Ali je bilo judovsko obredno kopanje predhodnik krsta?

KRSTITELJ JANEZ je oznanjal »krst v znamenje skesanosti«. Tudi Jezus je svojim sledilcem naročil, naj pridobivajo učence in jih krščujejo. (Marko 1:4; Matej 28:19)

Iz Biblije izvemo, da se je pri krščanskem krstu treba popolnoma potopiti pod vodo. »Podobne običaje,« je zapisano v knjigi Jesus and His World, »je mogoče opaziti v mnogih religijah, nekdanjih in današnjih, ne glede na zemljepisne in kulturne meje.« V tej knjigi tudi trdijo, da je »začetek krščanskega krsta [. . .] mogoče najti v judovstvu«. Ali je to res?

Judovska obredna kopališča

Arheologi so pri kopanju blizu jeruzalemske tempeljske gore našli malo manj kot 100 obrednih kopališč ali bazenov, ki izhajajo iz prvega stoletja pr. n. št. in prvega stoletja n. št. Napis na sinagogi iz drugega ali tretjega stoletja n. št. nam pojasni, da so bila takšna kopališča namenjena »obiskovalcem, ki so jih potrebovali«. Druge bazene pa so našli v tistem predelu Jeruzalema, kjer so večinoma živele bogate in duhovniške družine. Skoraj vsaka je imela svoje zasebno obredno kopališče.

Kopališča so bila pravokotni bazeni, ki so bili izklesani iz skale ali vdolbeni v zemljo in obloženi z opeko ali s kamenjem. Bili so tudi ometani, da so se pokrile razpoke. Večinoma so bili veliki 1,8 krat 2,7 metra. Vanje se je po vodnih kanalih stekala deževnica. Voda je bila visoka vsaj 1,2 metra, zato se je lahko človek, če je počepnil, povsem potopil. Stopnice, po katerih se je posameznik spustil v vodo, so bile ponekod pregrajene z nizkim zidom. Verjetno se je kopalec, ko je bil nečist, po eni strani stopnic spustil v očiščevalni bazen, po drugi pa je šel ven in se tako ni ponovno umazal.

Kopališča so bila povezana z judovskim obrednim očiščevanjem. Kaj pa je k temu spadalo?

 Postava in tradicionalno kopanje

V mojzesovski postavi je bilo poudarjeno, da mora biti Božje ljudstvo čisto, tako duhovno kot telesno. Izraelci so lahko zaradi različnih razlogov postali nečisti in so se morali očiščevati, tako da so se okopali in oprali oblačila. (3. Mojzesova 11:28; 14:1–9; 15:1–31; 5. Mojzesova 23:10, 11)

Bog Jehova je popolnoma čist in svet. Če si duhovniki in leviti niso umili rok in nog, preden so pristopili k oltarju, so bili obsojeni na smrt. (2. Mojzesova 30:17–21)

Učenjaki menijo, da so do prvega stoletja n. št. judovski verski zakoni o duhovniški čistosti pričeli veljati tudi za tiste, ki niso bili leviti. Redno so se obredno kopali tudi eseni in farizeji. Glede obdobja, v katerem je živel Jezus, neki vir pravi: »Jud je moral biti obredno čist, preden je šel na tempeljsko goro, preden je žrtvoval, zaužil od duhovniške daritve in ob drugih podobnih priložnostih.« Iz talmudskih besedil izvemo, da so se morali kopalci popolnoma potopiti.

Jezus je farizeje pograjal, ker so tako poudarjali obredno očiščevanje. Očitno je, da so izvajali ‚razna potapljanja‘, h katerim je spadalo tudi potapljanje »kozarcev, vrčev in bakrenih posod«. Jezus je rekel, da so farizeji, zato da so vsilili svoje običaje, prestopali Božje zapovedi. (Hebrejcem 9:10; Marko 7:1–9; 3. Mojzesova 11:32, 33; Luka 11:38–42) Nikjer v mojzesovski postavi ni bilo zapovedano, da se je treba povsem potopiti pod vodo.

Ali krščanski krst izvira iz judovskega obrednega kopanja? Ne!

Obredno kopanje in krščanski krst

Judje so očiščevalne obrede opravljali sami. Krst, ki ga je izvajal Janez, pa ni bil neka oblika obrednega kopanja, ki so ga poznali Judje. To, da je bil Janez znan kot krstitelj, kaže, da je bilo potapljanje, ki ga je izvajal, drugačno. Judovski verski voditelji so k njemu celo poslali svoje ljudi, da bi izvedeli, za kaj gre, zato so ga vprašali: »Zakaj [. . .] krščuješ?« (Janez 1:25)

Očiščevanje, ki ga je predpisovala mojzesovska postava, je bilo potrebno vsakokrat, ko je častilec postal nečist. To pa ni veljalo za Janezovo krščevanje niti za poznejše krščevanje kristjanov. Janezov krst je pomenil kesanje in opustitev prejšnjega načina življenja. Krščanski krst pa je simboliziral osebno posvetitev Bogu. Kristjan je to storil enkrat, in ne znova in znova.

Obredno kopanje v domovih judovskih duhovnikov ali v javnih bazenih v bližini tempeljske gore je samo na zunaj podobno krščanskemu krstu. Njun pomen je povsem različen. V The Anchor Bible Dictionary piše: »Učenjaki so si edini glede tega, da Janez [Krstnik] ni prevzel kakšne določene oblike krščevanja iz svojega okolja,« iz judovstva. Enako lahko sklenemo za krst, ki je značilen za krščansko občino.

Krščanski krst je »na Boga naslovljena prošnja za čisto vest«. (1. Petrovo 3:21) Predstavlja, da se je posameznik povsem posvetil Jehovu, da mu bo služil kot učenec njegovega Sina. Popolna potopitev pod vodo tako primerno ponazarja takšno posvetitev. To, da se posameznik potopi pod vodo, pomeni, da je umrl za svoj prejšnji način življenja. S tem da se dvigne iz vode, pa simbolizira, da je oživel za izpolnjevanje Božje volje.

Tem, ki se tako posvetijo in krstijo, Jehova da čisto vest. Apostol Peter je pod navdihnjenjem lahko svojim sovernikom rekel: »[Krst] zdaj rešuje vas.« To pa je nekaj, kar se ni moglo nikoli doseči z judovskim obrednim kopanjem.