svojemu duhovniku. Dejal mi je: »Spraševati je greh. Samo verjemi temu, kar ti rečemo.« Čeprav sem menila, da ni narobe postavljati vprašanj, sem pol leta vsako nedeljo dopoldan šla v cerkev, popoldan pa obiskala shod Jehovovih prič.

Kako je preučevanje Biblije vplivalo na moj zakon

To, kar sem spoznavala iz Biblije, me je tako navdušilo, da sem o tem govorila svojemu  možu Kazuhiku. Po vsakem preučevanju in shodu sem mu povedala, kaj sem se naučila. Zato je med nama zavel »hladen veter«. Ni hotel, da bi postala Jehovova priča. Vendar me je preučevanje Biblije navdajalo s tolikšnim zadovoljstvom, da sem pouk nadaljevala in se še naprej družila s Pričami.

Preden sem se zvečer odpravila na shod, sem Kazuhiku pripravila njegovo najljubšo hrano, vendar je raje začel hoditi v restavracijo. Ko sem se po shodu vrnila domov, je bil slabe volje in se ni hotel pogovarjati. Po dveh ali treh dneh se mu je razpoloženje izboljšalo, tedaj pa je že napočil čas za naslednji shod.

Približno takrat sem zbolela za tuberkulozo, boleznijo, ki je v moževi družini že vzela nekaj življenj. Kazuhiko je postal zelo zaskrbljen zame in mi rekel, da bom lahko potem, ko se bom pozdravila, počela vse, kar bom želela. Moja edina prošnja je bila, naj bo prizanesljiv do tega, da vsak teden obiskujem shode. Strinjal se je.

Okrevala sem šest mesecev in medtem intenzivno preučevala Biblijo. V naukih Jehovovih prič sem iskala nedoslednost in si pri tem mislila, da bom nehala preučevati, če bom našla že eno samo neskladje. Ničesar nisem mogla najti. Namesto tega sem povsem jasno sprevidela zablode protestantske cerkve. Spoznala sem, da je Jehova ljubeč in pravičen, ter uvidela, da je koristno živeti v skladu z njegovimi zakoni.

Potem ko sem ozdravela, je mož držal svojo besedo in ni nasprotoval temu, da hodim na shode. Duhovno sem napredovala in se maja 1958 krstila ter tako postala Jehovova priča. Hrepenela sem po tem, da bi se mi pri čaščenju pravega Boga pridružila tudi družina.

Svojima otrokoma pomagam duhovno napredovati

Moja sinova sta sicer vedno hodila z menoj na shode in oznanjevanje, vendar sem njun resnični napredek lahko razbrala iz nekaterih dogodkov, ki so se pripetili. Nekoč se je moj šestletni sin Masahiko igral pred hišo. Zaslišala sem močan hrup in vreščanje. Soseda je planila v našo hišo in vpila, da je mojega sina povozil avtomobil. Ali je mrtev? Ko sem oddrvela ven, sem se skušala na silo umiriti. Pogled na njegovo uničeno kolo me je pretresel, potem pa sem ga videla, kako hodi proti meni, skorajda nepoškodovan. Oklenil se me je in dejal: »Mami, Jehova mi je pomagal, a ne?« To, da je bil živ in da sem slišala te čudovite besede, me je spravilo v jok.

Nekoč drugič je na oznanjevanju neki starejši moški vzrojil: »Ja kaj pa počnete, da majhnega otroka takole vlačite naokoli? Prav smili se mi!« Še preden sem mu lahko odgovorila, je osemletni Tomojoši dejal: »Gospod, moja mami me ne sili, da oznanjujem. To delam zato, ker želim služiti Jehovu.« Ostareli gospod je ostrmel in ostal čisto brez besed.

Moja sinova sta bila v duhovnem pogledu siroti brez očeta. Odgovornost, da ju poučujem  o biblijskih resnicah, je bila na mojih ramenih, čeprav sem se še sama imela veliko naučiti. Privzgajala sem si ljubezen, vero in gorečnost ter se trudila, da bi bila dečkoma dober zgled. Vsak dan sem se pred njima zahvaljevala Jehovu. Pripovedovala sem jima o svojih doživetjih z oznanjevanja. To jima je bilo v spodbudo. Ko so ju kasneje vprašali, zakaj sta postala pionirja oziroma polnočasna oznanjevalca Jehovovih prič, sta odgovorila: »Videla sva, kako je pioniranje osrečevalo najino mamo, in tudi sama sva želela biti srečna.«

Zelo sem pazila na to, da nisem omalovažujoče govorila o njunem očetu ali komer koli iz občine. Zavedala sem se, da bi lahko z negativnim govorjenjem nanju škodljivo vplivala. Otroka najbrž ne bi izgubila spoštovanja le do tistega, na katerega bi pripombe letele, ampak tudi do tega, ki bi jih izrekel.

Premagovanje ovir na poti do napredka

Leta 1963 smo se zaradi moževe službe preselili na Tajvan. Mož mi je rekel, da bom svoji družini nakopala probleme, če bom oznanjevala tamkajšnji japonski skupnosti. Poslali bi nas nazaj na Japonsko in s tem bi moževo podjetje zašlo v težave. Hotel nas je izolirati od drugih Prič.

Na Tajvanu, kjer so vsi shodi potekali v kitajščini, so nas Priče prisrčno sprejeli. Odločila sem se, da se bom naučila kitajsko, tako da bom namesto Japoncem lahko oznanjevala domačinom. S tem bi se lahko ognila težavam, ki mi jih je omenil mož.

S Pričami na Tajvanu smo spletli prijateljsko vez, in to nam je vlilo novih moči. Misijonarja Harvey in Kathy Logan sta nam bila v neizmerno pomoč. Brat Logan je mojima fantoma postal duhovni oče. Pokazal jima je, da Jehovov služabnik nikakor nima neizprosnega in nesrečnega življenja. Prepričana sem, da sta se sinova ravno med bivanjem na Tajvanu odločila, da bosta služila Jehovu.

Tomojoši in Masahiko sta hodila v ameriško šolo in se tam naučila tako angleščine kot kitajščine. Ta izobrazba jima je prišla prav pri nadaljnjem služenju pravemu Bogu. Jehovu sem iz dna srca hvaležna, da je to, kar bi bilo za nas lahko težek čas v življenju, spremenil v obdobje trajnih blagoslovov. Po treh letih in pol, ki smo jih preživeli na Tajvanu in jih ne bomo nikdar pozabili, smo se vrnili na Japonsko.

Fanta sta bila tedaj že v najstniških letih in sta vedno bolj težila k neodvisnosti. Z njima sem se ure in ure pogovarjala o svetopisemskih načelih in Jehova jima je pomagal prebroditi težke čase. Tomojoši je po končani  srednji šoli stopil v vrste pionirjev. V prvih letih pioniranja je pomagal štirim ljudem, da so napredovali do posvetitve in krsta. Masahiko je šel po bratovih stopinjah in takoj po srednji šoli začel pionirati. V prvih štirih letih je štirim mladim ljudem pomagal, da so postali Priče.

Nato pa je Jehova moja otroka še bolj blagoslovil. Tomojoši je preučeval z nekim moškim, čigar ženi sem pred tem pomagala spoznati biblijsko resnico. Tudi njuni dve hčeri sta postali Priči. Kasneje se je Tomojoši poročil s starejšo, Nobuko, medtem ko se je Masahiko oženil z mlajšo, Masako. Tomojoši in Nobuko sedaj služita na svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku. Masahiko in Masako pa misijonarita v Paragvaju.

Postopne spremembe pri možu

Vsa ta leta je bil moj mož do naše vere videti brezbrižen, vendar smo opazili nekatere malenkosti, ki so nakazovale, da se spreminja. Ko so mi drugi nasprotovali, je branil moje verovanje in pravzaprav zagovarjal biblijsko resnico, ne da bi se tega sploh zavedal. Pričam, ki so potrebovali pomoč, je gmotno pomagal. V kratkem govoru na poroki enega od najinih sinov je dejal: »Poučevati ljudi, da bi izbrali pravo pot v življenju, je najplemenitejše delo, kar jih je, a hkrati tudi najtežje. Moja sinova in njuni ženi so si to najtežje delo izbrali za svojo življenjsko pot. Prosim, pomagajte jim.« Vsi ti dogodki so me navedli na misel, da se nam bo pri služenju Jehovu zagotovo pridružil.

Poskrbela sem, da so nas na domu obiskovali Sopriče. Kazuhika sem vabila na krščanske shode in zbore pa tudi na slovesnost v spomin na Kristusovo smrt. Kadar mu je služba to dopuščala, je prišel, čeprav nerad. Večkrat sem mislila, da bo morda sprejel biblijski pouk, zato sem k nam domov vabila krščanske starešine. Vendar ni hotel preučevati. Spraševala sem se, kaj je narobe.

Na misel so mi prišle besede apostola Petra: »Tako se tudi žene podrejajte svojim možem, da bi jih, če kateri niso poslušni besedi, pridobile brez besed, s svojim vedenjem, ker bodo na lastne oči videli vaše čisto vedenje in globoko spoštovanje.« (1. Petrovo 3:1, 2) Ugotovila sem, da tega nasveta nisem vedno upoštevala. Da bi ga lahko povsem udejanjala, sem morala duhovno napredovati.

Leta 1970 sem začela pionirati s ciljem, da bi si izboljšala duhovnost. Minilo je 10 let in nato 20. Pri svojem možu še vedno nisem opazila nobene razlike, kar se tiče duhovnosti. Neka biblijska učenka je nekoč dejala: »Najbrž mora biti težko, da pomagaš drugim ljudem, lastnemu možu pa ne moreš pomagati.« To me je potrlo, vendar se nisem vdala.

V poznih 1980-ih se je najinim staršem življenje počasi iztekalo. To, da sem zanje skrbela in hkrati opravljala še druge dolžnosti, je bilo izčrpavajoče in stresno. Obojni starši so dolga leta nasprotovali moji veri v Jehova, vendar sem jim skušala dajati kar največ ljubezni. Moja 96-letna mama mi je tik pred svojo smrtjo rekla: »Sumiko, če bom obujena od mrtvih, se bom pridružila tvoji religiji.« Spoznala sem, da moj trud ni bil zaman.

Vse to, kar sem storila za najine starše, pri možu ni ostalo neopaženo. V znak hvaležnosti je začel redno obiskovati shode. To je počel več let, vendar ni bilo opaziti nobenega pravega duhovnega napredka. Še naprej sem se trudila, da bi mu ugajala. K nama domov na kosilo sem vabila njegove prijatelje in celo poslovne partnerje iz tujine. Pridružila sem se mu pri dejavnostih, ki jih je rad počel v prostem času. Ko se je zahtevano število ur za pionirsko službo zmanjšalo, sem začela z njim preživljati še več časa.

Z upokojitvijo nastopi sprememba

Mož se je upokojil leta 1993. Sedaj, sem si mislila, bo končno imel čas za preučevanje Biblije. Vendar mi je dejal, da bi bilo bogokletno,  če bi Boga častil samo zato, ker ima čas. Pripomnil je še, da bo Boga začel častiti takrat, ko ga bo na to navedlo njegovo srce, zato naj ga ne silim.

Nekega dne me je Kazuhiko vprašal, ali bi sedaj preostanek svojega življenja lahko posvetila njemu. To me je zabolelo, saj sem zanj delala vse, kar je bilo v moji moči, že odkar sem se z njim poročila. Tako zelo sem se trudila, da bi ga osrečila, on pa je menil, da sem živela bolj za Jehova kakor zanj. Ko sem o tem nekoliko razmislila, sem mu rekla, da zanj ne morem storiti nič več od tega, kar že delam. Če pa bi se mi on pridružil pri tem, kar počnem, bi lahko skupaj začela graditi čudovito novo življenje, ki ne bi trajalo samo nekaj nadaljnjih let, ampak vso večnost. Mož mi na to več dni ni odgovoril. Nazadnje pa me je vprašal: »Ali boš torej z menoj preučevala Biblijo?« Vsakič ko se spomnim teh besed, mi srce poskoči od veselja.

Sprva sem se dogovorila, da bi z možem preučeval neki krščanski starešina, vendar mi je mož dejal: »Z nikomer drugim ne bom preučeval, razen s tabo.« Torej sva od takrat naprej vsak dan imela biblijski pouk. Glede na to, da hodim v kitajsko govorečo občino in da mož tekoče govori kitajsko, sva preučevala v tem jeziku. Poleg tega sva v manj kot letu dni skupaj prebrala celotno Biblijo.

Medtem sta se neki starešina in njegova žena iz kitajsko govoreče občine zavzela za naju. Čeprav sta mlajša od najinih otrok, smo postali dobri prijatelji. Za moža pa so se nadvse zanimali tudi mnogi drugi Priče. Izkazovali so nama gostoljubnost in se s Kazuhikom pogovarjali tako, kakor da bi bil njihov oče. To ga je zelo osrečilo.

Neki par iz občine nama je nekoč poslal vabilo na svojo poroko in ga naslovil na mojega moža. Bil je globoko ganjen, da sta ga priznala za poglavarja družine, zato se je odločil, da se bo poroke udeležil. Kmalu je s Pričami navezal prijateljski stik in začel preučevati Biblijo z nekim krščanskim starešinom. Zaradi biblijskega pouka, obiskovanja shodov in ljubezni, ki mu jo je izkazovala občina, je dobro duhovno napredoval.

Družina končno združena

Decembra 2000 se je mož krstil v znak svoje posvetitve Jehovu. Sinova in njuni ženi so pripotovali iz oddaljenih krajev, da bi videli ta sodobni »čudež«. Na to smo čakali 42 let, toda naša družina je danes končno združena.

Z možem sedaj vsako jutro razpravljava o svetopisemskem stavku za tisti dan in skupaj bereva Biblijo. Vsak dan uživava v duhovnih pogovorih in sodelujeva pri duhovnih dejavnostih. Mož sedaj v občini služi kot strežni služabnik in je pred nedavnim imel javni biblijski govor v kitajščini. Jehovu se zahvaljujem, da nas je združil. Skupaj z vsemi tistimi, ki so mi blizu in mi veliko pomenijo, se veselim, da bom lahko vso večnost poveličevala Jehovovo ime in podpirala njegovo vrhovnost.

[Zemljevid na strani 13]

(Lega besedila – glej publikacijo)

KITAJSKA

SEVERNA KOREJA

JUŽNA KOREJA

Japonsko morje

JAPONSKA

Tokio

Vzhodnokitajsko morje

TAJVAN

Tajpej

[Slika na strani 12]

S svojo družino leta 1958. Tistega leta sem se krstila.

[Slika na strani 13]

Ko smo se iz Tokia preselili v Tajpej, so nas duhovno krepili prijatelji, denimo Harvey in Kathy Logan

[Slika na strani 15]

Danes je moja družina združena v pravem čaščenju