Življenjska zgodba

Jehova mi pri premagovanju izzivov stoji ob strani

PRIPOVEDUJE DALE IRWIN

»OSEM NE BO VEČ ZA ZABAVO, SAJ BO S ČETVORČKI DELA ČEZ GLAVO!« Takšen je bil naslov članka v časopisu, ki je naznanil, da se bo naša družina, ki je že imela štiri dekleta, povečala še za četvorčke. V mladosti se nisem imel namena niti poročiti, kaj šele da bi imel otroke. Naenkrat pa sem postal oče osmih otrok!

RODIL sem se leta 1934 v Mareebi v Avstraliji. Bil sem najmlajši od treh otrok. Naša družina se je kasneje preselila v Brisbane in tam je mama poučevala v nedeljski šoli metodistične cerkve.

Na začetku leta 1938 je lokalni časopis poročal, da bodo Josephu F. Rutherfordu, ki je bil na svetovnem sedežu Jehovovih prič, morda zavrnili prošnjo za vstop v Avstralijo. »Zakaj so takšni do njega?« je mama vprašala Pričo, ki nas je zatem obiskala. Priča ji je pojasnila: »Ali ni Jezus dejal, da bodo njegove sledilce preganjali?« Mama je sprejela knjižico z naslovom Cure, v kateri so bile jasno razložene razlike med pravo in krivo religijo. * Knjižica je nanjo naredila takšen vtis, da je nas otroke naslednjo nedeljo vzela s sabo na shod Jehovovih prič. Na začetku je oče močno nasprotoval, toda občasno je mami napisal biblijska vprašanja, ki jih je nato izročila enemu od bratov. Brat pa ji je napisal svetopisemske odgovore za očeta.

Neke nedelje je oče šel z nami na sestanek, ker je želel izraziti svoje nezadovoljstvo nad Pričami. Toda po pogovoru s potujočim  nadzornikom, ki je ravno takrat obiskal občino, je spremenil svoje mnenje in celo dovolil, da smo se pri nas doma zbirali za tedensko preučevanje Biblije, na katerega so prihajali tudi zainteresirani posamezniki iz naše soseščine.

Septembra leta 1938 sta se krstila starša. Otroci pa smo se krstili decembra leta 1941 na zborovanju za vso državo, ki je bilo v Hargreave Parku v Sydneyju, v Novem Južnem Walesu. Star sem bil sedem let. Odtlej sem redno oznanjeval skupaj s starši. V tistih dneh smo Priče na oznanjevanju od vrat od vrat nosili prenosljive gramofone in stanovalcem predvajali posnete biblijske govore.

Od takratnih Prič mi je ostal živo v spominu Bert Horton. Imel je avtomobil z ozvočenjem – avtomobil, ki je bil opremljen z močnim ojačevalcem in velikim zvočnikom na strehi. Oznanjevanje z Bertom je bilo vznemirljivo, še posebej za fanta mojih let. Ko sva denimo z vrha hriba predvajala biblijski govor, sva pogosto videla, da se nama približuje policijski avto. Bert je hitro izklopil gramofon, odpeljal kilometre daleč na drug hrib in predvajal še en posnetek. Bert in drugi zvestovdani in hrabri bratje so mi bili pravi zgled zaupanja v Jehova in poguma. (Matej 10:16)

Ko sem bil star 12 let, sem po pouku sam redno oznanjeval. Nekega dne sem tako srečal družino Adshead. Sčasoma so starša, njunih osem otrok in veliko vnukov spoznali resnico. Hvaležen sem Jehovu, ker mi je še kot fantiču dal priložnost, da sem tej dobri družini predstavil biblijsko resnico. (Matej 21:16)

Službene prednosti v mladosti

Pri 18 letih sem stopil v polnočasno pionirsko službo in bil dodeljen v Maitland, Novi Južni Wales. Leta 1956 so me povabili, da bi služil v avstralskem podružničnem uradu v Sydneyju. Od 20 članov osebja je bila tretjina takšnih, ki upajo, da bodo s Kristusom vladali v njegovem nebeškem Kraljestvu – maziljencev. Delati skupaj z njimi je bila velika prednost! (Luka 12:32; Razodetje 1:6; 5:10)

Moja odločenost, da ostanem samski, se je razblinila, ko sem spoznal Judy Helberg, privlačno pionirko, ki so jo začasno povabili v podružnični urad, da bi mi pomagala pri nekem velikem projektu. Z Judy sva se zaljubila in dve leti kasneje poročila. Nato sva stopila v okrajno delo, kar je pomenilo, da sva vsak teden obiskala eno od občin Jehovovih prič, da bi spodbudila brate in sestre.

Leta 1960 je Judy rodila najino prvo hčer Kim. Danes bi to pomenilo, da bi moral prenehati z okrajnim delom in se nekje ustaliti. Toda na najino veliko presenečenje so naju povabili, da še naprej obiskujeva občine. Potem ko sva glede tega veliko molila, sva sprejela povabilo in v naslednjih sedmih mesecih smo s Kim prepotovali z avtobusom, letalom in vlakom 13.000 kilometrov, saj sva služila v oddaljenih občinah po Queenslandu in Severnem teritoriju. Takrat nisva imela svojega avtomobila.

 Vedno sva stanovala pri bratih in sestrah. Ker so v tistih dneh zaradi tropskega podnebja spalnice običajno imele zavese namesto vrat, je bil za naju še dodaten izziv, kadar je Kim ponoči jokala. Odgovornost, da skrbiva za otroka in obenem za zaupano delo, je bila na koncu prevelika. Zato sva se naselila v Brisbanu in pričel sem delati kot črkoslikar. Dve leti po Kiminem rojstvu je privekala na svet še druga hči, Petina.

Spoprimemo se s tragedijo

Leta 1972, ko sta bili hčeri stari 12 in 10 let, je Judy umrla zaradi Hodgkinove bolezni, neke vrste limfoma. Ta izguba je bila za našo družino skoraj neznosna. Toda med Judyjino boleznijo in po njeni smrti nas je Jehova tolažil po svoji Besedi, svetem duhu in bratovščini. Okrepila pa nas je tudi revija Stražni stolp, ki je izšla ravno po njeni smrti. V njej je bil članek, ki je govoril o tem, kako se spoprijeti z osebnimi preizkušnjami, tudi z izgubo ljubljene osebe, in kako so lahko preizkušnje za nas priložnost, da razvijemo bogovšečne lastnosti, kot so zdržljivost, vera in značajnost. * (Jakob 1:2–4)

Po Judyjini smrti smo se s hčerama zelo zbližali. Vendar moram priznati, da mi ni bilo lahko izpolnjevati vloge obeh, očeta in matere. Toda moji čudoviti hčeri sta mi pri tem zelo pomagali.

Ponovna poroka in povečana družina

Pozneje sem se ponovno poročil. Z drugo ženo Mary imava precej skupnega. Tudi njen prejšnji soprog je umrl zaradi Hodgkinove bolezni. Poleg tega ima tudi ona iz prvega zakona dve hčeri Colleen in Jennifer. Colleen je približno tri leta mlajša od Petine. Tako so bile takrat, ko sem se ponovno poročil, v naši družini štiri hčere, stare 14, 12, 9 in 7 let.

Z Mary sva se dogovorila, da bo na začetku vsak od naju discipliniral svoji biološki hčeri, dokler se ne bosta počutili tako domače, da bosta lahko sprejeli vodstvo krušnega starša. V najinem odnosu moža in žene sva z Mary imela dve pomembni pravili. Eno je bilo, da najinih nesoglasij nisva nikoli reševala pred otroci, drugo pa to, da sva se v skladu s tem, kar piše v Pismu Efežanom 4:26, o problemih pogovarjala tako dolgo, dokler jih nisva rešila – četudi je to trajalo več ur!

Vsi smo se presenetljivo dobro prilagodili življenju v družini s krušnimi starši, toda spomini na ljubljene, ki so umrli, niso zbledeli čez noč. Ponedeljek zvečer je bil denimo za Mary »večer solza«. Po družinskem pouku, ko so hčere šle spat, so Mary pogosto premagala sicer potlačena čustva.

Mary je želela, da imava tudi midva svojega otroka. Žal je prvega otroka izgubila zaradi spontanega splava. Ko je znova zanosila, nas je čakalo veliko presenečenje. Ultrazvok je pokazal, da ne bomo dobili samo enega otroka, ampak kar štiri! Vzelo mi je sapo! Star sem bil 47 let in kmalu bom oče osmih  otrok! Četvorčki so se rodili s carskim rezom 14. februarja 1982 v 32 tednu. Najprej se je rodil Clint in je tehtal 1,6 kilograma, nato Cindy z 1,9 kilograma, za njo Jeremy z 1,4 kilograma in nazadnje še Danette z 1,7 kilograma. Niti dva si nista bila podobna.

Po porodu je k meni pristopil zdravnik in se usedel poleg mene.

»Ali vas skrbi, kako boste skrbeli za otroke?« je vprašal.

»No, ja,« sem odgovoril, »zame je to kot pot v neznano.«

Besede, ki jih je izrekel zatem, so me zares presenetile in spodbudile.

»Vaši bratje in sestre iz občine vas ne bodo pustili na cedilu,« je rekel. »Samo kihnili boste in že vam bodo ponudili tisoč robčkov!«

Po zaslugi tega izjemnega porodničarja in njegove ekipe, so bili štirje razmeroma zdravi dojenčki po dveh mesecih doma.

Izzivi pri vzgoji četvorčkov

Da bi doma ohranila red, sva z Mary naredila 24-urni razpored. Štiri starejše hčere so bile pestunje in s tem v veliko pomoč. Za resnične so se izkazale tudi zdravnikove besede – samo »kihnili« smo in že so nam bratje in sestre iz občine priskočili na pomoč. Nekoliko pred tem je dolgoletni prijatelj John MacArthur organiziral, da so bratje in sestre, ki so bili vešči različnih poklicev, razširili našo hišo. Ko so se dojenčki rodili, je za njih pomagala skrbeti skupina sester. Vsa ta dobrotljiva dejanja so bila odsev krščanske ljubezni na delu. (1. Janezovo 3:18)

Četvorčki so bili tako rekoč »občinski dojenčki«. Še danes na mnoge ljubeče brate in sestre, ki so nam pomagali, gledajo kot na družino. Tudi Mary se je izkazala kot izjemna žena in mati, ki se nesebično razdaja za svoje otroke. V življenju resnično udejanja, kar se uči iz Božje Besede in od organizacije. Nikjer drugje ni boljših nasvetov! (Psalm 1:2, 3; Matej 24:45)

Krščanski shodi in oznanjevanje so bili pomemben del naše tedenske rutine, čeprav je bil pravi izziv v to vplesti štiri dojenčke. Takrat sva bila blagoslovljena s tem, da sva preučevala Biblijo z zakonskima paroma, ki sta prijazno prihajala k nam. Čeprav sta nama s tem preučevanje olajšala, je bila Mary včasih tako utrujena, da je med poukom zadremala s spečim dojenčkom v naročju. Sčasoma sta oba para postala del naše duhovne bratovščine.

Duhovni pouk od malih nog

Še preden so malčki shodili, smo jih Mary, starejše hčere in jaz jemali s sabo na oznanjevanje. Ko so ubirali svoje prve korake, sva z Mary prijela vsak po dva za roko in tako jih ni bilo treba nositi. Pravzaprav sva se zaradi njih pogosto zapletla v pogovor s prijaznimi stanovalci. Nekega dne sem se pogovarjal z moškim, ki je trdil, da imajo vsi, ki so se rodili na določen dan v nekem astrološkem znamenju, enako osebnost po vnaprej določenem vzorcu. Z njim se nisem želel prerekati, zato sem ga vprašal, ali ga lahko v tistem dopoldnevu še enkrat obiščem. Strinjal se je in tako sem se vrnil s četvorčki. Presenečeno je zrl v njih, ko sem jih razvrstil po starosti. Nato sva se prijetno pogovarjala, kako so si telesno različni in tudi o tem, kako zelo različno osebnost imajo – kar je ovrglo njegovo teorijo. »Zanimivo,  da sem to teorijo omenil ravno vam,« je dejal. »Očitno bom moral to še malce raziskati, kajne?«

Navihanci niso marali, da jih disciplinirava vse štiri skupaj, kadar se niso primerno vedli, zato sva karala vsakega posebej. Vendar so se naučili, da za vse veljajo enaka pravila. Kadar je v šoli šlo za vprašanje vesti, so se odločno postavili na stran biblijskih načel in podpirali drug drugega, Cindy pa je postala njihov govornik. Ljudje so kmalu spoznali, da imajo četvorčki moč, na katero je treba računati!

Z Mary sva se spoprijemala z običajnimi izzivi, ko sva jim pomagala, da so ostali zvestovdani Jehovu tudi v najstniških letih. Rečeva lahko, da bi bilo to veliko težje, če nas ne bi podpirala ljubeča bratovščina in če ne bi od vidnega dela Jehovove organizacije prejemali toliko duhovne hrane. Trudili smo se, da smo imeli reden družinski biblijski pouk in da smo vedno odkrito komunicirali drug z drugim, pa čeprav je to bilo včasih težko. Trud je bil bogato poplačan, saj se je vseh osem otrok odločilo, da bodo služili Jehovu.

Izzivi let

V vseh teh letih se veselim mnogih duhovnih prednosti – od občinskega starešina, mestnega nadzornika do nadomestnega okrajnega nadzornika. Služim tudi kot član Odbora za stike z bolnišnicami, ki pomaga zdravnikom sodelovati s pacienti, ki so Priče, kadar pride do izzivov, povezanih s krvno transfuzijo. Štiriintrideset let imam tudi prednost biti matičar. Sklenil sem približno 350 zakonov, med njimi tudi zakone mojih šestih hčera.

Jehovu se nenehno zahvaljujem, da me je najprej zvestovdano podpirala Judy, in sedaj Mary. (Pregovori 31:10, 30) Nista me podpirali samo pri mojem delu občinskega starešina, temveč sta bili tudi zgledni v oznanjevanju in pomagali v otroke vcepiti duhovne lastnosti.

Leta 1996 so mi diagnosticirali možgansko okvaro, zaradi katere mi trzajo roke in izgubljam ravnotežje. Zato ne morem več delati kot črkoslikar. Toda še vedno uživam v Jehovovi službi, čeprav je moj korak počasnejši. Dobra stran tega je, da sedaj bolj sočustvujem s starejšimi.

Ko se ozrem nazaj, sem hvaležen Jehovu, ker je meni in družini vedno stal ob strani, in tako smo lahko mnoge izzive premagali z radostjo. (Izaija 41:10) Mary, vsi otroci in jaz smo prav tako hvaležni za čudovito družino duhovnih bratov in sester, ki so nas tako pripravljeni podpirati. Vsi so svojo ljubezen do nas pokazali na mnogo več načinov, kot lahko to kdaj opišemo. (Janez 13:34, 35)

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 12]

Z mamo, s starejšim bratom Garthom in sestro Dawn pred potovanjem na zborovanje v Sydney leta 1941

[Slika na strani 13]

Z Judy in Kim v okrajnem delu v Queenslandu

[Slika na strani 15]

Ko so se rodili četvorčki, so nama bile starejše hčere in občina v veliko pomoč